PRIJATELJSTVO
Sem vesel zate. Upam vsaj, da ti veš, kaj je prava ljubezen. V tvojem pisanju je namreč veliko nestrpnosti. Ampak to še ne pomeni, da ne veš, kaj je prava ljubezen. 🙂
Tvoj sklep o tem, da če ne bi bilo možnosti se izpostvaiti preko oglasa, da jih nihče ne bi opazil, se meni zdi precej ozkogled. A veš koliko več materialnih stvari se danes proda ravno zaradi spletnega oglaševanja, oglasov preko tv in ostalih medijev. Ta roba je zate torej manj kvalitetna, ker se oglašuje preko medija, kot je internet. In bi ostala neopažena, če ne bi bilo možnosti oglaševanja preko spleta. Rahlo ozko razmišljanje, ni?[/quote]
Since when je oseba (nekaj kar bi naj ljubili in dobili tudi to v povračilo) material? Ozko gledano? Ok, si bom nataknila “pirpodne” za širši pogled 😉 Zame ljudje žal niso material in lepo prosim, da mi nasvetov in opomb ne deli nekdo, ki na ljudi gleda kot na material. Človek res lahko poleg takšnih amaterskih opomb zboli za kozlanco in diarejo…moram na WC 😉
Premočna konkurenca sva, drži, vse obupane, osamljene, zapostavljene in žalostne iščejo zavetje pri takšnih, kto sva midva. In seveda, ker imava veliko srce, se razdajeva v dobrobit za boljše počutje vseh teh trpečih žensk, tako delujeva kot spovednika, jim dajeva odzveo, tukaj odložijo bremena in skrbi, ker pri nama dobijo to, kar najbolj rabijo – toplo besedo, tolažbo in seveda čvrst “prijateljski” objem… :))) Robija si izpustil! 🙂
Se torej strinjaš, da se nek izdelek, ki se prodaja preko neta, nikoli ne bi prodal, če ne bi bilo možnosti oglaševanja preko interneta? Pusti zdaj ljudi… ni ti jih potrebno enačiti z materialom, nihče jih ni.
Ali pa si namerno spregledala bistvo sporočila.. to je, da za kvaliteto izdelka ali pa če gremo na ljudi, za lastnosti nekega človeka, ni pomemben medij, preko katerega pridemo do njega. Pač pa so pomembne lastnosti tega človeka. Ti si torej prepričana, da so ljudje, ki se spoznavajo preko interneta, slabi ljudje, s slabimi lastnostmi, ki niso vredni zanimanja? Je to tvoje sporočilo?
Ali verjameš, da če ne bi bilo interneta, bi bili pač vsi ti ljudje, prislijeni v drugačno situacijo in bi se enostavno morali drugače znajti. Kako pa misliš, da so se ljudje spoznavali, ko še ni bilo interneta?
A misliš, da dva, ki se spoznata preko interneta in srečno živita skupaj 5, 10, 20 let, da se obremenjujeta zaradi načina preko katerega sta se spoznala? Misliš, da jima to da pečat do konc življenja? Al pa verjameš, da se dva preko neta sploh ne moreta najt. Ozkoglednost ponovno… 🙂 Veliko vprašanj, da se ti malo razširijo obzorja.
Prvi odgovor pravilen. Bravo Spider. Nekaj pa ti res ne štima. Namreč, daj mi kak citat, kjer sem sebe opisoval v superlativih. Bodi pogumen, bodi pošten in mi ga nalepi.
Zanimivo ane. Pa ravno ti si tisti, ki največ provocira na forumu po nepotrebnem. Nevem kolikokrat mora tebi človek poudarit, da se NE želi pogovarjat s tabo in da NE potrebuje tvojega mnenja. Ni čudno zakaj visiš na Ona-On ( že tu mi deluješ kar precej obupan ) in ni čudno zakaj se tako čustveno odzoveš na vsak post, ki leti na te ljudi, ko pa si tudi sam takšen kot oni. Spider vama je napisal več ali manj vse kar se je dalo, od vaju je pa potem odvisno koliko bosta pobrala od tega.
