Zakaj se boji poroke?
Simboličen zato, ker simbolizira nek ideal. Spoštovanje, zvestobo, resnost, iskrenost…..
Seveda pa s samo poroko tega ne dobiš. Zato ima le simboličen pomen.
Včasih je res imela zaobljuba konkreten pomen. Vendar ne zaradi same poroke, ampak zaradi drugačnih družbenih in moralnih vrednot.[/quote]Mislim, da avtorica ne išče pri njem z željo po poroki nekega simboličnega pomena niti idealov ampak si želi njegovo obljubo s katero naj bi ji pokazal kakšne namene ima z njo in tu se ni ravno izkazal. Sedaj rečt, da zanju poroka nima pomena…. ne vem no.
Lahko je to le nek običaj, sigurno pa ne more škodit v odnosu, je lahko le še en kamenček v mozaiku izkazovanja…… ljubezni(?) (namere ostat ob nekom pa naj se zgodi karkoli) s katerim nam partner nekaj obljubi. Ker mislim, da je težko v odnosu z nekom, ki je/želi bit z nami le ko sije sonce in pakira kufre, ko so na obzorju deževni oblaki in se ni nikoli nikomur nič zaobljubil.
Lahko pa to njeno željo razumemo tudi kot klic na pomoč, zavedanje, da tudi sama ni popolna in bo včasih “nemogoča” (+še noseča, z malim otrokom…) in želi nekoga ob sebi, ki ne bo kar takoj obupal in bo mož beseda ter bo držal dano besedo.
On ima pa neke druge načrte v življenju, so mu prioriteta druge stvari, ne ravno ona in njun odnos.
Vsaj tako se meni zdi.
To – poudarjen tisk – je največja neumnost, ki jo človek naredi. Mislim, ostati z nekom, s katerim si poročen samo zaradi tega, ker si poročen, ne pa zato, ker ljubiš in si ljubljen, cenjen, zadovoljen… no, malo se mi zdi mimo tak način življenja. Ali ga sploh lahko imenujemo življenje? To, da boš v življenju bolj kot ne ljubljen, cenjen, zadovoljen… pa ti noben ne more zagotoviti s poroko.
Težko? Zakaj težko? Ali misliš da se s poroko zaobljubiš, da boš ob nekom tudi, ko so nad odnosom deževni oblaki, še več, ko je prava nevihta, po možnosti še s točo. Mogoče se zaobljubiš, vendar potem hkrati tudi lažeš. Le kdo si želi biti v takšnem odnosu, jaz že ne, pa stavim, da nisem edina, in si tudi ne želim, da bi moj vztrajal v takšnem odnosu z mano, če bi takšen odnos bil, pa če sem poročena ali pa ne.
A varnost bo pridobila s poroko? Aaaah, nisem vedela da gredo na tak način te stvari… 🙂
Varnost se ne pridobi s poroko, varnost se pridobi s tem, da na odnosu delaš, da delaš na tem, da nisi samo ti tisti, ki si zadovoljen v odnosu, da niso samo tvoje želje tiste, ki so realizirane, ampak da sta oba zadovoljna v odnosu, da imata oba neko korist, neko željo po nadaljevanju odnosa. Varnost si pridobiš s tem, da si za partnerja vedno tisto nekaj, kar bo želel obdržati. Zaradi tega, kdo si, kako deluješ, ne pa zaradi tega, ker je poročen. Par je lahko poročen, pa zaradi tega nista nič bolj varna v njunem odnosu.
Ah, ne, Marko, sploh ne. Saj ves čas pišem, da je poroka zame lep običaj. Da pa bi pogojevala neko srečo, zadovoljstvo, ljubezen… s poroko, se mi zdi pa pošteno mimo.
Pa tudi bojim se, da lahko po poroki ljudje mislijo, da zdaj, ko si pa poročen, pa se “moraš” tako ali tako obnašat, delovat, še čutit. Kot da bi po poroki igral neko igro.
