Verni ljudje

V vsakem odnosu je prisotna manipulacija? To je način shajanja preračunljivih ljudi, nismo vsi takšni oz manipulirajo tako ali tako večinoma slabiči, ki ne znajo drugače poskrbeti za svoh hrbet oz se znebiti svojih minusov (sprejemanje sebe tak kot si z vsemi minusi pa je nekaj za pojest).

Že od spočetja dalje se v človeka zapisuje dobro/slabo in to ga na EN način določa? Torej po tvojem delimo ljudi zgolj v dve vrsti – dobre in slabe? Kam spadajo v tem primeru manipulatorji, med dobre ali slabe? Morda tudi Sveti duh manipulira? Je zato zgolj dober / slab?

Če je kaj manipulacija, je vcepljanje takšnega prepričanja. Si že kdaj razmišljala o tem?

kdor ima osebno izkušnjo Boga, to pomeni, da spozna, da ti je Bog blizu, da je v tvojem srcu, da ti želi dobro, da te vodi, da te želi odvrniti od trpljenja, ta potem vedno bolj razume, ZAKAJ je postavljen določen red.

Tukaj je zelo dobra razlaga, kakšen ogenj je naša spolnost. če ogenj mirno gori, nas greje, če pa dovolimo, da imamo v sebi požar, pa vemo, kaj od požara ostane.
Ali stara misel: Telo je naš konj. Če jezdec ukroti konja, bo konj šel tja, kamor bomo mi želeli, če pa ni tako, nas bi konjvodil tja, kamor mi ne želimo.[/quote]

Mislim, da je večina že povedala bistvo. Razlaga zapovedi “Ne nečistuj” pa je predvsem stvar “podzakonskih aktov” kot je Katekizem in s tem torej monopol teologije (torej institucije), bistveno manj Biblije in sploh ne (osebne) vere. Res je malo čudno, da bi bili predzakonski spolni odnosi, ne glede koliko ljubezni je med partnerjema, grešni, medtem, ko je nekemu starozaveznemu očancu meni nič, tebi nič dovoljen incest z lastnimi hčerami (no ja, itak so menda bile babe krive, saj je bil revež zlorabljen med spanjem). Vse omenjeno pa seveda ne služi ničemer drugemu kot zgolj kontrolirati še ta precej pomemben segment človeškega življenja, torej njegovo spolnost. Recept je precej preprost in deluje tudi na večini drugih področij: torej skozi vzgojo (ko je človeški um še zelo dojemljiv) predvsem poudarjati njene slabosti oz. možne slabe posledice, dobre pa čimbolj pogojevati. Z drugimi besedami torej – vcepiti strah, ki še dolgo ostane vsaj v podzavesti. In ko tako dodobra prepariranega človeka spustimo v življenje, ni vrag, da se mu bodo začele dogajati slabe stvari, saj je znano, da se nam najraje dogaja prav tisto, česar se najbolj bojimo. Zato le dobro razmisli kaj je res pravi razlog “trpljenja” tvojih otrok, ki ga omenjaš: tvoja vzgoja (za katero predpostavljam, da je bila v duhu tega kar pišeš) ali njun upor le-tej. Ali pa v tem trpljenju samo vidiš tisto, kar želiš videti.[/quote]

Hkrati s tem ljudem na zelo poceni način dajejo vedeti, da so zaradi vzdržnosti boljši in večvredni. Drugače si ne enostavno ne morem razložiti tega, da so pari, ki so bili vzdržni do poroke, zelo ponosni na to in to z veseljem razglašajo (kar je morda celo greh, napuh pa to???).

Božja volja, ki jo razglaša papež in ostali poamezniki, ki pravijo ,da so v božji službi,ni nič drugega, kot njihova volja. Ki pa so prav tako samo ljudje, kot ti in jaz. Razglašajo pa jo z namenom, da bi jim drugi sledili.

Drugače pa ne obstaja neka božja volja, obstajajo samo naravni zakoni.

