zvestoba
Ali ni to že dovolj glede na vrsto razmerja?[/quote]
Zame ne…pogrešala bi recimo pogovarjanje…iskreno, o vsem:). Če z nekom sexaš (beri se ne ljubiš), potem se mu ne odpreš tako kot bi se sicer:).[/quote]
Jaz pa ne vidim prav nobenih ovir za pogovore. Morda znajo bit celo manj obremenjeni in bolj iskreni kot drugače. Žal.
Zame ne…pogrešala bi recimo pogovarjanje…iskreno, o vsem:). Če z nekom sexaš (beri se ne ljubiš), potem se mu ne odpreš tako kot bi se sicer:).[/quote]
Jaz pa ne vidim prav nobenih ovir za pogovore. Morda znajo bit celo manj obremenjeni in bolj iskreni kot drugače. Žal.[/quote]
Gre za cel sklop nekih aktivnosti, ki so drugačne pri sexfrendovstvu ali neki resni zvezi. Meni veliko pomeni varnost, občutek ljubljenosti, tisti pogled v očeh, skupna sanjarjenja, pogovarjanje o željah, hrepenenjih itd. Neobremenjenost ni vedno prednost, lahko je hitro flegmatičnost.
Jaz pa ne vidim prav nobenih ovir za pogovore. Morda znajo bit celo manj obremenjeni in bolj iskreni kot drugače. Žal.[/quote]
Gre za cel sklop nekih aktivnosti, ki so drugačne pri sexfrendovstvu ali neki resni zvezi. Meni veliko pomeni varnost, občutek ljubljenosti, tisti pogled v očeh, skupna sanjarjenja, pogovarjanje o željah, hrepenenjih itd. Neobremenjenost ni vedno prednost, lahko je hitro flegmatičnost.[/quote]
Verjamem. Pa saj nihče ne trdi, da so seks zveze nekaj trajnega in nekaj v kar bi se nekdo podajal celo življenje.
V klasičnih zvezah se vse isto dogaja, nekatere so lepe, nekatere pač niso. Ampak tu so tisti, ki se zavzemajo(mo) za klasične zveze, vsi po spisku zadrti klerikalci, ki nimajo pojma o življenju, ki trpijo, ker ne vejo, kaj zamujamo etc
Zvestoba kot taka je na nek način zaščita partnerjem (staršem) in otrokom. In nima tako malo skupnega z ljubeznijo. V odprti zvezi, fukfrendovstu in podobnih različicah je jaz ne vidim.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Gre za cel sklop nekih aktivnosti, ki so drugačne pri sexfrendovstvu ali neki resni zvezi. Meni veliko pomeni varnost, občutek ljubljenosti, tisti pogled v očeh, skupna sanjarjenja, pogovarjanje o željah, hrepenenjih itd. Neobremenjenost ni vedno prednost, lahko je hitro flegmatičnost.[/quote]
Verjamem. Pa saj nihče ne trdi, da so seks zveze nekaj trajnega in nekaj v kar bi se nekdo podajal celo življenje.[/quote]
Za nameček niti niso obvezne in te nihče ne sili vanje.
nekdo ki gre v zvezo..se VSAJ trudi…????
Torej trdiš, da je biti v zvezi težko?
In samski lažje?
Jaz sem pa mislil, da je vam vezanim v vaših srečnih vezah enostavno LEPO.
Tebi v tvoji vezi že ni kaj dost lepo, se mi zdi. Če bi ti bilo, ne bi tolk poudarjal travm, ki jih je treba predelati, temveč bi poudaril radost, srečo, veselje.
Da je biti samski lažje? Ne ve, tudi samski imamo probleme, samo si ne dajemo virtualnih medalj za to, ker jih uspešno prenašamo.
Robi, sam si s eodločil za vezo. Če si se odločil zaradi duržbenih pritiskov, ne vali zdaj krivde na nas samske, ker en bijemo enake bitke, kot ti.
