Zakaj se boji poroke?
In če se vdaš v usodo…A je to znak, da imaš jajca ali pa odsev brezjajčnosti ? :)))))[/quote]Ammmm, mislim, da že moraš imet jajca, da si upaš skočit v vodo predno se naučiš plavat in pri tem niti ne veš kako globoka je voda….. :))
Sploh pa it brez q…… in jajc na svatbo…. ne vem no. A ti se zato temu izogibaš/nočeš? 😀
Da ne? zakaj pa potem ženske začenejo celega hudiča, ko ugotovijo, da ga je možek tudi drugje namakal? Kar beri forum Nezvestoba..[/quote]
maloposešništvo ☺
npr. modrce, gate, ličila, recepte … celo dilda si mirno delijo / posojajo … njegov izbrizg je pa samo njen ☺☺
eh, saj pravijo, da se je v partnerstvu, še sploh pa, ko imaš družino, treba znati marsičemu odpovedati :-))))
Res se poročiti ni problem, vendar je treba vse odvisno od dejanskega namena na katerem temelji želja po poroki. Morda predlog primere, ko je eden za, drugi proti, da se predlaga poroka brez vseh ceremonij in pompa – samo ženin in nevesta in morda kosilo s starši po končanem obredu.[/quote]Neeeeee, ne, ne….
Ali sta oba za ali pa to ni to, pika.
Način kako se poročita nima nobene veze s samim smislom dane zaobljube.[/quote]
S tem se ne strinjam povsem. Jaz bi se z lahkoto poročil, ampak brez ceremonije. Ceremonija pa bi bila muka in bi se želel poročiti brez tega. Je pa res, da ne bi rekel, da se ne želim poročit, ampak bi rekel, da se želim poročit brez ceremonije.
Morda pa se bi tudi on poročil brez ceremonije, pa tega (še) ni predlagal oziroma na to še ni pomislil. Poroka sama sicer res ni bav bav, če je človek prepričan.
Pomembno pa je, kak je bil njihov odnos pred tem časom, preden so zvedeli. Če se ti zdi, da je vse ok oziroma si v to prepričan, kaj ti pa drugega preostane? Se ne poročit samo zato, ker si drugi med sabo lažejo? Če jaz sam ne lažem, potem obstaja verjetnost, da še kdo tak obstaja. Treba je ohraniti upanje a ne? :)) Sicer ne vem, kje je smisel bit v zvezi.
Robi, zdaj pa čisto tako. Kaj bi ti izgubil, če bi se poročil? Pa ne pozabi, da bi s tem tudi “ženi” izpolnil eno željo.
Enkrat me je zasnubil, sem ga zavrnila. Nikoli nisem čutila potrebe, da bi ponavljala svoje zaobljube pred javnim uslužbencem. Tisto, kar sva drug drugemu obljubila je zame dovolj in je edino, kar zame velja.
“Moj zlati mož” in “moja zlata žena” uporabljava brez kakršnega koli slabega občutka, saj sva za najine pojme – poročena.
Tako da…v celoti se podpišem pod prvo izjavo Fotrovega sinčka (tokrat se prvič strinjam z njim).
Jao Margot, pa ti si še ledik?!…….iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii 😀 :D[/quote]
Ampak si videl, obnaša pa se, kot da je poročena, sicer bi že prej opazil. To je to. 😉
Opa… Zakaj se pa bojiš tega? A ji ne zaupaš? A ni tko, da če bi verjel, da te ima res rada ne bi niti pomislil o kakšnem lastninjenju?
Mal provociram, tako da sori za pikrost upam da je sporočilo jasno:)[/quote]
Seveda je sporočilo jasno. 🙂
A če bi ženske bile tako polne ljubezni in sprejemanja moške individualnosti, potem jim ne bi postavljale ultimatov glede poroke. 🙂
Pogojevati odnos s poroko, ni izraz ljubezni, ampak izsiljevanje.
Ena želja gor ali dol. 🙂 Meni ženska tudi ne izpolni vseh želja. 🙂
Če bi bila poroka njej tako pomembna, potem niti ne bi živela z mano, saj sem že na začetku povedal, da se ne bom poročil.
Ker živi z mano, potem to pomeni, da me je sprejela takšnega, kot sem.
Drugače pa imam na splošno odpor do takšnih in drugačnih običajev. Zdi se mi bedno nekaj početi in ponavljati le zato, ker si je to nekdo izmislil pred stotimi ali tisočimi leti.
Včasih so ljudje delali iz teh porok takšne velike cirkuse…So verjeli v čudeže, tako kot še dandanes kdo verjame v škrate. In potem so sčasoma spoznali, da poroka ni noben čudež, ki bi dvema omogočil srečo do konca njunih dni.
