hiperaktivni otroci na kavi
Popravek: Lahko se veseliš ;), ker te otroci sproti učijo biti starš, če jih le želiš poslušat in razumet kar ti sporočajo.
Menda je najtežje tistim otrokom, katerih starši se ne želijo/nočejo/zmorejo učit….. 😉
A otroku se popušča in vse dovoli, kar mu pade na pamet!? Pri 15 ti bo potem po glavi začel hoditi, razvajen, ker je bil navajen vedno dobiti in izsiliti iz popustljivih in vse dopuščajočih, vzgojno nestanovitnih in medlih staršev, kar si je vbil v glavo že pri 5-letih. Pred kosilom se seveda ne je sladoled, je se tudi tisto, kar se postavi na mizo, vključno s solato…
Čakaj malo, no. Tole so pa buče. Po tej logiki večine naštetih stvari tudi ne razumeš, saj jih vendar še nisi doživel. Pa menda ja ne boš rekel, da si previden samo zaradi preteklih udarcev, ki si jih prejel od staršev?
Nope. Otroci so neprevidni iz čisto drugih razlogov.[/quote]
Boom, ne moreš enačit otrokovega razmišljanja in izkušenj z razmišljanjem in izkušnjami odraslega človeka. ??? Če si jih kot otrok kdaj dobil po riti, pa nisi razumel zakaj, danes verjetno razumeš, kljub temu, da ti tega nihče ni pojasnil oziroma kljub temu, da te morda avto ni nikoli povozil.
Ko se otrok igra in mu žoga zleti na cesto, pri določeni starosti gotovo še pozabi na starševska opozorila besed. V primeru, da ga starš nima ves čas na očeh, sem prepričan, da bo otrok v nekem momentu pozabil na opozorilo v afektu igre in stekel na cesto, brez da pogleda levo in desno. Seveda je nesreča potem starševa odgovornost, ker ni razumel, da otrok ne razume vsega enako, kot odrasel človek. V primeru, da do nesreče ne pride, bo starš v svojem strahu ali pa jezi (ker ga otrok ni poslušal), otroka tudi udaril, da ga dodatno opozori na morebitno nesrečo, ki bi lahko imela hujše posledice.
Čakaj malo, no. Tole so pa buče. Po tej logiki večine naštetih stvari tudi ne razumeš, saj jih vendar še nisi doživel. Pa menda ja ne boš rekel, da si previden samo zaradi preteklih udarcev, ki si jih prejel od staršev?
Nope. Otroci so neprevidni iz čisto drugih razlogov.[/quote]Sadni je nap predlagal slike, kar bi pomenilo, da otroku pokažeš sliko nekoga, ki je padel s kolesom in mali bo vedel kako se vozit z njim, ker je videl na sliki kako se ne vozit s kolesom……
Buče….. 😉
Govorim o malih otrocih, ki se resnično ne zavedajo pravega pomena besed oz nekega širšega pomena povedanega, ker preprosto nimajo še lastnih izkušenj in zadeve nimajo s čim primerjat.
Podobno nekdo ne zna še prav dobro vozit kolesa, dokler enkrat orng ne pogrne z njim 😉 Od takrat naprej (nezavedno?) pazi na tiste reči, ki pripeljejo do padca. Pred tem pa mu lahko starši omilijo padec z navodili, ki mu jih posredujejo iz lasnih izkušenj. Na kak način in kako “doživeto” pa se naj odloči vsak sam pač glede na lastne izkušnje “vožnje s kolesom”…… 😉
Dvomim namreč, da bi v taki situaciji starš še enkrat uporabil besede. Katere pa, iste? Bi tvegal, da še enkrat, da ti otrok ponovi isto sceno, ali bi ga želel pred tem zavarovati z eno po riti. Otrok namreč ne doživi nobenega strahu, ko avto pred njim zavre, doživi ga pa, ko dobi od starša po riti. Strahu pred avtom pa ne doživi, ker se ne zaveda posledic. Ko pa jih dobi po riti, pa se bo ta bolečina vtisnila v spomin in bo naslednjič preden bo stekel na cesto, veliko večja verjetnost in se bo pred tem spomnil na preteklo bolečino, se ustavil in se spomnil tudi besed, da mora pogledati levo in desno. Lahko je reči, da vaš otrok nikoli ne bo imel možnosti steči na cesto, ker ga boste vedno imeli na očeh. To vsi starši mislijo, dogaja pa se vseeno.