Drugače pa nimam nič proti poroki. Poroki kot nekemu običaju. Dogodku. Če nič drugega, kratkoročno prinese malo več adrenalina, nekih priprav, urejenosti, smeha, zadovoljstva…
To – poudarjen tisk – je največja neumnost, ki jo človek naredi. Mislim, ostati z nekom, s katerim si poročen samo zaradi tega, ker si poročen, ne pa zato, ker ljubiš in si ljubljen, cenjen, zadovoljen… no, malo se mi zdi mimo tak način življenja. Ali ga sploh lahko imenujemo življenje? To, da boš v življenju bolj kot ne ljubljen, cenjen, zadovoljen… pa ti noben ne more zagotoviti s poroko. [/quote]
It, On_ govori o nameri ostati z nekom, in to je največ, kar lahko nekomu ponudiš. Saj za odnose ni garancije in gredo lahko rakom žvižgat, kljub vsem dobrim nameram. Ampak to, da nekomu rečeš – nameravam ostati s tabo v dobrem in slabem, po mojem mnenju je neka “vrednost”, če seveda to poveš prostovoljno, če v to verjameš. S tem se zaboljubiš, da boš po svojih najboljših močeh delal na odnosu tudi takrat, ko bo težko. Zagotovil in garancije danes v življenju ni več. Vendar ta obljuba, če je dana iskreno in z neko “težo”(da mu nekaj pomeni), je zame največ, kar ti partner lahko da.
Težko? Zakaj težko? Ali misliš da se s poroko zaobljubiš, da boš ob nekom tudi, ko so nad odnosom deževni oblaki, še več, ko je prava nevihta, po možnosti še s točo. Mogoče se zaobljubiš, vendar potem hkrati tudi lažeš. Le kdo si želi biti v takšnem odnosu, jaz že ne, pa stavim, da nisem edina, in si tudi ne želim, da bi moj vztrajal v takšnem odnosu z mano, če bi takšen odnos bil, pa če sem poročena ali pa ne.
[/quote]
Zaobljubiš še, da boš zraven tudi v slabih časih, četudi logično upaš, da bo takšnih časov čim manj. Težko pa je biti z nekom, ki želi biti z nami le ko sije sonce, ker je varnost neka osnovna življenjska potreba in je taka oseba ne more zadovoljiti. Hkrati je lahko najti nekoga, ki bo s tabo, ko sije sonce. Težko je pa najti nekoga, ki mu pomeniš toliko, da je njegova želja da bi bil s tabo večja od težav, s katerimi se mora za to soočiti… In vsak on nas si želi in potrebuje nekoga ob sebi, predvsem takrat, ko ima težave, je bolan, se sooča s tako ali drugačno stisko. Če veš, da lahko na nekoga v življenju računaš in da nisi “sam”; je življenje lažje.
A varnost bo pridobila s poroko? Aaaah, nisem vedela da gredo na tak način te stvari… 🙂
[/quote]
Jaz tega kar On_ piše ne razumem kot varnost. Bolj kot željo, da nekdo sprejema v vsem, kar si. V dobrem in v slabem in da je sposoben reči – te imam rad, te ljubim, z vsemi tvojimi slabimi lastnostmi, ki bodo v določih obdobjih verjetno bolj izrazite.
A varnost bo pridobila s poroko? Aaaah, nisem vedela da gredo na tak način te stvari… 🙂
[/quote]
Jaz tega kar On_ piše ne razumem kot varnost. Bolj kot željo, da nekdo sprejema v vsem, kar si. V dobrem in v slabem in da je sposoben reči – te imam rad, te ljubim, z vsemi tvojimi slabimi lastnostmi, ki bodo v določih obdobjih verjetno bolj izrazite.[/quote]
Pandora1, si se kdaj vprašala, kako minimalno št. ljudi je pravzaprav zmožno trajno prenašati slabe lastnosti izbranega človeka, ki so v določenih obdobjih neizogibno bolj izrazite? Zato je toliko razhodov, ločitev, prevar….verjetno tudi iskanj sebe po forumih, kljub svoji resnici o zdravi, izpolnjeni vezi.
