Zakaj se boji poroke?
Zakaj sem že pisala tista jajca … Aja, da bi ti razložila, da “ne še” lahko pomeni tudi “ne še”, pa čeprav je v mojem vokabolariju tudi pomenil samo in zgolj “nikoli”.
Tega problema nobena poroka ne bo rešila. Samo življenje si boš komplicirala, ker se bo treba potem ločevati in to je šele hudič, ali pa zatisniti obe očesi in živeti v neki farsi s tretjimi, četrtimi, petimi osebami… Tip mora biti ne 100%,ampak 130 % prepričan, da to hoče… In ti tudi, seveda. Sploh če razmišljaš, da ločitev ni opcija. [/quote]Dokler tega ni nima smisla in spet smo pri vprašanju, če ima taka (koruzniška) veza sploh smisel, tudi glede na leta…. :/
Ja in je drugače po poroki, sigurno je drugače, nek občutek pripadnosti, povezanosti…, ti da tista zaobljuba pred skupnostjo, ni samo tist štempel…
Naredil bi “vse” zate samo (svečano) zaobljubil se ti ne bi….. ja pa kaj še… :/
Po začetnem šoku se je raje izogibam …[/quote]
a nimaš nobenega občutka “dolžnosti” furati “ime” svojega moškega naprej??? Bi pustila, da njegova “veja” odmrje, če te ne more oploditi?? — ali pa, če je do sedaj naplodil samo “ausšus”??
Me zanima, če bi ti bila pripravljena narediti vse za svojega “moža” . 🙂
Pri poroki se največkrat gre za težnjo po popolnosti. Poroka kot neka pika na i, da je potem odnos res takšen, da ga lahko imenujemo partnerski. Če ni poroke, potem nekaj manjka…
Je pa se tu za vprašat, ali je za ceno neke popolnosti, vredno prekiniti zadovoljujoč odnos ?
Samo zato ,ker ni tiste pike na i, pa čeprav vse drugo štima.
Dejstvo je, da bolj kot smo nagnjeni k popolnostim, bolj smo nezadovoljni. Zato so perfekcionisti zelo zagrenjeni ljudje. Ker vedno iščejo neko dlako v jajcu in iščejo neko popolnost, ki pa je nikoli ne dosežejo.
Pa recimo, da pustiš tega fanta, ki se noče poročiti s tabo in najdeš takšnega, ki se bo…A misliš, da bo tisti ta novi moški imel vse te dobre lastnosti, ki jih ima ta in še tisto, kar temu manjka do popolnosti ?
Lahko da boš imela to srečo..Tega nihče ne ve…Vendar je pa veliko več možnosti, da bo tistemu manjkalo kaj drugega, pa čeprav bo se poročil s tabo in ti obljubil zvestobo….Mogoče bo varal, ker se bo počutil ujetega….
Jaz vem, da se ne bom nikoli poročil. Bolj bi ženska tečnarila, bolj se bi umikal.
Poroko pogojejo neki ideali in vsiljena prepričanja, da je poroka pogoj za ljubezen. Pa to seveda ni res. Saj se lahko imata dva rada in sta resna tudi brez poroke.
In zato, da slediš nekim staromodnim prepričanjem, ne rabiš imeti jajc, saj bi potem ovce imele velikanska jajca. :)))
Manj je med partnerjema pogojevanja, več je sprejemanja in ljubezni.
Me zanima, če bi ti bila pripravljena narediti vse za svojega “moža” . 🙂
Pri poroki se največkrat gre za težnjo po popolnosti. Poroka kot neka pika na i, da je potem odnos res takšen, da ga lahko imenujemo partnerski. Če ni poroke, potem nekaj manjka…
Je pa se tu za vprašat, ali je za ceno neke popolnosti, vredno prekiniti zadovoljujoč odnos ?[/quote]Če je odnos res tako zadovoljujoč zakaj bi ga prekinjali oz zakaj se ne bi še poročila, kaj je to kaj takega, da se ne bi nekdo hotel javno zaobljubit partnerju?
Robi nek “strah” je v tebi pred tem “nepomembnim” dejanjem… 😉 + še točno veš kako je, ko si poročen a poročil se še nisi…. :/
Če te ženska “prosi”, da bi se poročil z njo je to neko (veliko) priznanje, ki ti ga daje, nek namen, da se je odločila zate, ti pa z zavrnitvijo zavržeš to njeno ponudbo.
Ja kaj hudiča si pa lahko misli o fantu potem, ko jo tako zavrne?
Ali če obrnemo, če bi jo on zaprosil in bi ga ona zavrnila, češ, da se ne želi poročit, naj bosta le par tako kot doslej. Koliko ima človek še volje vlagat v tak odnos, kjer ni neke resne namere po trajni zvezi?