Vsak pa tudi ni kvalificiran, ne glede na starost.
Hahaha, mojster dvojnih meril, si meni že prilepil moje domnevno spraševanje o uspehu na maturi? So, it didn’t happen, kar sem trdila že takrat in trdim še danes. No, pa je zgodba zaključena. 🙂
Krivokljunka, tebi pa hvala, ker si prepoznala moj namen. 🙂
Se strinjam. Pravica do poštene razlage bi morala biti samoumevna, saj skrb za otroka ne pomeni samo zadovoljevanja njihovih primarnih potreb, ampak celovito pripravo na življenje.
Meni osebno so otroci v “zakaj fazi” (cca. 3 leta) v izziv (kot bi bila na kvizu, ki obljublja ogromno nagrado), poleg tega pa me neskončna veriga zakajev in kakojev uči potrpežljivosti, zato se ne ukvarjam s tem, zakaj me otrok sprašuje, temveč radovednost kvečjemu skušam spodbujati.
It, saj vem. Sam nisem za vzgojo z udarci. Pravim samo, kako deluje in v kakih situacijah jih ljudje uporabljajo in da so včasih lahko bolj koristni, kot kak drug “nepravilen” pristop.
Kar se pa tiče določenih strahov (pred živalmi recimo), pa dvomim, da se kar tako bojijo brez neke slabe izkušnje. Neka izkušnja, po moje, gotovo je, pa četudi je kje samo kaj slišal, narobe razumel, videt po tv in si nekako po svoje razložil.
Verjamem, da tvoji skočijo, ko se ti zadereš “avto”, ampak, kaj pa če se ne zadereš, ker ravno takrat ne opazuješ? Govorili smo o tem, koliko so otroci sposobni sami razumeti določeno nevarnost samo preko naših opozoril, ki jih je otrok dobil, preden se je šel ven igrat. Ker se je mogoče koga bralo, kot da je taka razlaga lahko dovolj za recimo 3 letnega otroka.
Kar pa spet ne pomeni, da jih mora, zato da bo bolje razumel, preden se gre ven igrat, dobiti po riti. :)) Govora je bolj o tem, kako in kaj lahko otrok pri določeni starosti razume dovolj močno, da bo to upošteval vedno, ko bo to potrebno.
Meni se zdi, da se veliko problemov, s kateirmi se soočamo pri vzgoji, da enostavno zreducirati na čas. Čeprav sem vedno mislila, da je bolj pomembna kvaliteta kot kvantiteta časa, ki ga preživimo skupaj, pri malem otroku ugotavljam, da ni točno tako.
Zadnje mesece je moj mož poredko doma in to se pri otroku blazno pozna, saj takrat ko je, je otrok popolnoma v luftu. Ker ga pogreša, se želi igrati z njim. K sta skupaj sama ves dan, se otrok niti pol ure ne koncentrira/zamoti sam, ampak ves čas zgolj animira očeta in skače po njem. Če prideta v kakšen “spor”, ga ta mali ne šlivi pet posto in se upira z vsemi štirimi. Z mano je v zadnjih mesecih preživel veliko časa, in je čisto druga pesem. Tudi ko nečesa “noče” – npr. iti spat – potem popusti, in vse, kar potrebujem, je zgolj to,d a sem odločna. Ko poskuša to storiti moj mož, se mali fizično upira in potem v postelji dere kot nor, ne glede na to, da poskuša različne prijeme.