Zanimivo ane. Pa ravno ti si tisti, ki največ provocira na forumu po nepotrebnem. Nevem kolikokrat mora tebi človek poudarit, da se NE želi pogovarjat s tabo in da NE potrebuje tvojega mnenja. Ni čudno zakaj visiš na Ona-On ( že tu mi deluješ kar precej obupan ) in ni čudno zakaj se tako čustveno odzoveš na vsak post, ki leti na te ljudi, ko pa si tudi sam takšen kot oni. Spider vama je napisal več ali manj vse kar se je dalo, od vaju je pa potem odvisno koliko bosta pobrala od tega.[/quote]
Sadni, forum je mišljen izmenjavi mnenj, če ti kaj ni všeč, ni moj problem. O obupanosti pa raje ne bi izgubljal besed, saj veš na kaj mislim v rubriki Ljubezenski nasveti…
Sadni, ja s kom pa se boš potem sploh še pogovarjal? 🙂 V zadnjih nekaj dneh si to željo izrazil že vsaj nad petimi člani, da naj se ne pogovarjajo s tabo. Ampak si ti tisti, ki se vedno vračaš na isto mesto. Zakaj si vedno sovražno nastrojen do tistih, ki ne delijo enakega mnenja s tabo? Verjameš, da je tvoja resnica, absolutna resnica, da vsi drugi imajo narobe, prav je pa le tvoje? Česa se bojiš? Ne zaupaš svojemu mnenju, pogledu na svet? Pred kom bežiš, dejansko? Poskusi si ogovorit na ta vprašanja, bodi ded, samozavesten ded, za katerega se imaš.
Tako je, če meni ne pašejo določeni ljudje, družba, se pač ne bom “prištulil” mednje. In ker mu je tu očitno edini simaptičen Spider, oba razoačrana v ljubezni, oba jezna na ženske, še psoebej one 30+, bi lahko kar tadva probala skupaj z istospolnim eksperimentiranjem, mogoče bomo takrat manj deležni njune slabe volje še drugi tukaj na forumu. :)))
Meni sta pa onadva prav fejst peba. Saj to, da sodelujeta in vztrajata tukaj, pomeni, da se trudita in delata na sebi. Mogoče si tega ne priznavata, ampak to itak ni pomembno.
Sadni, zakaj nas želiš vse prikazat v slabi luči?
Ne, ne strinjam se, vsak izdelek, v katerem potencialni kupec prepozna uporabnost in vrednost gre v promet, ne glede na nosilec oglaševanja. Kdo je prvi zapisal o materialih, ki so na spletu, našel podobnost z ljudmi…to ni bila moja misel in NE svojih klavrnih domislic pripisovati meni.
