Kakšni tipi ljudi so samski?
Bolj kot berem temo bolj se mi zdi da če ne ustrezaš nekim idiotskim normam sploh v Sloveniji ni več pogojev da bi našel sebi primerno partnerico/ja.
Par očitnih problemov zakaj prihaja do takšnih tematik in razprav.
1. stvar: očitno nekateri/e (za vse velja) pričakujejo od drugih več kot so sami sposobni realizirat.
2. stvar: Napačno sklepanje, predsodki, nesposobnost tehtnega razmisleka, pomanjkanje samokritičnosti IN pomanjkanje potrpljenja. Vse to se izkaže v takšnih debilizmih kot je ta, da je s samskimi nekaj narobe. Kaj se s tem naredi? Tehnično gledano je to diskriminacija in to zelo huda oblika le te, kjer večji krog posameznikov ki se imajo nekaj za več (ker so bili “sposobni” najt partnerja) izloči tiste ki se temu niso toliko posvečali ali pa niso bili uspešni. Zavedno se s tem samo poglablja njihov problem.
3. Ljudje so generalno zategnjeni in zamerljivi. Nihče ni pripravljen sprejeti šale na svoj račun ampak dokler po drugih pada je vse v redu. Če nisi mr. ali ms. perfektni nisi vreden niti toliko spoštovanja da bi ti nekdo na kulturen način nazaj nekaj rekel ko ga ogovoriš. Pravtako bognedaj narest napako ker potem še 100 let poslušaš kako si nekoga (umsko prizadeti sociopati) prizadel v dno duše in ti kao ne more oprostiti.
4. Narcizem in egoizem. Mnogi in mnoge predvsem, vidijo le sebe in svoje probleme. Za druge ni posluha, le okoli njih se svet vrti.
…
Naj nadaljujem ali bo kar dovolj za danes?
Se strinjam s tabo predhodnik.
Pa ne samo to, v vsakem pogledu moraš ustrezat ‘slovenskim normam’ drugače te že spremljajo kritični pogledi, besede.
Hodiš na morje na Hrvaško – check, imaš svoje stanovanje/hišo – check, dokončan faks – check, dobra služba ki ni v proizvodnji, čiščenje, trgovina ipd – check, prihranki na banki- check, nov avto – check, check, ,…. ;-))
Toliko smo se popredalčkali da smo zgubili kompas. Prej ko nas preplavijo tujci boljše bo.
Še eno predalčkanje…
Tole: ono -check, tisto-check, tole – check ni nič drugega kot nezadovoljstvo z nečim, kar počnejo drugi.
Če veš za kaj ljudje počno kar počno, je laže razumeti dano situacijo.
Kaj pa narediš zase in za svojo situacijo? Lahko se pridružiš toku, lahko plavaš proti njem, lahko pa splezaš na breg in opazuješ situacijo. Vprašanje je samo, kaj od tega ti odgovarja.
Norme v družbi imajo pa svoj namen in spraševanje o smiselnosti teh norm pripelje do napredka, jadikovanje nad normami pa do slabe volje.
Vprašaj se, kdo si, kam greš, kje je tvoj cilj. Ko bodo odgovori na ta vprašanja jasni, te ne bo več motilo ne slovenceljstvo, ne italijanceljstvo …
Pred leti sem spoznala prav tu na monu nekoga, ki mi je zelo hitro sedel v srce, jaz pa njemu tudi. Ampak žal je bilo nadaljevanje bolj klavrno, on je spoznal drugo in zaživel z njo. Pa se ni izšlo, spet sva nekako navezala stike, sicer bolj mlačne, a meni je on res tak model, da se mi je spet zbudilo upanje.
In sem eno leto spet čakala, da se odloči, včasih jaz povabila, drugič čakala, da se bo on zrajtal … Ampak človek se utrudi od tega, čeprav se mi je zdelo, da je vredno, da mogoče rabi le še malo časa, saj se tako dobro razumeva in sva si res podobna. Vedno sem ga videla kot osebo, s katero bi dobro shajala, ker podobno razmišljava in funkcionirava, ker sva oba po svoje volka samotarja in rabiva veliko miru.
Samo tudi čustva se počasi utrudijo od tega stalnega stand-byja. In komaj lahko verjamem, da sem naposled spoznala nekoga, ki mi v bistvu še bolj paše kot on.