Junija je bil za nas zelo naporen mesec in sva bila oba z možem na veliko službenih potem. Takrat je otrok tudi 2-3 dni na teden preživel s starimi starši. Ob koncu meseca je bil za naju oba popolnoma neobvladljiv, uporniški, nič se ni dalo dogovoriti in je namerno nagajal.
Tako da moje mnenje je – več časa, kot imaš za vzgojo otroka/kot si ga lahko vzameš za vzgojo otroka, manj so potrebni radikalni ukrepi kot udarec po riti. V skrajnih primerih sem to že naredila, vendar se temu res poskušam izogibati. Saj v končni fazi pričakujem, da otrok ne bo tepel drugih, in mu je/bo to težko dopovedati, če jaz počnem ravno nasprotno.
Verjamem pa, da je veliko odvisno tudi od otroka. Z mojim se da marsikaj dogovoriti in ponavadi s prijaznim pristopom veliko dosežeš, čeprav ima zelo zelo močno voljo. Verjamem pa, da ni z vsemi otroci enako.
Odvisno od tega, če je že prej rekla, da ne sme, potem naj pri tem ostane. Ali pa, če je oče povedal, da se ne sme prej, potem je to velika napaka, če mati popusti.
S tem razvrednoti očetovo vlogo in besede ali pa svojo, če popušča. S popuščanjem, otrok dobi vtis, da beseda staršev ne velja nič. In posledično ni spoštovanja.[/quote]
Robi, jaz mislim, da to ni čisto res. V življenju ni nič dokončno, o vsemu se da pregovarjati in dogovarjati. Življenje je ena velika borba in barantanje in prej, ko otrok to osvoji, bolje bo prišel skozi.
S tem, ko popustiš, ne razvrednotiš svoje besede. Otroku poveš, da si si premislil zato, ker ga imaš rad in ker bi mu rad ugodil, da pa vseeno od njega pričakuješ, da bo pojedel kosilo. S tem otrok dobi občutek, da se ga upošteva in spoštuje. Da živi v svoji družini, kjer lahko soodloča, ne pa da biva v nekakšnem internatu. Obenem pa prevzame obvezo, da bo izpolnil svoj del dogovora (v tem primeru pojedel kosilo).
Tiste bedne fore kot so kar sem rekel, sem rekel, je treba popolnoma opustiti. Zabetonirane prepovedi in zapovedi se v otrocih nabirajo kot gnev in bruhnejo ven, če ne prej v najstniških letih, ko nas prerastejo. Takrat se naenkrat pojavi priložnost, da uveljavijo svojo voljo, ki jo do takrat niso imeli in mislim, da to ni prava pot.
Kar se pa tiče dvojne vzgoje: tudi, če te spočetje otroka preseneti, tega ne moreš reči tudi za rojstvo. Starša imata nekaj še lep čas (vsaj nekaj mesecev), da se dogovorita o načinu, kako bosta vzgajala svojega otroka. Zdaj, če otrok že lahko liže sladoled, sta vidva precej pozna…se ti ne zdi? :)))) To se mi zdi kakor da bi se spravil zidati hišo in se potem čudil da potrebuješ še streho :))
A otroku se popušča in vse dovoli, kar mu pade na pamet!? Pri 15 ti bo potem po glavi začel hoditi, razvajen, ker je bil navajen vedno dobiti in izsiliti iz popustljivih in vse dopuščajočih, vzgojno nestanovitnih in medlih staršev, kar si je vbil v glavo že pri 5-letih. Pred kosilom se seveda ne je sladoled, je se tudi tisto, kar se postavi na mizo, vključno s solato…[/quote]
Matjažko, to govoriš iz izkušenj, al na pamet – kar tako ??
Jaz ogromno jedi ne maram in me ne more nihče prisiliti, da bi jih jedla. Zakaj bi torej silila otroke jesti hrane, ki je ne marajo? Vključno s solato.
