Zakaj se boji poroke?
Poroka nima zgolj čustveni pomen. Ima neke pravne posledice. Izvenzakonska skupnost pa ni isto, saj Slovenija ni ravno ves svet. Izvenzakonska skupnost pa se po vsem svetu ne enači z zakonsko …[/quote]
To je sicer res..a koliko je takšnih, ki se poročijo zaradi pravnih posledic, ki veljajo v tujini…:)
Preveč si zafiskirana in ciljno zaslepljena in to mu gre na živce–[/quote]
Meni bi to tudi šlo na živce…
Če je ženski tako pomembna poroka, da z njo pogojuje sam odnos, potem bi bilo dobro, če to omeni že na prvem zmenku. Da je potem obema jasno, da ne bosta šla v vezo, če se moški ne želi poročiti.
Poroka je za veliko moških le nek balast.Neko dodatno breme. Še posebej za tistega, ki ima slabe izkušnje iz lastne družine, kjer sta bila starša poročena, ker je to bila bolj ali manj neka nuja. Zato poroka predstavlja ujetost in prisilo, da mora vztrajati v odnosu, pa čeprav ni zadovoljen.
Zato ne razumem, zakaj moškega siliti v to ceremonijo, v njem prebujati slabe občutke in s tem odpor do skupnega življenja ?
Ženska po potem jamra, da je noben noče in ne mara….
Poroka nima zgolj čustveni pomen. Ima neke pravne posledice. Izvenzakonska skupnost pa ni isto, saj Slovenija ni ravno ves svet. Izvenzakonska skupnost pa se po vsem svetu ne enači z zakonsko …[/quote]
To je sicer res..a koliko je takšnih, ki se poročijo zaradi pravnih posledic, ki veljajo v tujini…:)[/quote]
V štirih urah si iz enega konca Slovenije do drugega, Tujina je zelo blizu.
Pravne posledice poroke so bile zame pomembne – tako v primeru, da se poročiva, kot tudi v primeru, da se ne …
V tem primeru lahko vedno eden potegne ta kratko. Če se moški ne poroči zaradi slabe izkušnje, pa ima potem lahko partnerka slabe občutke, ker lahko jemlje njegov razlog za ne poročiti se, le kot izgovor.
Robi, a misliš, da je lahko sama poroka, kot ceremonija krivec, da nek odnos ni uspel?
V tem primeru lahko vedno eden potegne ta kratko. Če se moški ne poroči zaradi slabe izkušnje, pa ima potem lahko partnerka slabe občutke, ker lahko jemlje njegov razlog za ne poročiti se, le kot izgovor.
Robi, a misliš, da je lahko sama poroka, kot ceremonija krivec, da nek odnos ni uspel?[/quote]
Seveda je lahko krivec. Če je poroka povezana s slabimi izkušnjami in s tem slabimi občutki, lahko to vpliva na samo dojemanje odnosa. Ali pa v moškem pusti neko zamero, če je ženski popustil le zaradi njenega tečnarjenja.
Mislim, da bi lahko ženske že prerasle to floskulo iz pravljic…….Sta se poročila in živela srečno do konca svojih dni……
To je res, da je zelo blizu. Vendar ni ta bližina (ponavadi) tisti pogoj, ki bi pogojeval poroko. Ampak ideja o poroki, kot neki kroni partnerskega odnosa.
V tem primeru lahko vedno eden potegne ta kratko. Če se moški ne poroči zaradi slabe izkušnje, pa ima potem lahko partnerka slabe občutke, ker lahko jemlje njegov razlog za ne poročiti se, le kot izgovor.
Robi, a misliš, da je lahko sama poroka, kot ceremonija krivec, da nek odnos ni uspel?[/quote]
Seveda je lahko krivec. Če je poroka povezana s slabimi izkušnjami in s tem slabimi občutki, lahko to vpliva na samo dojemanje odnosa. Ali pa v moškem pusti neko zamero, če je ženski popustil le zaradi njenega tečnarjenja.
