Zakaj se boji poroke?
Ah a ni isto nezrelo in otročje, da se moški noče poročiti, čeprav mu to ne pomeni nič ali mu je celo štrik na vrat, kar je še samo bolj patetično in kapricasto… naj se potem ne veže z eno žensko, naj bo samski v celibatu ali v poligamnih razmerjih…
če dva živita skupaj in se en želi poročiti, drug pa ne, je prilično očitno da nista skupaj iz ljubezni, še manj iz spoštovanja, ampak iz ekonomskih razlogov, ne pisati pesmic o globoki intimni ljubezenski zvezi, ki bi jo ogrozila birokracija poročnega lista–
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Hm… :-/
Jaz in moj “mož” živiva tako. Jaz bi se poročila, on se ne bi oz. dobim servirano, da se lahko poročim s kom drugim.
A zdaj to pomeni, da ne živiva skupaj zaradi ljubezni? On do mene, jaz do sebe?[/quote]It, ti in tvoj “mož” sta nekaj posebnega, izjeme vedno so :)))))
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Za ljubezen, al pa dejmo tako rečt, za dober, ljubeč odnos, ni pomemben oz. odločilen en sam dejavnik. Če dva samo v tem pomembnem, kolikor je pač komu pomembno, ali biti poročen ali ne, ne prideta skup, v “vsem” drugem pomembnem pa prideta, no, ali ni malo mimo vse skupaj zavreči zaradi enega običaja oz. neke simbolne geste.
Iz ene in iz druge strani. V mojem primeru mislim tako na mojo stran kot na stran mojega “moža”. Ampak ker sem jaz nekoliko bolj “pametna”, kot pa on (recimo), jaz iz te miši ne delam slona, in ne silim njega z običajem, ker gest za povedat, da me ima rad, lahko “izusti” še veliko in velikokrat…
Ja, verjetno. Vidva živita neko (ljubezensko) razmerje v praksi, imata otroke, ste družina…jaz tu pišem teoretično iz svoje edine izkušnje zveze s samo enim fantom in iz tega, kar sem videla doma, pa še to idealiziram, ker je moja mama pred leti umrla in oče zdaj ne bo več nikoli rekel nič čez njo…
Možno da bom sama kdaj živela skupaj skom neporočena, saj sem napisala, da se v bistvu sploh nočem poročiti, rada bi pa imela družino, otroke, načeloma… v času, kar sem sama, pa spoznavam, da mi je tako čisto dobro, da mogoče preveč idealiziram ljubezen in vezo, da si mogoče samo domišljam da bi bila dobra partnerica in mama, morda zato, ker mi je brezveze kuhati samo zase ker mi je občasno dolgčas sami s sabo in ker utopično pač mislim, da obstaja nekje nekdo, s komer bi se lahko razumela… da ni vse neka sanjavost varljiva…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Jaz pa mislim, da nič utopično ne misliš, da je nekje nekdo, s katerim bi se razumela, bila srečna. Seveda ne ves čas, to ni možno, v vsakem partnerstvu pridejo vzponi in padci, vendar prav tako mislim, da bi ob tem pravem čez leta ugotovila, da ne samo, da ga imaš rada, ampak da ga ljubiš in da bi lahko ob tem pravem čez čas pisala poste, kot jih pišem jaz, ali pa Pandora1, za njo tudi mislim, da ima ljubeč odnos. Ali pa Margot, isto.
Samo dovoliti si moramo. Da nismo preveč zacementirani v nekem objokavanju kaj bi lahko bilo, pa ni, in da smo zadosti odprti, da v sočloveku vidimo lepe, dobre lastnosti, in se ne obešamo (kot pijanec na plot) na nekih slabih, ki bi jih na vsak način radi spremenili oz. jamramo nad tem, kako nas motijo.
Mimogrede, jaz bi te tako rada poparčkala s kakšnim fajn fantom (z dobrim namenom). Poznam enega, ki je res fajn fant, pa še tle na forumu mi kakšen deluje kot moški, ki bi ga bilo vredno spoznati. 😉 Res ti želim vse dobro, saj veš, da ti to želim.
Jaz pa mislim, da nič utopično ne misliš, da je nekje nekdo, s katerim bi se razumela, bila srečna. Seveda ne ves čas, to ni možno, v vsakem partnerstvu pridejo vzponi in padci, vendar prav tako mislim, da bi ob tem pravem čez leta ugotovila, da ne samo, da ga imaš rada, ampak da ga ljubiš in da bi lahko ob tem pravem čez čas pisala poste, kot jih pišem jaz, ali pa Pandora1, za njo tudi mislim, da ima ljubeč odnos. Ali pa Margot, isto.