A otroku se popušča in vse dovoli, kar mu pade na pamet!? Pri 15 ti bo potem po glavi začel hoditi, razvajen, ker je bil navajen vedno dobiti in izsiliti iz popustljivih in vse dopuščajočih, vzgojno nestanovitnih in medlih staršev, kar si je vbil v glavo že pri 5-letih. Pred kosilom se seveda ne je sladoled, je se tudi tisto, kar se postavi na mizo, vključno s solato…[/quote]
Matjažko, to govoriš iz izkušenj, al na pamet – kar tako ??
Jaz ogromno jedi ne maram in me ne more nihče prisiliti, da bi jih jedla. Zakaj bi torej silila otroke jesti hrane, ki je ne marajo? Vključno s solato.[/quote]
Se ti zavedaš, da so že v slovenskih družinah otroci, ki so lačni, da bi pa še tu prebirali nekaj pri hrani….
Zaradi reda se je tisto, kar mati/oče skuha, če kaj ne odgovarja, pač manj, ali hodite v restavracije?
A otroku se popušča in vse dovoli, kar mu pade na pamet!? Pri 15 ti bo potem po glavi začel hoditi, razvajen, ker je bil navajen vedno dobiti in izsiliti iz popustljivih in vse dopuščajočih, vzgojno nestanovitnih in medlih staršev, kar si je vbil v glavo že pri 5-letih. Pred kosilom se seveda ne je sladoled, je se tudi tisto, kar se postavi na mizo, vključno s solato…[/quote]
Matjažko, to govoriš iz izkušenj, al na pamet – kar tako ??
Jaz ogromno jedi ne maram in me ne more nihče prisiliti, da bi jih jedla. Zakaj bi torej silila otroke jesti hrane, ki je ne marajo? Vključno s solato.[/quote]
S siljenjem se res doseže ravno nasproten učinek, to je da se človeku določena hrana upre in je potem ne poskusi niti kot odrasel. Otrok itak praktično nobene nove hrane, ki jo poskusi, sprva ne mara. Razlika pa je, kako starš pri tem reagira. Ga motivira, da kljub ne preveč prijetnemu okusu še poskusi, ali ga sili, ker otrok “mora vse jesti”, ali pa mu ponudi neko sladkarijo oziroma nekaj kar bo zagotovo pojedel, toliko da bo pač sit in da ne bo tečen. Ne vem pa, če je vse odvisno od starševskega pristopa, ali je od tega, kaj mu bo pasalo, kaj tudi v genih.
Sam načeloma nimam odpora do prav nobene hrane. Lahko jem in tudi jem, vse. Spomnim pa se vsaj ene slabe izkušnje iz vrtca, ko sem po nekem specifičnem živilu bruhal in mi je še dooolga leta ostala v spominu kot “ne dotikaj se več tega”. Vendar jo danes brez težav jem, a ker gre za ocvirke, jih tako ali tako bolj poredko jem, ker niso pogosto na meniju. Ne spomnim pa se nobene podobne izkušnje od doma.
Če sklepam po sebi, lahko rečem, da so ljudje izbirčni predvsem zaradi nekih slabih izkušenj iz načina, kako so bili hranjeni kot otroci, vendar kot pravim, dvomim, da so navade odvisne le od tega načina.
Margot, to ti verjamem, saj vsak gleda iz svoje perspektive in išče razloge, da zagovarja svoja stališča in način vzgoje.
In to ni res, da se o vsemu da pregovarjati in barantati. Marsikaj je določeno in na primer na bencinski postaji se ni možno pregovarjati glede cene bencina. 🙂
Ali pa glede cene na raznih položnicah…Saj veš, tisto glede vode. 🙂
Menim, da si ena izmed tistih mamic, ki večkrat popusti svojemu otroku. In vem, da je v večini primerov tako, da so mame tiste, ki popuščajo. Očetje pa smo bolj dosledni.
Prav tako imamo različna merila o tem, kaj je razvajen otrok in kaj ni.
In v tvoji zgornji trditvi, da otroku popustiš, ker ga imaš rad, že vcepljaš prepričanja, ki ustvarjajo razvajenega otroka. Otrok se nauči ljubezen pogojevati s tem, da mu drugi popuščajo. Hoče, da je po njegovem. Če ne, potem to ni izraz ljubezni. In tako dobimo sebičnega otroka, ki se čuti zavrnjenega, če se mu drugi ne prilagajajo. Težko sprejema drugačnost in različna mnenja.