Oba imata “samo” srednjo šolo, nizko plačo, ne hodita na morje, nimata dobrega avta in živita v najemu 🙂 Prav nobenih kataloških meril ne izpolnjujeta. Se mi pa zdi, da sem bila sama pri prvem tako ocenjevana, pač nisem več najmlajša, nisem niti najlepša (nikakor pa ne slaba) in vprašanje, koliko časa bi mu bila dovolj dobra. Verjetno le dotlej, ko bi spet spoznal kako mlajšo, lepšo (pa ni zaradi ustvarjanja družine, imava oba že otroke in jih ne načrtuje ne on ne jaz…).
In zanimivo, zdaj ko sem s tem drugim, se je prvi spet nekaj pojavil in začel prcati.
Hočem reči, ne smemo bit preračunljivi. Vse bogastvo in hrvaška obala ne more odtehtati občutka, ko si v toplem objemu ta pravega in ti zašepeta v uho: Ti si moja smetanca. Gluhi, rada te imam!
Da še dodam svoje ugotovitve in poglede. Trenutno star 29, nikoli v zvezi, nisem iz kmetije, sem pa iz male vasice. Pri nas doma je vedno veljalo, da je najpomembnejše, da se pridobi dobra izobrazba in nato dobra služba, zaradi česar sem predvsem do 26 leta zelo redko obiskoval dogodke (zabave ipd.), navsezadnje me takšen način preživljanja prostega časa niti ni zanimal, saj sem introvertirana oseba in se rad pogovarjam o bolj resnih temah (blebetanje me dolgočasi), raje potujem, športam ipd.. Punce me nekako nikoli niso zanimale, vse dokler same niso pokazale namigov.Nič ni narobe, če tudi punca pokaže interes. Moj izgled ni slab (govorim iz izkušenj), dokaj športnega videza. Zakaj ne uspe je pa zelo verjetno razlog v tem, ker punce iščejo osebo, ki bo imela samozavesti za dva, bo v vseh primerih brez sramu, bo vedno nasmejan, razigran in mu nikoli ne bo zmanjkalo besed ter bo vse samo v moških rokah.
Ženske imajo zelo “umeten” pogled na partnerstvo, ljubezen ipd.. Vse gre v alinejah, če moški izpolnjuje zadane karakteristike, sicer odpovejo že v 1. koraku. Stvar zgleda kot na razgovorih za službo, če ti uspe skozi test, potem je zelo verjetno, da bo stvar uspela. Zelo na hitro in po sili, potem gremo naprej, saj je v morju še veliko rib (nazadnje ostanejo same). A je katera že kdaj razmislila, da mu je mogoče nerodno, pa ne najde v tem trenutku pravih besed/tematik? Mogoče rabi več časa, da se naveže in začne zaupati osebi? Mogoče nima ravno dolgoletnih izkušenj oz. kariere z osvajanjem deklet, a je to narobe? Je že katera (trezna) sama poskušala pristopiti (smo v 21. stol. dvomim, da bo kdo obsojal, bo pa dobra izkušnja, pozabi na ego)? Če mislite, da ste boljše od moških, se bolje znajdete v teh vodah, potem to izkoristite, ne pa izrabljajte. Pa saj menda ne gre za prvi vtis ali pač? Moški v današnjih časih imajo zelo potlačeno samozavest, predvsem zaradi slabih izkušenj in ženskega egoizma. Zmotno je na podlagi intuicije, predvidevanja ter neke “višje” energije ipd. kar takoj sklepati o ljudeh.
Ugotovitve: Samski so zadržani/sramežljivi introvertirani moški in ženske, ki pričakujejo več kot lahko same ponudijo. Slednje se mi sicer zdi dosti bolj narobe kakor pa prvi del, saj je zadržanost lahko le začasna, samo za v razmislek ;).
Pozabil si dopisati, da ženske iščejo moškega, ki jih bo resnično sprejel. Prevod za moške: Moškega, ki jo bo oboževal in bo njen sledilec do te mere, da bo svoje cilje in želje zatrl in se posvetil njenim ciljem. Seveda bo sledilec vedno vskočil, ko bo ona prišla do težave.
Je sicer nekaj žensk, ki ne delujejo tako, ampak te so zelo redke.