Samo dovoliti si moramo. Da nismo preveč zacementirani v nekem objokavanju kaj bi lahko bilo, pa ni, in da smo zadosti odprti, da v sočloveku vidimo lepe, dobre lastnosti, in se ne obešamo (kot pijanec na plot) na nekih slabih, ki bi jih na vsak način radi spremenili oz. jamramo nad tem, kako nas motijo.
Mimogrede, jaz bi te tako rada poparčkala s kakšnim fajn fantom (z dobrim namenom). Poznam enega, ki je res fajn fant, pa še tle na forumu mi kakšen deluje kot moški, ki bi ga bilo vredno spoznati. 😉 Res ti želim vse dobro, saj veš, da ti to želim.[/quote]Jaa it, vem ja, saj zato mi je hecno, da mi daješ za zgled gospe, s katerimi si nekako idejno svetovnonazorsko nismo ravno posebno blizu in nisem prav zelo prepričana, da bom kdaj tako pisala kot Pandora ali Margot, nimam pa nič proti nikomur, da ne bo napačno tole razumljeno, posebno kar se tiče teh gospa, ki jima je v življenju uspelo, glede tega ju samo iz globočine ponižnosti občudujem, ker jaz sama sem… ah to sem že napisala, luzerka cccccc
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Jaz pa mislim, da nič utopično ne misliš, da je nekje nekdo, s katerim bi se razumela, bila srečna. Seveda ne ves čas, to ni možno, v vsakem partnerstvu pridejo vzponi in padci, vendar prav tako mislim, da bi ob tem pravem čez leta ugotovila, da ne samo, da ga imaš rada, ampak da ga ljubiš in da bi lahko ob tem pravem čez čas pisala poste, kot jih pišem jaz, ali pa Pandora1, za njo tudi mislim, da ima ljubeč odnos. Ali pa Margot, isto.
Samo dovoliti si moramo. Da nismo preveč zacementirani v nekem objokavanju kaj bi lahko bilo, pa ni, in da smo zadosti odprti, da v sočloveku vidimo lepe, dobre lastnosti, in se ne obešamo (kot pijanec na plot) na nekih slabih, ki bi jih na vsak način radi spremenili oz. jamramo nad tem, kako nas motijo.
Mimogrede, jaz bi te tako rada poparčkala s kakšnim fajn fantom (z dobrim namenom). Poznam enega, ki je res fajn fant, pa še tle na forumu mi kakšen deluje kot moški, ki bi ga bilo vredno spoznati. 😉 Res ti želim vse dobro, saj veš, da ti to želim.[/quote]Jaa it, vem ja, saj zato mi je hecno, da mi daješ za zgled gospe, s katerimi si nekako idejno svetovnonazorsko nismo ravno posebno blizu in nisem prav zelo prepričana, da bom kdaj tako pisala kot Pandora ali Margot, nimam pa nič proti nikomur, da ne bo napačno tole razumljeno, posebno kar se tiče teh gospa, ki jima je v življenju uspelo, glede tega ju samo iz globočine ponižnosti občudujem, ker jaz sama sem… ah to sem že napisala, luzerka cccccc[/quote]
Ne vem, zakaj pišeš, da si luzerka. S tem si v bistvu samo škoduješ in se prepričuješ nekaj, kar ne drži. Za začetek nimaš slame v glavi 😀 kar je pomemben predpodoj, da lahko nekaj iz sebe narediš, in kar ni mogoče trditi za ravno vsakogar… Dvomim, da te kdo tukaj zaznava kot luzerko, jaz bi rekla ravno obratno. Jaz te zaznavam kot potencial, kot možnost, kot silo. Bega me občutek, da ta sila ni usmerjena nikamor. Da ne ve, kaj bi. Da ne ve, kaj hoče. Da se umakne prehitro, se ne bori (ji je odveč vložiti trud?). Razen če ti položaj luzerke ni … potuha? Varno zavetje?
Le kaj ti “manjka”, da ne bi tudi ti našla nekega življenjskega sopotnika?
Uspešnost je tako relativna, da me zmrazi, ko nekdo razlaga o njej. Zdaj sem lahko prepričana, da imam enkraten odnos z možem. Čez 8 ur se lahko vrne iz službene poti in mi pove, da se je zaljubil v drugo. Ali pa lahko jaz jutri zjutraj na poti v službo srečam svojo dušo dvojčico. Danes sem lahko pri svojem delu uspešna. Jutri se spremenijo določene okoliščine, in bom luzerka, sinonim za neuspeh. Čez deset let se bom lahko ločena spraševala, zakaj sem toliko vlagala v odnos in v otroke, ko bi morala več vlagati vase; ali pa se bom ločena spraševala, zakaj nisem več vlagala v odnos, in manj vase. Ali pa sem bom poročena spraševala, zakaj nisem vlagala več v otroke in manj v odnos.
