kje najti partnerja 30+

Ne, ne na domine. Na ženstvene ženske, ki so zahtevne, nemirne. Če je ona zahtevna, žene mene, da se trudim biti boljši, razumeš?

Pri ženski, ki se mi popolnoma podredi, ne čutim nobene privlačnosti, ker me nič ne prca, izziva.

Ne domine, temveč malo divje ženske, ki preizkušajo mojo moškost. Ki jim moram postavljati meje.[/quote]

Razumi me, da se malo hecam. Itak, da nimaš z dominami kaj počet. Kdo bi pa tisti lateks prenašal… Sicer pa, daj mi še kaj povej o teh ženskah, ki so ti zanimive, ker se mi zdiš karakterno podoben enemu hudemu tipu, s katerim imam precej opravka.

Biti mora obvezno visoko izobražena in inteligentna. Neumne ženske me ne zanimajo. Seveda so mi všeč ženske prijetne zunanjosti, ne rabi biti manekenka, glavno, d ami je všeč. In če me poleg tega zna izzivat, prcat, preizkušat..padem ko zrela hruška.

Ena taka je bila pred leti na forumu..Ta mi je dala vetra…verjetno mi bo še dolgo žal, da sem se nazadnje tako skregal z njo, da se sploh nisva srečala…kr v neko iluzijo sem padel, zaljubil sem se vanjo virtualno..Ta ženska me je res zavrtela, mogoče celo nehote…Mogoče celo niti ni tako močna osebnost, temveč sem samo jaz dobil tak vtis.

Znala me je prcat, razumeš..Ta ženska mi je bila res izziv, jaz pa sem totalno pogorel. Še zdaj sem zamorjen zaradi vsega skupaj.

Morda pa sploh nisi pogorel, morda si samo spremenil agregatno stanje 🙂

Kaj pa če ženska zaradi spleta okoliščin ni visoko izobražena, pač ne poseduje papirja ki bi potrjevala njeno razgledanost? Ali jo je možno kljub temu ovrednotiti za intelektualni izziv?
Tako kot imaš pri slikarjih naivce in pri igralcih naturščike… Noben od njih ne zasluži milionskih zneskov za sprehode po preprogah, a vseeno uživamo v izven kolosejskih kino dvorancah, ko jih hodimo gledat…

Ja, je možno seveda je možno..

Ampak mene je ta fantomska ženska omrežila in zdaj sem invalid, ujetnik demona v sebi.

Praviš, da se ti je to zgodilo pred leti. Postalo me je strah. Hudo strah. Namreč a je možno toliko časa prebolevati tako situacijo in biti ujetnik samega sebe in svojih čustev?
Zato strah, ker sem sama v zelo podobni situaciji. Nekaj let že traja. S tem, da se moj demonski inteligentni freak še vedno igračka z mano, kot mačka z mišjo. Mi je dal mir za en cel mesec, sedaj pa spet postopoma začenja, spet se mi počasi plazi pod kožo in ko se bo dodobra zakopal vame, me bo spet raztrgal in izginil…
A bo kdaj konec tega, se sprašujem. Jaz zaključit ne znam… in nočem……

Hm..dobri 2 leti bo. S tem, da te ženske sploh ne poznam v živo, razumeš?

Ampak sva se nekako zbližala..Ali pa se je meni zdelo tako. Potem pa sva se na smrt skregala..Zoprna zgodba. Ponoči imam more zaradi tega še vedno.

Razlogi, zakaj se mi je ravno ona tako žarla prav v meso, pa so zelo osebni, o tem ne bi. Osebni na moji strani, da se razumemo.

Mariborčan, tebi so očitno najpomembnejša erogena cona možgani. Super. Pozdravljam to.