Jaz tega kar On_ piše ne razumem kot varnost. Bolj kot željo, da nekdo sprejema v vsem, kar si. V dobrem in v slabem in da je sposoben reči – te imam rad, te ljubim, z vsemi tvojimi slabimi lastnostmi, ki bodo v določih obdobjih verjetno bolj izrazite.[/quote]
Pandora1, si se kdaj vprašala, kako minimalno št. ljudi je pravzaprav zmožno trajno prenašati slabe lastnosti izbranega človeka, ki so v določenih obdobjih neizogibno bolj izrazite? Zato je toliko razhodov, ločitev, prevar….verjetno tudi iskanj sebe po forumih, kljub svoji resnici o zdravi, izpolnjeni vezi.[/quote]
Okay, to se bere kot da nekdo, ki ima zdravo, izpolnjeno vezo, ne more zahajati na forume … ??? 😛
Seveda je veliko ločitev in razhodov. Se je pa treba zavedati, da so dandanes negativni dogodki “izpostavljeni” bolj kot pozitivni. Negativni dogodek predstavlja neko dilemo, nek problem, neko možnost za razvoj (in za klepetanje na forumih :/). Pozitivni pa pač ne… ali pa redkeje, da ne bom tako kategorična…To je isto kot če gledaš poročila: Če jih vzameš kot odsev realnosti, ti preostane le to, da vzameš pištolo in se ustreliš. Če se pa zavedaš, da v poročila pridejo le “problemi” in “negativne informacije”, potem je zadeva drugačna…
Saj točno to, kar ti pišeš, je bistvo. Praviš, da minimalno število ljudi. Jaz mislim, da bolj redkokdo, da ne napišem kar nihče … Zato je pa ta obljuba – v smislu, pomeniš mi toliko, da bom poskusil in dal vse od sebe – nekaterim toliko vredna.
Pandora1, si se kdaj vprašala, kako minimalno št. ljudi je pravzaprav zmožno trajno prenašati slabe lastnosti izbranega človeka, ki so v določenih obdobjih neizogibno bolj izrazite? Zato je toliko razhodov, ločitev, prevar….verjetno tudi iskanj sebe po forumih, kljub svoji resnici o zdravi, izpolnjeni vezi.[/quote]
Okay, to se bere kot da nekdo, ki ima zdravo, izpolnjeno vezo, ne more zahajati na forume … ??? 😛
Seveda je veliko ločitev in razhodov. Se je pa treba zavedati, da so dandanes negativni dogodki “izpostavljeni” bolj kot pozitivni. Negativni dogodek predstavlja neko dilemo, nek problem, neko možnost za razvoj (in za klepetanje na forumih :/). Pozitivni pa pač ne… ali pa redkeje, da ne bom tako kategorična…To je isto kot če gledaš poročila: Če jih vzameš kot odsev realnosti, ti preostane le to, da vzameš pištolo in se ustreliš. Če se pa zavedaš, da v poročila pridejo le “problemi” in “negativne informacije”, potem je zadeva drugačna…
Saj točno to, kar ti pišeš, je bistvo. Praviš, da minimalno število ljudi. Jaz mislim, da bolj redkokdo, da ne napišem kar nihče … Zato je pa ta obljuba – v smislu, pomeniš mi toliko, da bom poskusil in dal vse od sebe – nekaterim toliko vredna.[/quote]
Ne, da ne more ali ne sme zahajati na forume, toda po številu prispevkov, dobrih in slabih razmišljanj, različnih pogledov tu številni posamezniki, ki so v vezah dajejo vtis, da ni vse kot bi moglo biti, pa se kratkoročno “pokrpajo” z lastnim pisanjem, branjem, iskanjem somišljenikov, “žrtev” podobno pravljično ideoloških prepričanj in čustveno pogojenih (nespametnih) odločitev.
