Verni ljudje

:)))

Samozavesten ali pa samozadosten, zaverovan vase:).

Ne moremo zahtevati od ljudi, da verjamejo v isto, kar mi, in da na enak način dojemajo stvari, ker mi vemo, kaj bog hoče. ,

Z domnevnim vedenjem, kaj bog hoče, se je tudi pobijalo v njegovem imenu.

Se pravi, ljudje so nesrečni, ker ne poznajo (tvojega) boga? Saj ni sreča odvisna od vere, lahko je pa v pomoč. Lahko si zelo zagrenjen in zelo veren. Lahko si neveren in srečen…[/quote]

Matjazko
Razumem, kaj mi želiš povedat. Take pripombe so mi lahko zelo v pomoč, ker se pripravljam, da napišem knjigo. To bo v bistvu pričevanje, kaj je Bog naredil v mojem življenju v zadnjem letu, ki je zame leto čudežev. Niti zavedala se nisem , da pišem na tak način, ki je za marsikaterega (nevernika) nesprejemljiv. Tako da res hvala za opozorilo.

Ne morem pa se strinjat s tabo, da je lahko zelo veren človek nesrečen.
Če pride nad res vernega človeka težka preizkušnja, in na zunaj to komaj zmaguje, se ga tema v njegovem najglobjem bistvu ne more dotaknit. (moje mnenje) Preizkušnja pa ne traja večno. In iz tega lahko izide samo še bolj okrepljen.[/quote]

,Če pač izhajaš iz krščanstva, je tudi Jezus vpil na križu, zakaj ga je oče zapustil, ker je bil zelo razočaran in žalosten zaradi ljudi. Je materializiran bog, dotakljiv bog iz mesa in kože, namreč v vrtu Getsemani so se učenci ob prihodu rimske straže razbežali in ga celo zatajili, zato je bil žalosten. Ta krščanski bog vsebuje vsa čustva kot navaden človek, ker je bog-človek. Torej z nami trpi, je srečen, nesrečen, vesel, potrt, jezen (razmeče stavnico), se smeje, zabava (gostija), joče, ga je strah (rekel je, naj gre ta križ, mimo njega, če je to v Očetovi volji)….

Veren človek lažje preživi preizkušnjo, ker optimizem našo psiho “drži gor”, jo dviguje – namreč izguba upanja je tisto, kar človeka pahne v temo – in to sploh ni potrebno, da je to vera v boga, ampak nekaj kar usmišljuje trpljenje, nesmisel…

Kdo je zelo veren človek? Tisti, ki se drži zapovedi? Tisti, ki ima vero v sebi, a ni predan instituciji?
Doživela sem, kako lahko vera (goreče verovanje) človeka pahne v nesrečo, nemilost. Primeri: fanatizem v verovanju pripelje do odsotnosti in nezmožnosti presojanja kaj je resnično. To vodi v depresijo, shizofrenijo in človek ni srečen v svoji koži.[/quote]

Mislim, da vsak lahko izhaja predvsem iz sebe. Zame je veren človek, ki nekje v notranjosti občuti, da ni sam. Poznam razliko med prej in potem. Ni več tistega občutka izgubljenosti.

:)))

Samozavesten ali pa samozadosten, zaverovan vase:).[/quote] :)))
veren človek je bolj pripravljen odpuščati, strpen, ponižen (ni mišljeno v negativnem, čeprav je to tudi sredstvo za mnipulacijo), v nekem miru sam s sabo in s svetom, ni toliko konflikten, nevrotičen, histeričen, ker bi stalno nekaj iskal, kot v oni drugi temi piše On_ ccccc
ne vem, če toliko verjame vase, verjame pač v ljubezen oz njeno iluzijo…

Ne-verni ljudje vero jemljejo preveč dobesedno. Ne razumejo, da gre za nauk, ki je koncipiran tako, da bo aktualen več tisoč let in ne par desetletij. Uporabljajo znanstveni pristop, zato da analizirajo nekaj, kar ni znanstveno in ne temelji na znanosti. In glej ga zlomka – izpade kot da so verni ljudje popolni idioti :). O tem, da je idiot tisti, ki piščanca kuha na gasilnem aparatu namesto na pečici, pa ponavadi ni govora 🙂

Metoda, dragi soforumaši, metoda je bistvenega pomena 🙂

Kdo je zelo veren človek? Tisti, ki se drži zapovedi? Tisti, ki ima vero v sebi, a ni predan instituciji?
Doživela sem, kako lahko vera (goreče verovanje) človeka pahne v nesrečo, nemilost. Primeri: fanatizem v verovanju pripelje do odsotnosti in nezmožnosti presojanja kaj je resnično. To vodi v depresijo, shizofrenijo in človek ni srečen v svoji koži.[/quote]

Mislim, da vsak lahko izhaja predvsem iz sebe. Zame je veren človek, ki nekje v notranjosti občuti, da ni sam. Poznam razliko med prej in potem. Ni več tistega občutka izgubljenosti.[/quote]

Lahko si veren, pa kljub temu hitro obupaš. To je veliko odvisno od osebne psihologije, ki ji daje pečat tudi vera, ki je kot neke vrste “bodrilni element”.

