Samske ženske

Pri teh “luzerjih” si našla le slabe lastnosti. Si jih našla zato, ker jih hočeš najti oz. videti, čeprav gre morda samo za pretiravanje s tvoje strani? Nemalokrat vidimo stvari tako, kot jih hočemo videti in ne tako, kot dejansko stojijo.

Ti že veš, kako je z zarečenim kruhom, kajne? :))))))))[/quote]

Sicer ne vem ali misliš na kaj konkretnega … vendar ja, tudi zarečen kruh spada pod rubriko izkušnje. Ti jih morda (še) nimaš?

kje pa so vse te samske 35 letnice 🙂
a majo kk posebn forum 🙂

Ti že veš, kako je z zarečenim kruhom, kajne? :))))))))[/quote]

Sicer ne vem ali misliš na kaj konkretnega … vendar ja, tudi zarečen kruh spada pod rubriko izkušnje. Ti jih morda (še) nimaš?[/quote]

Odvisno, ocenjujem, da obstajajo mnoge okoliščine v katerih sem še grozljivo “zelena” :)))))))

Marko,bežati res ni treba,so pa taka pričakovanja ogledalo,tako da,kar se mene tiče,lahko po petih minutah mirno odidem in mi ni treba izgubljat časa,saj o njej vem že vsein me je škoda zanjo.

Kaver,bodi kar si,ne se obremenjevat s tem,kakšen bi naj bil, da boš drugim ljudem všeč!
Ko boš to ponotranjil,bo pa kar samo šlo.

Luzerstvo se pa itak lahko gleda z različnih zornih kotov,kdo je npr. večji luzer ,tisti, ki se za stanovanje zakreditira za 30 let prek svojih zmožnosti ali nekdo, ki je najemnik,pa se lahko sproti prilagaja svojim finančnim zmožnostim,pa ni suženj banke.
Človek,ki je obremenjen z lastnino je butelj,ti samo poglej kdaj kakšnega starca 80 let,ima tiste cegle,ko jih je pa na kup skladal, so mu otroci sami gor rasli,ker jim je bil pa on sam za zgled so danes prav taki kakor on…..,a je to nekaj kar je vredno posnemanja?
Meni je en pameten starec nekoč povedal:Vsestranski razvoj,samo to je nekaj vredno!

Ja ja, se je treba kr hiter pobrigat, da pol sam ne ostaneš…

Marko je zadel bistvo. Saj se ni treba pogovarjat takoj o denarju in delu jebote. Jaz bi babo takoj pospravil v predal “premične vagine”, če bi začutil, da jo zanima samo to. Iskal bi človeka, sorodno dušo, ne pa denarnice in vodičke za potovanja. Pomoje da iščeš na napačnem mestu in na napačen način.

Ah ja, eni pa res sanjajo. Me prav zanima kako bi se ti sanjači znašli, ko bi bili v resnični denarni stiski. Potem pa bi kaj hitro pozabili kako se da samo od ljubezni živet.
Kako bi se počutili, če ne bi morali vsak dan posebej premisliti kaj boste dali v pisker, ker denarja preprosto ni?
Kaj je recimo otrok kriv, če prihaja iz družine, kjer mama samohranilka komaj shaja z otroci? Komaj pa shaja, ker ima tako službo, da je le na minimalcu in še to se zgodi, da niti te uboge plače občasno ne dobi? Potem pa firma propade, delavci ostanejo brez več plač… otroci pa reveži doma, v šoli pa še večji reveži, ker se ostali otroci norčujejo iz njih, ker ne morejo na izlet, ker ne morejo tja in tja, ker nimajo novih hlač…
Tisti, ki udrihate po revežih, raje nehajate, ker se vam tudi lahko zgodi. Niso vsi revni leni in neumni ter nesposobni.
Eni so tam pristali zato, ker so jih tja porinili lopovski direktorji recimo.
Lahko je pisarit in udrihat čez tiste, ki rečejo, da je denar pomemben. Verjetno pa ne bi tako pisarili, če bi kdaj bili tako na suhem z denarjem, da ne bi vedeli kaj dati v pisker, ne bi vedeli kako otroka obleči, ne bi vedeli kje dobiti denar za prevoz na faks in tako naprej.

Res je.
Seveda ni nič slabega v tem, če ima kdo redno službo in občutek varnosti…A tega občutka varnosti bo vsak dan manj zaradi človeškega pohlepa.

