hiperaktivni otroci na kavi
Velike korporacije angažirajo toliko enih strokovnjakov in vlagajo ogromne zneske denarja v promocijo svojih izdelkov in nam nato dan za dnem servirajo reklame po TV, v časopisih … O tem sem že enkrat pisala, pa bom še enkrat: baje povprečen potrošnik potrebuje vsaj sedem objav, da reklamo sploh opazi. Potem mine še zelo veliko časa, da začuti, da to stvar potrebuje in še več, da jo kupi. Zato smo deležni na stotine takšnih predvajanj. Računico gotovo imajo. Zdaj si pa predstavljaj, da bi te pri 100. predvajanju obiskal tržnik dotičnega pralnega praška in te usekal na gobec, ker ga še nisi kupila. Se ti ne zdi, da bi dosegel ravno kontra efekt?
Upam si trditi, da ti, s tisto po riti, nisi naredila nič drugega kot resetirala števec.
On_
jaz ne vem, kako so tebe vzgajali in kako si se kot otrok počutil, ampak za sebe lahko povem, da me niso tepli. Ne spomnim se, da bi me kdo (od staršev) kadarkoli udaril. Mama se je včasih znala jeziti na mene (beri: je povzdignila glas), oče pa še to ne. Če se jaz spominjam očeta, se ga vedno spomnim kot zelo mirnega, s toplim pogledom, razumevajočega, razmišljujočega, vedno me je jemal kam s sabo, napr. ribe lovit, se z mano pogovarjal, poslušal, pri njemu sem vedno vedela, da se mu lahko potožim, da me bo poslušal, premislil in nekaj tehtnega odgovoril, ne pa nekaj govoril v tri dni, ne da bi sploh (pre)poznal, kaj nosim v sebi, katere misli, katere občutke. In veš, kljub temu, da nisem bila deležna nobene po riti (ali kje drugje) sem očeta zelo spoštovala. In ga zelo upoštevala.
Jaz se strinjam s tem, kar je Margot napisala, bi samo še dodala, da ne samo besede, ampak tudi dejanja. Torej, da ti počneš isto. Ne pa da napr. se jeziš na otroka, ker je kričal, pa ti sam še bolj kričiš na njega. Mislim, čist mimo. In potem se kakšen starš sprašuje, zakaj je njegov otrok takšen in takšen, a sam je pa tudi zelo blizu istega.
Pa še to, On_
moj sin pri še ne treh letih čisto lepo sam poskrbi glede lulanja in kakanja na stranišče, glede spuščanja vode (če ne ga pa opomnimo), in tudi ko gremo na sprehod, lepo da roko, če jo pa ne da, oz. jo sčasoma spusti, pa tudi sliši, da je potrebno hodit ob robu ceste, da se je potrebno umaknit, če zaslišimo avto, je čisto zadosti, da rečem: avto!, pa že steče k robu ali celo dol s ceste in obstoji, da počaka, da gre avto mimo, in to brez ne vem kakšnih po riti. Tako da ne mi govoriti, da se ne da, da se, samo več časa in truda je potrebno.
Seveda postavljamo meje. Napr.: ne brskaj po moji privat pošti, ZS-ju ipd..
Še tebi it-ka, ker si ravno tukaj. Za Božjo voljo, daj otroku tisti sladoled, če si ga toliko želi. Mislim… kakšna fora je zdaj to, da mu odrečeš eno takšno neumno stvar. Zato ker je pred kosilom? Ja pa kaj potem, če je pred kosilom. Kje piše da ne bo jedel kosila, če bo pojedel sladoled. Zgubljanje časa in energije.
Odvisno od tega, če je že prej rekla, da ne sme, potem naj pri tem ostane. Ali pa, če je oče povedal, da se ne sme prej, potem je to velika napaka, če mati popusti.
S tem razvrednoti očetovo vlogo in besede ali pa svojo, če popušča. S popuščanjem, otrok dobi vtis, da beseda staršev ne velja nič. In posledično ni spoštovanja.
