brez lajfa

Se mi zdi, da sem bil spet napačno razumljen. Seveda je to tudi že pomoč. Ampak bolj slaba, če ni pravilno argumentirana, saj bo avtor najverjetneje pomislil, da je z njim kaj narobe. To je pa nekaj, čemu se tako radi upiramo.
Vsak, ki odpre novo temo, nekaj prilčakuje. Res dvomim, da je kdo, ki nič ne pričakuje. Če res ne bi nič prilčakoval, potem bi svoje besede napisal doma na list papirja. Zakaj bi sicer izpostavljal svoje težave javnosti? :)[/quote]

Morda, ker raje tipka kakor piše? 😉 saj se štekava Marko, brez skrbi 🙂

Katjenka jaz nimam pripomb čez tvoj kostum :)))
O duši pa (še) nimam sodbe…. 😉

To pa je res – kar mi ni všeč pri drugih, bi me najbrž (ali pa me kdaj je) motilo tudi pri sebi. Postava, za katero stremim, pa mi je na drugih tudi všeč. Ampak res je, to so trivialne zadeve, mi je žal, če sem te s tistim tako razburila. Grda, zlobna jaz. 🙂

Tistega mojega posta pa res nisi razumela do potankosti – nisem pisala o mahnjenosti, ampak o tem, da veliko moških trdi, kako so razni popravki zanič, v reali oz. praksi pa jih ne moti tako zelo, kot pišejo, ampak so jim take ženske celo simpatične, čeprav jih ne poznajo, da bi bila notranjost vzrok te simpatičnosti.

To je podobno kot make-up (morda me tu bolj razumeš, ker vem, da nisi proti njemu in si napisala, da se sama lučiš); večina ga bo pisala ožigosala negativno, kaj pa v praksi? Skoraj nobeden, če smo realni.

Potemtakem bi naj v pisanje vnesli več čutenja – le kako? Strokovnjaku je cilj pomagati, tu pa je to zanemarjeno? Le kako to, da je potem tu vseeno visoka frekvenca napisanih postov in odprtih tem znova in znova? Za moje pojme tu cilj pomoči NI zanemarjen.[/quote]

Kako?

Čisto enostavno. Z “jaz” stavki. Z besedami kot so “ja, razumem, verjamem, vem kaj želiš povedati…”. Več čutenja vneseš tako, da vneseš empatijo v pisanje.

Saj nočem nič pravit oz. kritizirat, poskušam samo povedat, da mi je mimo, da rečem, da nekomu pomagam, če pa o njemu ne vem niti tega, koliko je star, naprimer. Ali kako živi, ali je zaposlen, študent, upokojenec. K vsakemu od zadnjih treb bi jaz pristopala drugače. Vsak od zadnjih treh si občutke manjvrednosti (lahko) tolmači drugače. Ali občutke ljubezni.

Zato bi bil moj pristop, da ga poskušam prvo spoznati, če se seveda v tej smeri želi sploh razkriti.

Sem čisto dobro razumela, tip opazi, če mu je ženska všeč, in to je zanj to, brez ali z dodatki, tega ponavadi klasičen tip ne opazi, razen če dodatki res zelo pokvarijo vse skupaj–
Mislim, da marsikateri moški sploh ne bi ločil umetnih jošk od naravnih, ker so pač, bog jim pomagaj, toliko bukovi :))))

Si malo površno tole prebrala, kake trikrat na leto se naličim, ne rabim jaz makeupa, preberi, kar je On_ napisal, samovšečnost. press :)))me je videl čisto brez makeupa, samo s tistim modnim dodatkom brez katerega sem pa napol slepa…Ne resno, On_ meni je tvoj kostum tudi čisto simpatičen sploh take oči, ki so modre pa niso hladne… moj brat ima podobne, samo zelenkaste, pri mojih se je pa bog raje kot z barvo igral z lečo…

Potemtakem bi naj v pisanje vnesli več čutenja – le kako? Strokovnjaku je cilj pomagati, tu pa je to zanemarjeno? Le kako to, da je potem tu vseeno visoka frekvenca napisanih postov in odprtih tem znova in znova? Za moje pojme tu cilj pomoči NI zanemarjen.[/quote]

Kako?