Če bi se poročil, bi to zame bil poraz. Ker bi popustil izsiljevanju, ki pa je vse kaj drugega, kot pa odsev ljubezni.
Potem pa naj bitka traja, da ne bo poražencev in zmagovalcev…..[/quote]Kakšna bitka ?
Saj me nihče ne sili v poroko. :)[/quote]Če bi bil poražen bi to pomenilo, da si se nekje bojeval oz se bojuješ tako, da…..
No sili te verjetno res ne, si jo pa želi in če si partner nekaj želi in mu mi lahko to brez neke velike škode uresničimo, potem ne vidim razloga zakaj mu ne bi, če nismo neki sebičneži ;). Samo priznati poraz (ki to niti ne bi bil) je pa težka muka za naš….ego? 🙂
Razumem. Če si ji povedal na začetku, potem je pošteno, da je to sprejela. Upam le, da ni zaradi tega razočarana. Še vedno pa si lahko premisliš. Sicer tudi meni niso všeč razni običaji in določenim ne sledim. Na srečo imam dovolj razumevajočo žensko ob sebi, ki se ne kuja zaradi tega. Se pa strinjam, nismo tukaj zato, da bi izpolnili partnerju vsako željo, to je utopija.
Glede nekaterih stališč sem nepopustljiv, zato ne verjamem, da bi si kdaj premislil. 🙂
Vzel sem le hipotetičen primer, če bi me ženska silila in odnos pogojevala s poroko. Potem bi se počutil poraženec, če bi ji popustil.
Dejansko pa me nihče ne prepričuje ali sili v kaj takega, zato ni potrebe po borbi.
Meni se to zdi sebično, če ženska na vsak način hoče poroko..Marsikateri moški res popusti in se počuti kot luzer. Seveda pa se v sebi nikoli ne sprijazni, zato v njem tli jeza in zamera, ki lahko privede do nasilja.
Ženski se le vrne tisto, kar je sama povzročila s svojim sebičnim dejanjem. Moškega si želi podrediti, ga vsepovsod nadzoruje, moški ego pa zaradi prizadetosti reagira nasilno.
Moški se res lahko počuti kot luzer, če popusti nečemu, čemur se v sebi upira. Pred tem se mora vprašati, čemu ta upor v sebi in kaj bi izgubil s tem, ko bi popustil. Po drugi strani pa, če želje ne izpolniš, lahko izpadeš luzer v očeh partnerke. V vsakem primeru si na koncu lahko luzer. Ampak to bi le pomenilo, da si nista dovolj želela bit drug z drugim. Kot egoizem pa lahko tretiramo tudi tvojo željo po neporoki, za ta primer. Vsaj ona ga lahko tako vidi.
A to je način in prepričanje kako si dandanes ženske uveljavljajo svoje pravice in feministične težnje ter ustvarjajo “copateke” ? 🙂
Če ne želimo biti luzerji, moramo upoštevati in se prilagoditi ženskim željam ?…Se je za zamisliti nad to logiko…..[/quote]
To je pač nesprejemanje drugega in ja, to se dogaja. Ne bi rekel, da mora bit ženska feminizirana. Dovolj je, če je negotova vase. Ni se treba prilagoditi vsem željam, daleč od tega. Ni se pa treba tud vsemu upirat, ker to gre pa v drugo skrajnost in kaže na našo negotovost.
A to je način in prepričanje kako si dandanes ženske uveljavljajo svoje pravice in feministične težnje ter ustvarjajo “copateke” ? 🙂
Če ne želimo biti luzerji, moramo upoštevati in se prilagoditi ženskim željam ?…Se je za zamisliti nad to logiko…..[/quote]Nooooo obstajajo moški, ki so copate in so moški, ki mislijo da niso copate….. 😉
Robi izbiraj….. 😀
Ps
Nekaj za Spiderja, da bo imel kam naplest svojo lepljivo mrežo v katero se potem sam ujame….. :)))
Hočeš povedati, da smo moški že po “defaultu” copate ? 🙂
Poročeni ste copate, neporočeni pa si le mislimo, da nismo copate ? 🙂
Kaj pa samski ?
In tista negotova, bo zelo zahtevna, saj bo uresničitev njenih želja življenjskega pomena. Moški ji bo sicer lahko ustregel, vendar bo to velikokrat počel proti svoji volji…Zato bo v njem rasla nezadovoljnost in jeza, kar bo občasno tudi izrazil.
Tako na eni strani raste ranjen ego, kot žrtev feminizma in na drugi strani negotovost ter nizka samozavest. Imamo nasilnega moža in žensko, ki se skozi moževo nezadovoljstvo potrjuje njena negotovost. Sta “idealen” par.
Forum je zaprt za komentiranje.