kako naprej
Jaz pa to razumem drugaće. Ne gre za to, da partnerja zapreš v kletko. Gre zato, da sebe omejiš, ker veš, da boš partnerja z nečim (kar tebi ne pomeni veliko) prizadel (to, da partner ni prizadet pa ti pomeni veliko). In da partner isto počne.[/quote]Tudi jaz to razumem drugače. 😉
Nap ti se “omejiš” od tega pisanja tu, ker je tvoj partner zaradi tega prizadet, ravno tako ne pozdraviš/ogovoriš znanca, ki ga srečaš na cesti, trgovini….itd, ne greš na službeno zabavo, paziš, da prideš do minute točno domov, se ne pogovarjaš z nikomer nasprotnega spola, če pa že skrbno izbiraš besede, paziš, da nikogar predolgo ne gledaš/opazuješ, ker se “tvoj/a” (lahko) čuti prizadet/a in je tudi prizadet, ko drugi tebe (po)gledajo zato si nadeneš feređo in obleko do tal in paziš, da po nepotrebnem ne hodiš iz hiše sploh ne brez njegovega spremstva……
Do kje lahko gre ta tvoja “skrb” do partnerjeve ne prizadetosti?
Namenoma sem šel v skrajnost, da prikažem kako nikoli dovolj ne pazimo, da ne bi bil nekdo prizadet, če živimo z “prizadeto” osebo…. :/[/quote]
Strinjam se s tabo. Če živimo s “prizadeto” osebo, potem je ta koncept res težko aplicirati. Vendar če so te prizadetosti svetle izjeme, ki se dogajajo v izjemnih primerih … ne vem, no, včasih se mi zdi, da tudi partner/ka mogoče drugače vidi situacijo kot jo ti sam/a in te lahko opozori na določeno nevarnost, ki je drugače ne bi videl/a…
Pod tole v celoti se pa podpišem. Bravo :)[/quote]
Sem zaobjela kar dve izjavi in dodajam, da – po vsem, kar se ponavljajoče piše na teh forumih – priporočam novim prišlekom, ki kdaj zaidejo sem gor: “Tukaj preberete marsikaj. Ni vse nujno res. Za vsakogar.”
Hm, mogoče ljudje res nimajo take izkušnje …
Pa nismo vsi takšni ?
Brezpogojna ljubezen je tako ali tako le mit.[/quote]
Ne, mislim, da nismo. Meni ta način ni všeč. To zame ni pravo prilagajanje. Če imam jaz željo it na kavo s prijateljico (namenoma sem dal malo bolj “pikanten” primer), moja pa se ob tem počuti žalostno (ker je v sebi recimo negotova, jo daje strah zaradi slabe izkušnje), zame ljubezen ni to, da jaz zaradi teh njenih občutkov ostanem doma. To zame ni prava pot. Prava pot zame je, da se o temi pogovoriva in da ona skozi izkušnjo doživi, da jo bom po tej kavi še vedno imel enako rad. Mogoče ji bo prvič malo tesno pri srcu, drugič pa morda že malo manj. Ko gre za strah zaradi preteklih izkušenj, ne želim, da priklepa mene, ker jaz nisem njen bivši in na tak način ne bo spremenila tega kar se je zgodilo v preteklosti. Včasih je potrebno reagirati tudi razumsko, ne le s čustvi. Seveda velja enako tudi, če se vloge zamenjajo.
Moj namen ni nekoga prikleniti nase vedno, ko se počutim negotovo, če mi je situacija razumsko sprejemljiva. Želim, da se oba počutiva svobodno in hkrati pripadno drug drugemu. Kar pa ni tako lahko doseč.[/quote]
Marko, verjamem, da ti način ni všeč in imaš teoretično prav. Vendar pa le teoretično.
V praksi to tako ponavadi ne deluje, kot si želimo.
Da bo neka oseba le na podlagi pogovora in podoživljanju izkušnje, spremenila svoj odziv, je zelo naivno pričakovati.