Tisto na kar ljudje pogosto pozabljajo je, da sta za ljubezen potrebna dva. O svoji samskosti tako ne odločaš kaj veliko sam. Npr. jaz sem star 30 let, že kar nekaj let samski. Ampak v zadnjih dveh letih sem intenzivno v različnih družbah, kjer je veliko deklet, vendar prave ljubezni pač ne najdem. Če je interes iz moje strani, ga navadno na drugi strani ni (vsaj ne za zvezo) ali pa je dekle že oddano, se je pa zgodil tudi interes zame s strani kandidatk, ki mi pač niso privlačne. In tako pač ni nič. Čas teče, dogajajo se nove priložnosti in hkrati tudi odhajajo. Takšno pač je življenje. Sam zaradi tega nisem nesrečen, človek ki je nesrečno samski, bo samski tudi ostal. Saj ne more pričakovati, da bo s svojo depresijo privlačil ženske. Jaz živim polno življenje in ko pogledam življenje kolegov, ki živijo v zvezah, se mi zdi njihovo življenje bolj dolgočasno od mojega. Oni so v marsičem omejeni, mene pa ne omejuje nič. Nobeden me ne vpraša kam grem in kdaj pridem nazaj. Ni se mi treba s komerkoli dogovarjati kako izkoristiti vikend, poletje. Vse delam sam, na svojo pest. Je pa problem, ker sem se tega že navadil in mi tako ustreza. Tako, da ne vem kako bo izgledalo, če/ko bom en dan spoznal tisto pravo. Razjezi pa me slovenska mentaliteta, ki še vedno predalčka ljudi in samske, homoseksualce itd. pospravlja v predale nenormalnosti.
Single29 je odlično napisal. Sam poznam veliko res dobrih in delovnih fantov s podeželja, starih od 24-30 let, ki so samski. Zakaj? Verjetno zato, ker niso mojstri manipulacije, ampak govorijo o sebi iskreno. In nimajo veliko kapitala, znajo pa držati v rokah lopato in motorko, kar žal danes pri ženskah nič ne šteje.
Dodal bi samo, da ne drži, da ljudje iz podeželja nimajo kapitala. Osebno živim zelo meščansko življenje na vasi, je pa res, da je pretok ljudi zelo slab in je spoznavanje novih lahko kar dober izziv. Navsezadnje delam v mestu, sem tako rekoč dnevno v mestu in sem vse prej kot pa “fizikalec”. Se pa strinjam, kot je tudi že predhodnik napisal, da ženske hočejo, da se svet vrti le okrog njih, moški pa smo le objekti za zadovoljevanje njihovih potreb in ciljev. Najraje imajo tiste “player-je”, ki znajo odlično z njimi manipulirati. Včasih se mi zdi prav smešno, da tega ne opazijo. Pretirana naklonjenost, ponižnost, ljubeznivost oh in sploh na začetku ter vse samo ona in še enkrat ona, sladek kot med samo za tisti prvi vtis, ona pa lahko dela z njim kar hoče (bruham). Zaradi teh moških smo tam kjer smo, brez samozavesti in dostojanstva, popolnoma razvrednoteni in ne cenjeni. Napaka je bila že takrat, ko so se oblikovali stereotipi, da je prav da prvi pristopi moški, saj so ženske začele to dejstvo izkoriščati in “pumpati” svojo samozavest in ego.
Pozabil si dopisati, da ženske iščejo moškega, ki jih bo resnično sprejel. Prevod za moške: Moškega, ki jo bo oboževal in bo njen sledilec do te mere, da bo svoje cilje in želje zatrl in se posvetil njenim ciljem. Seveda bo sledilec vedno vskočil, ko bo ona prišla do težave.
Je sicer nekaj žensk, ki ne delujejo tako, ampak te so zelo redke.[/quote]
Meni se to nekako ne sklada s tvojimi predpogoji za partnerko, da mora smučat in jadrat, sicer avtomatsko odpade. Torej je ona tvoja sledilka, ne obratno.
Dobronamerno opozorilo: postajaš zagrenjen samec. Vse, kar očitaš ženskam, velja tudi za moške. Eni/ene so taki/take, drugi/druge drugačni/drugačne. Toliko kot je sramežljivih moških, je tudi sramežljivih žensk. In alineje imate tudi moški, ti si že en tak primer (in je dejansko hecno, da to potem očitaš ženskam).
Jaz pravim tako: če hočeš dobiti žensko/moškega, jih moraš imeti rad-a. In se pustit očarat.