Ljudje smo dobri in slabi, je pa nekaj na tem, da so tisti, ki se ponujajo preko spleta socialno in tudi kako drugače vprašljivi. Da seveda ne omenja tegam, da se nekateri radi opisujejo obratno od tistega kar dejansko so, iščejo poceni in na hitro “špranjo” ali pa “kembelj” (izraze si sposojam od Puškina), je več kvalitete na tem, če si opažen in izbran v družbenem okolju v interakciji z drugimi ljudmi, tu se zelo dobro da oceniti pristna narava človeka…splet omogoča zavajanje, napihuje pričakovanja in gradi gradove v oblakih. Osebno ne poznam nobenega para, ki bi se spoznal preko spleta, imam pa prijateljico, ki si je že na tak način urejala zmenke in je ženska naletela do zdaj na same “nepotešene semenske bike”, še vsak jo je vprašal, kdaj je nazadnje imela spolne odnose ipd – človeka prvič vidiš in ga to sprašuješ ali ni to prostaško, če gre le za en spoznavni drink (ja, jaz sem ta pa ta, ja in kdaj si pa nazadnje seksala? Od imena k intimi, kot da bi vozili avto iz 1. v 6. prestavo). Ja, samo slabi in nekvalitetni ljudje se tržijo preko portalov, če bi jih bilo kaj v hlačah bi se drugače uveljavili ne pa z miško pa malo Photoshopa in super truper karakternim opisom, potem pa dobiš nekaj kar ne veš ali bi se dotaknil s palico ali si raje nadel zaščitno masko ali pa užgal šprint do onemoglosti. Nič pretirano dobrega še nisem zaznala v digitalni različici ljudi, sami umazani zmazki, ki mislijo da je seks ljubezen in obratno…groza! Takšne misli mi kar okus pokvarijo, bljak! (sicer pa podobne zgoraj opisane “bisere” najdemo tudi brez spleta ;))
Ne vem točno, kako so spoznavali prej (baje, da je zaljubljenost postala v našem okolju nekaj sprejemljivega in normalnega šele zadnjih 130 let) in me niti ne zanima, meni se čas vrti naprej, toda nobena še tako napredna tehnika in tehnologija ne moreta omogočiti, da se človeka začuti z več čutili hkrati…kako že pravimo temu – prvi vtis, kolikšen prvi vtis ustvari internet? Pri meni večino čutov ostane podhranjenih, če drugi kaj od tega več imajo…jim upravičeno zavidam, očitno me je mati narava pri nečem prikrajšala, da sem tako skeptična do zmazkov s spleta – sem globoko v precepu ali se naj tega zaključka veselim ali ignoriram ali iščem strokovno pomoč 😉 Ah, pa kdo bi se sekiral, moje stališče ne bi smelo nikogar boleti, če mene ne – zakaj bi koga drugega.
Nimam pojma, s čim se pari obremenjujejo, ker ne rinem v nikogar, kratkomalo me ne zanima niti kako so se spoznali, še vedno sem pa mnenja, da je splet zadnja postaja, kjer bi ljudje lahko začeli iskati tisto srečo, ki je drugače še niso našli…morda se jih bo pa tam kdo usmilil; kako kakovosten pa je ta izbor ali izbirek naj kar sebi pripišejo. Človek je rojen za to, da gre med ljudi, internet je medvedja usluga osamljenim, zapuščenim, preveč sramežljivim in premalo samozavestnim ljudem, niti tistim ne pomaga, ki imajo polno rit vsega. To umetno ustvarjanje simpatij, kjer jih v resnici ni, to ni noben življenjski dosežek prej “klic v sili”.
Lep pozdrav!
Iskren odgovor, vseeno pa je precej ozko usmerjen. Še vedno vse ljudi, ki se oglašujejo prek spleta predalčkaš na podlagi izkušnje ene svoje prijateljice. A ti resnično verjameš, da ni para (tud, če ga ne poznaš, jaz jih recimo), ki bi preko neta spoznal svojo ljubezen?
Ker, če verjameš, da obstaja, zakaj potem gledaš tako ozko samo v eno smer in si ne dopustiš, da se tam najdejo tudi v redu ljudje.
Zdi se, kot da je to tvoja ena slabših življenjskih izkušenj, namreč spoznavanje preko neta in da si tam doživela grozna razočaranja. Kot ženska, ki jo mož prevara, potem pa sovraži vse moške, ne glede na to, ali jih pozna ali ne. Obsojanje na podlagi enega primera na vse okrog sebe.
Ne vem, zakaj poudarjaš, da se preko neta človek lahko pretvarja. Seveda je res, da se preko neta lažje pretvarjaš in skriješ svojo zadrego, premisliš, kaj boš napisal, ampak point tega spoznavanja še vedno ostaja, z nekom se dobiti v živo in tam nadaljevati spoznavanje. Se pravi, od tu naprej vsa resnica pride hitro na dan. In tu se pretvarjanje, če je že bilo konča.