Božja volja, ki jo razglaša papež in ostali poamezniki, ki pravijo ,da so v božji službi,ni nič drugega, kot njihova volja. Ki pa so prav tako samo ljudje, kot ti in jaz. Razglašajo pa jo z namenom, da bi jim drugi sledili.

Drugače pa ne obstaja neka božja volja, obstajajo samo naravni zakoni.[/quote]

A misliš da veliko župnikov verjame samo v naravne zakone, govorijo pa drugače?

Božja volja, ki jo razglaša papež in ostali poamezniki, ki pravijo ,da so v božji službi,ni nič drugega, kot njihova volja. Ki pa so prav tako samo ljudje, kot ti in jaz. Razglašajo pa jo z namenom, da bi jim drugi sledili.

Drugače pa ne obstaja neka božja volja, obstajajo samo naravni zakoni.[/quote]

Kaj so naravni zakoni? Darvinizem je zakon narave (v živalskem svetu).

Mogoče manipulacija ni pravi izraz. Problem vsega človeštva so medsebojni odnosi. Razumevanja drugega, toleriranja, sprejemanja njegovih napak, itd ni najlažje delo.
Kako nam gre to od rok obstaja enostaven test. Koliko imamo na svojem spisku ljudi s katerimi nimamo razčiščenih stvari, in če bi jih srečali, bi se jim najraje izognili.
Zase vem, da ni tako enostavno živeti v miru, in da se lahko prebijam v sfere večje ljubezni = sočutenja z ljudmi samo z božjo pomočjo.
Obstoj boga = ljubezni nima smisla iskati v nastanku vesolja, v zunanjem svetu, ampak v vesolju, ki je v nas. Doživeti spremembo v nas samih je nekaj, kar se ne da opisat. Vsak mora to doživet sam. Zato posiljevanja drugih z vero res nima nobenega smisla. Vera v dobro se širi sama z ljudmi, ki zaznajo človekovo stisko, ki so pripravljeni pomagati, ki v drugem vidijo bogastvo njegove duše, ne neko suhoparno usmiljenje, ki odbija. Prava vera se širi brez besed o Bogu, ampak z dejanji ljubezni vsem ljudem, brez predsodkov.

Saj to tudi sam trdim.
Ampak religije in verniki počnejo ravno nasprotno. Boga iščejo izven sebe…V cerkvi, nekje v nebesih in se ozirajo nekam navzgor….Namesto, da bi se zazrli vase in ko se zazreš vase, več ne rabiš nobene religije.

So pač neka pravila, po katerih deluje vesolje ter mi sami.
So odsev našega doživljanja.

Ker je kar precej takih, ki jim uspeva rasti brez povezanosti s cerkvijo ali pa sploh niso verni, potem sledi, da t.im. Sveti duh deluje tudi brez da bi vsako nedeljo metal v puščico in se brezpogojno pokoraval instituciji.[/quote]

V preteklosti sem bila kar nekajkrat zelo presenečena, ko sem slišala za primere, da so duhovniki, preden so se odločili za svoj poklic, kolebali med vojaško službo ali duhovniško. Tega si enostavno nisem znala razložiti, kaj imata lahko dva tako različna poklica skupnega.
Ampak zdaj mi je jasno. Verjamem v Boga in sem na lastni koži občutila, da hudič je. Iz življenja svetnikov tudi vemo, kaj vse so svetniki doživljali v borbi z zlom.
Zdaj razumem, da je duhovnik najpomembnejša oseba v današnjem času. To je resnično pravi borec proti zlu. Škoda je, da se marsikateri duhovnik ne zaveda svojega poslanstva in kakšna moč mu je dana.
Institucija je samo odraz naše grešnosti. Takšni kot so kamenčki, tak je mozaik. Kljub temu pa Bog deluje v tej grešni inštituciji in po grešnih duhovnikih. Kdor je brez greha, naj prvi vržr kamen.

Prijatelju bi za rojstni dan rada podarila opis nečesa, kar je v zadnjem času zelo zaznamovalo moje življenje in mi dalo na življenje nov pogled. Upam, da ga bom razveselila. Rada bi, da bi lahko zaupal Bogu. Za to delo morem biti zbrana in forum za nekaj časa odpade, drugače ne bom uspela dokončati pravi čas.