Single29, se strinjam glede kapitala. Vendar kot sam veš, današnjih deklet ne bodo očarale prostrane njive in gozdovi, kajti v tem tiči veliko dela preden prideš do denarja. Njih zanimajo bleščeči avtomobili, čolni in apartmaji na morju in podobno. Tega pa kmet nima in ne more imeti, saj mora svoj kapital vložiti v posodobitev strojev, nakup krmil in podobno. Poleg tega ni časa hoditi na morje, če imaš doma živino. Je pa tudi problem s pretokom ljudi. Sam živim tako malo ven iz mesta in na samem podeželju nimam katere za spoznat. Moram it v mesto po trgovinah, barih itd., da se s katero zapletem v pogovor.
Predvsem jih ne očarajo jamrači. Pred par dnevi sem se zapletla v pomenek z eno zelo luštno punco okoli 20 let, ki se je ravno priselila k fantu na kmetijo in zdaj skupaj načrtujeta, kaj in kako bosta. Stara kmetija in je treba veliko obnovit, posodobit. Imata pa že kokoši, race in koze, verjetno bosta pa bolj šla v zelenjavo.
Če so pa ženske tako slabe, da gledajo samo na material, pa ne vem, kaj se sploh siliš, si pa raje izberi tipa, ko ste tako fejst in dobri in plemeniti.
Kaj me sedaj provociraš z lažnim feminizmom? Imam kar nekaj zdravstvenih problemov, vendar v pričo deklet in nasploh v družbi nikoli nisem jamral in takih stvari sploh ne omenjam. Vedno sem pozitiven in optimistično naravnan, potemtakem bi moral imeti deset deklet. Jamračev seveda nobeden ne mara. Pravim pač, da večino deklet ne zanimajo pošteni in delovni fantje. Obstajajo izjeme, ampak izjeme zgolj potrjujejo pravilo.
Kaj me sedaj provociraš z lažnim feminizmom? Imam kar nekaj zdravstvenih problemov, vendar v pričo deklet in nasploh v družbi nikoli nisem jamral in takih stvari sploh ne omenjam. Vedno sem pozitiven in optimistično naravnan, potemtakem bi moral imeti deset deklet. Jamračev seveda nobeden ne mara. Pravim pač, da večino deklet ne zanimajo pošteni in delovni fantje. Obstajajo izjeme, ampak izjeme zgolj potrjujejo pravilo.[/quote]
Jamrač si glede žensk. In s takim odnosom jih seveda ne boš privabil, katera te bo vendar prenašala! Samo še kaka hujša kača, kot si ti. Izvoliš, če želiš pritegnit tako žensko. Kakšno luštno, simpatično, pametno in duhovito pa bodi brez skrbi, da ne boš dobil, pa če si tudi mister universe in prvi dedič Donalda Trumpa.
Res mi ni jasno kaj te je tako razhudilo na mojem pisanju. Očitno imaš probleme s sama sabo in mi očitaš stvari, katerih sploh ne počnem. Pisal sem samo o tem, da delovni in iskreni fantje niso ravno neka privlačna roba v današnjem kapitalističnem svetu, kar je pač dejstvo. Očitno to bolje vem kot moški. Velika večina fantov, starih med 24-32 let, ki jih poznam je samskih. Verjetno niso samski zato, ker so se sami tako odločili kot tudi ne zato, ker bi imeli tako zelo visoke kriterije.
Pozabil si dopisati, da ženske iščejo moškega, ki jih bo resnično sprejel. Prevod za moške: Moškega, ki jo bo oboževal in bo njen sledilec do te mere, da bo svoje cilje in želje zatrl in se posvetil njenim ciljem. Seveda bo sledilec vedno vskočil, ko bo ona prišla do težave.
Je sicer nekaj žensk, ki ne delujejo tako, ampak te so zelo redke.[/quote]
Meni se to nekako ne sklada s tvojimi predpogoji za partnerko, da mora smučat in jadrat, sicer avtomatsko odpade. Torej je ona tvoja sledilka, ne obratno.
Dobronamerno opozorilo: postajaš zagrenjen samec. Vse, kar očitaš ženskam, velja tudi za moške. Eni/ene so taki/take, drugi/druge drugačni/drugačne. Toliko kot je sramežljivih moških, je tudi sramežljivih žensk. In alineje imate tudi moški, ti si že en tak primer (in je dejansko hecno, da to potem očitaš ženskam).