Neveren in v skrajnosti nihilističen človek, na trenutke zloben!

J Murn je napisal:
Življenje celo sprt, nestalen,
miru resnice, sreče je iskal -;
njegov bil smoter temen, daljen,
umel ga ni, zato je pal.

Saj sem vedela, da je veliko soli tu gori. Vau!
Zame je vera predvsem praktičnega pomena.
Vidim rezultate in to je to. In se čudim.

Neveren in v skrajnosti nihilističen človek, na trenutke zloben!

,[/quote]

Dober večer tudi tebi, Katenjka – in Kristus s tabo, ne pa Satan, vsaj 1x za spremembo? :))

Kdo je zelo veren človek? Tisti, ki se drži zapovedi? Tisti, ki ima vero v sebi, a ni predan instituciji?
Doživela sem, kako lahko vera (goreče verovanje) človeka pahne v nesrečo, nemilost. Primeri: fanatizem v verovanju pripelje do odsotnosti in nezmožnosti presojanja kaj je resnično. To vodi v depresijo, shizofrenijo in človek ni srečen v svoji koži.[/quote]

Mislim, da vsak lahko izhaja predvsem iz sebe. Zame je veren človek, ki nekje v notranjosti občuti, da ni sam. Poznam razliko med prej in potem. Ni več tistega občutka izgubljenosti.[/quote]

Saj nismo bogovi:). Ne razumem, kako vero poiščeš v izhajanju iz samega sebe? To je naduto. Vera je način življenja, ni dovolj le, da priznaš, kako nismo sami v vesolju.

Mislim, da vsak lahko izhaja predvsem iz sebe. Zame je veren človek, ki nekje v notranjosti občuti, da ni sam. Poznam razliko med prej in potem. Ni več tistega občutka izgubljenosti.[/quote]

Saj nismo bogovi:). Ne razumem, kako vero poiščeš v izhajanju iz samega sebe? To je naduto. Vera je način življenja, ni dovolj le, da priznaš, kako nismo sami v vesolju.[/quote]

Nisem se najbrž prav izrazila. Da vsak izhaja lahko iz sebe – s tem sem želela povedat, da lahko govorim samo o svojih lastnih izkušnjah, spoznanjih, da ne morem posploševat na druge.

Neveren in v skrajnosti nihilističen človek, na trenutke zloben!

,[/quote]

Dober večer tudi tebi, Katenjka – in Kristus s tabo, ne pa Satan, vsaj 1x za spremembo? :))[/quote]Mir s tabo, prijatelj 🙂 🙂

Matjazko
Razumem, kaj mi želiš povedat. Take pripombe so mi lahko zelo v pomoč, ker se pripravljam, da napišem knjigo. To bo v bistvu pričevanje, kaj je Bog naredil v mojem življenju v zadnjem letu, ki je zame leto čudežev. Niti zavedala se nisem , da pišem na tak način, ki je za marsikaterega (nevernika) nesprejemljiv. Tako da res hvala za opozorilo.

Ne morem pa se strinjat s tabo, da je lahko zelo veren človek nesrečen.
Če pride nad res vernega človeka težka preizkušnja, in na zunaj to komaj zmaguje, se ga tema v njegovem najglobjem bistvu ne more dotaknit. (moje mnenje) Preizkušnja pa ne traja večno. In iz tega lahko izide samo še bolj okrepljen.[/quote]

,Če pač izhajaš iz krščanstva, je tudi Jezus vpil na križu, zakaj ga je oče zapustil, ker je bil zelo razočaran in žalosten zaradi ljudi. Je materializiran bog, dotakljiv bog iz mesa in kože, namreč v vrtu Getsemani so se učenci ob prihodu rimske straže razbežali in ga celo zatajili, zato je bil žalosten. Ta krščanski bog vsebuje vsa čustva kot navaden človek, ker je bog-človek. Torej z nami trpi, je srečen, nesrečen, vesel, potrt, jezen (razmeče stavnico), se smeje, zabava (gostija), joče, ga je strah (rekel je, naj gre ta križ, mimo njega, če je to v Očetovi volji)….