@krivokljun: (po mojem mnenju) nimaš prav.

Samo tole: med 700 € in 1000 € prihodkov je prekleto velika razlika! Da ostalih kiksov ne omenjam.

@mojaizkušnja: ko moraš razviti umetnost preživetja, znaš pozneje prekleto ceniti denar. Sanjačke tega ne bodo razumele dokler…

Ne vem kateri so večji reveži, tisti, ki so v novih hlačah na izletu, starše pa cele dneve zdoma, ker se pehajo za to, da kupijo nove hlače, ali tisti, ki so ostali doma in imajo Starše…. 😉

@On_: o otrocih pa ne veš veliko očitno?

On_, ne norčuj se iz resnih stvari. Če je tebi to smešno, meni še zdaleč ni. Poante očitno nisi dojel.

Ne, ne ve veliko.
Če bi vedel, bi vedel tudi to, da otrok, ki nima tistih hlač in izleta, ima samo mamo, ki gara cele dneve, da preživi otroka in sebe. Imata ta otrok in ta mama res lepo življenje? Mama vsa zgarana in vedno v skrbeh za preživetje, otrok tarča posmeha osatlih otrok.
On bogati otrok, kjer se menda starši pehajo za denar, ima vsaj nekaj in ni deležen posmeha.

Se ti zdi, da si jo ti? 🙁 :/

Obupujete nad nekimi materialnimi dobrinami….. kot, da so res tako nujno potrebne, za normalen otrokov razvoj, kot, da res vso to kramo, ki nam jo vsiljuje potrošniška miselnost-družba, rabimo, da lahko živimo srečno….
Dvomim, da se sploh zavedate kako malo rabimo, da srečno živimo, da smo srečni.

Pobrskajte malo po svojem spominu iz otroštva. Česa se spomnite (mislim na stvari, ki so vas osrečile) ? Materialnih dobrin ali kakšnih (lepih) čustvenih dogodkov s starši?

On, veš česa se spomnim iz mojega otroštva?
Predvsem to, da je bila moja mama vsa zgarana, da ni dobila več plač, da jo je vedno težilo kako bomo prišli skozi mesec. Da je želela veliko dati pa ni mogla. Da ni imela časa za igro, ker je morala garat za preživetje. Ne za luksuz, za preživetje.
Spomnim se očeta, ki me je zavrgel že ob rojstvu. Lepi čustveni dogodki ja.
Če bi se dalo, bi izbrisala otroštvo iz spomina.

Danes pa, ko imam službo, ko ima mama penzijo. Ni potrebon več biti v takih skrbeh. In ne boš verjel, stanje je veliko boljše. Zdaj se lahko v miru družimo, brez skrbi, brez stalnega strahu.

Pa ga ne moreš, kot ga ne more nihče izmed nas, čeprav bi ga rad ;).
Lahko pa danes razumemo to kar se nam je takrat dogajalo in posledično najdemo v tem slabem nekaj dobrega zase. Preprosto ne sprejmem tega, da so to tvoji edini spomini na otroštvo in da si jih dala pod pridevnik “lepi”. :)Kaj ima bogati otrok iz tistega časa?
Spomin, da se je posmehoval tistim drugim…. ne vem če je to res “lep spomin”.
Nimaš jim kaj zavidat, oni pa tebi veliko, ko si imela mamo, ki je toliko naredila zate.
Kljub vsemu si lahko vesela zase, samo če želiš to sama 🙂

On_, ti živiš v hudi zmoti, ampak kakor tebi ljubo. Meni se ne da več ti nekaj dopovedovat.

Se ti zdi, da si jo ti? 🙁 :/

Obupujete nad nekimi materialnimi dobrinami….. kot, da so res tako nujno potrebne, za normalen otrokov razvoj, kot, da res vso to kramo, ki nam jo vsiljuje potrošniška miselnost-družba, rabimo, da lahko živimo srečno….
Dvomim, da se sploh zavedate kako malo rabimo, da srečno živimo, da smo srečni.