V svoj dom se vabi na srečanja ljudi ob strinjanju obeh partnerjev. Mož pravi, da mu družina pomeni vse. Če želi, da se ta ohrani, bo moral tudi sam kaj narediti v tej smeri. Ker se je z neiskrenostjo prezapletel čez glavo …
Kajti: čeprav je prijateljstvo med moškim in žensko možno, ostaja partner prva oseba v tvojem življenju. In ko svojemu prijatelju (prijateljici) poveš, da mož (žena) dvomi v korektnost vajinega odnosa in to posledično med vama sproža vedno nove konflikte, bo tudi on (ona) razumel/a, da je čas za odmik.
Hudič je ko niti ne opaziš kdaj se je iz tiste ljubke osebe oseba spremenila v “prizadeto”…. in se ti zdi, da ti niti ni težko se malo prilagodit samo, da bo mir v bajti 8in ker ga imaš rada, seveda ;), in potem še malo in še malo…..
Potem čudno gledaš sorodnike/prijatelje, ki te sprašujejo zakaj hodiš okoli s feređo in ti se čudiš njihovemu vprašanju, se braniš z odgovorom, ker ga imam tako rada in on mene….
Kasneje njemu zaupaš njihov (in tudi že tvoj dvom) in on je spet prizadet in ti svetuje, da nehaš obiskovat te ljudi….. In ti predlagaš, da bi se dobili skupaj na kavi…. 😉 Takrat se v njemu prižgejo vsi alarmi in te v imenu vajine ljubezni dokončno zapre v vajin dom – zlato kletko, ker to pa že ne more bit več normalno, da bi vi vsi skupaj hodili na kavo, nooooo….. 😉 :)))))
Hudič je ko niti ne opaziš kdaj se je iz tiste ljubke osebe oseba spremenila v “prizadeto”…. in se ti zdi, da ti niti ni težko se malo prilagodit samo, da bo mir v bajti 8in ker ga imaš rada, seveda ;), in potem še malo in še malo…..
Potem čudno gledaš sorodnike/prijatelje, ki te sprašujejo zakaj hodiš okoli s feređo in ti se čudiš njihovemu vprašanju, se braniš z odgovorom, ker ga imam tako rada in on mene….
Kasneje njemu zaupaš njihov (in tudi že tvoj dvom) in on je spet prizadet in ti svetuje, da nehaš obiskovat te ljudi….. In ti predlagaš, da bi se dobili skupaj na kavi…. 😉 Takrat se v njemu prižgejo vsi alarmi in te v imenu vajine ljubezni dokončno zapre v vajin dom – zlato kletko, ker to pa že ne more bit več normalno, da bi vi vsi skupaj hodili na kavo, nooooo….. 😉 :)))))[/quote]
o.k., razumem, kaj želiš povedati. Obenem nimam teh izkušenj, ker ne privlačim ljudi, ki bi imeli kakršnekoli težne, da bi me zapirali v kletko, meni osebno pa je bilo vedno pod častjo, da bi to počela komu drugemu …
Verjamem, da stanje lahko kmalu postane disfunkcionalno, nisem pa prepričana, da je že princip v štartu zgrešen. Morda se samo meni obnese, ker sem takšna kot sem in imam ob sebi tudi take ljudi.
Nisem rekla, da vsakič ko seksam s svojim mislim na nekoga drugega. To bi bilo potem res malce nenavadno. Vendar je to normalno in se dogaja vsem. Zaradi tega se ni treba vznemirjati, kaj šele ločevati.
Jaz mislim, da je prijateljstvo med moškim in žensko možno brez kakršnih koli čustev in koristi. Zakaj bi se prijateljstvo med različnima spoloma razlikovalo od tistega drugega?
In strinjam se z Markom in On_etom v vsako črko. Vsak drugačen odnos bi mene ubijal. Pri nama to (v obeh smereh) ne bi laufalo.