Iz te situacije se boš izvlekel prej ali slej, ko boš to hotel in potreboval. Ko se bo v reali pojavila prava princesa, kot konkreten, dobro zapečen šnicel. Zaenkrat pa še ne čutiš potrebe po tem, ker je to neizpolnjeno čustvo visokokalorična instant hrana za tvoje nevrone. Poznam občutek, verjetno kar ščemijo čuti po hrbtenjači navzgor in tam nekje za ušesi, ko pomisliš nanjo in na to, kar bi utegnilo biti med vama. Saj je luštno se predajati takim fantazijam, ampak kako zelo boli ta “ko bi le…” Pa tudi ta sama bolečina je tako grenko slastna. Kot temna čokolada, ko si malo prehlajen in te grize v grlo.
No, malo sem si dala duška v poapneno pesniško žilo, že dolgo nisem, saj ne more škodit takole na vsake kvatre 🙂 Hvala, ker si iskreno delil svoja občutja z mano, upam da ti je lažje.

Zdaj sem se pa kar nekoliko ustrašil, tako natančno si pogledala v moje možgane.

Ti povem nekaj še bolj čudnega. Punca me sploh ni imela namena omrežiti, očitno ne. Do tega je prišlo preko “prijateljskih pogovorov”..

Jah, očitno je veliko takih čudaških ljubezenskih (ne)zgodb. Moja je podobna, najdem se v tvojih čustvih, zato morda toliko uganem. Moja ljubezen je tudi platonske narave. Ena prijateljica mi je rekla, da take ljubezni znajo še tisočkrat bolj boleti, zato ker nikoli ni do ničesar konkretnega prišlo, čeprav je to ves čas viselo v zraku in ustvarjalo neznosno napetost. Če se taka dva razideta, je potem lahko do konca življenja prisotno vprašanje: “Kako bi bilo, če bi bilo…”
V tvojem primeru gre pa za ljubezen preko interneta, kjer se v živo sploh nista bila srečala, tukaj je še več takih žgečkljivih neznank. Kako izgleda? Kako diši? Ali ima mehke lase? Kakšen glas ima? Ne zavidam ti tega. Morda ti meni zavidaš, da sem imela priložnost biti z njim in si odgovoriti na vsa zgornja vprašanja? Še vedno si lahko v mislih rekonstruiram njegove prste, ki zavzeto plezajo po mojem vratu gor in dol, celo njegov vonj se mi je zapekel v spomin.
Dolgo se nisem mogla otresti sanjarjenja o njem. Čisto zblaznela sem že, štela sem si za velik dosežek, če mi je uspelo za kakih deset minut ne pomisliti nanj. Morala sem iti v zavestno in matematično taktiko, iskanja tehnik kako razmišljati o čem drugem. Sedaj mi uspeva, da sem čista razmišljanja o njem že za kako uro na dan 🙂 Vesela sem vsakega napredka. Ko sem bila na daljšem dopustu sem se pa sploh odklopila in se skoraj osvobodila. Skoraj pravim, ker se mi je ob vrnitvi domov začelo spet dogajati. Ugotovila sem, da mi je plaz prisilnih misli o njem sprožilo okolje, torej moja soba, v kateri sva včasih preždela cele noči in se posvečala drug drugemu. Prenoviti moram sobo, torej. Postaviti posteljo na drugo mesto, pa se ne bom več ponoči v obupanih morah zbujala. Hodim na šport, dolge sprehode, zrihtam se in grem čez mesto ter lovim poglede, nasmehe, se pogovarjam z naključnimi mimoidočimi, da tudi taki se najdejo, ki se radi pogovarjajo z neznanci 🙂 No, to so moje “tehnike”.
Pri teh virtualnih ljubeznih, kot je tvoja, je pa takale realna slika. Na internetu je lahko vsak tip najjači, vsaka bejba najbolj huda. Tukaj nisi vržen v vodo: zdej pa plavaj, ampak lahko fajn premisliš, preden nekomu nekaj odgovoriš. Tudi jaz sem precej, priznam, premišljevala, preden sem se ti spravila tale odgovor klofat. Preden ga bom oddala, ga bom še nekajkrat preverila, da ne bo šla v eter kaka neumnost, da se ne bom preveč razgalila… Tukaj lahko špilam največjo pametnjakovičko, v reali sem pa lahko nesamozavestna siva miš. To moraš vedno imet v mislih. Po drugi strani si pa tudi bralec mojih postov mene zamišlja tako, kot si me želi zamišljati. Moj avatar je torej projekcija mojega in tvojega wannabe-ja. Je torej lahko ena nadvse prisrčna iluzija, katero želi ljubiti moje srce in je točno taka, kakršno potrebujem. Saj ne rečem, da je kaj narobe s takimi iluzijami, včasih nam lahko prijetno niansirajo proste urice. Samo kaj pa, ko se tuhtanja o njih preselijo tudi v naš produktivni čas? To pa ni več šala, to nam pa lahko vzame dušo.