V klasičnih zvezah se vse isto dogaja, nekatere so lepe, nekatere pač niso. Ampak tu so tisti, ki se zavzemajo(mo) za klasične zveze, vsi po spisku zadrti klerikalci, ki nimajo pojma o življenju, ki trpijo, ker ne vejo, kaj zamujamo etc
Zvestoba kot taka je na nek način zaščita partnerjem (staršem) in otrokom. In nima tako malo skupnega z ljubeznijo. V odprti zvezi, fukfrendovstu in podobnih različicah je jaz ne vidim.[/quote]
Problem tega etiketiranja jaz vidim predvsem v tem, da nekateri t.im. zagovorniki postavljajo svoja načela in prepričanja nad načela in prepričanja tistih, ki mislijo nekoliko drugače ter iščejo vzroke za to ne vem kje v njihovi psihi.
Drži:). Ampak naša dejanja nas zaznamujejo, tako ali drugače. Tudi če nekaj počneš in veš, da ne bo tako na dolgi rok, s tem živiš in dihaš danes. Lahko te spremeni, lahko si zaradi tega zapraviš pravo in iskreno priložnost:).[/quote]
Mislim, da je tak način razmišljanja popolnoma neproduktiven. Konec koncev z marsičem še lahko zamudimo nekaj še boljšega. Velikokrat pa to boljše le zgleda boljše, v resnici pa, če ne bi zamudili, bi se lahko izkazalo čisto drugače.
Drži:). Ampak naša dejanja nas zaznamujejo, tako ali drugače. Tudi če nekaj počneš in veš, da ne bo tako na dolgi rok, s tem živiš in dihaš danes. Lahko te spremeni, lahko si zaradi tega zapraviš pravo in iskreno priložnost:).[/quote]
Huh, koliko oportunizma je v tej temi. Torej, nekdo od sodelujočih je zvest zaradi tveganja, da bi izgubil partnerko, ker bi potem težko našel drugo, tebi se pa ff zdi švoh, ker bi zaradi tega lahko zamudila ugodno priliko …
Počasi bom potrdila Spiderjev komentar, da se človeku počasi res lahko priskutijo resne zveze.
Drži:). Ampak naša dejanja nas zaznamujejo, tako ali drugače. Tudi če nekaj počneš in veš, da ne bo tako na dolgi rok, s tem živiš in dihaš danes. Lahko te spremeni, lahko si zaradi tega zapraviš pravo in iskreno priložnost:).[/quote]
Mislim, da je tak način razmišljanja popolnoma neproduktiven. Konec koncev z marsičem še lahko zamudimo nekaj še boljšega. Velikokrat pa to boljše le zgleda boljše, v resnici pa, če ne bi zamudili, bi se lahko izkazalo čisto drugače.[/quote]
Ja, res je. Samo če gre nekdo v sexfrendovstvo zaradi razočaranja v “klasičnih” vezah, živi po načelu izkoristi danes in se ne zanimaj za jutri, potem to slej kot prej pride ven, se izkaže za nekaj, kar ni ničesar doprineslo v našem lajfu, nam povzročilo še večjo zmedo, večje breme. Govorim o tem, kako so lahko nekatera naša dejanja povsem prazna.
Drži:). Ampak naša dejanja nas zaznamujejo, tako ali drugače. Tudi če nekaj počneš in veš, da ne bo tako na dolgi rok, s tem živiš in dihaš danes. Lahko te spremeni, lahko si zaradi tega zapraviš pravo in iskreno priložnost:).[/quote]
Huh, koliko oportunizma je v tej temi. Torej, nekdo od sodelujočih je zvest zaradi tveganja, da bi izgubil partnerko, ker bi potem težko našel drugo, tebi se pa ff zdi švoh, ker bi zaradi tega lahko zamudila ugodno priliko …
Počasi bom potrdila Spiderjev komentar, da se človeku počasi res lahko priskutijo resne zveze.[/quote]
Ne, nisem tako mislila:). Zvestoba ne sme biti povezana s tveganjem. Saj nisi z nekom zato, da ga dušiš v razmerju ali da se kdo boji izgube, ker ne bi našel več zadovoljive zveze. Meni se zdi sexfrendovstvo prazno, ne glede na rok trajanja. In če to vem danes, potem se lahko hkrati zavedam vseh priložnosti, ki bi jih s takšnim načinom lajfa zamujala:).