Ne gre pri poroki za težnjo po popolnosti in navsezadnje tudi če gre, kaj to spremeni? A ne težimo vsi k neki popolnosti?
Nap. če ona pobriše tla po stanovanju, ti pa pricapljaš v blatnih škornjih do zadnje sobe in te ona ošteje zakaj se nisi preobul v copate, jo zabiješ z besedami, da so copati težnja do popolnosti? Ali pa pospravljen krožnik z mize+pomita posoda, to lahko ostane nepomito nedogled, ker jaz se pa ne grem teh teženj po popolnosti in ne bom pomival/pospravljal posode….itd.itd.
Vsekakor je “težit” s poroko po dveh letih lahko prezgodaj samo vseeno ni odveč vedet v katero smer plovemo. 😉
To se sliši rahlo naumno. Kot, da si z nekom le zato, da se boš nekoč lahko poročila in potem takoj umrla. A nisi z nekom in ostajaš z njim zato, ker ti je z njim lepo, ker se ob njem varno počutiš? Kako nekdo vidi vezo, se po mojem kaže le in samo v tem, kakšen je vajin odnos bil in JE. Vse ostalo načrtovanje ali pa nenačrtovanje je predvsem in bolj stvar človeškega značaja. Eni radi načrtujejo za 10 let naprej, eni pa so bolj spontani in se lahko poročijo tudi v enem tednu. Nič od tega pa ne garantira varne prihodnosti.
Verjetno ga bi pa res, ker res ne bi razumela, zakaj pod soncem ne, če sem tok fajn kokr govori? Ali mi laže dec?[/quote]
Moram povedat, da se mi to zdi zelo nezaupljivo razmišljanje. Če pa niti tega ne veš, če ti ves čas laže (glede na odnos, ki ga imata), kako boš pa potem, ko se bo poročil s tabo, vedela, da se ni poročil le zato, da boš dala mir? A misliš, da poroka ti ga bo pa za vedno dala v tvoje naročje? Oh…
Isto tako vprašanje se lahko postavi tudi obratno.
Mogoče je po TV gledal Bridezille :-)))) No, jaz sem poročen pa vendar ne vidim v poroki nobene prednosti, niti izboljšanja ali “utrditve” odnosa, tako po čustveni ali katerikoli drugi plati in še vedno trdim, da temelji želja pri večini na zelo “posvetnih” temeljih.
no ja, namen :-)))) v kakšnih izjemnih primerih, recimo ko gre za nekaj desetletij starostne razlike :-))))
Isto tako vprašanje se lahko postavi tudi obratno.
[/quote]
Ne, se ne more 🙂
Ona si to ful želi, ji to veliko pomeni, Njemu se zdi brez veze, mu ne pomeni nič. Če se ne poročita, se ona mora odpovedati nečemu, kar ji veliko pomeni. Če se poročita, bo on naredil nekaj, kar mu ne pomeni nič.Ergo?[/quote]
eh, saj pravijo, da se je v partnerstvu, še sploh pa, ko imaš družino, treba znati marsičemu odpovedati :-))))
Res se poročiti ni problem, vendar je treba vse odvisno od dejanskega namena na katerem temelji želja po poroki. Morda predlog primere, ko je eden za, drugi proti, da se predlaga poroka brez vseh ceremonij in pompa – samo ženin in nevesta in morda kosilo s starši po končanem obredu.
Verjetno ga bi pa res, ker res ne bi razumela, zakaj pod soncem ne, če sem tok fajn kokr govori? Ali mi laže dec?[/quote]
Moram povedat, da se mi to zdi zelo nezaupljivo razmišljanje. Če pa niti tega ne veš, če ti ves čas laže (glede na odnos, ki ga imata), kako boš pa potem, ko se bo poročil s tabo, vedela, da se ni poročil le zato, da boš dala mir? A misliš, da poroka ti ga bo pa za vedno dala v tvoje naročje? Oh…[/quote]
Potem bo imela argument: lahko bo očtiala, da je nekaj obljubil in na tem izvajala protiukrepe. Zdaj pa tega argumenta ni in je vse težje :-))))
Ne, se ne more 🙂
Ona si to ful želi, ji to veliko pomeni, Njemu se zdi brez veze, mu ne pomeni nič. Če se ne poročita, se ona mora odpovedati nečemu, kar ji veliko pomeni. Če se poročita, bo on naredil nekaj, kar mu ne pomeni nič.Ergo?[/quote]eh, saj pravijo, da se je v partnerstvu, še sploh pa, ko imaš družino, treba znati marsičemu odpovedati :-))))
Res se poročiti ni problem, vendar je treba vse odvisno od dejanskega namena na katerem temelji želja po poroki. Morda predlog primere, ko je eden za, drugi proti, da se predlaga poroka brez vseh ceremonij in pompa – samo ženin in nevesta in morda kosilo s starši po končanem obredu.[/quote]Neeeeee, ne, ne….