Jaz pravim tako: če hočeš dobiti žensko/moškega, jih moraš imeti rad-a. In se pustit očarat.[/quote]
Ti si tipičen primer, kar me moti pri ženskah. Premišljuješ, predvidevaš in si na vse pretege želiš ustvariti sliko na podlagi skoraj ničnih informacij o osebi, potem takoj sklepaš, da sem zagrenjen in bolje, da niti ne razmišljam, kaj vse si boš še namislila o nas, pa nas sploh ne poznaš. Glej kaj si napisala, da imam jaz predpogoje, ki jih sploh ne omenjam, sploh nisi razumela, kaj sem želel povedati. No pa da ti še povem o mojih pogojih, sta samo dva in sicer, da me privlači in da se karakterno razumeva (ne glede na stopnjo izobrazbe in premožnost). Evo ravno to je moj problem, punca začne kar takoj sumiti in sklepati, da nekaj skrivam pred njo, če me trema. Evo napisal sem, da še nisem bil v razmerju, tukaj si zdaj lahko daš duška in razmišljaš v globino. Kaj misliš, kako se počutim, kadar vem, da sem pri svojih letih lolek na tem področju? A misliš da bi bilo fajn, da ji povem? Bo lahko razumela/sprejela? Če ji ne povem, bo verjetno čutila, da sem napet, sploh v začetku (“joj sem fina, neprijetno mi je”). Večina punc je strahopetnih z vami je pač treba v rokavicah. Kdo je torej zagrenjen jamrač? Tisti, ki hoče gledati na svet samo v idealih ali tisti, ki ga sprejme takega kot je in išče rešitve oz. se prilagodi? Večinoma pa itak ženske jamrate, moški pa nikoli ne smemo.
Glede razmerja v sramežljivosti med spoloma, ti dam dokaj prav, ampak še vseeno se mi zdi, da je sodobna družba zelo kritična do moških, sploh te vrste. Namreč tudi sramežljiva punca si želi tistega sproščenega “blebetača”, tistega domišljavega spontanega mačota. Saj ne rečem, znajo punce prekiniti tišino, če zmanjka besed in tematik, ampak potem si že padel test :-D. One hočejo “pravega” moškega. Je pa take umirjene sramežljive punce dosti težje poiskati, ker zaenkrat še po domovih ne hodimo ;-).
Kaj ima veze, kdo je komu sledilec? Spet neka stara načela? Po moje je ravno v tem problem, ker kljub temu, da strmimo k enakopravni družbi med spoloma so še vedno nenapisana načela, in se kao spodobi, da mora moški pristopiti, ženska pa se delati čim bolj nedostopno. Če bi tudi punce to izkusile, bi mogoče bolj cenile ta trud (saj nekatere tudi so, ampak redke) ;-). Pa nič ne rečem za ostale stereotipe, ampak kdo k komu prvi pristopi se mi pa zdi res vseeno. Verjetno zato, da se težje najdemo ;-).
Da še vama obema skupaj odgovorim. Se večinoma strinjam s tabo @Nekdo30, v večini primerov dekleta res nočejo fanta iz kmetije. Kolegice mi namreč o tem tudi same potožijo, da jih to zelo moti. Poznam pa tudi zelo simpatičnega mladega fanta, ki je na kmetiji in ima trenutno lepo mlado punco, vendar pa je spet vprašanje kako dolgo bo razmerje trajalo, saj to so še otroci. Ko bo spoznala, da njen fant ni “dovolj uspešen in srečen (sklepajoče)” (kakor rade omenijo), bo šla do drugih. Vendar pa ni za obupat, tudi čudeži se dogajajo ;-). Je pa najmanj ena prednost, na kmetiji ti noben ne skače po glavi in je življenje dosti bolj sproščeno. Moji starši niso bogati, sam sem zaposlen šele malo več kot leto in kljub relativno dobro plačani službi priznam, da nekega kapitala nimam in stvari povezane z materializmom pred puncami skrivam (jap, spet jih je strah :-D), ker one itak hočejo pravega moškega, ki ne živi pri starših in vozi konjička prestižnejše nemške znamke. Pa tudi samsko življenje se živi čist v redu, ampak je škoda, da dokler smo še mladi in vitalni ;-).
Se strinjam. Preveč sanjarijo, vidijo samo še to, kar se dogaja pred zasloni. Živijo v nekem svojem svetu, realnosti pa ne prenesejo. Vam povem, je rekla, da ona mora biti s fantom bolj srečna kot je sedaj samska, če je na istem, je zveza ne mika. Ja dobro no, pa ti punca po takem sploh nisi srečna, sem se spraševal.
Meni se to nekako ne sklada s tvojimi predpogoji za partnerko, da mora smučat in jadrat, sicer avtomatsko odpade. Torej je ona tvoja sledilka, ne obratno.