Se pa strinjam, da je našega žrebca v prijateljevanju malce zaneslo. Ampak razmišljam, da imajo nekatera leta kar nekaj stranskih učinkov zato, če ni šel predaleč in če se da z njim sicer dobro dirkati, ga jaz ne bi pošiljala naravnost v klavnico. Mogoče kakšna milejša kazen? Rezanje prstov, da ne bo mogel tipkati sms-ov?
(še vedno bolje kot da spet naletimo na njega v šparovi lazanji :):):)
Veseli me, da tako različno gledamo na situacijo. Naj povem, da sedaj ni bilo toliko sms kontaktov, bili pa so klici – iz moje postelje zjutraj klic k njej (ja, ponoči sigurno bilo nekaj zelo pomembnega skočilo v glavo), vmes med delovnim časom, po koncu delovnika, pogovori dolgi po od 6 – 10 minut, seveda, če upoštevam še dejstvo, da bi naj ona njega še več klicala, ja kdaj sta uspela oddelati svoj normalni delovnik?? Klici so bili med delovnimi dnevi, samo nekaj nočnih (previdnost). Če je bil mož doma, je z veseljem skočil v trgovino, pošto … (še sreča za shranjevanje računov, imam namreč manijo shranjevanja …) in seveda – klic… Kot sem rekla – na meji obsedenosti mi deluje vse skupaj. In kot sem rekla – če k klicem moža prištejem še njene – uhhh, očitno ni produktivnost kot bi morala biti. Če upoštevam klice domov (k meni, otroku) – v celem mesecu sva se pogovarjala celih 3,55 minut, pa nekaj sms kot – kaj potrebujemo iz trgovine?
Boli, jezi me to, ker sva se pred leti dogovorila (že takrat na robu ločitve) – da prekine VSE stike. Če bi se slučajno kaj spremenilo, se prvo opraviči obema za vse žaljivke, potem pa midva dorečeva kako naprej. In tukaj sedaj je dogovor splaval po ….
Ni omejen, nima prepovedi, ima svoj konjiček 2x tedensko, kavice, prijateljice… Moti me samo ta določena oseba, katera je pred časom naredila ogromno hudega že družini. In mož – ji je ponovno podlegel, meni pa ponovno lagal. Tukaj je resnično samo ta dotična oseba edina težava (zraven laganja moža)
Zato ker smo ustvarjeni tako, da hočeš nočeš drug do drugega nekaj čutimo, razen v primerih ko so osebe homoseksualno usmerjene. Škoda je to zanikat oz tajit to privlačnost med spoloma, se slepit, da ni nič kot to počne avtoričin “žrebec”.
On si enostavno ne prizna, da se je zaljubil oz sta v fazi zaljubljanja in dokler to zanika/ta toliko časa se tega ne bo rešil. Zadeva ga polni z “metuljčki”, ki se jim noče/ne more odreč zato redno vzdržuje stike. Vse skup mu je kot droga in (zaljubljenost) tudi deluje po istem principu na naše možgane. Ko/če bi nehal bi padel v neke vrste abstinenčno krizo zato tega noče, bolje rečeno ne zmore. To, da tega ne zmore kaže na to, da še ni funkcionalno odrasel (in verjetno nikoli ne bo). Je kot eno razvajeno dete, ki zanemari prav vse le, le da dobi svojo liziko. Ne bi se čudil, če bi avtorica napisala, da ga mora tudi pedenat tako in drugače in če ne, je neučakano siten dokler ne dobi svoje… Ko pa se gre zanj, za njegovo direktno korist, je pa zagnan, da se ga ne da prehvalit….
Meni niso potrebna nikakršna homoseksualna nagnjenja zato da do določenih moških ne čutim ničesar. Potemtakem biseksualni sploh ne bi mogli imeti prijateljev? In zakaj potem za Božjo voljo ti do mene ne čutiš ničesar 😀 Za avtoričinega žrebca se strinjam. Btw: si se pobotal z ženo?