Ali sta oba za ali pa to ni to, pika.
Način kako se poročita nima nobene veze s samim smislom dane zaobljube.
Moram povedat, da se mi to zdi zelo nezaupljivo razmišljanje. Če pa niti tega ne veš, če ti ves čas laže (glede na odnos, ki ga imata), kako boš pa potem, ko se bo poročil s tabo, vedela, da se ni poročil le zato, da boš dala mir? A misliš, da poroka ti ga bo pa za vedno dala v tvoje naročje? Oh…[/quote]Potem bo imela argument: lahko bo očtiala, da je nekaj obljubil in na tem izvajala protiukrepe. Zdaj pa tega argumenta ni in je vse težje :-))))[/quote]Ja res je, to je glavni “argument”, ki se ga brezjajčni cagavci bojijo, ker oni malo bi in malo ne bi, vedno z eno nogo zunaj, če bo mogoče prevroče in bodo lahko odskočili brez “uradnih obveznosti”. To je pa obup za “vedno rahlo dvomeči spol”, ki jih ne navdaja z optimizmom za prihodnost.
eh, saj pravijo, da se je v partnerstvu, še sploh pa, ko imaš družino, treba znati marsičemu odpovedati :-))))
Res se poročiti ni problem, vendar je treba vse odvisno od dejanskega namena na katerem temelji želja po poroki. Morda predlog primere, ko je eden za, drugi proti, da se predlaga poroka brez vseh ceremonij in pompa – samo ženin in nevesta in morda kosilo s starši po končanem obredu.[/quote]Neeeeee, ne, ne….
Ali sta oba za ali pa to ni to, pika.
Način kako se poročita nima nobene veze s samim smislom dane zaobljube.[/quote]
Seveda ima. Zaobljubo dasta zgolj drug drugemu, brez prisotnosti tistih, ki se jih ta zaobljuba niti ne tiče. Sicer pa, kakšen smisel ima zaobljuba taka kot je, če se je pa potem relativno enostavno tudi ločiti?
Verjetno ga bi pa res, ker res ne bi razumela, zakaj pod soncem ne, če sem tok fajn kokr govori? Ali mi laže dec?[/quote]
Moram povedat, da se mi to zdi zelo nezaupljivo razmišljanje. Če pa niti tega ne veš, če ti ves čas laže (glede na odnos, ki ga imata), kako boš pa potem, ko se bo poročil s tabo, vedela, da se ni poročil le zato, da boš dala mir? A misliš, da poroka ti ga bo pa za vedno dala v tvoje naročje? Oh…[/quote]
Marko, saj večina na forumu Nezvostoba ni vedela, da jim partner ves čas laže. in preostalih nekaj uspešno ves čas laže partnerju… Ali rabiš še kakšen dokaz?
Kakšen smisel?
Nekdo v danem trenutku presodi, da je čas, glede na okoliščine, da si dva (svečano) obljubita zvestobo in če je drugi proti je prvi rahlo zbegan, (upravičeno?) dvomi v svoj prav.
In tudi če ni prisotnih svatov je to zaobljuba pred skupnostjo, ki to zaobljubo poštempla (nap. matičar, župnik sta predstavnika skupnosti v kateri živimo)
Če se bom jaz kdaj šel to, čemur se reče resna zveza, se bom poročil. Ne vidim smisla življenja na koruzi, če pa so tu razne birokratske nevšečnosti, recimo za otroka moraš iti podpisati, ko ga narediš, da je res tvoj in podobno.
Potem, če se že gremo to, se mi zdi že bolj normalno biti poročen, pa da ima ženska tvoj priimek, ne pa da mora ona ona, če gre sama z otrokom čez mejo, vlačit otrokov rojstni list s sabo, da lahko dokaže, da je to res njen otrok, ker se različno pišeta.
Kakor hitro si v zunajzakonski zvezi, te itak doletijo praktično iste pravne posledice v primeru razhoda, zato si z neporoko ne prišparaš ničesar.
pod črto:
poroka je koristno “družbeno” dejanje … večja, ko je toliko bolje.
Poganja denarni tok, vspodbuja malo gospodarstvo, gostinstvo …
Omogoča ljudem, da si “vzamejo” čas za druženje z že znanimi in spoznavanje novih ljudi …
Sprošča frustracije -> fovšijo, občudovanje, navdušenje, zamero …
torej so koruzniki, kao samo pari … proti družbeni elementi, rušijo napredek … ☺
Ja, koruzniki nočejo, da denar kroži naokoli. Ne privoščijo zaslužka državnim organom, gostincem, prodajalcem poročnih oblek, cvetličarjem ipd. :))) Potem prav tako ne privoščijo zaslužka odvetnikom ob razvezi zakonske zveze, cenilcem ipd.