Dobronamerno opozorilo: postajaš zagrenjen samec. Vse, kar očitaš ženskam, velja tudi za moške. Eni/ene so taki/take, drugi/druge drugačni/drugačne. Toliko kot je sramežljivih moških, je tudi sramežljivih žensk. In alineje imate tudi moški, ti si že en tak primer (in je dejansko hecno, da to potem očitaš ženskam).
Jaz pravim tako: če hočeš dobiti žensko/moškega, jih moraš imeti rad-a. In se pustit očarat.[/quote]
Ti si tipičen primer, kar me moti pri ženskah. Premišljuješ, predvidevaš in si na vse pretege želiš ustvariti sliko na podlagi skoraj ničnih informacij o osebi, potem takoj sklepaš, da sem zagrenjen in bolje, da niti ne razmišljam, kaj vse si boš še namislila o nas, pa nas sploh ne poznaš. Glej kaj si napisala, da imam jaz predpogoje, ki jih sploh ne omenjam, sploh nisi razumela, kaj sem želel povedati. No pa da ti še povem o mojih pogojih, sta samo dva in sicer, da me privlači in da se karakterno razumeva (ne glede na stopnjo izobrazbe in premožnost). Evo ravno to je moj problem, punca začne kar takoj sumiti in sklepati, da nekaj skrivam pred njo, če me trema. Evo napisal sem, da še nisem bil v razmerju, tukaj si zdaj lahko daš duška in razmišljaš v globino. Kaj misliš, kako se počutim, kadar vem, da sem pri svojih letih lolek na tem področju? A misliš da bi bilo fajn, da ji povem? Bo lahko razumela/sprejela? Če ji ne povem, bo verjetno čutila, da sem napet, sploh v začetku (“joj sem fina, neprijetno mi je”). Večina punc je strahopetnih z vami je pač treba v rokavicah. Kdo je torej zagrenjen jamrač? Tisti, ki hoče gledati na svet samo v idealih ali tisti, ki ga sprejme takega kot je in išče rešitve oz. se prilagodi? Večinoma pa itak ženske jamrate, moški pa nikoli ne smemo.
Glede razmerja v sramežljivosti med spoloma, ti dam dokaj prav, ampak še vseeno se mi zdi, da je sodobna družba zelo kritična do moških, sploh te vrste. Namreč tudi sramežljiva punca si želi tistega sproščenega “blebetača”, tistega domišljavega spontanega mačota. Saj ne rečem, znajo punce prekiniti tišino, če zmanjka besed in tematik, ampak potem si že padel test :-D. One hočejo “pravega” moškega. Je pa take umirjene sramežljive punce dosti težje poiskati, ker zaenkrat še po domovih ne hodimo ;-).
Kaj ima veze, kdo je komu sledilec? Spet neka stara načela? Po moje je ravno v tem problem, ker kljub temu, da strmimo k enakopravni družbi med spoloma so še vedno nenapisana načela, in se kao spodobi, da mora moški pristopiti, ženska pa se delati čim bolj nedostopno. Če bi tudi punce to izkusile, bi mogoče bolj cenile ta trud (saj nekatere tudi so, ampak redke) ;-). Pa nič ne rečem za ostale stereotipe, ampak kdo k komu prvi pristopi se mi pa zdi res vseeno. Verjetno zato, da se težje najdemo ;-).
Da še vama obema skupaj odgovorim. Se večinoma strinjam s tabo @Nekdo30, v večini primerov dekleta res nočejo fanta iz kmetije. Kolegice mi namreč o tem tudi same potožijo, da jih to zelo moti. Poznam pa tudi zelo simpatičnega mladega fanta, ki je na kmetiji in ima trenutno lepo mlado punco, vendar pa je spet vprašanje kako dolgo bo razmerje trajalo, saj to so še otroci. Ko bo spoznala, da njen fant ni “dovolj uspešen in srečen (sklepajoče)” (kakor rade omenijo), bo šla do drugih. Vendar pa ni za obupat, tudi čudeži se dogajajo ;-). Je pa najmanj ena prednost, na kmetiji ti noben ne skače po glavi in je življenje dosti bolj sproščeno. Moji starši niso bogati, sam sem zaposlen šele malo več kot leto in kljub relativno dobro plačani službi priznam, da nekega kapitala nimam in stvari povezane z materializmom pred puncami skrivam (jap, spet jih je strah :-D), ker one itak hočejo pravega moškega, ki ne živi pri starših in vozi konjička prestižnejše nemške znamke. Pa tudi samsko življenje se živi čist v redu, ampak je škoda, da dokler smo še mladi in vitalni ;-).[/quote]
Najprej se pa nauči uporabljati ta forum.