Če se od otroka zahteva, da izpolni tisto kar se od njega pričakuje in kar je del ustaljenih pravil, potem to ne pomeni, da nima pravice soodločati.
Lahko soodloča in pripomore k spremembi ali prilagajanju pravil. Vendar pa ne tako, da izsiljuje in ne naredi tistega, kar je bilo od njega zahtevano. Pravila se seveda čez čas spreminjajo, saj otrok odrašča.
Če otrok s sitnarjenjem vpliva na moje odločitve, potem se otrok izuri v tej veščini in to postane praksa. Doma imaš tečnega otroka, ki si misli, da ga nimaš rad, če se mu ne pustiš izsiliti. Otrok pa dobi vtis, kako zlahka pride do željenega.
Če sem nekaj rekel, potem to vedno obrazložim. Otrok potem dobro ve, zakaj sem nekaj rekel in zakaj je treba nekaj narediti. Seveda pa ima ponavadi izbiro. Na primer, ni mu treba pojesti kosila do konca, vendar pa potem tudi ne bo sladoleda.
Ali pa, ne bo igranja, dokler ni narejena domača naloga.
A vidva z možem se vedno v vsem strinjata ? 🙂
Dogovor ponavadi nič ne pomaga, saj vsak sledi svojim prepričanjem za katera verjame, da so prava.
Otrok se prej zasmili mami, kot očetu. Pa čeprav mu v resnici sploh ni hudega, kot želi prikazati s svojim sitnarjenjem. 🙂
Stvar je v tem, da si mama ponavadi “sitnarjenje” razlaga drugače, kot oče, zato tudi oba različno ukrepata, ne glede na dogovora. ko otrok sitnari, pridejo na plan prepričanja mame in ate, kako to sitnarjenje dojemata. Mama ponavadi vidi trpečega otroka, oče pa le nekoga, ki izsiljuje. Oba nekako sodita po sebi. :))
Matjažko, to govoriš iz izkušenj, al na pamet – kar tako ??
Jaz ogromno jedi ne maram in me ne more nihče prisiliti, da bi jih jedla. Zakaj bi torej silila otroke jesti hrane, ki je ne marajo? Vključno s solato.[/quote]
Se ti zavedaš, da so že v slovenskih družinah otroci, ki so lačni, da bi pa še tu prebirali nekaj pri hrani….
Zaradi reda se je tisto, kar mati/oče skuha, če kaj ne odgovarja, pač manj, ali hodite v restavracije?[/quote]
Nisem rekla, da si izmišljujemo pri hrani ali pa da mečemo hrano stran, ampak da ne jemo vsega.
Mislim, da je to precejšnja razlika.
Kuham vsak dan.
A otroku se popušča in vse dovoli, kar mu pade na pamet!? Pri 15 ti bo potem po glavi začel hoditi, razvajen, ker je bil navajen vedno dobiti in izsiliti iz popustljivih in vse dopuščajočih, vzgojno nestanovitnih in medlih staršev, kar si je vbil v glavo že pri 5-letih. Pred kosilom se seveda ne je sladoled, je se tudi tisto, kar se postavi na mizo, vključno s solato…[/quote]
Matjažko, to govoriš iz izkušenj, al na pamet – kar tako ??
Jaz ogromno jedi ne maram in me ne more nihče prisiliti, da bi jih jedla. Zakaj bi torej silila otroke jesti hrane, ki je ne marajo? Vključno s solato.[/quote]
Zato, ker otrok ne ve kaj je zdravo in kaj ne. Otroku je pomemben le okus in bi po cel dan jedel samo fast food in sladkarije.
Skoraj vsak dan imamo kakšno zelenjavo in otrokom razložim, da je zdravo jesti zelenjavo in jo morajo pojesti. Dokler ne poje kosila, tako dolgo ni nič drugega in ne sladkarij.
