Zakaj se na forumu ne moremo pogovarjati o globljih temah, filozofskih?
crazyfrog, 07.09.2025 ob 09:58
Kaaaaj???? A pol mi noben ne bo pomagal????
Eh, tebi VEDNO. Žabe ni težko v mlako spravit ?
Ti samo svoje želje naštej, pa bo se vsulo dobrodelnežev. Zlobce pa itak preskočimo, smo rekli.
Res nikoli nisi filozofirala s kako sogovorniško klapo? Uuuu, nujno nadoknadi! Mi smo par stokrat rešili svet, sploh po nekaj rundah ?… in potem ustvarjalno prespali kak sončen dan.. pa se je znalo začeti čisto nedolžno s kavo po petkovem šihtu in se je končalo v nedeljo, ko so drugi prišli od maše. Vsi doživeli katarzo in svet je bil čudovit… ?
iDESI ?, 07.09.2025 ob 09:51
monovka, 07.09.2025 ob 09:17
iDESI ?, 07.09.2025 ob 07:56
monovka, 06.09.2025 ob 23:23
iDESI ?, 06.09.2025 ob 21:29
P.S.: Bom še bolj neposreden – če si zamisliš situacijo, da bi šlo zate in za osebo, s katero si bila prekinila razmerje – bi jo vzela nazaj pod svojo streho in si prenesla torturo na “za štirimi stenami”? ?
Da najprej odgovorim: če je zame razmerje končano, je to storjeno po tehtnem premisleku in je moja odločitev dokončna. Torej NE, ni povratka v skupno življenje.
Moram pa dodati, da se nobeno moje razmerje ni končalo s kakimi zamerami ali kregarijami, zato bi ponudila streho nad glavo, če bi se izkazala tovrstna nuja. Kot vsakemu prijatelju, ki bi se znašel v stiski. Ne pa tudi ponovnega razmerja in seveda ob natančno dogovorjenih pogojih in pravilih.
Kar pa zgoraj opisuješ, pa raje nočem vedeti v detajle, pač pa potrjuje moj že naveden občutek, da mi nekje manjka logika in da gre za nenavadno zgodbo. Torej daleč več, kakor zgolj razpad zveze, kot je običajna.
Razumem kot mešanico psihičnih disfunkcij in nečesa izven okvirjev zakonitosti. Od daleč si predstavljam, da je oboje lahko bil poglavitni razlog za razpad zveze.
Za to dvoje pa nisem dovolj poznavalka, da bi lahko karkoli korektnega predlagala ali videla rešitve in odgovore.
Le ena misel me prešine -v takih danostih in s takimi prepozicijami ljudje ne bi smeli imeti otrok. Kar je pa sedaj seveda nemogoče popravljati, ker je nespremenljivo dejstvo. In zelo zelo žalostno.
Če premoreta vsaj še malo razuma, bi rekla, da ga nehajta srat, preden bodo otroci nepopravljivo dotolčeni. To je naravna, moralna in tudi zakonska dolžnost staršev. Spravita otroke do samostojnosti po najboljših močeh, pa se potem vidva dalje uničujta po mili volji, ali jim pa priskrbita normalno in varno okolje za odraščanje in se vidva igrajta to čudaško farso brez njih.
Prej smo se dotaknili skromnosti. Sedaj pa sva obdelala temo zmernosti. Na aplikativni ravni. ?
Sicer pa… tisti, ki me spremljajo redno, lahko opazijo premike. Bili so časi, ko sem imel v glavi meglo, v duši pa brozgo. Zdelo se je, da izgubljam tla pod nogami. Muke Kristusove. Ko je človek na dnevni ravni soočen s tistim zoprnim vprašanjem: “Pa u 3PM… kdo je tu nor?”, ujet v surrealno, nerazumljivo situacijo, to ne gre mimo brez posledic.
Več let je trajalo da sem se vsaj približno stabiliziral. Tu je tudi transgeneracijski prenos travme. Ljudje pohosto ponavljamo določene skripte – nezavedno. In ko recimo nekdo izgubi očeta zaradi atipičnega karcinoma, nezavedno lahko poustvari situacijo, da tudi njegovi otroci izgubijo očeta zaradi atipičnega karcinoma.