Ja, malo jih je, ne bi pa si upala trditi da ni nihče ni tak, takšen zagotovo ne bluzi na tem čveku..hehe… 😛
To si verjetno ti takšna, ki vestno spremljaš poročila in bi se kdaj pa kdaj najraje zaradi njih ustrelila, morda je čas, da se tv-ju odpoveš 🙂
Okay, to se bere kot da nekdo, ki ima zdravo, izpolnjeno vezo, ne more zahajati na forume … ??? 😛
Seveda je veliko ločitev in razhodov. Se je pa treba zavedati, da so dandanes negativni dogodki “izpostavljeni” bolj kot pozitivni. Negativni dogodek predstavlja neko dilemo, nek problem, neko možnost za razvoj (in za klepetanje na forumih :/). Pozitivni pa pač ne… ali pa redkeje, da ne bom tako kategorična…To je isto kot če gledaš poročila: Če jih vzameš kot odsev realnosti, ti preostane le to, da vzameš pištolo in se ustreliš. Če se pa zavedaš, da v poročila pridejo le “problemi” in “negativne informacije”, potem je zadeva drugačna…
Saj točno to, kar ti pišeš, je bistvo. Praviš, da minimalno število ljudi. Jaz mislim, da bolj redkokdo, da ne napišem kar nihče … Zato je pa ta obljuba – v smislu, pomeniš mi toliko, da bom poskusil in dal vse od sebe – nekaterim toliko vredna.[/quote]
Ne, da ne more ali ne sme zahajati na forume, toda po številu prispevkov, dobrih in slabih razmišljanj, različnih pogledov tu številni posamezniki, ki so v vezah dajejo vtis, da ni vse kot bi moglo biti, pa se kratkoročno “pokrpajo” z lastnim pisanjem, branjem, iskanjem somišljenikov, “žrtev” podobno pravljično ideoloških prepričanj in čustveno pogojenih (nespametnih) odločitev.
Ja, malo jih je, ne bi pa si upala trditi da ni nihče ni tak, takšen zagotovo ne bluzi na tem čveku..hehe… 😛
To si verjetno ti takšna, ki vestno spremljaš poročila in bi se kdaj pa kdaj najraje zaradi njih ustrelila, morda je čas, da se tv-ju odpoveš :)[/quote]
V vsaki vezi so prej ali slej težave. Nekje večje, nekje manjše. Če imaš srečo, so manjše in se sproti rešujejo. Nikoli nimam predstave, da nekdo, ki je “srečno” vezan, je v nekem stalnem stanju blaženosti, kjer se ne sooča z nobeni izzivi. Ali me/nas ti tako dojemaš? Poleg tega imaš ves čas ljudi okoli sebe, bereš teme na forumu in tako – razmišljaš.
In, ad informandum, sem nehala spremljati poročila pred dobrim letom dni 😉 Zato pa enkrat na teden pogledam vsaj na 24ur, da ko me kdo vpraša, “Kaj se ti zdi Bratuška” ne odvrnem “A mamo novo sosedo?” 😀
Ah, ne, Marko, sploh ne. Saj ves čas pišem, da je poroka zame lep običaj. Da pa bi pogojevala neko srečo, zadovoljstvo, ljubezen… s poroko, se mi zdi pa pošteno mimo.
Pa tudi bojim se, da lahko po poroki ljudje mislijo, da zdaj, ko si pa poročen, pa se “moraš” tako ali tako obnašat, delovat, še čutit. Kot da bi po poroki igral neko igro.
Drugače pa nimam nič proti poroki. Poroki kot nekemu običaju. Dogodku. Če nič drugega, kratkoročno prinese malo več adrenalina, nekih priprav, urejenosti, smeha, zadovoljstva…[/quote]Koliko časa, izkušenj, spoznanj…,si rabila, da lahko sedaj tole pišeš (mislim na to vse skupaj kar pišeš o ljubezni spoštovanju…itd)? Koliko? 😉
Tudi sama dobro veš, da v partnerstvo vstopamo (skoraj) popolnoma nevedni, polnih nekih pričakovanj, pogosto tudi nerealnih želja in če nihče ni pripravljen nič potrpet, razumet slabih trenutkov, dni… partnerja, potem se tako partnerstvo kaj hitro konča. Tu je lahko poroka nek faktor, ki dva nekako na nek način dodatno primora, da se bolj kot bi se sicer, posvetita drug drugemu in posledično prideta do spoznanj katere tudi sama opisuješ.
Če pa nihče nikomur nič ne obljubi…. ja potem pač tudi ni kaj veliko pričakovat in je treba glumit, hodit po prstih okoli, ko pridejo slabi dnevi…. mogoče se ozirat okoli po kakšni “boljši izbiri”, “neustreznega” partnerja pa pač zavreč skupaj z njegovim “nemogočim, nepopravljivim” početjem… :/
Podobno je tudi, če nekdo da obljubo s figo v žepu oz ni mož beseda in zadevo koristoljubno izrabi za svoja izsiljevanja, zato pravim, da morata bit oba za ali pa raje pozabi…..
