Samske ženske

Tudi sama sem poskusila delo v proizvodnji (med študijem) in sicer iz enega preprostega razloga – da vidim, kako je. Ta izkušnja mi je dala določene nove poglede. In še bolj zavzeto sem delala v smeri, da mi nikoli ne bi bilo treba delati v pogojih, ki mi ne ustrezajo. Saj ne rečem, enim proizvodnja sede, se vidijo v tem in bi bili kje drugje strašno nesrečni. Povsod, kjer se dela, je težko. Ne vem, zakaj nekateri mislite, da boste spočiti po napornem delavniku? Meni je to samoumevno, ampak ker poznam sebe, vem za načine, kako se “spraviti” k sebi, motivirati, da ne hodim kot okrog kot kakšna zumba:))). Nočem si greniti lajfa, na tisti del ki je odvisen od mene, lahko vplivam, a ne:).

Srečna ti, ker si to počela, ker te je zanimalo. Jaz sem to počela po diplomi, ker nikakor nisem dobila druge službe. Za preživetje, ne iz radovednosti.

Zate lahko rečem enako…srečna, ker si imela delo. Glej, v enostarševski družini sem si morala vse sama prislužiti, nič ni bilo samoumevno. Glede proizvodnje sem si vedno govorila, da moram to enkrat probat, da bom kasneje lažje razumela ves ustroj. To je bila radovednost, ki sem si jo privoščila med tem, ko sem že počela druge stvari. Ne iz ljubega dolgočasja.

za preživetje -proti- da vidim, kako je :)))

Lopata in kramp ali delo za trakom za uborno plačo in izkoriščanje enostavno mora enim “sesti”, ker je to edina izbira!, tako kot tej materi samohranilki, če hoče preživeti otroka!

Ja, matjazko, eni mislijo, da gredo tisti v proizvodnji na delo z nasmeškom. Da jim je v veselje dan za dnem eno in isto delo, mizerna plača, psihopatski šef… sigurno je veliko ljudi, ki jim to sede.

Matjazko, odrekla sem se drugemu zaslužku in prevzela to delo zaradi radovednosti. Ker sem mnenja, da moraš čim veš stvari probati, da lahko kasneje kvalitetno opravljaš svoje delo in razumeš druge filozofije ljudi. Zaradi svoje poklicne poti je bilo nujno, da dam to skozi:).

Poznam ljudi, ki želijo delati le fizično delo, ki bi zboleli v kakšni pisarni. Kozarec je lahko na pol prazen ali na pol poln, kakor želiš videti, a ne:).

Nasmešek, da, misli pozitivno, bodi samozavesten in seveda bodi srečen! Predvsem pa se je pomembno zanti “prodajati”. Vse je v glavi, bi rekla Goldfish, in zdolgočasena ter odtujena malomeščanska ameriška srenja,ki prodaja in izvaža te bučke (na knjižnih policah imaš tega na pretek) tudi v Evropo. :)))

Čeprav je kazalo, da bo tema krenila v konstruktivne vode, se je ponovno zaciklala glede materialnih pogojev. Takih, kot jih dojema in doživlja vsak posameznik zase. A ne premaknemo se z mesta, dokler verjamemo, da so stvari zabetonirano take, kot so in da za nas ne obstajajo drugačne možnosti.

Tudi, če imaš veliko – vedno se bo našel nekdo, ki bo imel še več. In če si s tem obremenjen, bo še nad tako popolnim trenutkom lebdela senca … Prepričan boš, da se lahko družiš le s sebi enakimi, pri prvih stikih se boš fokusiral le na to, kaj kdo ima in spregledal tisto, kar v resnici je. Ta lastnost ti bo cokla pri spoznavanju novih ljudi in ohranjanju stikov tudi sicer, ne le na partnerskem področju. In tako prepričanje boš širil naprej, z veliko verjetnostjo tudi na svoje otroke.

In kdo je spet kriv?? Če bi se te nekdo dotaknil z nožem, bi odskočila? Pri neotipljivih stvareh ste pa nekateri skrajno tolerantni.

Matjazko, o tem, kar ti pišeš je megla, odtujevanje od dejanskega stanja. Ljudje ne morejo živeti od zraka. Nikoli nisem trdila, da naj se v nesreči ljudje smejijo. Samo naj že enkrat ukrenejo kaj, da jim bo šlo bolje, da ne bodo cel lajf sanjali in upali. Premik se začne pri nas, ne zunaj nas. Nekaterim je lažje travmatizirat, ker jim je to hrana in še druge s tem zasužnjijo.

