Zakaj se na forumu ne moremo pogovarjati o globljih temah, filozofskih?

Ja saj.. bogatun zgubi bajto se križa za vse, revež kolibo se klanja za življenje bližnjih in lastno.

Jap, stvari se spremenijo za mnoge, ko doživijo neko prelomnico, izgubo.. kot je prej omenil modri, vojna recimo. Lahko je to tudi neka terminalna bolezen, rak recimo. Ali pa tvoja poplava ali kaka druga naravna nesreča, ko se vrednote prevrednotijo. Lahko pa ni nič od tega in človek brez vseh tragedij doseže neko širino, zavedanje minljivosti, tega, da se je brez veze sekirati ali stremeti k nečemu, kar dejansko sploh ni pomembno.

Zakaj668

zelo preprosto. ker samice tukaj, leve fašsitke, komunistke , marxistke, ptoxične femnistke indoktrinirane v levičarsko politiko.  in zato tudi ne zmožne dostojnega kolturnea dialoga.  ker pač, niso preveč pametne že v osnovi. ker samo low iq samice lahko prepričaš da bo z toxičnim feminizmom in družboslovno šolo, srečna in zadovolja iin bo uspešna in sprejeta v tej ultra levuharsi feminsični družbi kto pametna spsosobnau spešna samica.

z takimi se težko kaj pametnega pogovarjaš.

lahko z menoj recimo.  jaz vem veliko. in povem kot je. če je  slabo zame , povem kot je.  ne govorim, samo v superlativih o moških recimo.

jaz ti lahko samo to povem.  jaz poznam take ženske kot so tukaj front and back.

in fse kaj ti lahk ovtujem , je da odpreš temo,  in napipep.  3469 – odgovor.  zelo enostavno.  ker jaz se ne zatekema v neko imgainrnao zgodovino, in neke imaginarne misli in teorije.  delam z tem kaj imam pred seboj.

Saj pravim, možno. Verjetno pa recej redko. Verjetno stvar odnosa do sveta. Je pa tako, če bi bili vsi skromni, lahko pol fabrik zapremo.

Fabrike ne bi stremele k vedno večjemu dobičku ampak bi bile dobrine bolj enakomerno razdeljene med vse. Mogoče bi se slabo pisalo le zelo dragim znamkam, ki so itak precenjene.

Saj to je cilj skromnežev, hahahah. Da se pol fabrk zapre. Cilj trgovsko-pridelovalnih korporacij je pa vzgojiti potrošnika, ki bo nekontrolirano kupoval vse, kar mu reklamirajo kot nujno potrebno. In čeprav je ogromno takih potrošnikov v zahodnem svetu, proizvodnja še vedno oreng šiša povpraševanje.

Ampak obstaja ena stvar. Če bi se pol fabrk po svetu zaprlo, nastane vprašanje ob vedno večji množici ljudi na svetu, kaj bodo počeli za preživetje. Gremo po Darwinovo v majhne enklave, v katerih bo vsaka skrbela zase in pridelovala vse od začetka do konca? Kakšna je rešitev za človeštvo, če prekinemo to nonsense pretirano proizvodnjo in zapremo pol fabrk? Vojna in zdesetkanje ljudi po Robijevo? Kaj tretjega?

Fabrike ne bi stremele k vedno večjemu dobičku ampak bi bile dobrine bolj enakomerno razdeljene med vse. Mogoče bi se slabo pisalo le zelo dragim znamkam, ki so itak precenjene.

Ehh, daj no. A gremo nazaj v komunizem, kjer si bo vsak vzel samo toliko, kot rabi? A nisi videlo, kako je to končalo? Fabrike stremijo k dobičku. Če v kapitalizmu nimaš dobička, se ti ne splača imet fabrike.

Ja ampak ok gospodarska rast, ta tudi ne more bit večna.

Ker precenjuješ povprečnega forumaša.

Hja… v ekonomski teoriji imaš dva pristoa: vsi enako revni ali pa vsi enako premožni. Trenutno furamo drugi model in ta lahko temelji zgolj na luksuzu in občutku ekskluzivnosti, ker sicer… imamo oni prvoomenjeni model. ?

Razmišljam… in zaenkrat sem pri tem, da je Kantov kategorični imperativ v osnovi enako razmišljanje kot moje zgornje relativiziranje. Le z malo drugačnega zornega kota; npr če gledaš motive in razumnost… si točno pri takšnem relativiziranju.

Ker je vse vulgalizirano z namenom da izgubimo tudi zadnji človeški moralni kompas in smo končno na tla ponižani in poraženi s strani globalne mafije.

Kdaj si v konstantni vojni zadnja stvar ki se jo boš spomnil je da se pogovarjaš na teme ki hranijo dušo… in ravno zaradi tega se umetno delajo vojne.

Mam vprašanje- je kdo študiral Junga?

Saj ni nikoli večna rast. Prihajajo recesije, obdobja z manj gospodarske rasti, firme propadajo, in potem se spet poberejo oz. nastanejo druge in tako dalje do nove recesije.

Daisycutter o dobrem in zlem, če ne bi citiralo.

V lastnem mikrosvetu zagotovo. V svojem razmišljanju, svoji družini, v krogu prijateljev ima vsak od nas možnost izbire in lahko nezaželjene vzorce izloči in prepreči nastajanje novih.