Veren človek lažje preživi preizkušnjo, ker optimizem našo psiho “drži gor”, jo dviguje – namreč izguba upanja je tisto, kar človeka pahne v temo – in to sploh ni potrebno, da je to vera v boga, ampak nekaj kar usmišljuje trpljenje, nesmisel…[/quote]

Veliko je trpljenja, ki nima prav nobenega smisla.
Lahko nas zadene, pa iščemo zanj čisto napačne vzroke.
Poznam konkreten primer, ki traja že dve leti. Človek se je ujel v zanke zla (uroki, itd). Po naravi je zelo nezaupljiv, in trpi in trpi, ne ve za vzroke svojega trpljenja. Božja previdnost mu pošilja pomoč pa ne dojame. Pokorite se Bogu, hudiču pa se uprite, in pobegnil bo od vas.

,Če pač izhajaš iz krščanstva, je tudi Jezus vpil na križu, zakaj ga je oče zapustil, ker je bil zelo razočaran in žalosten zaradi ljudi. Je materializiran bog, dotakljiv bog iz mesa in kože, namreč v vrtu Getsemani so se učenci ob prihodu rimske straže razbežali in ga celo zatajili, zato je bil žalosten. Ta krščanski bog vsebuje vsa čustva kot navaden človek, ker je bog-človek. Torej z nami trpi, je srečen, nesrečen, vesel, potrt, jezen (razmeče stavnico), se smeje, zabava (gostija), joče, ga je strah (rekel je, naj gre ta križ, mimo njega, če je to v Očetovi volji)….

Veren človek lažje preživi preizkušnjo, ker optimizem našo psiho “drži gor”, jo dviguje – namreč izguba upanja je tisto, kar človeka pahne v temo – in to sploh ni potrebno, da je to vera v boga, ampak nekaj kar usmišljuje trpljenje, nesmisel…[/quote]

Veliko je trpljenja, ki nima prav nobenega smisla.
Lahko nas zadene, pa iščemo zanj čisto napačne vzroke.
Poznam konkreten primer, ki traja že dve leti. Človek se je ujel v zanke zla (uroki, itd). Po naravi je zelo nezaupljiv, in trpi in trpi, ne ve za vzroke svojega trpljenja. Božja previdnost mu pošilja pomoč pa ne dojame. Pokorite se Bogu, hudiču pa se uprite, in pobegnil bo od vas.[/quote]No ja. Tako poceni to vendar ni. Kakšna je božja previdnost za nerojenega otroka, čigar starši (mama) se odloči, da ga ne bo rodila? Ti gledaš skozi svoje oči, vsesplošnega smisla ti (nam ) na srečo itak ne bo dano nikoli uvideti. Samo približki oz iluzije… Vera je neka danost, milost, nima veze z inteligenco, čeprav se jo z neinteligenco toliko da ne enači ccccc nima veze ne logiko niti ne z dokazi, da je z njo lažje živeti… se kot se sonce zrcali v kaplicah jutranje rose, ampak včasih je pač oblačno in se ga ne vidi~~

Pa saj ravno vera je posledica nesreče ali nekega hrepenenja in želja.
Če ljubezen živiš in veš kaj je ljubezen ali sreča, potem ne rabiš vere.
Ravno najbolj nesrečni ljudje ali pa tisti, ki so doživeli kaj hudega, potem v veri iščejo uteho in upajo, da bo boljše.

Kdo je zelo veren človek? Tisti, ki se drži zapovedi? Tisti, ki ima vero v sebi, a ni predan instituciji?
Doživela sem, kako lahko vera (goreče verovanje) človeka pahne v nesrečo, nemilost. Primeri: fanatizem v verovanju pripelje do odsotnosti in nezmožnosti presojanja kaj je resnično. To vodi v depresijo, shizofrenijo in človek ni srečen v svoji koži.[/quote]

Mislim, da vsak lahko izhaja predvsem iz sebe. Zame je veren človek, ki nekje v notranjosti občuti, da ni sam. Poznam razliko med prej in potem. Ni več tistega občutka izgubljenosti.[/quote]
Saj vedno izhajamo iz sebe.
Vse izhaja iz nas…Vsaka beseda, vera, dejanje..Saj pravimo, da lahko daš le tisto, kar nosiš v sebi.
S svojo vero si izpolnila občutek praznine, ki je nastal zaradi nerazumevanja življenjskih okoliščin v katerih si se znašla. Še zdaleč pa vera ni razumevanje. Šele ko boš resnično razumela, boš spoznala, da je bila vera le prehodno stanje, ki ti je pomagala prebroditi trenutke tvojega življenja. In ko boš razumela, boš prepoznala tega boga v sebi, ker boš spoznala, da vse izhaja iz tebe in je vedno izhajalo, le zavedala se tega nisi. Ko bo prišlo zavedanje, boš spoznala, da si eno z bogom in ko si eno z bogom, vera v boga postane odveč, saj je bila le iluzija…..