Koliko ima posameznik v taki sliki sploh možnosti? Na koga se lahko obrne po pomoč, če vse skupaj zveni kot ZF?
To so pa zgodbe, ki jih piše življenje. In joh je treba radikalno sprejeti. Sicer se človeku zmeša.
Meni se zdi, da sva obdelovala moralo, ne zmernosti. Ampak ok.
Še enkrat moram ponoviti: če ti notranja neuravnoteženost ne pokaže logičnih rešitev sama po sebi, je vedno manj slaba rešitev izklop čustev in zanašanje na hladen razum. V izogib temu, da se ti zmeša, kot praviš. Ena od vrst terapij, ki te usposobi za vsakdanje funkcioniranje.
Ampak zgolj to in nič več. Samoobrambni mehanizem, ki služi samo tvojemu osebnemu preživetju. Družina in okolica je v tem konceptu izvzeta. Se ti zdi to vredu? Jaz, jaz, jaz, jaz… ?
Saj lahko tudi tako, ja. Ampak v tem primeru si ne smeš omisliti partnerja in družine. Je neodgovorno, sebično in nujno vodi v naslednje katastrofe. Dokler nisi ti sam stabilen, ne moreš in ne smeš prenašati svojih travm še na druge.
Travme, praviš? Podedovane? Moje mnenje: večina teh floskul je samo priročen izgovor za nedejavnost in negovanje nezrelosti. Prav je, da jih poznaš, toda namen je, da jih presežeš, ne pa neguješ dalje.
Če tega ne zmoreš, se vsaj odpovej predajanju tega “družinskega izročila” na svoje naslednike, madona! Prerasti in odrasti, ali pa ne imej otrok, ker jim delaš krivico.
Otrok (in partner) ni terapevtsko orodje za tvojo osebno uporabo, ampak bi naj bil ljubljeno bitje, ki mu boš naklonil najboljše, kar zmoreš. Sanjati, da se bo samo po sebi nekaj uredilo tudi v tebi, je naivno in nezrelo. Ljudje okoli tebe niso tu za tebe in zaradi tebe, že sploh ne otroci. Ravno obratno -ti si tu zanje, ker so nastali po tvoji volji, ne po svoji.
Strahove o atipičnem karcinomu razumem (čeprav mi malo zvenijo na hipohondrijo), ne razumem pa, zakaj bi nekdo, ki sumi, da je nosilec dedne bolezni, imel otroke, pri vsej verjetnosti, da bodo lahko zboleli, torej trpeli. Se ti ne zdi to neodgovorno? Meni zelo.
Pustiva, zdaj je, kar je. Ne da se več spremeniti, le še iz danega narediti najboljše možno.
Če praviš, da si prej imel meglo in zmedo v glavi in si zdaj napredoval – uf, nočem niti vedeti, kako je to izgledalo. Vsekakor po zapisanem sklepam, da si še daleč od jasnine in urejenosti in te čaka še krepko delo. Čestitam k napredku, želim izboljšanje še naprej.
Ko bi ti vedela, kolikokrat sem jaz izrekel ta stavek, da nisem jaz tu, da bi bil terapevt, psihiater in župnik… a pustiva zdaj to. V tej temi sem povedal, kar sem znal. Jutri je nov dan.
Tudi danes je nov dan, Desi! Dobro ga izkoristi in vse naslednje dni tudi!
monovka, 07.09.2025 ob 10:37
Eh, tebi VEDNO. Žabe ni težko v mlako spravit ?
Ti samo svoje želje naštej, pa bo se vsulo dobrodelnežev. Zlobce pa itak preskočimo, smo rekli.
Res nikoli nisi filozofirala s kako sogovorniško klapo? Uuuu, nujno nadoknadi! Mi smo par stokrat rešili svet, sploh po nekaj rundah ?… in potem ustvarjalno prespali kak sončen dan.. pa se je znalo začeti čisto nedolžno s kavo po petkovem šihtu in se je končalo v nedeljo, ko so drugi prišli od maše. Vsi doživeli katarzo in svet je bil čudovit… ?
??
Seveda smo..
Sam, da bi pa zdaj na stara leta se spancu odrekla.. pa no go? raje zgodaj vstajem-danes je blo izjemoma dlje. Pravično je, da se naspim zmerno, saj mi to koristi in potem je vse dobro?
Forum je zaprt za komentiranje.