Praviš, da je bog v nas in izhaja iz nas..Kar pomeni, da je treba zaupati in verjeti vase.

Skupno je to, da obe službi temeljita na hierarhiji. Imamo nekoga zgoraj, drugi so spodaj…Ki morajo brezpogojno upoštevati tiste, ki so zgoraj….Pa to ne glede na to, kaj sami čutijo….Pomeni brezpogojno služiti nekomu…Se podrediti…Pa naj bo to volji generala ali papeža….

Praviš, da je bog v nas in izhaja iz nas..Kar pomeni, da je treba zaupati in verjeti vase.

Skupno je to, da obe službi temeljita na hierarhiji. Imamo nekoga zgoraj, drugi so spodaj…Ki morajo brezpogojno upoštevati tiste, ki so zgoraj….Pa to ne glede na to, kaj sami čutijo….Pomeni brezpogojno služiti nekomu…Se podrediti…Pa naj bo to volji generala ali papeža….[/quote]

Rada bi, da bi PONOVNO zaupal Bogu.

Vprašanje življenja/smrti je res velikokrat brez odgovorov, brez pametne razlage. Ne razumemo, zakaj se nam določena težka stvar zgodi, zakaj nam Bog na tak način poplača za naše prizadevanje, naše razdajanje. Želi ti dati odgovor. Želim, da bi znala pravilno posredovati njegov odgovor.
On vidi trpljenje, ve, kaj pomeni, če nekdo ubije Boga v sebi, če izgubi zaupanje, (Psalm 44)

Uporništvo je največji “greh” v božjih očeh. Ker uporništvo pomeni zaverovanost sam vase, prepričanje o svojem prav, o zmagi uma. Uporništvo je “greh” zato, ker Bogu enostavno ne dovolimo, da bi lahko deloval v našem življenju.
Prava podrejenost nas osvobaja, ne vzame nam dostojanstva, ampak nam ga daje in nam da drugačen uvid. Prepreči marsikatero nepotrebno trpljenje, ki smo si ga nakopali sami.
Bog nam vedno želi pomagat, ne more pa preprečiti, da bi nas doletele posledice naših lastnih dejanj.

Tako kot vojak potrebuje zaledje, varen kotiček kjer lahko počije, tako ga potrebuje tudi duhovnik. Potrebuje občutek, da ni sam, da ima prijatelje, ki mu stojijo ob strani, ki ga podpirajo, s katerimi je lahko v iskrenem odnosu. Bog ne mara individualizma. Kjer sta dva ali trije ali … zbrani v Njegovem imenu, tam ne bo manjkalo izrednega božjega delovanja.

Bog je v nas, kadar smo v ljubezni do drugih. Takrat nam je blizu, takrat ga lahko slišimo. Ko pa je v nas vse drugo kot prava ljubezen ( laž, sovraštvo, zamera, napuh, poželjivost, nečistost), takrat pa naši občutki poslušajo nekoga drugega, ne Boga. Zahvaljujem se Bogu za njegove zakramente, kjer lahko spoznamo svojo bedo, mu jo izročimo in živimo drugo, pravo življenje.
Nesrečen človek, ki trpi vse svoje življenje, ker ne ve, kje je zdravilo zanj.

Tukaj bi moral pa čestitati Cerkvi, da je uspela ljudi prepričati v kaj takega.
Ni poseben dosežek, da daš nekoga v okove in ga prisiliš, da dela tisto kar ti hočeš. Pravi uspeh manipulacije je, da nekoga prepričaš, da je zanj dobro če ti je popolnoma podrejen in da si on v resnici iskreno želi biti tvoj suženj.

To pa imaš popolnoma prav.
Je največji “greh”, za tiste, ki razglašajo “božjo” voljo, saj z ozaveščanjem ljudi in razmišljanjem s svojo glavo, ogrožajo religije.

Praviš, da je bog v nas in izhaja iz nas..Kar pomeni, da je treba zaupati in verjeti vase.