Meni niso potrebna nikakršna homoseksualna nagnjenja zato da do določenih moških ne čutim ničesar. Potemtakem biseksualni sploh ne bi mogli imeti prijateljev? In zakaj potem za Božjo voljo ti do mene ne čutiš ničesar 😀 Za avtoričinega žrebca se strinjam. Btw: si se pobotal z ženo?[/quote]Ravnokar si mi jo (spet) razhudila…. 😉
A “do določenih”, kaj pa oni drugi? Se jim izmikaš ali kar podležeš občutkom? Si lažeš, tajiš da ni res ali se tega zavedaš in se vseeno (malo) kontroliraš zavoljo Boga, ki te opazuje in ti bo nekoč sodil….. 😉 :)))
Meni niso potrebna nikakršna homoseksualna nagnjenja zato da do določenih moških ne čutim ničesar. Potemtakem biseksualni sploh ne bi mogli imeti prijateljev? In zakaj potem za Božjo voljo ti do mene ne čutiš ničesar 😀 Za avtoričinega žrebca se strinjam. Btw: si se pobotal z ženo?[/quote]Ravnokar si mi jo (spet) razhudila…. 😉
A “do določenih”, kaj pa oni drugi? Se jim izmikaš ali kar podležeš občutkom? Si lažeš, tajiš da ni res ali se tega zavedaš in se vseeno (malo) kontroliraš zavoljo Boga, ki te opazuje in ti bo nekoč sodil….. 😉 :)))[/quote]
Do določenih, ampak teh je pravzaprav kar nekaj :). Moram reči, da me težko kdo tako zelo prevzame – na ta način. Pravzaprav je bil v 15ih letih le eden takšen, ki bi lahko resno ogrožal mojo odločitev. In ne, ne lažem si, sploh pa ne tajim. Jaz sem to povedala možu. In, seveda, potem sem se kontrolirala in se ga za vsak slučaj še izogibala. Ne zaradi Božje kazni ampak zaradi obljube, ki sem jo dala sama sebi.
Ravnokar si mi jo (spet) razhudila…. 😉
A “do določenih”, kaj pa oni drugi? Se jim izmikaš ali kar podležeš občutkom? Si lažeš, tajiš da ni res ali se tega zavedaš in se vseeno (malo) kontroliraš zavoljo Boga, ki te opazuje in ti bo nekoč sodil….. 😉 :)))[/quote]Do določenih, ampak teh je pravzaprav kar nekaj :). Moram reči, da me težko kdo tako zelo prevzame – na ta način. Pravzaprav je bil v 15ih letih le eden takšen, ki bi lahko resno ogrožal mojo odločitev. In ne, ne lažem si, sploh pa ne tajim. Jaz sem to povedala možu. In, seveda, potem sem se kontrolirala in se ga za vsak slučaj še izogibala. Ne zaradi Božje kazni ampak zaradi obljube, ki sem jo dala sama sebi.[/quote]Na saj to je to: zaradi obljube, ki sem jo dala sama sebi, ne zaradi tega, ker te ne bi mogel poleg partnerja, nikoli več nihče prevzet – na ta način.
Mnogi so pa (bili) prevzeti – na ta način od partnerja in se slepijo, da jih nihče več ne bo mogel tako prevzet – na ta način in potem se ujamejo na lastni samoprevari, da še sami ne vedo kdaj.
Tista obljuba, ki so jo dali je pa bolj “postranskega pomena”, ker kao danes jih dajejo mnogi in jih tudi kršijo in to je “normalno”…… :/
Problem, kot ga jaz vidim, je naslednji: Težava ni dotična oseba. Težava je tvoj mož, ki n ezna postaviti meja in se ji ne zna/more odpovedati. Še enkrat (tretjič…) ponavljam vprašanje: Ali si ugotovila, kaj mu ta ženska daje, kar doma očitno ne dobi…? Kako se počuti, zakaj jo kliče, o čem se pogovarjata?