Mislim, da bi lahko ženske že prerasle to floskulo iz pravljic…….Sta se poročila in živela srečno do konca svojih dni……
[/quote]
Saj ona ni tista, ki sili, ona si le želi. Moški, ki pa ob teh doživlja negativne občutke, ima občutek, da ga ona sili. V resnici pa poroka samo po sebi ni nič škodljivega, nič nevarnega.
vprašanje, ki sem ti ga postavil, če lahko poroka vpliva na slab odnos pa je bilo mišljeno za prvo izkušnjo, ko je človek še nima. Sklepam, da si jo ti imel in zdi se, kot da je bila poroka kriva, da se nek odnos ni izšel po željah. Želim pa povedat, da ni poroka nič kriva, ampak kvečjemu osebi, ki odnos gradita.
Katenjka, ti si luzer samo v svojih očeh, ne v mojih. Zakaj mi to pripisuješ, ne vem. Zakaj sebi to pripisuješ, bi pa morala vedeti…
Prispodobo o ribiču dobro poznam: Tudi ta tvoja interpretacija, da je to edini način življenja, ki ga poznam, je napačna. Tudi ribić namreč ve, zakaj ribari. Če je za večerjo, je pač za večerjo. Če je za ribarnico, je pač za ribarnico.
Verjetno je kriv moj način življenja, ki je izrazito zapečkarski, in lastna filozofija, da pač tako badly tudi ne rabim ravno tipa, da bi se sparčkala s prvim, ki ga kje slučajno srečam in ki bi on bil z mano.[/quote]
Tvoj način življenja je takšen, kot si si ga izbrala in kot ga vsak dan posebej izbereš. Tvoja filozofija se mi zdi edino prava in te prav gotovo ne omejuje pri iskanju življenjskega sopotnika. Kvečjemu ti bo prihranila zapravljanje časa z napačnim.
Še enkrat ponavljam: zakaj sebe definiraš kot luzerko, ko pa te tu nihče drug ne?[/quote]Ni moja tema, ne bi je rada ukradla… po eni taki ‘trdi’ definiciji nekoga, ki je znal živeti in je -mimogrede- pomagal tisočim slovenskim alkoholikom in njihovim družinam iz pekla, je luzer vsak, ki ga prehitijo vrstniki. Ti si bila v mojih letih verjetno že poročena ali pa vsaj v dolgoletni vezi, končala si faks in bila si zaposlena, prepričana sem. No jaz nisem nič od tega. In večina mojih vrstnic so ali poročene ali pa tik pred tem, imajo poklice in začrtano žilvjenjsko pot tako ali drugače. Jaz ne vem, če jo imam oz je ne iščem po teh šablonicah… saj včasih bi, pa ne morem…
Možno pa je, da bi, če bi se sicer poznali, mislili drugi o drugi precej drugače.
Mir z vami 🙂
…danes z malo božjega blagoslova….
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Katenjka, ti si luzer samo v svojih očeh, ne v mojih. Zakaj mi to pripisuješ, ne vem. Zakaj sebi to pripisuješ, bi pa morala vedeti…
Prispodobo o ribiču dobro poznam: Tudi ta tvoja interpretacija, da je to edini način življenja, ki ga poznam, je napačna. Tudi ribić namreč ve, zakaj ribari. Če je za večerjo, je pač za večerjo. Če je za ribarnico, je pač za ribarnico.
Tvoj način življenja je takšen, kot si si ga izbrala in kot ga vsak dan posebej izbereš. Tvoja filozofija se mi zdi edino prava in te prav gotovo ne omejuje pri iskanju življenjskega sopotnika. Kvečjemu ti bo prihranila zapravljanje časa z napačnim.
Še enkrat ponavljam: zakaj sebe definiraš kot luzerko, ko pa te tu nihče drug ne?[/quote]Ni moja tema, ne bi je rada ukradla… po eni taki ‘trdi’ definiciji nekoga, ki je znal živeti in je -mimogrede- pomagal tisočim slovenskim alkoholikom in njihovim družinam iz pekla, je luzer vsak, ki ga prehitijo vrstniki. Ti si bila v mojih letih verjetno že poročena ali pa vsaj v dolgoletni vezi, končala si faks in bila si zaposlena, prepričana sem. No jaz nisem nič od tega. In večina mojih vrstnic so ali poročene ali pa tik pred tem, imajo poklice in začrtano žilvjenjsko pot tako ali drugače. Jaz ne vem, če jo imam oz je ne iščem po teh šablonicah… saj včasih bi, pa ne morem…
Možno pa je, da bi, če bi se sicer poznali, mislili drugi o drugi precej drugače.