Vsak dan, vsak trenutek sprejemamo neke odločitve, se soočamo z nekimi okoliščinami in naredimo, kar menimo, da je najbolje. Nikoli pa ne vem, kakšne bodo posledice teh naših odločitev, kam nas bodo pripeljale.
Zarečenega kruha se največ poje. Mogoče bi pa pred desetimi leti jaz pisala tako, kot ti pišeš danes… Ljudje se spreminjamo, se razvijamo, rastemo. Naše svetovne nazore oblikujejo naše izkušnje, ne zgolj naša pričakovanja.
To je res. Poročiti se z nekom, s katerim nisi niti živel nek določen čas, je kar nekaj na silo, predvsem zaradi premagovanja neke negotovosti oziroma zagotavljanja občutka varnosti. V bistvu pa s takimi odločitvami človeka kvečjemu plašiš.[/quote]Zakaj pa ta nujnost, da je treba prej z nekom živeti, preden se poročiš? Pa saj se lahko ločiš, čisto isto je. Poroka je nekoč bila zaščita otrok, ker izvenzakonski niso bili izenačeni z zakonskimi, in ker je družba take ženske, nezakonske matere, izjemno šikanirala. Danes nima več nikakršnega pomena, razen morda čustvenega za žensko, ker so ženskam pač bolj ostale te zgodbe iz preteklosti..
In meni se zdi od nekoga, ki ima svojo punco rad, z njo živi in ve, da bi se ona hotela poročiti, zelo grdo, če se sam noče.[/quote]
Nujno tako ali tako ni nič, priporočljivo pa je. Zato, ker živeti skupaj z nekom je nekaj povsem drugega, kot pa se videti le 2 ali 3 dni na teden. Tam pride odnos na preizkušnjo. Poroka je pa danes tudi strošek, vsaj pri večini. Zaradi mene se lahko ljudje poročijo tudi že na prvem zmenku. Saj se še vedno lahko ločijo. Še isti dan verjetno. :))
Če ime poroka za žensko čustveni pomen, potem ne moreš rečt, da nima nikakršnega pomena. Kdor tako nečustveno gleda na poroko, kot gledaš Katenjka ti, tak se sploh nikoli nima potrebe ali hudo velike želje poročit.
Hm… :-/
Jaz in moj “mož” živiva tako. Jaz bi se poročila, on se ne bi oz. dobim servirano, da se lahko poročim s kom drugim.
A zdaj to pomeni, da ne živiva skupaj zaradi ljubezni? On do mene, jaz do sebe?[/quote]
To ni primeren odgovor moškega in ti boš še prišla na svoje., ali do svojega[/quote]
Torej bo pravi za “it” le tisti, ki se bo z njo poročil….? Potem pa ne vem kaj čaka in izgublja čas z nepravim. 🙂
Saj to je problem, če nekaj počnemo le zato, ker so včasih tako počeli. Ne zavedamo pa se, da so se časi spremenili in ni več nekih realnih pogojev, ki bi pogojevali poroko ali pa kaj drugega. Tako, kot včasih.
Zaradi tega potem ljubezen še dodatno pogojujemo, saj ni nobenih dokazov, da bi med poročenimi bilo več ljubezni in sreče, kot pa med neporočenimi.
Mogoče It, saj konec koncev ni pomembno za koga se gre, ampak se gre bolj za to, kaj in koliko nekomu poroka pomeni.
Pandora hvala za dobro delo, ampak jaz še vedno vidim med tabo in mano velikansko razliko. Poglej, skozi kaj ti definiraš uspešnost: da si poročena, da si mati, da si uspešna pri delu, tu je verjetno mišljeno napredovanje po hierarhiji zaposlenih in povišanje dohodka oz ustvarjanje dobička, odnos personificiraš oz materializiraš kot nekaj, kar potrebuje vložek.
Za ljudi tipa, kot sem jaz, se ljudje tipa, kot si ti, sprašujejo, “kaj neki ona počne” in “jaz je sploh ne razumem, kaj ona misli s sabo”. Ker jaz ne ustvarjam ničesar velikega, nič, kar bi se dalo meriti v vaših enotah. verjetno poznaš tisto prispodobo o ribiču, ki vsak dan sedi na obrežju in vsak dan nalovi toliko rib, kot jih tisti dan poje, nič več, nič manj, tako dolgo je s trnkom v vodi, potem gre domov, pa če je dež ali sonce, on ne lovi rib za jutri, ne lovi rib zato, da bi si zgradil ribarnico ali predelovalnico čez deset let, ker bo čez deset let točno isto delal. V vaših očeh je kajpak luzer in subjekt čudenja, zakaj neki on to počne, ko mu čez deset let ne bi bilo treba nič, ker bi lahko bil vendar –uspešen.