Skupno je to, da obe službi temeljita na hierarhiji. Imamo nekoga zgoraj, drugi so spodaj…Ki morajo brezpogojno upoštevati tiste, ki so zgoraj….Pa to ne glede na to, kaj sami čutijo….Pomeni brezpogojno služiti nekomu…Se podrediti…Pa naj bo to volji generala ali papeža….[/quote]

Rada bi, da bi PONOVNO zaupal Bogu.

Vprašanje življenja/smrti je res velikokrat brez odgovorov, brez pametne razlage. Ne razumemo, zakaj se nam določena težka stvar zgodi, zakaj nam Bog na tak način poplača za naše prizadevanje, naše razdajanje. Želi ti dati odgovor. Želim, da bi znala pravilno posredovati njegov odgovor.
On vidi trpljenje, ve, kaj pomeni, če nekdo ubije Boga v sebi, če izgubi zaupanje, (Psalm 44)

Uporništvo je največji “greh” v božjih očeh. Ker uporništvo pomeni zaverovanost sam vase, prepričanje o svojem prav, o zmagi uma. Uporništvo je “greh” zato, ker Bogu enostavno ne dovolimo, da bi lahko deloval v našem življenju.
Prava podrejenost nas osvobaja, ne vzame nam dostojanstva, ampak nam ga daje in nam da drugačen uvid. Prepreči marsikatero nepotrebno trpljenje, ki smo si ga nakopali sami.
Bog nam vedno želi pomagat, ne more pa preprečiti, da bi nas doletele posledice naših lastnih dejanj.

Tako kot vojak potrebuje zaledje, varen kotiček kjer lahko počije, tako ga potrebuje tudi duhovnik. Potrebuje občutek, da ni sam, da ima prijatelje, ki mu stojijo ob strani, ki ga podpirajo, s katerimi je lahko v iskrenem odnosu. Bog ne mara individualizma. Kjer sta dva ali trije ali … zbrani v Njegovem imenu, tam ne bo manjkalo izrednega božjega delovanja.

Bog je v nas, kadar smo v ljubezni do drugih. Takrat nam je blizu, takrat ga lahko slišimo. Ko pa je v nas vse drugo kot prava ljubezen ( laž, sovraštvo, zamera, napuh, poželjivost, nečistost), takrat pa naši občutki poslušajo nekoga drugega, ne Boga. Zahvaljujem se Bogu za njegove zakramente, kjer lahko spoznamo svojo bedo, mu jo izročimo in živimo drugo, pravo življenje.
Nesrečen človek, ki trpi vse svoje življenje, ker ne ve, kje je zdravilo zanj.[/quote]

Ko bi ti vedela koliko jih je, ki bi z veseljem sprejeli dejstvo, da se jim ne boš upirala :-))))

Drugače pa (če damo šalo na stran) ta trditev do neke mere drži. Seveda pod pogojem, da je upornik do neke mere že uspešno indoktriniran.

Škoda karkoli še komentirat, če so valovne dolžine med nami tako različne.

Tukaj bi moral pa čestitati Cerkvi, da je uspela ljudi prepričati v kaj takega.
Ni poseben dosežek, da daš nekoga v okove in ga prisiliš, da dela tisto kar ti hočeš. Pravi uspeh manipulacije je, da nekoga prepričaš, da je zanj dobro če ti je popolnoma podrejen in da si on v resnici iskreno želi biti tvoj suženj.[/quote]

Sem mislila, da se ta tem forumu da normalno debatirat. Želiš nekaj iskreno povedat, pa doživiš, da se samo obregnejo vate, po možnosti s sarkazmom.
Za to sta lahko samo dva vzroka. Da je tukaj samo ena glavna tema, do katere se slej ko prej pride. Lahko začnemo temo o luni, pa bomo na koncu pristali pri postelj ( nikakor ne ljubezni). Veliko užitkov. Čeprav verjamem, da so tukaj osebe, ki imajo veliko soli v glavi, ampak svojo sol razsipajo po drugačnih forumih, ne čvekalnicah.
Druga bolj verjetna razlaga je pa to, da se pač s fanatiki nima smisla pogovarjat in zapravljat časa, ker sogovornik pač ni dorasel.