Ampak vseeno se gre za varnost, pa čeprav tega ne priznaš, ker logično vidiš, da poroka ni nobena garancija.
Če ti poroka ne bi predstavljala varnosti, potem bi ti lahko partner vse to, kar ti obljubi pred oltarjem obljubil tudi doma, brez samega obreda.
A tista beseda pred javnostjo pomeni kaj več ? Je tisti moški sposoben kaj bolj ljubiti in biti resen, kot pa tisti, ki te besede izreče le doma ?
Kaj pa, če poroke ljudje sploh ne bi poznali ? Bi se zaradi tega imeli kaj manj radi ?
Ne, da ne more ali ne sme zahajati na forume, toda po številu prispevkov, dobrih in slabih razmišljanj, različnih pogledov tu številni posamezniki, ki so v vezah dajejo vtis, da ni vse kot bi moglo biti, pa se kratkoročno “pokrpajo” z lastnim pisanjem, branjem, iskanjem somišljenikov, “žrtev” podobno pravljično ideoloških prepričanj in čustveno pogojenih (nespametnih) odločitev.
Ja, malo jih je, ne bi pa si upala trditi da ni nihče ni tak, takšen zagotovo ne bluzi na tem čveku..hehe… 😛
To si verjetno ti takšna, ki vestno spremljaš poročila in bi se kdaj pa kdaj najraje zaradi njih ustrelila, morda je čas, da se tv-ju odpoveš :)[/quote]
V vsaki vezi so prej ali slej težave. Nekje večje, nekje manjše. Če imaš srečo, so manjše in se sproti rešujejo. Nikoli nimam predstave, da nekdo, ki je “srečno” vezan, je v nekem stalnem stanju blaženosti, kjer se ne sooča z nobeni izzivi. Ali me/nas ti tako dojemaš? Poleg tega imaš ves čas ljudi okoli sebe, bereš teme na forumu in tako – razmišljaš.
In, ad informandum, sem nehala spremljati poročila pred dobrim letom dni 😉 Zato pa enkrat na teden pogledam vsaj na 24ur, da ko me kdo vpraša, “Kaj se ti zdi Bratuška” ne odvrnem “A mamo novo sosedo?” :D[/quote]
Ti kar poročila glej nazaj, tudi pištolco ti lahko zrihtam 😛 [sub](malo črnega humorja).[/sub]
Kako vas dojemam, hm tako kakor pišete, druge izbire nimam :-//
Zakaj težave, če pa ti je obljubil:
Če te nekdo sprejema v vsem kar si, potem ni konfliktov in slabe volje. Kar ti rečeš ali narediš, to on sprejme…Če ne, pa ga spomniš, da je poročen. :)))[/quote]
Sprejeti nekoga v celoti ne pomeni kar naenkrat postati neumen, gluh in po možnosti še slep. Pomeni zavedati se, da to, kar ljubiš, ni nek ideal, ampak ima lepe in manj lepe lastnosti, In da je tak (kot ga ti ljubiš), zaradi lepih in tudi manj lepih lastnosti. oboje tvori celoto, ki jo ljubiš.
In preden bi prišla do tega, da bi ga morala “spomniti”, da je poročen, bi kar vzela tisto pištolo, ki mi jo ponuja samička 😉
Zdaj me pa resnično res zanima – ali bi jo iz navedenih razlogov uporabila zase ali zanj ali za oba ali za celo sorodstvo? Da vem koliko municije ti dam gratis :))[/quote]
Sem še neizkušena in si rada puščam odprte opcije. Daj raje kaj več … za ziher 😀
P.s.: Sorodstva pa res ne mislim streljati ;)[/quote]
Heh…z neizkušenimi ne poslujem, najdi drugo dilerko 😛
kaj pa, če ona ne deluje kot “tista prava” … da je dobra samo za nažiganje, f*u*k … pa še fotrr ima dosti zaloge dobre pijače ☺
Konec koncev — s čem pa ženske zagotavljate, da boste tipom praznile jajca tako dobro, da bo naslednjič spet hotel “naskočiti” ravno vas ☺
vsako leto je “proizvodnja” frišnih samic, godnih za gonjo večja kot mladcev ☺ — jebena statistika press ☺
Ja, no, če aplicirava teorijo moje francoske tete – s čim pa moški zagotavljate, da nas boste lahko vedno vzdrževali??? :DDD
Pa da odgovorim na tvoje frišne samice. Statistika je mogoče res takšna, kot praviš. Ampak dokler bodo moški “grabili kelnarce” za rit, in drugače osvajali in iskali prijateljice … je kristalno jasno, da je kljub vsej statistiki očitno povpraševanja več kot ponudbe 😛
Ah, ne, Marko, sploh ne. Saj ves čas pišem, da je poroka zame lep običaj. Da pa bi pogojevala neko srečo, zadovoljstvo, ljubezen… s poroko, se mi zdi pa pošteno mimo.