Še vedno lahko naletiš tako na spolne manijake, kot na poštene ljudi, enako kot v resničnem življenju. Če ima ženska vsaj malo odprte oči in pogleda še kam dlje od fotke, bo tud preko neta lahko prepoznala igralca. Prav tako pa tudi v resničnem življenju ne moreš takoj ugotoviti ali gre za igralca ali človeka, ki govori resnico, ker vedno potrebuješ čas, da človeka spoznaš v različnih situacijah.
S takšnim obsojanjem in ozkoglednostjo pa itak samo sebi zapiramo pogled. Seveda s tem ne škodimo nobenemu drugemu, kot le sebi. Pa tud, če ne iščemo stikov. Človek, ki je odprt, je odprt na vseh življenjskih področjih ali pa je na vseh podobno zaprt.
Kar mene moti pri tovrstnih spoznavanjih ni samo spoznavanje, ampak koga oz. od kod… spoznaš.
Recimo da preko neta spoznaš super osebico. Vse lepo in prav. Vzpostavi se kontakt, stečejo pogovori, osebo vidiš in še vizualno ti je všeč. Je pa od tebe oddaljena uro vožnje. In kaj zdaj? Ker ne moreš kar prekinit nekaj, kar v resnici nisi niti začel, pa tako zelo obeta, pač malo sforsiraš vse skupaj (lahko), prej vzameš kot zelo resen odnos (lahko), prej nadaljuješ v smislu nekega skupnega življenja kot pa bi, če bi v resnici to isto (ali podobno) osebico spoznal v svojem kraju ali bližnji okolici. Ker pa je spoznavanje na tako kratki rok pravzaprav zelo varljivo, čez čas, ko v resnici že živita skupaj, ugotoviš, da to ni to. In vse se zakomplicira.
Lahko pa prav zaradi te razdalje ne steče nek odnos, ker ne upaš kar padet v neko resnost v tako kratkem času in po tako površnem, nepreverjenjem spoznavanju. V vsakem primeru je škoda večja, kot pa bi bila, če se ne bi spoznaval skozi virtualnih oči ampak na star, staromoden način.
Jaz to vidim kot pomanjkljivost.
Jaz ne vidim niti ene same prednosti pri spoznavanju preko interneta. Pa kaj ti govoriš, kakšen star in staromoden način ? Folk se še vedno spoznava preko prijateljev, znancev in vse še vedno poteka v živo. Na facebooku se pa tako in tako dodaja folk, ki ga poznaš že od prej. Tisti pa, ko sprejemajo vsakega pod prijatelje in imajo profil naštiman na javno, pa verjetno ne visijo samo na facebooku, ampak tudi še na Ona-On, Twoo, Badoo in drugih portalih, ki so namenjeni predvsem zmenkarijam.
Edina prednost spoznavanja preko neta je, da lahko spoznaš osebo, ki je sicer v življenju nikdar ne bi srečal, ker se ne zadržuje v tvojem okolišu. Vse ostalo je enako normalnemu dejtanju v živo. Preko neta le navežeš stik, potem gre vse enako naprej, pogovori po telefonu, sms-i in druženje v živo. Razdalja ni ovira, lahko je le izgovor.
Da pa z nekom začneš živet skupaj in ugotoviš, da to ni to. To se ti pa lahko zgodi s komerkoli, ne glede na to, koliko skupnega časa si z njim prej preživel in ne glede na to, kako daleč od tebe živi. Tu sploh ne vidim nobene povezave. Pomembno je le, da zaupaš svojim občutkom in da izbereš pravilen trenutek. Sforsiraš lahko neko zvezo tudi, če nekdo živi zelo blizu tebe. Treba je poznat svoje želje in bit do sebe iskren. Iskrenost pa se čuti kot mir v duši oziroma svojem telesu.
Se strinjam s tem, ampak zakaj bi sploh spoznaval osebo, ki živi daleč stran?
Pa ne spet o nekih osamljenih vasicah, ekr večina mon-ovcev živi v največjih slovenskih krajih. In zakaj bi jaz, ki sem iz MB, recimo sploh spoznaval eno iz Kopra, Koper zame pomeni dobri 2 uri vožnje..