Margot
kaj še delaš doma ? 🙂
Otroku ne dam sladoled, ker bo potem še manj jedel, kot pa bi, če ga ne bi dobil. Če je to tik pred kosilom…
“Moje” spoštovanje ne temelji na nepopuščanju, ampak temelji na ljubezni, razumevanju. Nepopuščanje se zelo hitro enači s sovraštvom, krutostjo in podobno, če v tem nepopuščanju ni zaznati “dobrega” vzgiba, nekega dobrega namena. Robi, tvoji starši so bili nepopustljivi, si jih zato spoštoval oz. jih zato spoštuješ?
Tako, zdaj pa jaz s tem zaključujem…
Predlagam da Sadnega ignorirate. Stavim da nima za sabo niti enega dne cuvanja otrok, kaj sele kaj drugega avtenticnega z otroki. Sploh pa pomanjkanje izkusenj ni razlog da se ne debatira, on zal uporablja precej primitivno komunikacijo, bz da omenjam moderatorjevo vlogo. Tle si car ce koga posles u tri pic.ke materine.
Se strinajm s Senzo glede njenega komentarja o unicevanju narave. Zgodaj se zacne vzgoja in ucenje. Mene ze huronsko kricanje na golobe in metanje kamnov na zivali zmoti. To se enostavno ne picne. Pika. Sploh pa hvalabogu, da se ljudje zganejo, ko so sooceni z nasiljem, ustrahovanjem katerekoli sorte. Svet so odnosi med ljudmi in ce si ne bomo priskocili na pomoc, bo sel planet papa. Napaka, sami covestvo bi slo papa.
Zato pa je treba otroku razložiti razlog za nepopuščanje in za vztrajanje pri določenih mejah. Da otrok razume za kaj se gre in zakaj se je potrebno držati postavljenih pravil.
Moji starši niso bili ravno nepopustljivi, še posebej mama, ki je večkrat popustila. Vendar pa (ne)popuščanje ni edini dejavnik, ki odloča o spoštovanju.
Oče je izgubil svojo kredibilnost in razlog za spoštovanje, ker je pil. Kar je pa prav tako odsev nemoči, kot popuščanje pod otrokovim izsiljevanjem.
Velike korporacije angažirajo toliko enih strokovnjakov in vlagajo ogromne zneske denarja v promocijo svojih izdelkov in nam nato dan za dnem servirajo reklame po TV, v časopisih … O tem sem že enkrat pisala, pa bom še enkrat: baje povprečen potrošnik potrebuje vsaj sedem objav, da reklamo sploh opazi. Potem mine še zelo veliko časa, da začuti, da to stvar potrebuje in še več, da jo kupi. Zato smo deležni na stotine takšnih predvajanj. Računico gotovo imajo. Zdaj si pa predstavljaj, da bi te pri 100. predvajanju obiskal tržnik dotičnega pralnega praška in te usekal na gobec, ker ga še nisi kupila. Se ti ne zdi, da bi dosegel ravno kontra efekt?
Upam si trditi, da ti, s tisto po riti, nisi naredila nič drugega kot resetirala števec.[/quote]
Gotovo bi se našel tudi kdo, ki bi ga kupil. :)) Malo si pomešala vzgojo odraslega človeka in otroka no.
Če jem sladko pred kosilom, si “zapacam” želodec in potem nisem lačen. Če bi me tako vzgajali kot otroka, bi verjetno danes imel zelo slabe prehrambene navade, tako pa lahko rečem, da sem ponosen nanje.