Margot, omenjaš, da otroku popuščaš iz ljubezni, vendar to nima veze z ljubeznijo, ampak se gre za to, da v otroka le preslikavaš svoja prepričanja in želje. Tebi je prioriteta to, da lahko izraziš svoje želje. Otrok je tu le tisti subjekt na katerem to prakticiraš.
Stvar je v tem, da si mama ponavadi “sitnarjenje” razlaga drugače, kot oče, zato tudi oba različno ukrepata, ne glede na dogovora. ko otrok sitnari, pridejo na plan prepričanja mame in ate, kako to sitnarjenje dojemata. Mama ponavadi vidi trpečega otroka, oče pa le nekoga, ki izsiljuje. Oba nekako sodita po sebi. :))[/quote]
Vseeno pa je treba gledati objektivno in znati preceniti ali se gre za izsiljevanje ali pa ne.
Če se ti otrok prepogosto smili in nimaš sposobnosti preceniti ali se gre za izsiljevanje ali ne, bo se dogajalo, da bo otrok vedno jamral in stokal, ko mu ne bo kaj za narediti ali iti v šolo.
Matjažko, to govoriš iz izkušenj, al na pamet – kar tako ??
Jaz ogromno jedi ne maram in me ne more nihče prisiliti, da bi jih jedla. Zakaj bi torej silila otroke jesti hrane, ki je ne marajo? Vključno s solato.[/quote]
Zato, ker otrok ne ve kaj je zdravo in kaj ne. Otroku je pomemben le okus in bi po cel dan jedel samo fast food in sladkarije.
Skoraj vsak dan imamo kakšno zelenjavo in otrokom razložim, da je zdravo jesti zelenjavo in jo morajo pojesti. Dokler ne poje kosila, tako dolgo ni nič drugega in ne sladkarij.
Margot, omenjaš, da otroku popuščaš iz ljubezni, vendar to nima veze z ljubeznijo, ampak se gre za to, da v otroka le preslikavaš svoja prepričanja in želje. Tebi je prioriteta to, da lahko izraziš svoje želje. Otrok je tu le tisti subjekt na katerem to prakticiraš.[/quote]
Najprej na tole odgovorim, potem pa na tisto zgoraj, ker je daljše.
Robi, ko sem spoznala svojega dedca ni jedel skoraj nobene zelenjave. Preprosto je ni maral. Pa je bil že kar star junc, ki je dobro vedel, kaj je zdravo in kaj ne. Prisegal je na meseka in salamce. Danes ne morem zelenjave toliko skuhati, kolikor bi jo lahko pojedel. Z leti se želje/potrebe po določeni hrani spreminjajo…
Znano je, da otroci ne marajo vse vrste zelenjave in s tem, ko boš ti otroka izsiljeval, da ne bo dobil sladkarije, dokler ne bo pojedel tistega, kar v bistvu tebi paše, boš dosegel ravno nasprotno. To ti preslikavaš svoja prepričanja in želje, ker ti misliš, da je za njega dobro. Ponudi otrokom tisto, kar jim paše, npr korenje, špinačo, kumare… to imajo skoraj vsi otroci radi.
Jaz mislim, da so prepričanja tista, ki so odločilna.
Če bomo mi kot starši verjeli v nekaj, in bomo to otroku ustrezno predstavili oz. to prepričanje tudi sami na sebi izvajali, da ne bo nobenega hujšega nasprotovanja. Če pa kot starši ne bomo verjeli v nekaj, pa bomo to delali samo zato, ker nam to diktirajo prepričanja drugih, ob tem pa se še slabo počutili (krivo), potem bo to tudi otrok tako jemal. Kot nekaj slabega, se bo temu upiral. Sicer se upira lahko vedno, ampak če imamo mi kot starši napr. konstantno nekaj na krožniku, bo prej ali slej tudi on začel nekaj vsaj nekoliko jesti.
Forum je zaprt za komentiranje.