Tigresss

V tvojem primeru gre pa za ljubezen preko interneta, kjer se v živo sploh nista bila srečala, tukaj je še več takih žgečkljivih neznank. Kako izgleda? Kako diši? Ali ima mehke lase? Kakšen glas ima? Ne zavidam ti tega

To vzpodbuja samo fantazijo, utvaro, fantazmo o človeku skozi lastno domišljijo, ki lahko uspeva le na daljavo.
Realnost ponavadi surovo preseka to podobo o človeku, ki si ga ustvariš v mislih skozi pričakovanja, hrepenenja, želje.
Nekaj podobnega je romantična ljubezen. Obstaja, dokler se lahko hrani z našimi nezrelimi sanjavimi mislimi.

[/quote][/quote]

Se strinjam, z obema. Potem pa se fantazija razbije na tisoč koščkov, ko izveš, da je dotični, ki je sicer poln sladkih besed in vabil, poročen. To jaz iz svojega primera. Streznitev je boleča, a se da preživeti.

Torej se najprej reši demona, ne pa da iščeš žensko, ki te bo razsula. Ne da se vsaki ženski bit konstantni provokator. Razen če ne dobiš kako razjarjeno šefico.

kako naj to nardim, tadej. Maš kakšno idejo?

Tu ni metode. Če ne bo šlo drugače, bo šlo tako, da boš prebolel tole, ki te je tako razvnela. Ker tudi v ženski je treba iskat ljubezen, kljub vsemu. In ne konstantno kurjenje.

Se strinjam s Tadejem. Jaz pravim celo, da ženska, ki s tabo ravna na tak način, te ne ljubi. Niti te nima rada, sploh pa te ne spoštuje. Če je ženski do tebe, ne bo tvegala, da te s svojim obnašanjem odbije, izgubi. Če te provocira s tem, da te malo kuri, malo se umika, se gre neko ledeno princeso, si ji v najboljšem primeru le spolno privlačen, vendar bolj za enkratno uporabo. Torej, ko se te bo naveličala, te bo zavrgla, vmes pa bo neprestano oprezala za nečim “boljšim”. Mislim, da si vsak človek zasluži, da je za nekoga naj, naj. Zakaj bi bila jaz samo stopnička nekomu do nečesa bolj zanimivega, samo teren za vadbo? Isto velja zate, Mariborčan. Nekje zgoraj si omenil, da boš lahko srečen samo s tako malo neukrotljivo, ki te bo stalno preizkušala. Dvomim, da boš s tako srečen. Srečen si lahko z nekom, ki te ljubi in spoštuje. Praviš, da ne maraš, da se ti ženska docela podredi, da potem ni več zanimiva zate. Kaj pomeni zate, da se “podredi”? Da je prijazna, da te občuduje, da ti rada ustreže, da ves čas premišljuje o tem, kako bi naredila kaj dobrega zate, da bi te razveselila? Morda se sliši dolgočasno, toda tako se obnaša ženska, ki ljubi. Tako se obnašam jaz, ko ljubim. Pa tudi vse moje prijateljice, ki zares ljubijo svoje moške. Pa tudi neznanke, ki jim je ljubezen zapisana v očeh in spokoju na obrazih. Morda se sliši dolgočasno. Je pa ja zanimiveje tuhtati, kje je ona danes, ali se bo oglasila, a bo spet tako nesramna s tem svojim parfumom, kako bi jo… Ampak to ni sreča, to je droga.