V klasičnih zvezah se vse isto dogaja, nekatere so lepe, nekatere pač niso. Ampak tu so tisti, ki se zavzemajo(mo) za klasične zveze, vsi po spisku zadrti klerikalci, ki nimajo pojma o življenju, ki trpijo, ker ne vejo, kaj zamujamo etc
Zvestoba kot taka je na nek način zaščita partnerjem (staršem) in otrokom. In nima tako malo skupnega z ljubeznijo. V odprti zvezi, fukfrendovstu in podobnih različicah je jaz ne vidim.[/quote]
To se tudi meni zdi logično. Saj pa v odprto vezo greš ravno zaradi tega, da te ne skrbi zvestoba in strah pred izgubo ljubljene osebe.
Spider…Dobro veš, da v nobenem odnosu ni samo lepo. So takšni in drugačni trenutki in če imaš nekoga rad, boš tudi slabe trenutke premagal..
Da je samskim lažje, trdite tisti, ki ste samski. In se s tem strinjam…Vendar nisi v vezi zato, da bi se kaznoval in potem krivil druge, ampak zato, ker dobre plati resne veze še vedno pretehtajo prednosti samskega življenja.
Če sklepam po sebi in če bom kdaj spet samski, bi ostal samski le, če bi obupal nad ženskami. Da bi se zaradi slabih izkušenj odločil, da ne bom več tvegal razočaranja, ki ga lahko s sabo prinese propadla veza.
V klasičnih zvezah se vse isto dogaja, nekatere so lepe, nekatere pač niso. Ampak tu so tisti, ki se zavzemajo(mo) za klasične zveze, vsi po spisku zadrti klerikalci, ki nimajo pojma o življenju, ki trpijo, ker ne vejo, kaj zamujamo etc
Zvestoba kot taka je na nek način zaščita partnerjem (staršem) in otrokom. In nima tako malo skupnega z ljubeznijo. V odprti zvezi, fukfrendovstu in podobnih različicah je jaz ne vidim.[/quote]
To se tudi meni zdi logično. Saj pa v odprto vezo greš ravno zaradi tega, da te ne skrbi zvestoba in strah pred izgubo ljubljene osebe.[/quote]
Kako pa ti to veš, glede na to, da se drugega kot resnih zvez ne greš? Spet ljudem, ki so pičico drugačni od tebe, podtikaš, kakšni so. Čisto taki so, kot ti, samo da naredijo včasih kak korak levo in desno, ti pa samo po sredini ceste naravnost naprej.
Vsekakor je nekomu, ki NI prerasel otroške miselnosti težko v življenju in mu je muka za karkoli se potrudit. Tako neizmerno trpi ob pogledu na osebek drugega spola (če ni HS), ki je nap. lepši od primerka s katerim trenutno živi. Zadeva je identična za oba spola.
Tu se je vnela razprava o zvestobi, ki lepo odslika o čem in kako ljudje razmišljamo. Zvestoba nekomu predstavlja muko, trpljenje, drugemu veselje, mu ni odrekanje nečemu in sedaj vsak iz svojega zornega kota zagovarjamo svoja čustva/občutke, ki jih doživljamo ob omembi tega pojma.
Zdi se mi, da s toliko čustvi ne bomo “rešili” te teme (kot da kdaj kaj rešimo…. 😉 zato bi si dovolil na stvar pogledat malo bolj “tehnično”. Verjetno v današnjem času (blagostanja) zadeva ni toliko pomembna je pa nekoč bila, da smo sploh nastali in preživeli do danes, kot vrsta.
Ko se otrok rodi ima svoje potrebe, ki mu jih v prvih dneh zadovoljuje mama. Zelo malo ima svoje volje (malo pobrca, se nasmeje, zajoka…) zato je mama tista, ki ga ohranja pri življenju. On to ve in vse kar rabi naredit je da zajoka in ona mu bo ustregla. Kasneje otrok raste in bi lahko postoril že marsikaj sam pa raje cvili in čaka mamo. Na nek način jo čustveno izsiljuje, vrši pritisk na njena čustva (in ona kot mama se temu ne more upreti oz zelo težko ;). In ta reč se dogaja (danes) še daleč v odraslo dobo “otroka”, mama mu še vedno streže, čeprav za to ni več nobene realne potrebe. S takšnim načinom “vzgoje” pa v njem vzbuja lažni občutek večvrednosti, ki mu kasneje onemogoča, da bi s svojim partnerjem vzpostavil nek zadovoljujoč odnos, partnerstvo s takim odnosom je pa pomembno za ohranitev take vrste, kot smo ljudje (malo potomcev, ki se kasno osamosvojijo). Tudi sicer v življenju taka oseba rabi nekoga, da ji “streže”, ker enostavno ni sposobna samostojnega življenja. Vse ji je pretežko, vse ji predstavlja prevelik napor, za vse se je potrebno trudit, nikjer ni več tistega kar je bila vajena v družini, ob čemer je zrasla…. da je malo pojokcal in je mama pritekla in mu ustregla…..