Se strinjam s tem, ampak zakaj bi sploh spoznaval osebo, ki živi daleč stran?
Pa ne spet o nekih osamljenih vasicah, ekr večina mon-ovcev živi v največjih slovenskih krajih. In zakaj bi jaz, ki sem iz MB, recimo sploh spoznaval eno iz Kopra, Koper zame pomeni dobri 2 uri vožnje..[/quote]
Tako daleč se tudi jaz ne bi šel. Nekateri pa niso iz tako velika kraja, kot je MB… zakaj pa ne bi nekoga spoznaval, ki živi recimo urco stran? Če se zadeva uredi in se dva resnično začutita in vzljubita, vedno najdeta skupno rešitev, tudi da zaživita skupaj. Ker, če je ne najdeta, potem si ne želita dovolj močno živet drug z drugim.
Pravzaprav je razdalja lahko tudi dober pokazatelj, kako resna sta dva, lahko pa tudi ne, odvisno kako gledaš oziroma kako zreli sta ti dve osebi. Nekateri se preselijo iz obupa, drugi pa zaradi ljubezni. In pri tem sploh ni pomembno, na kak način sta vzpostavila prvi kontakt.
1 ura vožnje je že problem? Jaz samo da pridem iz enega konca mesta v drugega porabim pol ure (razen, če grem na obvoznico), še več, če je konica.
To sam kaže na to, kako so ljudje kamot. Vse bi imeli na dohvat ruke, težko je kaj preložit, prestavit, ker se takoj čutijo opeharjene in izkoriščane, kompromisi so pa nekaj za na kruh namazat.
Tud če je par iz istega mesta, to še ne pomeni, da se lahko srečujeta več kot 2x tedensko. Svet ne neha obstajat s tem, ko nekoga imamo.
Hmm, zakaj bi pa razdalja karkoli spreminjala v naših občutenjih do te osebe? Če se ravnaš po svojih občutkih in želiš resno zvezo, boš ravnal enako in se odločal povsem, kot če živita v istem kraju. Tu sploh ne vidim razloga, zakaj bi zaradi razdalje karkoli forsiral. Če se z nekom dobro počutiš, se z njim družiš, pa če živi s tabo v istem kraju ali pa urco stran. Edina razlika je, da nekaj časa eden “izgubi” zaradi vožnje. To je pa tud vse, kar je.
Če že nekaj forsiraš v nekem odnosu, pa to ne boš počel zaradi razdalje med vama, ampak vse prej zaradi česar drugega. Vedno so naši občutki, dvomi, strahovi ali pa to v kar verjamemo tisti, ki nas vodijo do odločitev. Vedno se obnašamo in odločamo na podlagi le teh, ne glede na to, v katerem kraju kdo živi. To bi bilo pa res naivno, če bi se na podlagi takšnih stvari odločali o tem, kdaj zaživeti skupaj, namesto na podlagi občutkov in počutja ob tej osebi.
Če nekdo dvomi vase in se boji nekoga izgubit, se lahko tega povsem enako boji za nekoga, ki živi v sosednji hiši. Nekateri se tega bojijo celo, ko so v zvezi. Torej, ni fizična razdalja tista, ki je problem, ampak čustvena bližina, ki jo z nekom čutimo. 🙂
1 ura vožnje je že problem? Jaz samo da pridem iz enega konca mesta v drugega porabim pol ure (razen, če grem na obvoznico), še več, če je konica.
To sam kaže na to, kako so ljudje kamot. Vse bi imeli na dohvat ruke, težko je kaj preložit, prestavit, ker se takoj čutijo opeharjene in izkoriščane, kompromisi so pa nekaj za na kruh namazat.
Tud če je par iz istega mesta, to še ne pomeni, da se lahko srečujeta več kot 2x tedensko. Svet ne neha obstajat s tem, ko nekoga imamo.[/quote]
Ful dobro napisano, zlasti tisto o kompromisih in svetu 😉
Forum je zaprt za komentiranje.