Eh Krivokljun, kaj da ti napišem. Enkrat me pohvališ, kako me pogrešaš, ker ne pišem dosti na forum, spet drugič me želiš na vsak način diskreditirat. Oba veva o čem se gre, premalo pozornosti dobiš v reali, potem jo moraš pa tu gor iskat. Also, odkar hodim na Mon nisem še nikogar poslal u tri pi.cke materine, ker to definitivno ni moj način izražanja. Torej, kopiraj in prilepi, or it didn’t happen 😉
Eh Krivokljun, kaj da ti napišem. Enkrat me pohvališ, kako me pogrešaš, ker ne pišem dosti na forum, spet drugič me želiš na vsak način diskreditirat. Oba veva o čem se gre, premalo pozornosti dobiš v reali, potem jo moraš pa tu gor iskat. Also, odkar hodim na Mon nisem še nikogar poslal u tri pi.cke materine, ker to definitivno ni moj način izražanja. Torej, kopiraj in prilepi, or it didn’t happen ;)[/quote]
kot bi jaz, ta brilliantna, razumela, je bilo mišljeno na splošno in ne zate….
glede pozornosti si jo pa tudi ti verjetno iskal v tisti temi z objavo ZS, tako da si glih kompetenten…ampak saj vem, kje pa, tisto je bilo čist drugače….jaz nisem razumela;)
Sama si je želela tega. Žalostno kok se znate nekateri sprenevedat, na prvi strani te teme je to lepo razvidno, sem še skopiral, da se ti ne bo treba preveč matrat :
Bom pa jst…dobil si osebno kritiko in nenazadnje košarico:). Zdaj me ne nadleguj več:).[/quote]
Seveda postavljamo meje. Napr.: ne brskaj po moji privat pošti, ZS-ju ipd..[/quote]Tale debata se je začela s tem koliko je koristi oz škode, če otroku postavimo meje in jih potem ne upoštevamo ne mi ne otrok in kakšno sporočilo ima to za otroka, za njegov nadaljnji razvoj. Sam menim, da je manj škode, če mali dobi tisto eno po riti, kot pa če ne osvoji lekcije, ker mu ne znamo/zmoremo/nočemo zadeve razložit/približat drugače.
Sedaj smo prišli do tega kako kdo to počne pri svojih otrocih in vsak opravičuje svoje razloge in “obtožuje” druge in njegove napake, kar pa mislim, da ni bil namen te teme.
V začetku je Krivoklun izpostavila primer otroka, ki se v nekem lokalu ne vede primerno. Seveda je to “primerno” iz vidika nas odraslih, otrok svojega vedenja ne vidi kot neprimernega zato počne stvari, ki jih pač počne nevedoč, da s svojim obnašanjem spravlja v zadrego svoje starše in njihove prijatelje, ki so z njimi na kavi nap.(in še vse naključne goste lokala) …ali pa tudi ne, ker so ti isti starši tudi sami to počeli, ko so bili otroci in se jim to, da njihov otrok ne spoštuje zasebnosti drugih ljudi, ne zdi niti najmanj sporno. Še več, zdi se jim celo imenitno kako si njihov otrok na tak način spodbuja spontanost….
Podobno je s tem, kako, koliko in na kakšen način in kdaj, otroku ugodit v njegovih zahtevah nap po sladicah, ko je majhen in kakšno sporočilo to nosi za nadaljnje življenje.
Otrokov ves svet so njegovi starši, po njih sodi vse ostale ljudi, cel preostali svet. Če se malemu vedno in povsod ugodi, ko mu kaj šine v glavo, otrok dojema, da so pač vsi ljudje na tem svetu zato, da so njemu na voljo. Po tem ključu se ne obremenjuje z mislijo, da imajo tudi drugi svoje zahteve (nap naključni ljudje v lokalu).
V takem primeru ne gre za tisti sladoled, liziko pred kosilom…. ampak ima ta reč nek drug pomen/sporočilo, ki ga daje malemu bitju – da je njemu vse in vedno dovoljeno.
Pa nam je res vse in vedno dovoljeno? Je naš svet (odraslih) res tako “prijazen” do nas kot nekateri tu opisujete, da ste prijazni vedno in povsod do svojega otroka? Na kaj s takim načinom vzgoje pripravljate svojega otroka? Na življenje v “svetu odraslih” ali imate namen biti večno “servis” svojim otrokom, ker sam od sebe bo težko dojel, da živi v zmoti in kasneje, ko bo to dojel trši bo padec na realna tla in posledice so včasih lahko pogubne…..
Menda si ne želite za to svojega otroka? :/
Forum je zaprt za komentiranje.