No, to je pa ena izmed prednosti občutka krivde. Zaradi tega pridobljenega občutka krivde, je človek pripravljen narediti kaj več, saj se zaveda ,da je sam kriv za neuspehe.
A po drugi strani pa zna biti življenje s tem občutkom večkrat težko, saj se za vsak neuspeh ali napako obtožujemo. To nas sicer žene k temu, da bi bili “popolni”, zato si stvari urejamo na takšen način, da zgledajo vsaj nam čimbolj popolne in da verjamemo, da smo naredili največ, kar smo zmogli.
Zato ne prenesemo jamranja in pomilovanja. 🙂

Jaz bi tudi rad, da bi ljudje nekaj ukrenili. Da ne bi čakali na odrešenika, ampak se začeli zavedati, da je ta odrešenik v nas.

In take stvari se dogajajo ljudem, ki nasedejo potrošniški miselnosti. Zakaj eni nasedejo drugo se pa ne ozirajo na to?
Razlogi za to so v otroštvu (odnos s starši), o dojemanju sebe kot osebe in materialnih dobrin kamor spada tudi “šiht”, ko te stvari niso zato, ker jih rabiš ampak ti predstavljajo nekaj s čimer se dokazuješ pred drugimi, hočeš bit nekaj več in ta reč nima nikoli konca in vedno si nesrečen, vedno nekomu zavidaš.
Sreče ni v tistem kar želiš ampak v tistem kar imaš…. 😉

Goldfish je razlika med tem da “probaš” fiz. delo in tem da veš da drugega ne dobiš (dalj časa)…

In kdo je spet kriv?? Če bi se te nekdo dotaknil z nožem, bi odskočila? Pri neotipljivih stvareh ste pa nekateri skrajno tolerantni.

Matjazko, o tem, kar ti pišeš je megla, odtujevanje od dejanskega stanja. Ljudje ne morejo živeti od zraka. Nikoli nisem trdila, da naj se v nesreči ljudje smejijo. Samo naj že enkrat ukrenejo kaj, da jim bo šlo bolje, da ne bodo cel lajf sanjali in upali. Premik se začne pri nas, ne zunaj nas. Nekaterim je lažje travmatizirat, ker jim je to hrana in še druge s tem zasužnjijo.[/quote]

Ampak zdaj bi pa res končno že rad prebral kakšen konkreten nasvet od tebe in to za čisto klasične primere.

In kdo je spet kriv?? Če bi se te nekdo dotaknil z nožem, bi odskočila? Pri neotipljivih stvareh ste pa nekateri skrajno tolerantni.

Matjazko, o tem, kar ti pišeš je megla, odtujevanje od dejanskega stanja. Ljudje ne morejo živeti od zraka. Nikoli nisem trdila, da naj se v nesreči ljudje smejijo. Samo naj že enkrat ukrenejo kaj, da jim bo šlo bolje, da ne bodo cel lajf sanjali in upali. Premik se začne pri nas, ne zunaj nas. Nekaterim je lažje travmatizirat, ker jim je to hrana in še druge s tem zasužnjijo.[/quote]

Ampak zdaj bi pa res končno že rad prebral kakšen konkreten nasvet od tebe in to za čisto klasične primere.[/quote]

Saj pa je napisala, da se premiki začenjo znotraj nas! Kaj še hočeš več? Kdor niam za kruh, ni še našel “pravega premika” znotraj sebe, ker ti so menda tudi za revščino (po svetu) krivi.
[img]http://writerbay.files.wordpress.com/2011/03/india03.jpg[/img]

Ampak zdaj bi pa res končno že rad prebral kakšen konkreten nasvet od tebe in to za čisto klasične primere.[/quote]

Saj pa je napisala, da se premiki začenjo znotraj nas! Kaj še hočeš več? Kdor niam za kruh, ni še našel “pravega premika” znotraj sebe, ker ti so menda tudi za revščino (po svetu) krivi.
[img]http://writerbay.files.wordpress.com/2011/03/india03.jpg[/img][/quote]

Bravo Matjažko za izjemen argument! 🙂

Goldfish, imaš ti rešitev za vse težave? Se znaš izkopati iz vsakega dreka? Verjetno ne, glasna si pa kot bi bila poosebljena modrost in iznajdljivost. Teoretiziranje je vsekakor tvoja vrlina.

Problem je v ljudeh samih, a ne? Nekdo je full of shit.

Ja in?:) Kaj ljudem pade krona z glave, če morajo nekaj delati, ampak se hkrati trudijo za boljši jutri? Meni je razumljivo, da ni vedno vse idealno, da je treba včasih počakati in da tudi ni vse na dosegu roke. Ampak, da folk vrže puško v koruzo in samo cepeta, kako se jim godi krivica, kako so drugi krivi…uff, tega ne kupim!