Čisto enostavno. Z “jaz” stavki. Z besedami kot so “ja, razumem, verjamem, vem kaj želiš povedati…”. Več čutenja vneseš tako, da vneseš empatijo v pisanje.

Saj nočem nič pravit oz. kritizirat, poskušam samo povedat, da mi je mimo, da rečem, da nekomu pomagam, če pa o njemu ne vem niti tega, koliko je star, naprimer. Ali kako živi, ali je zaposlen, študent, upokojenec. K vsakemu od zadnjih treb bi jaz pristopala drugače. Vsak od zadnjih treh si občutke manjvrednosti (lahko) tolmači drugače. Ali občutke ljubezni.

Zato bi bil moj pristop, da ga poskušam prvo spoznati, če se seveda v tej smeri želi sploh razkriti.[/quote]In že tvoja dodatna vprašanja o njem lahko v nekom vzbudijo nelagodje in te dojema kot … karkoli. Kdor ima namen nekaj naredit s sabo bo izvlekel kaj koristnega, ostali se pa bolj ali manj branijo namesto, da bi argumentirano sodelovali v razpravi.

In še nekaj o strokovnjakih.
Zame so to ljudje, ki so “prebrali”, naštudirali izkušnje drugih, ki so zbrane in nekje zapisane. Mi “ne strokovnjaki” pa imamo vsak svoj delček izkušenj, ki jih delimo z nekom, ki si lahko iz tega ustvari neko svojo sliko ali pač vse zavrže, njegova stvar.
To da se ne poznamo je po moje samo plus in prispeva k večji objektivnosti, izhajaš pač iz tistega kar je nekdo napisal, zaupal in če je zaupal “premalo” ali nekaj izmišljenega…bo dobil tudi tak odgovor.

Potemtakem bi naj v pisanje vnesli več čutenja – le kako? Strokovnjaku je cilj pomagati, tu pa je to zanemarjeno? Le kako to, da je potem tu vseeno visoka frekvenca napisanih postov in odprtih tem znova in znova? Za moje pojme tu cilj pomoči NI zanemarjen.[/quote]

Kako?

Čisto enostavno. Z “jaz” stavki. Z besedami kot so “ja, razumem, verjamem, vem kaj želiš povedati…”. Več čutenja vneseš tako, da vneseš empatijo v pisanje.

Saj nočem nič pravit oz. kritizirat, poskušam samo povedat, da mi je mimo, da rečem, da nekomu pomagam, če pa o njemu ne vem niti tega, koliko je star, naprimer. Ali kako živi, ali je zaposlen, študent, upokojenec. K vsakemu od zadnjih treb bi jaz pristopala drugače. Vsak od zadnjih treh si občutke manjvrednosti (lahko) tolmači drugače. Ali občutke ljubezni.

Zato bi bil moj pristop, da ga poskušam prvo spoznati, če se seveda v tej smeri želi sploh razkriti.[/quote]

Ok, hvala za prijazen odgovor, že iz takih običajnih debat se razbere, kako različno gledamo na stvari oz jih doživljamo.Občutek ljubezni si različno tolmačimo? Jaz vem, da je ko zaznam da preprosto je, lahko pa je različnih oblik, ni nekega ustaljenega pravila 😉

Seveda. Kar poglej kako vedno znova vsak svoje zagovarja.

Sicer si si pa ža sama odgovorila:

Jaz tudi nimam pripomb čez kostum. Si prav simpatična punca in zelo nežna, na nek način krhka, ki bo rabila moškega, ki bo imel poštimano “podstrešje”.