single29, tebi se že po pisanju vidi da si jezen na ženske. zakaj, ker se nobena ne zanima zate? še sam si zapisal, da mora ženska prva pokazati interes do tebe. kot moj soon to be ex imaš prirojeno to napako večvrednosti. pa vse kar imaš tukaj povedati, kaj vse ženske hočejo od moškega itd.. kaj pa moški hočete od žensk? no takšni kot si ti očitno “preveč” da se vas vse izogibajo.
sodeč po komentarjih, ti iščeš sexi pridno delavno punco. da ti jo bodo vsi zavidali. da jo lahko primeš za roko in pelješ čez mesto pa da bi ti ploskali ane? po napisanem se vidi ( ker one itak hočejo pravega moškega, ki ne živi pri starših in vozi konjička prestižnejše nemške znamke – in ostali podobni stavki kjer razlagaš kaj si ženske želijo) s kakšnimi ženskami se družiš in to so samo mestne frfice, ker samo od njih lahko takšne neumnosti slišiš. samo one so lepe sexi ves čas urejene, tista ki je pridna in delavna nima časa se 10x na dan šminkati in po trgovinah loviti fine cunje. sploh pa ne razmišljati kakšnega audija ali bmwja ima njen dragi, ker se jim na koncu dneva ne da vozikati čez mesto da drugi vidijo kakšno mašino ima njen dragi. in tudi mestne gospodične ti povedo da fanta s kmetije nočejo. saj katera s podeželja bo tudi to rekla, če ji je ljubše v mestu, ampak velika večina punc z vasi na vasi tudi ostane in se na koncu oženi s kmetom. najbolj domače je tisto kar že poznaš.
Zanimivo je dejstvo, kako zelo se motiš (Razumeš zdaj, kako ljudje zgrešimo, kadar sklepamo na podlagi intuicije?), ne bi se rad hvalil s tem, ampak ravno obratno, jaz sem tisti, ki se ne počutim dovolj vreden ;-). Zadnje čase ne toliko, ampak sem imel kompleks manjvrednosti, zato sem pa še vedno pri 29 samski, ker sem enostavno menil, da jaz pa že ne morem imeti dekleta (nisi ti dovolj simpatičen, nisi to kar bi dekleta iskala, nisi iz pravega testa, sem menil…). Da te popravim, ljudje se ne rodimo s kompleksi, za vse to je kriva družba v kateri odraščaš. Zelo malo je lastnosti, ki jih človek dobi ob rojstvu.
Ti bom razložil zgodbo, da boš lažje razumela:
Ne morem trditi ali je to čisto moja krivda, ampak definitivno je delno krivda družbe. Kot otrok sem bil vedno bolj zadržan in sramežljiv, mogoče je za to prispevala vzgoja, saj so mi starši vedno prigovarjali, kaj se spodobi in kaj ne. Načeloma z mano niso imeli kaj dosti opravka, ker sem kot otrok bil vedno prepuščen samemu sebi, saj so starši bili vedno od doma. Potem se je pričela OŠ in take kot sem bil jaz so vrstniki zelo radi zbadali in se nad njimi postavljali. Moj uspeh je v prvih letih OŠ bil porazen, to je bil nato še eden od razlogov, zakaj je moja samozavest zdrsnila še globlje v brezno. Oče je bil karakterja oz. prepričanja, da je pomemben ugled in kako ljudje gledajo nate, zaradi česar sem se na podlagi njegovih besed počutil še večji luzer. Ampak te njegove besede so name naredile zelo velik vpliv, začel sem se truditi in boriti za uspeh v šoli. Moj uspeh se je v naslednjih letih samo še dvigoval. Pojavila pa se je še druga nadloga v času pubertete in sicer akne. Že tako se nisem najbolje znašel v družbi, potem pa še poniževanja in norčevanja zaradi aken ipd. oslarij. Do tedaj nikoli nisem imel prijateljev, vsaj ne pravih, nekako sem se naučil živeti sam. Menil sem, z ljudmi so problemi, ne premorejo empatije, kaj šele trohice čustvene zrelosti in inteligence. V SŠ sem bil suh kot trlica (še huje ;-)). Do deklet sem bil zelo štorast, pred njimi sem se sramoval lastne eksistence