Mir z vami 🙂
…danes z malo božjega blagoslova….[/quote]
Glej, razumela bi, da bi tako “trdo” definicijo uporabljal zate nekdo drug. Ni mi pa razumljivo, zakaj jo sama uporabljaš. Če se ti zdi, da nisi na pravi poti, jo pač spremeni (in imej o sebi boljše mnenje), Če pa se ti zdi, da gre tvoje življenje v pravih tirnicah (zate), potem nehaj tako razmišljati o sebi 😉
To že. Vendar to ni le neka želja, kot če ženska reče, da si je zaželela sladoled. In če moški ne bo tisti trenutek šel po željen sladoled, ne bo spakirala kufrov in rekla, da noče z njim več živeti. 🙂
V tem primeru pa se želja po poroki pogojuje s skupnim življenjem.
Vse je odvisno od tega, kaj nekomu poroka predstavlja in kakšne občutke prebuja.
Pisal sem o izkušnjah iz naše primarne družine ( starši ). Kdor je bil priča staršem, ki so bili poročeni in ob tem videl vse kaj drugega, kot ljubeč odnos, potem se bo kasneje spraševal, čemu se poročiti in kaj bi imel od tega, če se bi poročil.
To že. Vendar to ni le neka želja, kot če ženska reče, da si je zaželela sladoled. In če moški ne bo tisti trenutek šel po željen sladoled, ne bo spakirala kufrov in rekla, da noče z njim več živeti. 🙂
V tem primeru pa se želja po poroki pogojuje s skupnim življenjem.[/quote]
Saj je v vsakem odnosu tako, da ko pride do prevelika razhajanja v željah, odnos slej kot prej razpade. Odvisno tudi od “trme” ljudi po nekih željah oziroma njihove pripravljenosti po opustitvi določenih, brez da bi zaradi tega njihovo življenje postalo manj smiselno.
Spraševal se bo že, vendar se mora hkrati zavedati, da on ni enak, kot je njegov starš in ima možnost svoje življenje krojiti drugače. Sicer tako nimamo nobene možnosti po biti drugačen oziroma “boljši” od svojih staršev, če se nikoli ne moremo soočit z občutki, ki nas spominjajo na odnose v primarni družini.
Tako bi vedno le ponavljali napake staršev, saj bi le podlegali istim občutkom, kot so naši starši.
Na koncu je seveda pomembno, kakšen odnos imamo s svojim partnerjem in obojestransko zadovoljstvo, ne glede na to, če vlečemo na videz enake ali pa drugačne poteze od naših staršev. Pomembna je le sedanjost.
Jaz imam vedno bolj občutek, da je to samo izgovor. Ok, pri nama je verjetno res še nekaj fore, ker še nisva živela skupaj, nisva nekaj blazno stara in nisva skupaj že celo večnost. Dobro, pa saj že dolgo tema ne gre več o nama in se ne bom spuščala v podrobnosti.
Se mi je pa sprožilo vprašanje v hipni situaciji, ki sem ga dala na forum. Samo če mi bo čez nekaj let prodajal iste bučke, pa menim, da bova imela problem. Mislim, da po nekaj letih kvalitetne zveze “ne še” pomeni “nikoli” in je zelo jasen pokazatelj, kako nekdo vidi to zvezo. Je sicer udobno, ni pa idealno. Če se pojavi kaj boljšega in bi ona želela, potem mislim, da ne bi bilo nekih težkih razprav. Poznam nekaj zgodb na to temo.
In ja, to da poroka uniči odnos – ma daj no, ker bullshit. Če je odnos v podnu ne rabi poroke, da ga uniči. Mi je hecno, ker po eni strani se ji pripisuje pomen do neba, po drugi pa govori o podpisu, ki nič ne pomeni. Očitno tudi tisti podpis ima neko težo, če ga je tako težko dat.
Argumenti za (prostovoljno) poroko (ko je že spraševal en):
– zaveza, ki ima pravne posledice in sta jih pripravljena sprejeti
– občutek gotovosti in varnosti, da ima nekdo s tabo resen namen
– izraz navezanosti, zaupanja in vere v zvezo, v partnerja
Ja, mislim da za poroko je treba imet jajca in pravega partnerja. Tudi tisti, ki pravijo, da se ne bi nikoli. V dobri zvezi, če bi partner želel – še vedno ne? Čisto, čisto zares?