Verjetno je kriv moj način življenja, ki je izrazito zapečkarski, in lastna filozofija, da pač tako badly tudi ne rabim ravno tipa, da bi se sparčkala s prvim, ki ga kje slučajno srečam in ki bi on bil z mano.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Kaj ste se razpričal:)
Še vedno nisem slišala niti enga dobrga razloga, zakaj se ne poročit, če se imata dva rada. Še najbližji približek je bil, ker je to samo brezvezni formalizem – ampak če enemu veliko pomeni, zakaj ga potem ne bi drugi opravil? In zakaj je grdi tisti, ki ga želi ne pa tisti, ki ga noče?
Ali pa je to v resnici velik korak, težka odločitev in očitno pač nima jajc, da bi naredil, ker… Ni prepričan vame? V naju? Kaj točno bo čez xy let drugače, kot je sedaj?
Katenjka, ti si luzer samo v svojih očeh, ne v mojih. Zakaj mi to pripisuješ, ne vem. Zakaj sebi to pripisuješ, bi pa morala vedeti…
Prispodobo o ribiču dobro poznam: Tudi ta tvoja interpretacija, da je to edini način življenja, ki ga poznam, je napačna. Tudi ribić namreč ve, zakaj ribari. Če je za večerjo, je pač za večerjo. Če je za ribarnico, je pač za ribarnico.
Verjetno je kriv moj način življenja, ki je izrazito zapečkarski, in lastna filozofija, da pač tako badly tudi ne rabim ravno tipa, da bi se sparčkala s prvim, ki ga kje slučajno srečam in ki bi on bil z mano.[/quote]
Tvoj način življenja je takšen, kot si si ga izbrala in kot ga vsak dan posebej izbereš. Tvoja filozofija se mi zdi edino prava in te prav gotovo ne omejuje pri iskanju življenjskega sopotnika. Kvečjemu ti bo prihranila zapravljanje časa z napačnim.
Še enkrat ponavljam: zakaj sebe definiraš kot luzerko, ko pa te tu nihče drug ne?
Če te ženska sili v poroko, je čas, da prekineš stike z njo. Pokazala je svoj pravi tiranski obraz, nestrpnost in do česa ji v resnici je. Mnogo žensk ni sposobnih prilagajanja in zrelih sporazumov s partnerji, zato silijo v institucionalno potrditev zveze, ker se zavedajo, kakšno strateško orožje za izsiljevanje s tem pridobijo. S tem si zagotovijo pridobitev roditeljskih in premoženjskih pravic, za katere bi se morale drugače pogajati s partnerjem, bivšim možem pa v glavnem ostane obveza plačevanja računov, ker je v zahodnih družbah pač tradicija, da birokrati v razvezah dajejo prednost “nežnejšemu” spolu. Absolutistični naravi žensk seveda ta možnost povsem odgovarja. Pravzaprav s sklenitvijo uradne zakonske skupnosti dobijo v dokončno podreditev svoje moške neodločneže, ki jih pod grožnjo ločitve prisilijo v služenje njihovim kapricam. Papučarji se dobro zavedajo, da bodo v ločitvenem postopku potegnili kratko zaradi pristranskih odločitev birokratov. Pa tudi njihove ljubeče ženičke z redno obnovo repertoarja groženj poskrbijo, da jim to ne bi slučajno izginilo iz spomina. Ko enkrat izostriš pogled, da ti seže pod površino običajnih banalnosti medčloveških odnosov, spregledaš tudi resnične pretenzije teh ženskih zahtev po uradnem potrjevanju svojih zvez. Definitivno ne gre za osebe, s katerimi bi si preudarni moški želeli skupaj postarati.
Se strinjam, če je v ozadju motiv materialno okoriščanje. Ampak naslednji motivje lahko tudi nesigurnost in nesamozavest punce, ki je v strahu, da bo izgubila “edino pravega moškega”. Potem tretji motiv je lahko ,da bi ženska videla v tem nego gesto s strani moškega, da se je odločil za njo, to bi ji bilo v potrditev.
V tem primeru pa se mi zdi, da je fant tisti, ki si z oklevanjem pušča “odprte karte”, seks dobi, še kaj rabi? On mogoče ne, za njo pa je to daleč premalo, da bo z nekom recimo 10 let, potem pa se ta odloči čez noč, da gre.Njej pa biološka urca zatiktaka in dolgoročni plani o družini kaj hitro padejo v vodo, ker je bila z “napačnim”, Za žensko je zelo pomembna stalnost in umirjenost, da ji moški pomaga pri vzgoji, da je zanesljiv in odločen.
Forum je zaprt za komentiranje.