Nepojmljivo je to da se mora za nekaj potrudit, v njegovem načinu razmišljanja je to največja muka.
Takšna so tudi njegova razmerja z drugimi, ok je zaljubljenost, ko plava na občutkih sreče ali pa kakšne ff v katerem poteši svoje osnovne življenjske potrebe in zadevo (partnerja) po uporabi zavrže. Včasih se mu niti to ne da več počet in ima raje vezane, ki se po uporabi same odstranijo ;).
Nič ni narobe, če se nekdo gre razne oblike spolnosti, življenje z več partnerji…. , dokler se tu ne pojavi stranski produkt seksa (beri otrok), to je pa nova oseba, do katere imamo neko odgovornost, ki je pa “veliki otrok” ni sposoben nudit, ker je enostavno ni nikoli dojel, poosebil.
Tudi sicer mu vseskozi nekaj manjka in “išče” menja partnerje in v teh menjavah išče zadovoljstvo, srečo, izpolnitev…ne vem kaj. To so samo poti, da se sooči z “bolečino” na osnovi katere bi lahko zamenjal svoje otroško razmišljanje z nečim na osnovi česar sploh obstajamo, da se spravi v resonanco s tistim kar nosimo vsi mi v sebi. Ta spoznanja bi moral že davno osvojit, ko je bil še otrok, pa ni imel nikogar ob sebi (oče), da bi mu nudil pogoje ob katerih bi spoznal, da rabi spoštovat tistega/tisto, ki ga hrani, ki ga je rodila, ki mu je podarila življenje.
Preprosto rabimo oba starša, ki opravita vsak svojo vlogo, da kasneje ne dojemamo življenja in njegov smisel, kot trpljenje in se ne vdajamo cenenemu hedonizmu.
Ps
Hvaljen Jezus,
pa ne preveč Matjažka napadat, ker on je šele kaplan…. 🙂 😀
Ko berem teme kot je tale se vprašam, zakaj je sploh smiselno skupaj z nekom živet, če je pa očitno to tako težko?
Recimo ali ni bolje imeti partnerja, živita pa vsak na svojem naslovu? Potem ni prepirov kdo bo čistil, kdo bo kuhal, kdo bo plačal račune in tako naprej. Meni se zdi vse skupaj bolj smotrno in ni nobenih težav. Govorim za pare brez otrok.
Ker, ko berem kako živijo eni v skupnih gospodinjstvih berem predvsem razne jamranja. Ona mora njemu čistit, kuhat, prat, kaj pa on počne?
Če pa živita narazen pa vsak svoje stvari uredi in to je to.
Vsekakor je nekomu, ki NI prerasel otroške miselnosti težko v življenju in mu je muka za karkoli se potrudit. Tako neizmerno trpi ob pogledu na osebek drugega spola (če ni HS), ki je nap. lepši od primerka s katerim trenutno živi. Zadeva je identična za oba spola.
Tu se je vnela razprava o zvestobi, ki lepo odslika o čem in kako ljudje razmišljamo. Zvestoba nekomu predstavlja muko, trpljenje, drugemu veselje, mu ni odrekanje nečemu in sedaj vsak iz svojega zornega kota zagovarjamo svoja čustva/občutke, ki jih doživljamo ob omembi tega pojma.
Zdi se mi, da s toliko čustvi ne bomo “rešili” te teme (kot da kdaj kaj rešimo…. 😉 zato bi si dovolil na stvar pogledat malo bolj “tehnično”. Verjetno v današnjem času (blagostanja) zadeva ni toliko pomembna je pa nekoč bila, da smo sploh nastali in preživeli do danes, kot vrsta.