Seveda bosta imela problem, saj ga boš naredila :-)))))
kolikor vem sta zakonska in izvenzakonska zveza kar lepo izenačeni, tako da ta argument odpade.
ja, to bo to in ponavadi marsikomu po poroki še “dol pade” veliko breme, saj se mu vendar za zvezo ni več treba truditi (no, verjetno tako kdo razmišlja glede na vsa dogajanja in število ločitev). Celo več: marsikdo potem partnerja obravnava kot svojo lastnino.
Si mar tega izraza dva ne moreta dati drug drugemu brez državnega in/ali župnikovega štemplja? Če je tako, potem to pomeni, da v partnerja že v osnovi nimaš zaupanja.
Verjetno ga bi pa res, ker res ne bi razumela, zakaj pod soncem ne, če sem tok fajn kokr govori? Ali mi laže dec?
Izvenzakonska skupnost velja enako kot zakonska pod pogoji (npr, tolko in tolko let v skupnem gospodinjstvu) ki se razlikujejo odvisno za katero reč se gre – ločitev, dedovanje itd. Če se rodi otrok, mora oče dat izjavo, da se strinja, da je oče, pa mama mora dati izjavo, da je res on oče, če sta poročena se pa avtomatsko smatra za očeta. Tako da čisto isto ni.
Eh…
Zaupanje bi izgubila tisti dan, ko bi mi rekel: joooj, tok te mam rad, vse bi naredil zate oh in sploh si super ampak ne, poročil se pa ne bi.
Hm, čez toliko let pa se ne bi hotel poročit, zdaj ne vem, kaj bi naredila. Ampak bi mi bil to znak, da nekaj ne štima, verjetno bi tudi nehala. Še posebno če bi govoru, da je poroka kar neki, brezvezna, poročit se pa ne bi hotu. Tega pa res ne razumem.
Zakaj sem že pisala tista jajca … Aja, da bi ti razložila, da “ne še” lahko pomeni tudi “ne še”, pa čeprav je v mojem vokabolariju tudi pomenil samo in zgolj “nikoli”.
Tega problema nobena poroka ne bo rešila. Samo življenje si boš komplicirala, ker se bo treba potem ločevati in to je šele hudič, ali pa zatisniti obe očesi in živeti v neki farsi s tretjimi, četrtimi, petimi osebami… Tip mora biti ne 100%,ampak 130 % prepričan, da to hoče… In ti tudi, seveda. Sploh če razmišljaš, da ločitev ni opcija.
Če se pojavi kaj boljšega, je kvečemu poroka dodaten motivator, ki ga pahne v objem druge, ker – kot vidiš na tem forumu – se moški zelo hitro počutijo, da jih je s poroko nekdo zavezal in jim nekaj odvzel (prostost?). In potem če že razmišljajo o drugi, je to, da so priklenjeni nate z verigami samo še dodatna frustracija, da ne morejo in da si ti “kriva”, da ne morejo… Kar “opraviči” njihov skok čez plot…
Verjetno ga bi pa res, ker res ne bi razumela, zakaj pod soncem ne, če sem tok fajn kokr govori? Ali mi laže dec?[/quote]
Lahko ni pripravljen…
Izvenzakonska skupnost velja enako kot zakonska pod pogoji (npr, tolko in tolko let v skupnem gospodinjstvu) ki se razlikujejo odvisno za katero reč se gre – ločitev, dedovanje itd. Če se rodi otrok, mora oče dat izjavo, da se strinja, da je oče, pa mama mora dati izjavo, da je res on oče, če sta poročena se pa avtomatsko smatra za očeta. Tako da čisto isto ni. [/quote]
Tukaj se strinjam z neporočeno, Boom. Ni čisto isto. Pa še nekaj drugih hakeljcev je …
Poroka v Cerkvi ni pred župnikom, je pred Bogom … to, kar Bog združi, naj človek ne razdruži. Zato ima lahko za nekoga drugačno težo kot štempelj … :/
Seveda, če tebi nič ne pomeni, potem je zate samo štempelj. Ampak pridemo spet do tistega vprašanja, na katerega zagovorniki izvenzakonske skupnosti nimate odgovora: Če je samo štempelj in brez veze in nima nobene teže, ali je tako težko si vzet tiste pol ure časa, se obleč v obleko, ob pravem trenutku ziniti ja in potem se še podpisati v nek register? Potem pa naprej … na fusbal, košarko, badmington, whatever 😉
Potem bi bil pa počasi čas, da se poročeni ljudje začnejo obnašati zaobljubam primerno. Večina ljudi s hinavščino nima problemov: izrekajo si obljube, ki jih nimajo nobenega namena uresničiti. Nekam lahko so dosegljive poročene ženske, ko se malo naveličajo svojega deca.