in vse v povezavi z mano. Še pogledati jih nisem upal, raje sem se jim umaknil in živel v svetu kjer jih ni. V času fakultete sem bil že veliko bolj samozavesten. Začel sem vlagati v izgled in telo (fitnes ipd.), pa tudi akne so izpuhtele. Pridobil sem tudi kar nekaj prijateljev. Nato pa nov šok, smrt ožjega družinskega člana oz. enega od staršev. To ni bil samo čustven udarec, ampak tudi finančni, ampak, da bi bila zgodba še bolj tragična je v naslednjem letu izgubil službo preostali starš (pišem tako, da je zadeva čimbolj anonimna ;-)). Ampak kljub temu mi je uspelo vmes diplomirati. Nekoliko sem se spet zaprl vase in izgubil nekaj kolegov. Ampak sem živel. Začel sem celo dojemati, da se dekletom namreč dopadem, kar je bilo včasih zelo očitno, ampak to od deklet, za katere sem menil, da nikakor niso moja liga, ker so izgledala angelsko. Spoznal sem (čudež ;-)) se s prelepo punco, ampak je nisem znal zadržati, sem bil preveč neroden in verjetno premalo pogumen/samozavesten za kaj resnega, pa tudi ona ni znala pokazati neke empatije in truda, da bi mogoče stvar lahko rešila, ravno nasprotno, hotela je ubiti še tisti kanček samozavesti, ki je tlel v meni. Spet sem si govoril, da nisem jaz za te stvari, ampak nisem obupal in se spoznal še z nekaj puncami, ampak nikoli nič resnega, ponavadi so iskala nekaj, kar jim nisem uspel ali znal dati, vsaj ne tako hitro, načel me je občutek manj vrednosti. Vmes sem še magistriral in si poiskal zaposlitev…
Nikakor nisem jezen na ženske, sem pa jezen na “običaje”, ki so se oblikovali v povezavi moški-ženska. Pa ne zato, ker so tako zelo napačni, ampak zato, ker imam občutek, da jih ljudje napačno izkoriščajo, še posebej pa ženske. Držim se “pravila”, da moški pristopi, ampak samo takrat, kadar ženska naredi pobudo ali se odzove na moje namige. Da boš lažje razumela, za zvezo ne želim biti “kriv” sam, hočem se počutiti zaželenega, brez nadrealističnih pričakovanj. Želel bi, da ne obupajo že na prvo žogo, ampak se poskušajo kdaj pa kdaj postaviti tudi v kožo fanta. Nismo vsi za vse, mogoče je pa fant pač bolj nerodne sorte, pa niti ni zagotovljeno, da bo vedno tak, navsezadnje lahko punca njegovo samozavest tudi dvigne, ne samo zbija ;-).
Res so bila to večinoma mestna dekleta :-D. Ampak, tudi vaška dekleta so simpatična. Sploh ne gre za ličila in podobno navlako na puncah. Celo raje imam, da izgledajo bolj preprosto, to nima nobene povezave s simpatiko. Ničesar ne pričakujem, pomembno mi je le to, da mi je všeč in da me ima rada, niti službe ne rabi imeti (to je njena stvar, preživeti bo nekako sicer mogla ;-)) ali neke vrhunske izobrazbe, glavno je, da se razumeva. Ko bi le punce tako razmišljale…. Družim se s tistimi, ki si želijo družbe, po domovih še ne hodim ;-). Mogoče se samo ne najdemo, kdo bi vedel….
Če povzamemo: sam sebi se zdiš grd in ničvreden, od žensk pa pričakuješ, da jim boš zaželen. Ženske dojemaš kot izkoriščevalske finoče – zato ker te dojemajo tako, kot se dojemaš sam. Nimaš popolnoma nobene samozavesti in pričakuješ, da boš uspešen – zakaj???
Za koji ku*** pričakuješ od ljudi, da se ti bodo metali pred noge in ti dvigovali ego? Misliš da je svet nepravičen in ženske “izkoriščajo” svojo moč, ker pri njih nisi avtomatako zaželen samo zato, ker si se rodil? Sam zase misliš, da si nesposoben pasjek, ki ga pri 30-ih še niti vtaknit ni uspel in se ti zdi čudno, da drugi o twbi mislijo enako?
A ste tuki vsi zadeti al kaj???
Forum je zaprt za komentiranje.