Ko se otrok rodi ima svoje potrebe, ki mu jih v prvih dneh zadovoljuje mama. Zelo malo ima svoje volje (malo pobrca, se nasmeje, zajoka…) zato je mama tista, ki ga ohranja pri življenju. On to ve in vse kar rabi naredit je da zajoka in ona mu bo ustregla. Kasneje otrok raste in bi lahko postoril že marsikaj sam pa raje cvili in čaka mamo. Na nek način jo čustveno izsiljuje, vrši pritisk na njena čustva (in ona kot mama se temu ne more upreti oz zelo težko ;). In ta reč se dogaja (danes) še daleč v odraslo dobo “otroka”, mama mu še vedno streže, čeprav za to ni več nobene realne potrebe. S takšnim načinom “vzgoje” pa v njem vzbuja lažni občutek večvrednosti, ki mu kasneje onemogoča, da bi s svojim partnerjem vzpostavil nek zadovoljujoč odnos, partnerstvo s takim odnosom je pa pomembno za ohranitev take vrste, kot smo ljudje (malo potomcev, ki se kasno osamosvojijo). Tudi sicer v življenju taka oseba rabi nekoga, da ji “streže”, ker enostavno ni sposobna samostojnega življenja. Vse ji je pretežko, vse ji predstavlja prevelik napor, za vse se je potrebno trudit, nikjer ni več tistega kar je bila vajena v družini, ob čemer je zrasla…. da je malo pojokcal in je mama pritekla in mu ustregla…..
Nepojmljivo je to da se mora za nekaj potrudit, v njegovem načinu razmišljanja je to največja muka.
Takšna so tudi njegova razmerja z drugimi, ok je zaljubljenost, ko plava na občutkih sreče ali pa kakšne ff v katerem poteši svoje osnovne življenjske potrebe in zadevo (partnerja) po uporabi zavrže. Včasih se mu niti to ne da več počet in ima raje vezane, ki se po uporabi same odstranijo ;).
Nič ni narobe, če se nekdo gre razne oblike spolnosti, življenje z več partnerji…. , dokler se tu ne pojavi stranski produkt seksa (beri otrok), to je pa nova oseba, do katere imamo neko odgovornost, ki je pa “veliki otrok” ni sposoben nudit, ker je enostavno ni nikoli dojel, poosebil.
Tudi sicer mu vseskozi nekaj manjka in “išče” menja partnerje in v teh menjavah išče zadovoljstvo, srečo, izpolnitev…ne vem kaj. To so samo poti, da se sooči z “bolečino” na osnovi katere bi lahko zamenjal svoje otroško razmišljanje z nečim na osnovi česar sploh obstajamo, da se spravi v resonanco s tistim kar nosimo vsi mi v sebi. Ta spoznanja bi moral že davno osvojit, ko je bil še otrok, pa ni imel nikogar ob sebi (oče), da bi mu nudil pogoje ob katerih bi spoznal, da rabi spoštovat tistega/tisto, ki ga hrani, ki ga je rodila, ki mu je podarila življenje.
Preprosto rabimo oba starša, ki opravita vsak svojo vlogo, da kasneje ne dojemamo življenja in njegov smisel, kot trpljenje in se ne vdajamo cenenemu hedonizmu.
Ps
Hvaljen Jezus,
pa ne preveč Matjažka napadat, ker on je šele kaplan…. 🙂 :D[/quote]
Res je, odsotni oče se pozna pri Spiderju. On je eksemplarni primer tega, kar si opisal. :)))
Samskost za nedoločen čas ni “naravno stanje”. Dolgotrajna samskost pomeni težave v pomembni sferi človeka – to je ljubezensko področje. Zakaj pa ima nekdo tu težave, pa kot sam ugotavljaš, je to v veliki meri povezano z vzgojo in kvaliteto odnosa staršev. Nesposobnost vezati se z nekom dlje od FU-frenda, priča o resni “čustveni zakrnelosti” in nesposbnosti vstopati v globlje odnose s partnerjem ,kar pomeni biti tudi ranljiv..
Forum je zaprt za komentiranje.