Ampak zdaj bi pa res končno že rad prebral kakšen konkreten nasvet od tebe in to za čisto klasične primere.[/quote]

Saj pa je napisala, da se premiki začenjo znotraj nas! Kaj še hočeš več? Kdor niam za kruh, ni še našel “pravega premika” znotraj sebe, ker ti so menda tudi za revščino (po svetu) krivi.[/quote]
Matjazko potenciraš:). Veš, ko imajo ljudje kruh, bi še mleko, ko imajo mleko, bi še namaz za kruh itd. Vse to je ok, dokler sami vlagajo svoj napor za dosego ciljev. Ko pa le tarnajo, se smilijo sami sebi, pričakujejo od države, da bo poskrbela za njih…od tega nimaš nič, popolnoma nič. Samo osvetljujem dejstvo, kako je okrog nas dosti šleparjev, ki jim pride prav vsaka kriza.

Nimam vseh rešitev, imam pa interes in motivacijo za reševanje. Do sedaj sem se izkopala iz vsakega dreka, bila sem že na dnu, ko se je zdelo marsikaj nemogoče. Tukaj je vsak teoretik, ni moj namen te prepričevati, kdo in kaj sem. Zame šteje reala, tam živim:).

In kdo je spet kriv?? Če bi se te nekdo dotaknil z nožem, bi odskočila? Pri neotipljivih stvareh ste pa nekateri skrajno tolerantni.

Matjazko, o tem, kar ti pišeš je megla, odtujevanje od dejanskega stanja. Ljudje ne morejo živeti od zraka. Nikoli nisem trdila, da naj se v nesreči ljudje smejijo. Samo naj že enkrat ukrenejo kaj, da jim bo šlo bolje, da ne bodo cel lajf sanjali in upali. Premik se začne pri nas, ne zunaj nas. Nekaterim je lažje travmatizirat, ker jim je to hrana in še druge s tem zasužnjijo.[/quote]

Ampak zdaj bi pa res končno že rad prebral kakšen konkreten nasvet od tebe in to za čisto klasične primere.[/quote]

In kateri so ti klasični primeri? Boš povedal svojo zgodbo?:)))

ma ta goldfish je res full of shit. kaj potem težiš folku na forumih, ki imajo takšne in drugačne težave, ti pa vse po vrsti zasmehuješ in ponižuješ, sebe pa nenehno povzdiguješ in hvališ. se zato počutiš bolj pomembno? daj, spusti se malo na realna tla in ne pljuvaj vsevprek, saj ne veš, kdaj je nekomu resnično hudo.

Ravno zato, ker mi ni vseeno, ne hinavim kot nekateri, ki pišete tisto, kar želijo drugi slišati. O sebi ne govorim, Če pa je zate dejstvo, da ko sem na dnu, plezam navzgor, samospev…potem pa ti kr, dober tek:).

Ti veš, kdaj je nekomu resnično hudo?

Ja in?:) Kaj ljudem pade krona z glave, če morajo nekaj delati, ampak se hkrati trudijo za boljši jutri? Meni je razumljivo, da ni vedno vse idealno, da je treba včasih počakati in da tudi ni vse na dosegu roke. Ampak, da folk vrže puško v koruzo in samo cepeta, kako se jim godi krivica, kako so drugi krivi…uff, tega ne kupim![/quote]

Sam imam redno službo, za “boljši jutri” pa se borim z dopolnilnim delom. Lahko rečem, da mi niti ne gre tako slabo. Imam pa pred marsikom dvev prednosti: da sem do druge možnosti res prišel po goli sreči (in ne preko VIP) ter da nimam majhnih otrok. V tem primeru bi se po vsej verjetnosti moral temu odpovedati. Ali pa tudi ne, če bi morda bila ti mati teh, saj bi razumela, da smo za lastno usodo odgovorni izključno sami ter bi blagovoljno in z veseljem nadomestila tudi moj delež pri njihovi vzgoji in ostalem.

Ampak zdaj bi pa res končno že rad prebral kakšen konkreten nasvet od tebe in to za čisto klasične primere.[/quote]

In kateri so ti klasični primeri? Boš povedal svojo zgodbo?:)))[/quote]

Klasičnih primerov ti je bilo že kar nekaj navedenih ali nakazanih tukaj. Zdaj bom pa res začel verjeti v to kar pravijo glede spomina zlate ribice.

Boom, kar sem prebrala…gre ti dobro, izkoristil si priložnost, ki se ti je ponudila.

Ah težko je sedaj sklepati, kaj bi bilo, če bi…vedno se ponujajo takšne in drugačne priložnosti, samo če hočeš videti in to sprejeti:). Ne jemlji osebno, kar pišem:).

Boom, klasične odgovore ponujam ves čas (tukaj težko spoznaš človeka, da bi podal točno konkretne odgovore). Še tisto, kar napišem, je včasih za nekatere preveč:)).