Jaz to še vedno trdim in me moti, tako v reali, kot v praksi.
Simpatične pa so mi ravno tiste, ki se upajo v javnosti pokazati brez popravkov in dodatkov….Razen obveznih…:)

Jaz tudi nimam pripomb čez kostum. Si prav simpatična punca in zelo nežna, na nek način krhka, ki bo rabila moškega, ki bo imel poštimano “podstrešje”.
[/quote]No prosim, mislim hvala :)) ampak zaenkrat mi nič ne manjka, včasih me v sanjah obišče nadangel gabriel in po drugi strani vem, da so na svetu še takšni, kot je sv. jožef…ne predstavljam si, da bi živela brez teh idealov… :))))

Odmisli Jožefa. On_ bi rekel, da ni dec :-)))

Hm, morda. Toda takšnih je na trgu grozljivo malo, vsaj po mojih opažanjih je bolj malo tipov z zdravo pametjo oz so običajno že oddani (morebiti so jih njihove “tipice” spravile k brezhibnemu “podstrešju” :-)).

In že tvoja dodatna vprašanja o njem lahko v nekom vzbudijo nelagodje in te dojema kot … karkoli. Kdor ima namen nekaj naredit s sabo bo izvlekel kaj koristnega, ostali se pa bolj ali manj branijo namesto, da bi argumentirano sodelovali v razpravi.[/quote]
Res je, tudi vprašanja so lahko vzeta kot grožnja. Sem že izkusil. Pa tudi kot posmeh. Nedavno se je še tukaj na forumu nekdo posmehoval iz mojih vprašanj, češ da tud njen 6-letni bratranec samo sprašuje. Nekateri pač ne razumejo oziroma nimajo niti namena razumet, pač pa v drugih raje iščejo (vidijo) le slabosti. Nekateri pa so se pripravljeni tudi učit in se soočit s sabo.

Hm, morda. Toda takšnih je na trgu grozljivo malo, vsaj po mojih opažanjih je bolj malo tipov z zdravo pametjo oz so običajno že oddani (morebiti so jih njihove “tipice” spravile k brezhibnemu “podstrešju” :-)).[/quote]
Zmedena samica..Saj tvoj kostum je prav tako OK in se vidi, da se ukvarjaš s športom.

Uspehi glede tega, da spraviš partnerja ali partnerko k pameti, pa so verjetno bolj klavrni. Težko opravilo. 🙂
V odnosih pridejo na plan še lastne skrite pomanjkljivosti in če ni lastne volje, potem tudi drugi ne more narediti čudežev.

Torej če jaz nekomu ne privoščim sreče oz. se bolje počutim ko pri nekom vidim, da mu ne gre pri puncah, sem zagrenjen pesimist?

Hm, morda. Toda takšnih je na trgu grozljivo malo, vsaj po mojih opažanjih je bolj malo tipov z zdravo pametjo oz so običajno že oddani (morebiti so jih njihove “tipice” spravile k brezhibnemu “podstrešju” :-)).[/quote]
Zmedena samica..Saj tvoj kostum je prav tako OK in se vidi, da se ukvarjaš s športom.

Uspehi glede tega, da spraviš partnerja ali partnerko k pameti, pa so verjetno bolj klavrni. Težko opravilo. 🙂
V odnosih pridejo na plan še lastne skrite pomanjkljivosti in če ni lastne volje, potem tudi drugi ne more narediti čudežev.[/quote]

Če se prav spomnim sem že nekje zapisala, da sem z videzom zadovoljna, le tu pa tam včasih dobim preblisk, da pa vendarle moji “papirji v glavi” niso tako pravilno zloženi, kot se slepim, da so 🙂

Ja, vsekakor je res nekaj na tem, da se spoznavamo najbolj ko smo z nekom v bljižnjem odnosu, včasih je težko sprejeti kaj novega o sebi, zlasti če nam tisto niti malo ni všeč 😉

Torej če jaz nekomu ne privoščim sreče oz. se bolje počutim ko pri nekom vidim, da mu ne gre pri puncah, sem zagrenjen pesimist?[/quote]
Ja, precej zagrenjen bi znal bit, če se hraniš z neuspehom drugih. V mojem svetu seveda. V svojem pa le ti veš, kako se počutiš. Verjetno celo verjameš, da ti nič ne manjka?