Res je. Sposobnost vživeti se v položaj drugega očitno ni prirojena…..zato pa poznamo sočutje.[/quote]
Je prirojena: Brez zrcalnih nevronov ni sočutja
Problem, kot ga jaz vidim, je naslednji: Težava ni dotična oseba. Težava je tvoj mož, ki n ezna postaviti meja in se ji ne zna/more odpovedati. Še enkrat (tretjič…) ponavljam vprašanje: Ali si ugotovila, kaj mu ta ženska daje, kar doma očitno ne dobi…? Kako se počuti, zakaj jo kliče, o čem se pogovarjata?[/quote]
Kliče jo, ker se z njo lahko pogovarja, ji zaupa, jo kliče samo da vpraša kako je, kaj dela…. skratka – človek po pripovedovanju nebi rekel kaj slabega, če… Ta oseba nebi bila- pred dvema letoma skoraj vzrok za ločitev (isto stanje bilo kot sedaj, ampak sva takrat rekla, da bo prekinil popolnoma stike), meni je grozila, naredila sramoto obema,… skratka obnašala se, kot da se ji bo zmešalo, ker sem izvedela. In takrat sem rekla, da če kdaj stopi v kontakt z njo, zahtevam opravičilo ter odkrit pogovor. Pa je rekal, da bo prekinil ter konec za vedno. Ah, besede! Kako lahko jih je izgovoriti. Zakaj jo kliče? Kar tako, da izve kako je, zakaj tako pogosto – ne ve. Vsak drugi dan, na skrivaj, z izgovori gre od hiše,.. pogovori včasih večkrat na dan, tudi po 15 minut, večkrat,… Kaj občuti ob tem – ne ve! Zakaj preko najinega dogovora – ne ve. Pravi, da ji je nasedel, da je bil naiven… jaz pa sem to vse poslušala že pred dvema letoma. Bomo pa verjetno sedaj le zaključili to poglavje, kajti tudi drugi strani sem razkrila ozadje moje jeze. Nekdo bo to zaključil, zlepa ali zgrda. Sama verjamem v prijateljstvo med moškim in žensko, ampak – z vednostjo partnerja o tem (da ne skrivaš, lažeš ter celo partnerjevo željo ne upoštevaš). Če bi bile odprte karte, bi bilo vse v redu. Zakaj sta mi oba lagala, delno oba lagala njenemu partnerju – če ni nič globjega med njima? Nobenih čustev?
Zakaj jo kliče tako pogosto? En zelo možen odgovor je, da tam dobi občutek, da je razumljen, nihče ga ne obtožuje ali kritizira. Če mora to početi zunaj odnosa s teboj, je prav možno, da doma tega ne dobi. Seveda to kar počne, če počne zaradi tega, kar sem napisal, ni pravi način. Če nekaj v odnosu s tabo pogreša, bi to moral poiskati pri tebi. Verjetno je tudi poskušal, kakor je pač najbolje znal in tega ni dobil. Zakaj ne in če res ni, lahko odkriješ ti.
Da je prelomil obljubo, ni lepo. Problem pa je nastal že, ko jo je dal, ker jo je verjetno dal samo zaradi ljubega miru v hiši in ker bi mislil resno. Mislim, da se morata oba vsak pri sebi vprašati, kaj lahko v tem odnosu še storita vsak pri sebi, da bo odnos boljši.
Že ko smo debatirali na tisti saj-veš-kateri temi, sem razmišljala, kako smo ljudje postali pretirano previdni pri izbiri partnerja. Koliko enih zahtev. Ko pa naposled najdemo takšnega “pravega” pa je videti, kakor da nam v trenutku popusti vsa previdnostna koncentracija. To je tako, kot bi na hipodromu iskali konja v najboljši formi, potem pa stavili nanj vse, do zadnjega solda. Zlate kletke so samo produkt naše bojazni, ko ugotovimo, kako nespametna in tvegana je bila naša stava. Treba je vlagati še v kaj drugega. Pri tem seveda ne mislim na ljubimce.
Obupano obupana sploh ne deluje obupano. Mogoče ta faza šele pride. Za zdaj je samo razočarana, ker se je njen konj upehal za prvim ovinkom in vse kaže, da se bo tudi spotaknil in (z njo) sploh ne bo prišel do cilja.
Forum je zaprt za komentiranje.