Pobrskajte malo po svojem spominu iz otroštva. Česa se spomnite (mislim na stvari, ki so vas osrečile) ? Materialnih dobrin ali kakšnih (lepih) čustvenih dogodkov s starši?[/quote]

Saj ti cel čas razlaga, da starši, ki so delovno zgarani, tudi ne nudijo otroku “optimalno”, prvič, ker mu niso fizično na razpolago (sito kot oni, ki se pehajo za denarjem), saj delajo cel čas, in drugič, ker so zaradi slabih delovnih pogojev in stresa tudi čustveno otroku težje na razpolago, ko pridejo “zbitii” oz. energetsko povsem izčrpani domov po napornem vsakodnevnem delovniku. In tretjič – govora je o materi samohranilki, za katero je vse še težje, če nima podpore, torej partnerja, na katerega bi se lahko “naslonila”, delila težave, ampak da ostaja sama za vse, sama z otrokom in nima nikogar od svojih sorodnikov, da bi ji nudili moralno in tudi občasno finančno podporo..

To je res, da marsičesa ne rabimo.
In ne bi bilo nobenega problema, če bi bili vsi bolj ali manj na istem. Problem je, ker so vedno večje razlike in zaradi teh razlik vedno večja nestrpnost in sovraštvo.
Tudi sam sem poznal par primerov otrok, ki so bili doma iz kmetov in posledično revnejši ali pa starši niso toliko dali na videz in so bili zato tarča posmeha in izključevanja iz družbe.
In takšni dandanes sprašujejo, kje poiskati strokovno pomoč in terapevta.

Matjazko, bravo za napisano. Kratko in jedernato, zajeto bistvo problema.

V vsem vidite problem izven sebe. Če nekdo dela v proizvodnji fizično delo, je vse narobe, ker pride utrujen domov (kaj bi šele bilo, če bi delal v stresu kakšnih 12 ur na dan). Mama samohranilka je tudi najbolj uboga, ker nima nikjer in v nikomur podpore. Pri nas doma temu ni bilo tako, ker si moja mami tega ni dovolila. Zunanji dejavniki vplivajo toliko kot si dovoliš sam in kaj narediš, da je bolje, da nisi vedno v podnju (ker nekateri se očitno nkol ne poberejo iz “dreka”). Zame konstantna t.i. energetska zbitost ni razlog, da otroku zagreniš celo otroštvo. Ne glede na težave, ki jih prinaša lajf, nobena stvar ne bi smela trajati v nedogled.

Mimogrede…partnerji niso zato, da se na njih naslanjaš in si odvisen od drugih.

Pa ga ne moreš, kot ga ne more nihče izmed nas, čeprav bi ga rad ;).
Lahko pa danes razumemo to kar se nam je takrat dogajalo in posledično najdemo v tem slabem nekaj dobrega zase. Preprosto ne sprejmem tega, da so to tvoji edini spomini na otroštvo in da si jih dala pod pridevnik “lepi”. :)Kaj ima bogati otrok iz tistega časa?
Spomin, da se je posmehoval tistim drugim…. ne vem če je to res “lep spomin”.
Nimaš jim kaj zavidat, oni pa tebi veliko, ko si imela mamo, ki je toliko naredila zate.
Kljub vsemu si lahko vesela zase, samo če želiš to sama :)[/quote]

Če ne drugega, ima novodobni baron zdaj v teh časih vsaj šiht garantiran zaradi znanega priimka in to brez scanja krvi tako kot “navadni smrtniki”. Vem za kar nekaj ljudi mojih let iz bogate družine, ki se jim ni dalo doštudirati (čeprav so jim vse financirali starši), nikoli, niti en dan v dijaških in študijskih letih niso delali med počitnicami, a se danes vedno najde nek stolček za njih in solidna služba. Za navadne smrtnike je pa pač težje, je borba. Ki je seveda tudi dolgoročno lahko pozitivna.

Goldfish, jaz sem sprobala oboje delat. Ne sicer ravno v proizvodnji, je pa bilo zelo rutinsko delo, zunaj na mrazu, tako kar pač delajo navadni delavci. Sprobala pa sem tudi ok delo, tako, kjer imaš odgovornost, kjer je predvsem umsko delo. Utrujena v obeh primerih, v prvem še premražena, umazana, zbita, nezadovoljna, ker ni bilo nobenega izziva. Da ne govorimo o tem, da sem bila v drugem primeru dosti bolje plačana in dosti bolje spoštovana od ljudi. Lahko si misliš kake volje sem prihajala domov po prvi službi in kake po drugi.