Pa tudi bojim se, da lahko po poroki ljudje mislijo, da zdaj, ko si pa poročen, pa se “moraš” tako ali tako obnašat, delovat, še čutit. Kot da bi po poroki igral neko igro.
Drugače pa nimam nič proti poroki. Poroki kot nekemu običaju. Dogodku. Če nič drugega, kratkoročno prinese malo več adrenalina, nekih priprav, urejenosti, smeha, zadovoljstva…[/quote]Koliko časa, izkušenj, spoznanj…,si rabila, da lahko sedaj tole pišeš (mislim na to vse skupaj kar pišeš o ljubezni spoštovanju…itd)? Koliko? 😉
[/quote]
Veliko. Najbrž. Leta.
Nikoli poročena!
Pandora1
vse kar pišeš, se načeloma strinjam s tabo. Vendar pač poudarjam, da je vse to možno doseči tudi brez poroke, ali pa kljub poroki NI moč doseči.
Tole bi pa vseeno imela nekaj za pripomnit:
Če to pogledamo iz nekega logičnega vidika, to ni logično, kajne. Če nekoga sprejemaš, potem ne obstajajo slabe lastnosti. Da nekaj poimenuješ slaba lastnost, torej lastnost, ki je ne maraš ali v tebi sproža neke neprijetne občutke, je to zato, ker tega ne sprejemaš. Kar pomeni, da nikoli oz. ves čas ne sprejemamo drugega takšnega kot je. To ni možno. Vsaj jaz nikogar ne poznam. Vem pa, kaj si želela napisat. Želela si napisat, če prav mislim, da oproščaš, se usklajuješ, popuščaš ipd..
Jaz pa še vseeno razmišljam, da vedno bit, ne glede na “ceno” z nekom, pa ne glede na to, ali si poročen uradno, ali pa ne, tudi ni znak ljubezni. Bolj dolžnosti kot ljubezni. In z druge strani spet neko spodbujanje oz. vztrajanje za spodbuditev te dolžnosti pri drugemu, ni dejanje ljubezni.
It, točno te besede sem prejle pisal sem, ampak potem nisem dokončal misli in sem vse skupaj zbrisal. Samo toliko, da veš. 🙂
Nimam najmanjšega dvoma, da to drži zate, za Robija in vsaj za pol Slovenije. Zase pa vem, da je poroka predstavljala nek kvalitativni preskok. Sem svojo drago polovico zaradi tega ljubila bolj? Ne. Sem drugače dojemala najin odnos, mu bila “bolj zavezana”. Prav gotovo. Gre za dejstvo, da imamo različne poglede in različne vrednote.
Se strinjam. Vendar če ti cena ne ustreza več, je danes rešitev dokaj enostavna – ločitev.
No, to da drugega ni možno nikoli povsem sprejemati, s tem se (še) ne strinjam. Ko človeka dovolj spoznaš, menim, da je to možno. Kdaj to je, je odvisno od para do para, težko je določit trenutek, ko se je to zgodilo.
Majhna težava nastane, ker človek se skozi čas spreminja in vsake toliko se ti zazdi, da drugega še ne poznaš. Vendar tukaj računam na to, da se nam ta občutek za sprejemanje teh sprememb vcepi “pod kožo” in nas čez čas nič več ne preseneti, klub temu, da morda nas v nekem kratkem trenutku. :)) Govora je o spremembah, ki so v okviru njunih meja sprejemljivega. Seveda pa se vedno lahko zgodi, da nas kdo preseneti tako, da tega ne moremo sprejeti, ne glede na preteklost.
Forum je zaprt za komentiranje.