Čisto vse ima smisel. Ravno zato, ker je vse soodvisno.

Odvisno v kaj resnično veruje.

Odvisno v kaj resnično veruje.[/quote]
To skoraj gotovo ne drži. In če bi slučajno držalo, bi bilo s takim človekom nekaj zelo narobe. Nekdo umre in je srečen, polomi se in je še bolj srečen…? Tak človek verjetno ne bi živel prav dolgo, ker se ne bi počutil nesrečnega ko bi bil lačen in bi se srečno izstradal.

Po mojem bi se nekateri morali sprijazniti s tem, da je tudi občutek nesreče čisto normalen, naraven in zdrav. Nič slabega ni na tem, da je človek včasih malo bolj, včasih pa malo manj srečen. Še več-to je izredno pomembno za uspešno življenje/preživetje.

Tukaj bi moral pa čestitati Cerkvi, da je uspela ljudi prepričati v kaj takega.
Ni poseben dosežek, da daš nekoga v okove in ga prisiliš, da dela tisto kar ti hočeš. Pravi uspeh manipulacije je, da nekoga prepričaš, da je zanj dobro če ti je popolnoma podrejen in da si on v resnici iskreno želi biti tvoj suženj.[/quote]

Sem mislila, da se ta tem forumu da normalno debatirat. Želiš nekaj iskreno povedat, pa doživiš, da se samo obregnejo vate, po možnosti s sarkazmom.
Za to sta lahko samo dva vzroka. Da je tukaj samo ena glavna tema, do katere se slej ko prej pride. Lahko začnemo temo o luni, pa bomo na koncu pristali pri postelj ( nikakor ne ljubezni). Veliko užitkov. Čeprav verjamem, da so tukaj osebe, ki imajo veliko soli v glavi, ampak svojo sol razsipajo po drugačnih forumih, ne čvekalnicah.
Druga bolj verjetna razlaga je pa to, da se pač s fanatiki nima smisla pogovarjat in zapravljat časa, ker sogovornik pač ni dorasel.[/quote]

Zanimivo, da me poskušaš označiti za fanatika, s čimer se ponavadi označuje preveč nadebudne vernike =).
V bistvu se mi zdi malo tragično, da ne moreš vsaj za trenutek pomisliti, da krščanskega boga morda ni. Ker če bi to vsaj za nekaj časa pomislila, bi hitro ugotovila, da so nauki “podrejenost je dobra”, “uporništvo je greh”, “razmišljati je greh” namenjeni izkuljučno manipulaciji ljudi.
Celo primer vojske, ki si ga dala je primer skupine, v kateri je zelo veliko manipulacije. Pač ljudi je treba malo zmanipulirati, če hočeš, da tvegajo svoje življenje za cilje drugih. Pri bolj zmernih evropskih vojakih se to dela tako, da jim poveš, da je smrt za domovino častna. Pri bolj radikalnih talibanskih samomorilskih napadalcih se to naredi tako, da jim poveš da bodo po smrti dobili 72 devic in neomejeno hrane in pijače.