Seveda se da. saj vsak le napiše svoje mnenje ter ga s svojimi argumenti tudi zagovarja.

Seveda se da. saj vsak le napiše svoje mnenje ter ga s svojimi argumenti tudi zagovarja.[/quote]

Se opravičujem, ni letelo na moderatorja.

Asunshine
Če tvoje (ali moje ali koga drugega) trditve izhajajo iz lastnih spoznanj in izkušenj, ni nobenega razloga, da bi te tuje in drugačno mnenje ogrožalo ali v tebi vzbujalo strah, da boš izgubila to, kar nosiš v sebi.
Ko resnico najdeš v sebi, je ne rabiš več iskati izven sebe.

Nikakor me ne ogroža. Vendar pričakujem, da od nekoga, ki se ne strinja z mano, utemelji, zakaj se ne strinja, ker me zanima, kaj drugi misli. Tudi če nisva istega mnenja, bi zvedela kaj novega. kar mi je pa všeč. Ne da imam samogovor z opazkami.

Nikakor me ne ogroža. Vendar pričakujem, da od nekoga, ki se ne strinja z mano, utemelji, zakaj se ne strinja, ker me zanima, kaj drugi misli. Tudi če nisva istega mnenja, bi zvedela kaj novega. kar mi je pa všeč. Ne da imam samogovor z opazkami.[/quote]

Ne moremo zahtevati od ljudi, da verjamejo v isto, kar mi, in da na enak način dojemajo stvari, ker mi vemo, kaj bog hoče. ,

Z domnevnim vedenjem, kaj bog hoče, se je tudi pobijalo v njegovem imenu.

Se pravi, ljudje so nesrečni, ker ne poznajo (tvojega) boga? Saj ni sreča odvisna od vere, lahko je pa v pomoč. Lahko si zelo zagrenjen in zelo veren. Lahko si neveren in srečen…

Nikakor me ne ogroža. Vendar pričakujem, da od nekoga, ki se ne strinja z mano, utemelji, zakaj se ne strinja, ker me zanima, kaj drugi misli. Tudi če nisva istega mnenja, bi zvedela kaj novega. kar mi je pa všeč. Ne da imam samogovor z opazkami.[/quote]

Ne moremo zahtevati od ljudi, da verjamejo v isto, kar mi, in da na enak način dojemajo stvari, ker mi vemo, kaj bog hoče. ,

Z domnevnim vedenjem, kaj bog hoče, se je tudi pobijalo v njegovem imenu.

Se pravi, ljudje so nesrečni, ker ne poznajo (tvojega) boga? Saj ni sreča odvisna od vere, lahko je pa v pomoč. Lahko si zelo zagrenjen in zelo veren. Lahko si neveren in srečen…[/quote]

Matjazko
Razumem, kaj mi želiš povedat. Take pripombe so mi lahko zelo v pomoč, ker se pripravljam, da napišem knjigo. To bo v bistvu pričevanje, kaj je Bog naredil v mojem življenju v zadnjem letu, ki je zame leto čudežev. Niti zavedala se nisem , da pišem na tak način, ki je za marsikaterega (nevernika) nesprejemljiv. Tako da res hvala za opozorilo.

Ne morem pa se strinjat s tabo, da je lahko zelo veren človek nesrečen.
Če pride nad res vernega človeka težka preizkušnja, in na zunaj to komaj zmaguje, se ga tema v njegovem najglobjem bistvu ne more dotaknit. (moje mnenje) Preizkušnja pa ne traja večno. In iz tega lahko izide samo še bolj okrepljen.

Če človek verjame vase, ali to pomeni, da je veren?

Kdo je zelo veren človek? Tisti, ki se drži zapovedi? Tisti, ki ima vero v sebi, a ni predan instituciji?
Doživela sem, kako lahko vera (goreče verovanje) človeka pahne v nesrečo, nemilost. Primeri: fanatizem v verovanju pripelje do odsotnosti in nezmožnosti presojanja kaj je resnično. To vodi v depresijo, shizofrenijo in človek ni srečen v svoji koži.