Tako se ponavadi obnašajo ljudje, ki jih od ZALJUBLJENOSTI ( ne ljubezni ) nosi luna.

Mene bi tako razmerje zelo dolgočasilo, dolgoročno..Ženska mora biti karakter, da se po potrebi sama postavi zase, tudi proti meni, ko ji kaj ni všeč. ne pa samo da dragi, da dragi..Da mi po potrebi pove kaj tudi na trd način.

In da me včasih malo provocira, praska..jaz pač rabim to.

Svojo morebitno srečno zvezo si predstavljam kot kontroliran kaos. Kot večni dvoboj dveh, ki vesta, da ne moreta drug brez drugega.

Seveda se mora, po potrebi, postaviti tudi sama zase in ti povedati, kaj ti gre. To je temelj enega zdravega odnosa. Samo, da je pa to njen način življenja, da je “antiprotivna”, ni v redu. Imela sem takega tipa, vsemu se je protivil, nič mu ni bilo prav. Od začetka je bilo noro zanimivo, divje, strastno, izzivalno, potem pa do razhoda sama muka. To so kratkoročne zveze. Vem o čem govoriš, ker sem to doživela. Če ti to odgovarja, potem iščeš žensko samo za prehodno obdobje, dokler ti bo pač zanimiva, potem pa… Idemo dalje 🙂

Glej, ne znam ti opisat čisto. ne gre za večno nasprotovanje.Hočem fatalno ljubezen, ali pa nič. Fatalna ljubezen pa prinaša marsikaj.

Predvsem pa nočem ženske, ki bi bila z mano “ker sem kr ok tip, pa počasi bil se bil čas zresnit”. Hočem eno, ki ji bom the one in ona meni. Ki mi bo spodnesla tla pod nogami. za tako žensko bi šel na konec sveta.

Glede zunanjosti ženske sploh nisem tako zbirčen. Bolj gre za energijo, strast, intelekt, igrivost..

Hočeš, da v tebi prebuja prikrito jezo, da ob sproščanju občutiš užitek.

Takšna burna zveza res ne more dolgo trajati. 🙂

Tudi jaz bi takega moškega, ki mi bo “the one”. Jaz si to predstavljam tako, da v njegovih očeh vidim odsev občudovanja moje ženskosti, da se odziva na moje pozornosti in da se raztaplja, ko se ga dotikam. Ker sem ljubosumna, ne smem zaznavati, da ob meni premišljuje o kakšni drugi. Se pravi, moram čutiti, da sem mu jaz fatalna ženska.
Seveda pa mora biti stvar obojestranska, da funkcionira. Tudi meni mora biti moški “the one”. Enkrat mi je uspelo imeti tako zvezo, da sva bila skupaj kot par, samo enkrat. Bila je kratka in burna, a žal se je tipu strgalo in je pristal na psihiatriji, potem je najina zveza razpadla. Vedno so me privlačili tako malo čudaški, po eni strani rahlo infantilni tipi, ampak po drugi strani možati, posesivni. Neka čudaška kombinacija. Trenutno se otepam navezanosti na enega podobnega freaka. Upam, da mi bo kmalu uspelo, sem že na dobri poti, približno 50% do osvoboditve ,če seveda znova ne padem 🙂

Privlačijo te posesivni, a hkrati se moraš otepati njihove posesivnosti ?

Privlačijo te posesivni, a hkrati se moraš otepati njihove posesivnosti ?[/quote]

Kako pa veš, da se moram otepati njihove posesivnosti, a se me spomniš iz ene druge teme? 😉

Ja, žal je največkrat tako, da je tisto, česar se otepamo, hkrati neznansko privlačno. Zato pa nam nekaterim nekako ne uspe splesti trajne zveze. Vedno znova podležemo tem močnim občutkom fatalno spolne privlačnosti, ki nam dviguje raven adrenalina. Potem pa se čez čas začnemo tolči po glavi. Ampak jaz sem vesela, da sem to pri sebi uspela ozavestiti. Tako kot pijanec, ki si končno prizna, da ima problem, to je prvi korak na poti k zdravljenju.