Freeedi, sreča se ne nahaja niti zunaj nas niti v nas, še manj se išče sreča v nesreči, sreča je v Bogu, in te sprašujem, tako kot ti sunshine, praviš, da je tragično, da ne pomisli niti za trenutek, da krščanskega Boga ni? in kateri Bog je potem? ali imaš občutek, da te kristjani prepričujemo zgolj in samo v obstoj krščanskega Boga? nič ni dlje od resnice kot to in Bog se bi se ob takih namigovanjem zgolj dobrohotno nasmehnil…tako kot se nasmiha ob modrih ugotovitvah, da je bistvo vere v ubogljivosti in podrejenosti? v krščanski veri ni tega, krščanstvo je v tem trenutku edina vere, ki ti nudi brezpogojno sprjemanje,ljubezen, svobodo misli ( misel je tsta ki nas dela resnično velike , svobodne) ter svobodo verovanja…na tebi pa je kaj boš izbral…kot sem že rekel, neverni ste omejeni, omejeni v svojih prepričanjih in branite ter zagovarjate stvari , ki jih ne razumete, še huje, niti jih ne poskušate razumeti, in kajr je najhuje, za vse hočete dokaz,..v čem je smisel šole, če bi vam v prvem razredu podelili diplome od univerze in določili…tinček ti boš zdravnik, jurček ti ekonomist, franc ti politik, ti jožek pa boš kmet..če ste se trudili v šoli, če se trudite na delovnem mestu, družini, potem se dajte potrudit tudi v veri….kako bi pa bilo če bi se bog v petih min razodel vsakemu šalabajzerju ki se ima čas praskati po jajcih? ne gre to tako…treba se je trudit v verovanju, sprejemat svoj križ , verjeti v ljubezen, ljudi, preseči svojo omejenost, odvreči svojo obleko in postati nov človek….vi pa namesto spreobrnjenja delate kupčije, dajte mi dokaz pa bom verjel. dajte mi čudež pa bom verjel…prvo se spreobrnite potem pa bo prišla sprememba, izničite se in boste dosegli milost spoznati Boga…tako pa vas beda sili v obup, obup pa vodi v razčovečenje in nezmožnost sprejemanja milosti Boga…od tu potem tvoj zadnji sestavek o devicah itd…

Kako pa lahko drugače govoriš o božji volji in njegovem odzivu, kot pa ravno na podlagi tega, da ideja o bogu izhaja iz tebe.
Kolikor ljudi, toliko bogov…..

Bog je ali ni – odvisno do posameznika, če verjame v njega.

V bistvu nima nobenega smisla, da o veri vernih ljudi razpravljajo neverni ljudje. Pika. To je vse, kar imam jaz za povedat na to temo. Živite kakor vam drago in pustite drugim živeti kakor je njim drago. Če nekdo nečesa ne čuti, ne ve, ni nujno, da tudi kdo drug ne. Srečno!

Kako pa lahko drugače govoriš o božji volji in njegovem odzivu, kot pa ravno na podlagi tega, da ideja o bogu izhaja iz tebe.
Kolikor ljudi, toliko bogov…..[/quote]
trditev oziroma ideja, da Bog izhaja iz osebe, se pravi, iz vsakega slehernika je tvoja, jaz tega nisem nikoli trdil, sem pa temu dodal, da če predpostavimo, da imaš prav, nasprotuješ samemu sebi, kajti hkrati zanikaš obsotoj Boga in ga zanikaš..prav tako si izstrgal iz konteksta, da govorim o odzivu Boga in božji volji..govorim o tem, da Bog, če bi poslušal neverujoče kako dokazujejo, da ga ni bi se ob tem dobrohotno nasmihal, to je enaku temu, kot da bi jaz stal pred tabo in te prepričeval, da te ni v resnici pa bil oropan osnovnih čutil s katerimi zaznavamo in to so vid, sluh, tip, nos…zavedaj ,se da je za zaznavanje Boga potrebno odpreti amo eno “čutilo” in to je srce in znati prisluhniti…

Bog je vseprisoten in ga ne moreš nonšalantno opredeliti v množini, niti v ednini, še najmanj s floskulo, kolikor ljudi toliko bogov

Jaz mislim, da neverujoči ne dokazujejo, da boga ni, le dokaze, da je, iščejo. Seveda so tudi taki, ki se sploh nič ne sprašujejo, ampak samo zamahnejo z roko, ampak še vedno na nek način iščejo ali pa čakajo na kak namig, da bodo spet začeli iskati. Jaz celo mislim, da vsi verujemo, za Boga imamo pa različne predstave. Za ene je Bog tudi sreča. 🙂

Ne trdim, da ideja ni moja. Le razlikuje se od tvoje.
Na podlagi tvoje izjave, ko govoriš v imenu boga in kako bi bog reagiral, sklepam, da bog izhaja iz tebe, saj drugače ne moreš vedeti ali se bi nasmihal ali pa ne. In kdo si ti, da sploh govoriš v njegovem imenu in o njegovi volji ?
Prav tako ne vem, kako si prišel na idejo, da zanikam boga ?
Saj ga ne zanikam, ampak le trdim, da izhaja iz nas in naših predstav o svetu.
Zanikam le idejo o ločenosti pojma bog in naše zavesti.

Zakaj pa ne ? Si njegov odvetnik ? Spet govoriš v božjem imenu.
Saj ravno tu prihaja do izraza to lastninjenje boga, ki potem povzroča nestrpnost in obsojanje drugače mislečih.