V svojem okolju (služba in širša družba) se večinoma prav tako lahko omejiš od tistega, česar ne sprejemaš za svoje. Se ne vključuješ v razna klevetanja, nagajanja, zlonamernost, se umakneš od ljudi, ki ti povzročajo nelagodje, si ne dovoliš, da te potegne v kolesje zlobe. Če si že ravno prisiljen sobivati  z nekom, ki ga ocenjuješ kot zlobnega (recimo v službi) še vedno lahko omejiš komunikacijo na strogo uradno in sam ostaneš korekten, moteče vedenje pa se naučiš ignorirati, odmisliti ali se fokusirati na dobro.
Popolnoma brez dobrega nismo nikjer, samo videti moraš znati dobre plati.
Če je slabega zares preveč in ti je tako moteče, da zaradi tega ne vdržiš, lahko okolje tudi zamenjaš -menjaš službo, kraj bivanja…

Vsekakor lahko na zlobne poteze tudi opozarjaš, skomuniciraš, poveš svoje mnenje, predlagaš izboljšave. Vendar drugih ne moreš spreminjati, edino sebe lahko. V takih primerih predvsem zaradi zaščite samega sebe in svojih vrednot.

V državnem ali svetovnem merilu lahko prispevaš svoj drobec, če se ti zdi vredno in pomembno, ali pa se čim bolj ogradiš od tistega, kar se ne sklada s tvojimi vrednotami. Sveta ne moreš ukrojiti po svoje (to bi bilo izvajanje prisile nad drugimi, torej ena od vrst zlobe), lahko pa v vsaki stvari iščeš dobre plati in s tem vsaj omiliš občutke ogroženosti. Jih je pa zelo težko videti -recimo v primerih vojn. Pa tudi tam najdeš primere požrtvovalne medsebojne pomoči (kot primer svetle točke sredi zla).

Vsekakor se mi zdi najslabše obupati in nehati verjeti v dobro. Tudi najbolj zlobni ljudje so zase prepričani, da počnejo nekaj dobrega, slepo pego zase imamo  pa vsi. Ampak tu je pomembno znati poslušati in slišati, ko nas kdo opozori, da smo storili nekaj zlobnega. Pa ima vsak od nas tudi svojo temno plat, le priznamo si jo blazno težko.

Nočem verjeti, da bi zloba lahko zmagala nad dobrim. Kdo pa že želi živeti v svetu krivic, nasilja, zlobe? Ga ni.

Za tisti  promil psihopatov, ki pa so zares poosebljeno zlo, pa velja prastaro pravilo kakor ti meni, tako jaz tebi. Se moraš sicer res poslužiti nasilja (zlobnih prijemov torej), ampak z namenom zaščite množic, ki bi sicer morali trpeti zaradi zlobe enega.

Skratka, na vseh nivojih na koncu zmaga dobro, druge možnosti ne vidim, ker bi pomenila konec civilizacije. Dokler smo živi, torej dobro obstaja in se mu ne smemo odpovedati.

Smrt ni nujno slaba. Konec ni nujno slab. Obstoj ni nujno dober? sence so zgolj dokaz, da si na svetlem.

? drži. Vsekakor je bolje dobro umreti, kakor slabo živeti.
Tema je pa zgolj odsotnost svetlobe. Vprašajmo človeško ribico ?

Misliš v zgodovinskem smislu ali kot smer?

Ne. Je pa jung razpravljal o sencah, da se mormo z njimi soočit,ker se lh sam tk uravnotežimo. Torej, ni prave zmernosti, če se notranje ne razvijamo. Ko se soočamo z lastnimi sencami se spoznavamo in lh bolje presojamo. Če jih potlačimo, pol pč je to tist a veš k lastne fore slikaš na druge ? jung ni verjel, da kdo nima senc(negativne lastnosti), sklepal je, da jih mnogo potlači. Marsikdo verjame, da je “plemenita” oseba in ne priznava svojih temnejših plati. Pogosto so to navidezno mirne osebe, ki so precej plitke in odtujene od sebe.

A veš kaj.. a veš kaj bi rekla ribica..

Povedala bi, da nje ni strah teme in da ji je dovolj, da ve da svetloba obstaja?. Da je rada odmaknjena od preostale družbe. Da je našla svoj mir in zavetje. Rojena v temi, nam ne dovoli, da jo pogledamo v oči.

?? ali pa bi nas vprašala, kaj neki vidimo tako privlačnega v tej bleščavi… na koncu mi uporabimo sončna očala, njej so pa popolnoma nepotrebna….

Potem pa že pridemo do gledati s srcem, ne z očmi… 

T.i. Platonova votlina nas opominja, da je tisto, kar imamo za samoumevno resničnost, morda le odsev ali senca nečesa globljega. Spodbuja nas h kritičnemu mišljenju in spraševanju o naravi dojemanja resničnosti.

Jah no saj.. nam je svetloba povabilo,mogoče bi bla tut ribici,če bi gledala s srcem.. in mi bi s srčnim vidom v temah jame ugledali lepote, ki jih drugače ne bi zaznali.

Pa poglej mene na primer.. skoz vas gledam s srcem. Iščem resnico tam, kjer je moje oči ne dosežejo. Sem pravzaprav mon ribica, popolnoma v mon temi,v globini dreka, kjer iščem svoj mir. ?

Vsi smo v jami. V jami varnih iluzij. Zato pa pravijo, da v bistvu ni slabo, ko kakšn mehurček v življenju poči in vidimo “malo več”. Brez muje se še čevelj ne obuje. Lej kok napora prenese metulj, da postane iz gosence leteči lepotec.