katere “zaobljube” (podpisane in poštempljane in/ali pred “bogom” izrečene pa meniš, da se ne spoštujejo??
Kolikor vem gre za par bistvenih:
– da bosta skupaj vlagala v otroke
– da bo drugi skrbel za prvega, če eden ostane brez sredstev ali težje zbolel
– da ima eden pravico dedovanja po drugem, kar sta skupaj ustvarila (priženjeno / primoženo je že stvar drugih, ki uveljavljajo pravice)
..—-….—
vsekakor pa ne gre za to, da se on obveže sam pri njej namakati in ona samo njemu nastavljati ☺
Verjetno ga bi pa res, ker res ne bi razumela, zakaj pod soncem ne, če sem tok fajn kokr govori? Ali mi laže dec?[/quote]
Lahko ni pripravljen…
Izvenzakonska skupnost velja enako kot zakonska pod pogoji (npr, tolko in tolko let v skupnem gospodinjstvu) ki se razlikujejo odvisno za katero reč se gre – ločitev, dedovanje itd. Če se rodi otrok, mora oče dat izjavo, da se strinja, da je oče, pa mama mora dati izjavo, da je res on oče, če sta poročena se pa avtomatsko smatra za očeta. Tako da čisto isto ni. [/quote]
Tukaj se strinjam z neporočeno, Boom. Ni čisto isto. Pa še nekaj drugih hakeljcev je …
Poroka v Cerkvi ni pred župnikom, je pred Bogom … to, kar Bog združi, naj človek ne razdruži. Zato ima lahko za nekoga drugačno težo kot štempelj … :/
Seveda, če tebi nič ne pomeni, potem je zate samo štempelj. Ampak pridemo spet do tistega vprašanja, na katerega zagovorniki izvenzakonske skupnosti nimate odgovora: Če je samo štempelj in brez veze in nima nobene teže, ali je tako težko si vzet tiste pol ure časa, se obleč v obleko, ob pravem trenutku ziniti ja in potem se še podpisati v nek register? Potem pa naprej … na fusbal, košarko, badmington, whatever ;)[/quote]
No ja, načeloma je res vseeno, čeprav se mi resnično zdi, da ima težnja po poroki velikokrat res temelje v posesivnosti (ali z drugimi besedami: “se počutiš bolj varno”). Glede podpisovanja očetovstva pa lahko tudi sam vprašam podobno: zakaj naj bi to bilo nekaj tako težkega, če se dva res ljubita. Sicer pa tudi, mimogrede, a ni na Nezvestobi ravno zdaj aktualna ena tema o kukavičjih jajcih? :-)))
Kdo pa pravi, da se je treba poročiti? Res avtorica govori o poroki, ampak bolj kot o zunanjem znaku tega, kar si v resnici želi: pokaži mi, da me ljubiš, da si zanesljiv, resen in odgovoren, povej mi, da sem v tvojem življenju na prvem mestu, da želiš živeti z mano in ustvariti družino. Zgleda, da v svojega fanta v teh stvareh ni prepričana, toda če bi se strinjal s poroko, bi vendarle dobila neko potrditev, da si on prav tako želi vse tisto, kar si želi sama.
Sicer pa mislim, da avtorica vse to ve tudi sama in da poroke najbrž ne bo. Ne bo pa tudi brez poroke takega skupnega življenja, kot si želi ona. Iz preprostega razloga: ker si on tega ne želi. Še ne, bolj verjetno pa, da ne z njo.
Forum je zaprt za komentiranje.