NM-3w, sploh nisem pomislila na ta vidik, dobro je, da si na to opozoril. :))
Avtorici sem le postavil določena vprašanja, da se malo zamisli. Če so ženske že tako zelo preračunljive, pa naj bodo še v tem primeru. 🙂
Če že moje koruzništvo vpletaš v ta primer, pa čeprav ni moj odnos nobeno merilo, da bosta onadva srečnejša, če bosta poročena, bom še tebe vprašal, če lahko zatrdiš, da je tvoj odnos zaradi poroke bolj zadovoljujoč in srečnejši, kot pa moj, ki ne temelji na poroki ?
Kot je že “Boom” zapisal, se s poroko ne spremeni nič na bolje, saj odnos ne določa poroka, ampak naši karakterji in prepričanja. In obisk v božji hiši ne bo iz nas naredil pametnejše in modrejše ljudi. 🙂
Kot sem že napisal, poroko pogojuje neko prepričanje. Neka ideja, ki partnerski odnos pogojuje s tem obredom. Gre se le za prepričanje oziroma program, ki teži k izvajanju. Ta program ne zanimajo trenutne okoliščine in dejansko stanje, ampak le to, da se izvaja.
Zato nas takšna in podobna (nezavedna) prepričanja velikokrat pripeljejo v nesrečo.
Če želi človek res poskrbeti za svojo srečo, mora uporabiti zavest in se vprašati ali je prav, če sledim nekemu prepričanju, ki sem ga nekje pobral ali pa ne. Le zavest in razum na podlagi dejanskega stanja odloči katero pot je bolje izbrati.
Potem bo imela argument: lahko bo očtiala, da je nekaj obljubil in na tem izvajala protiukrepe. Zdaj pa tega argumenta ni in je vse težje :-))))[/quote]Ja res je, to je glavni “argument”, ki se ga brezjajčni cagavci bojijo, ker oni malo bi in malo ne bi, vedno z eno nogo zunaj, če bo mogoče prevroče in bodo lahko odskočili brez “uradnih obveznosti”. To je pa obup za “vedno rahlo dvomeči spol”, ki jih ne navdaja z optimizmom za prihodnost.[/quote]
Ne bi jaz tako hitro mahal tu z brezjajčnostjo. Za moje pojme je brezjajčnost tudi omišljevati si razno razne pravne uzance s katerimi si določeni samo “zazihrajo” svoje položaje in statuse, bodisi v družbi in ne nazadnje lahko tudi v zvezi in med katere bi mirmo lahko šteli tudi poroko. Znano je iz kakšnih vzrokov je do tega instituta sploh prišlo v zgodovini. No, danes večinoma služi drugim namenom, čeprav je iz formalno pravnega vidika popolnoma vseeno ali gre za zakonsko ali izvenzakonsko skupnost. Torej: brezjajčnost lahko pomeni tudi strah pred skokom v vodo in plavati brez rešilnega pasu, kar v današnjem času predvsem večini pomeni poroka in mislim, da je avtorica zelo lepo to potrdila v svojih argumentih ZA, čeprav so le-ti zaviti v barvast celofan.
Ne nazadnje, treba se je zavedati, da nobena stvar ni nujno večna. Vsi naj bi sicer vstopali v zveze s takim namenom, vendar v življenju se lahko pripeti marsikaj. Med drugim tudi to, da se človek s časom spreminja, napreduje ali nazaduje in dva se vsekakor redko spreminjata skladno. Kdor pa se boji teh dejstev, se dejansko boji življenja in ne upa plavati brez rešilnega pasu, tudi če se mu potaplja ladja iz katere je potrebno skočit. Ljubezen, ki je tolikokrat omenjen in tudi (v zvezi s poroko) zlorabljen pojem naj bi se izkazovala tudi tako, da partnerju daš prosto pot, ko vidiš, da več skupaj ne gre. Poroka kot taka pa tega ne predvideva oz. naj bi celo v nekem smislu dva drži v nekakšnem statusu quo. Dodatni nesmisel pa ji daje še možnost ločitve kot take. Torej imamo opravka z dvema popolnoma paradoksalnima institutoma (in v zvezi s tem kupom nesmiselne birokracije).
He,he,he…. tako kot tebe tvoja pika s tem, ko nista poročena, mene moja s tem da sva poročena….. 😉 Če je v tem kaj razlike ne bi vedel, meni se zdi, da ni :))))
Sam odnos je/ni drugačen….
Tudi sam sem se enčas upiral ideji o poroki s podobnimi razlogi kot so tvoji pa sem se potem “udal v usodo” 😀
Iz lastne izkušnje lahko zatrdim, da je drugače, dobiš nek občutek ?varnosti, ?povezanosti… ne vem česa, ne znam povedat. Sedaj ali to pripomore k boljšim odnosom ali ne pa naj presodi vsak sam.
Forum je zaprt za komentiranje.