Lahko se imenuješ za pesimista ali optimista ali cinika….po želji, toda to da občutiš zadovoljstvo če nekomu pri nečem ne gre, si zgolj privoščljiv, da ne rečem celo zloben. Verjetno ta občutek zmagoslavja izvira iz izkušenj, da tudi sam s puncami ravno nimaš sreče, ali?

Težko rečem, da mi nič ne manjka.

Ko sem bil pred nekaj leti čisto brez izkušenj pri puncah, mi je bila edina tolažba da obstajajo vrstniki, ki imajo enake težave. Potem se je pa situacija popravila. In ja, to je posledica tega, da sem imel v preteklosti probleme okoli punc.

In zdaj si v fazi, ko to preraščaš in v drugih, ki imajo še vedno te težave, morda vidiš sebe. Jezen si na njih, ker na nek način še vedno gojiš zamero do sebe, zato njim privoščiš neuspeh. Moje sklepanje. 🙂

No, če se je situacija popravila, potem pa je vseeno nenavadno, da trdiš, da drugim privoščiš težave oz neuspehe okrog punc. Ali to velja za vse ali le za kakšne izbrane osebke iz tvoje družbe (da jim česa ne privoščiš)?

Ja, čudeži se ne dogajajo.

Lahko pa vedno izhajamo iz prijateljstva. Tudi če nismo vsakomur prijatelj, se pa vseeno (če želimo) lahko do vsakogar obnašamo prijateljsko.

Izbira je naša.

Hm, morda. Toda takšnih je na trgu grozljivo malo, vsaj po mojih opažanjih je bolj malo tipov z zdravo pametjo oz so običajno že oddani (morebiti so jih njihove “tipice” spravile k brezhibnemu “podstrešju” :-)).[/quote]Ha, ha, ha…. Hočeš rečt, da tisti z zdravo pametjo se spretno izogibajo nevarnostim, oni drugi so se pa ujeli in so jih tipice dale v red? (Hec!)

Sam mislim, da je ta zadeva nekoliko povezana z leti, ko si mlajši si veliko bolj “zaletav” in se nekako lažje odločiš, nimaš pomislekov, tudi še nimaš zgrajene osebnosti, ki se relativno lahko spreminja tja do 30leta. Tako se lažje prilagajaš, če imaš željo/razlog seveda. Po tridesetem gre pa to nekoliko drugače in nekako nimaš več želje se toliko prilagajat in si bolj iščeš nekoga s podobnimi lastnostmi, izbiraš bolj z razumom, manj si pripravljen tvegat, vidiš več napak na potencialnem partnerju. Vsekakor je pa težko, če ne že kar nemogoče, gradit partnerstvo z nekom, ki se ni pripravljen prilagajat, sklepat kompromisov.

Ne vem, če sem ravno jezen na njih. Bolj to da se bolje počutim ko vidim, da mi pa le ne gre tako slabo pri puncah in da še nekje obstaja nekdo, ki mu gre daleč slabše, obenem pa niti ni videt da se bo kam premaknilo.

Velja za tiste osebke, ki so čisto brez izkušenj, ki pri puncah še niso prišli dlje kot do lupčka na lička ob rojstnem dnevu.

Ne vem, če sem ravno jezen na njih. Bolj to da se bolje počutim ko vidim, da mi pa le ne gre tako slabo pri puncah in da še nekje obstaja nekdo, ki mu gre daleč slabše, obenem pa niti ni videt da se bo kam premaknilo.[/quote] :((((
Ti se raje naslanjaš na tiste, ki nimajo uspeha in v tem iščeš tolažbo za svojo “nesrečo”, kot pa da bi se zgledoval po tistih, ki imajo uspeh in se primerjal z njimi in opazoval kaj delaš drugače oz kaj oni delajo bolje od tebe, da so uspešni in se posledično kaj naučil?
Ne vem če lahko na ta način kaj napreduješ…. :/