Zakaj se boji poroke?

Koliko časa, izkušenj, spoznanj…,si rabila, da lahko sedaj tole pišeš (mislim na to vse skupaj kar pišeš o ljubezni spoštovanju…itd)? Koliko? ;)[/quote]Veliko. Najbrž. Leta.

Nikoli poročena!

Pandora1
vse kar pišeš, se načeloma strinjam s tabo. Vendar pač poudarjam, da je vse to možno doseči tudi brez poroke, ali pa kljub poroki NI moč doseči.

Tole bi pa vseeno imela nekaj za pripomnit:Če to pogledamo iz nekega logičnega vidika, to ni logično, kajne. Če nekoga sprejemaš, potem ne obstajajo slabe lastnosti. Da nekaj poimenuješ slaba lastnost, torej lastnost, ki je ne maraš ali v tebi sproža neke neprijetne občutke, je to zato, ker tega ne sprejemaš. Kar pomeni, da nikoli oz. ves čas ne sprejemamo drugega takšnega kot je. To ni možno. Vsaj jaz nikogar ne poznam. Vem pa, kaj si želela napisat. Želela si napisat, če prav mislim, da oproščaš, se usklajuješ, popuščaš ipd..

Jaz pa še vseeno razmišljam, da vedno bit, ne glede na “ceno” z nekom, pa ne glede na to, ali si poročen uradno, ali pa ne, tudi ni znak ljubezni. Bolj dolžnosti kot ljubezni. In z druge strani spet neko spodbujanje oz. vztrajanje za spodbuditev te dolžnosti pri drugemu, ni dejanje ljubezni.[/quote]Heh, ti še nisi jedla potice pa mene prepričuješ kak okus ima? 😉 😀

Precej nelogičnosti je v tvojem zapisu, da ne rečem neke (nerealne) želje, da bi bili ob nekom, ki v nas ne bi (nikoli) vzbudil slabih občutkov, ki ne bi imel slabih lastnosti…Kje je kdo tak?
Sprejemati nekoga zame pomeni tudi tiste slabe dni ne samo evforijo, ki jo doživljamo ob njem, ne domišljam si, da ni v vsakem nekaj “slabega” s čimer se je treba soočit tako ali drugače ne pa bežat pred tem, čeprav se mogoče zdi beg (trenutno) boljša izbira. Tu je ta dolžnost, ki tebi ni logična in želiš le lebdet na oblačku ljubezni?…. :/
Samo vztrajanje v “slabem” res ne pomeni ljubezni (ali pač?), sigurno pa pomeni ljubezen iskanje rešitve, da se skupaj izkopljemo izpod temnih oblakov. Vsekakor je zame to “dolžnost do ljubezni”, bolj kot pa sam beg pred težavami. Ja in tudi to naj bi bila dolžnost partnerja kateri se s poroko zaobljubi, če si upa, želi, zmore, hoče……

It ti ne maraš dolžnosti do bližnjih, jih samo spomniš, ko/če so tebi dolžni? 😉 :)))

No, če nekdo v nas vzbuja slabe občutke, ne moremo trdit, da je to zato, ker nas on ne sprejema. Lahko jih čutimo, ker sami ne sprejemamo sebe oziroma kakšnega dela sebe. Zato je te slabe občutke skoraj nemogoče popolnoma izničit in tudi krivično je zanje obtoževati partnerja.

Ne naredi napake s tem, da bi zanosila.Če se izrazim s tvojimi besedami, to bi bila predvsem brcka v rit tebi sami. Če si nekdo nekaj še ne želi, bi ga ti prisilila v to, ujela, s tem, da bi zanosila?? To ni izvedljivo. Ostala boš sama z otrokom. Prej ali slej bo odšel, če to namerava, pa ti delaj, kar hočeš.

Ne prehitevaj dogododkov in sledi temu, kar ti naproti prinese življenje. Če iz obstojoče zveze ne bo nič se s tem sprijazni. Zaradi tega ne bo konec sveta. Svet je velik.

Samo verjetno, da začneš spraševati in se pogovarjati, če vidiš, da on pa ni tam kjer ti? Verjetno, ko po običajno dveh letih, vidiš, da on pa ne razmišlja tako kot ti sama, začneš spraševati vprašanja, po mojem vsaj v stilu kako pa je tebi to, kaj pa ono? Ni to normalno?

Hm, no, ni čisto, da “okusa” ne bi poznala… če samo upoštevaš to, da sta moja starša bila poročena. Sicer pa, če poznaš okus sladkorja, orehov, rozin, kaj veliko že ne moreš zgrešit glede okusa potice, tudi če jo še nisi jedel (si pa jedel naštete surovine skupaj zmešane). Isto je pri življenju skupaj brez poroke. Ne moreš reči, da je isto, pa tudi ne, da je popolnoma nekaj neznanega.

Vsak ima tovrstne želje. Ali pa “vsak”. Ampak to še ne pomeni, da se o nesmiselnosti tovrstnih želj le tega ne zavedamo. Seveda to vemo. Pa vendar veliko veliko, poročenih ali pa neuradno poročenih, teži k temu. Nekateri celo na agresiven ali “agresiven” način. “Vsi” bi radi drugega spremenili, ga priredili svojim predstavam. Po svoji podobi. Oz. vsaj njegova dejanja, občutke, če že ne misli.

Mislim, da niti ne. Bolj to, da tudi jaz nisem k vsemu zavezana, in da vsega tudi ne sprejemam, v končni fazi pa res nisem “kanta za smeti”. Jaz drugega ne bom spreminjala, z takšnim, kot mi ni všeč, pa tudi ne bom živela oz. se z njim družila ..

.

To je sicer res. Pa vendar, ne moremo vseh dejanj drugega – oz. občutkov, ki v nas ta dejanja sprožajo – sprejemati, torej v smislu, pri sebi to razčistit na tak način, da ne bomo imeli samo slabe občutke v sebi zaradi tega. To ni možno. Ljudje nismo samo mislih, razum, in vsi občutki pa tudi niso pogojeni oz. vezani na naše razumsko doživljanje. Mislim vsaj.

Mislim, da niti ne. Bolj to, da tudi jaz nisem k vsemu zavezana, in da vsega tudi ne sprejemam, v končni fazi pa res nisem “kanta za smeti”. Jaz drugega ne bom spreminjala, z takšnim, kot mi ni všeč, pa tudi ne bom živela oz. se z njim družila ..[/quote]Že s tem, ko živiš z njim ga hočeš nočeš spreminjaš.
Vprašanje je ali na bolje ali na slabše in ko/če ti ne bo več všeč se boš poslovila od kante za smeti? 😉 :))))