Zakaj biti samski
Mislim, da nihče ne dvomi v te naštete prednosti.
Seveda pa so to prednosti le zato, ker ti zaradi osebnostnih značilnosti in prepričanj, odnos predstavlja v glavnem le težave in konflikte.
Kdor pa zna živeti v odnosu ter biti z nekom zadovoljen, pa bo tudi v samem odnosu videl prednosti.
V odvisnosti od tega ali je bolj zadovoljen, če je sam ali pa v odnosu, potem temu primerno “izbere” način življenja. Ali na kratko povedano, izbere tisto, kar se mu bolj splača. Merilo pa je več zadovoljstva oziroma manj konfliktov.
Samskost ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, kakor tudi biti v zvezi z nekom. Izkusiti samskost je pomembno, še posebej za tiste ljudi, ki so težko sami. Vendar na dolgi rok človeku ni dobro biti sam, ker določene naravne in tudi čustveno-psihološke potrebe lahko zadovoljimo samo v paru. Narava nas ni naredila za samotarje, torej če je nekdo “kronično samski”, živi na nek način nenaravno ali “nezdravo”. In če se zoperstavljamo “mogočni naravi”, katere del smo, pobere od nas določene “davke”, kar nam je le v škodo.
Prednosti, pomankljivosti…pomembno je, da se človek dovolj dobro pozna in ne vztraja nekje, kjer je družba opredelila, da je ok, sam pa trpi kot žvau. Če je nekdo težko sam in se raje naslanja na drugega, je bolj suveren v partnerskem odnosu, ki mu daje varnost ipd. ter se s tem strinja njegov partner, zakaj pa ne? Ljudje uživamo v različnih vlogah, nekateri bolj v dajanju, drugi v sprejemanju. Vse je prav, dokler je to v interesu dveh, ki vstopata v odnos.
Praviš, da na dolgi rok človeku ni dobro biti sam? Kje si to prebral?:) Ja, možno…pri nekaterih, ne moreš pa to sprejeti kot občo resnico. Čar narave je ravno v tem, da vidiš tudi različnost. Kdor ima s tem problem, naj se raje vpraša ali živi takšno življenje kot si ga je izbral sam ali so ga determinirali drugi. Ljudje se radi zoperstavljamo, ironično je, da smo najbolj ogroženi od svoje vrste, od tistih ljudi, ki postavljajo kriterije, kaj je prav in kaj narobe. Za kakšno ceno? Da samotar postane družabni človek, v središču pozornosti, ker se to od njega pričakuje in s tem dokazuje svoj “zdrav” odnos do sveta. V katerem stoletju smo?
A bejž no:)). In o tem ravno ti, ki si samotar.[/quote]
Goldfiševa, ne širi krivih informacij, ženske bodo pomislile, da sem še prost, potem se mi bo srce trgalo, ko jih bom moral vljudno zavračati oz. odslavljati kar preko zasebnih sporočil. :D[/quote]
A veš, imaš tudi ljudi v nekih kvazi zvezah in so močno osamljeni. Samotar vsaj ve, zakaj je samotar, tako se je odločil, ker mu paše in se dovolj dobro pozna, da lahko uživa v tem:).
Imaš prav, ti nisi samotar, ker še iščeš svoj prostor pod soncem, z ali brez…:).
Prednosti, pomankljivosti…pomembno je, da se človek dovolj dobro pozna in ne vztraja nekje, kjer je družba opredelila, da je ok, sam pa trpi kot žvau. Če je nekdo težko sam in se raje naslanja na drugega, je bolj suveren v partnerskem odnosu, ki mu daje varnost ipd. ter se s tem strinja njegov partner, zakaj pa ne? Ljudje uživamo v različnih vlogah, nekateri bolj v dajanju, drugi v sprejemanju. Vse je prav, dokler je to v interesu dveh, ki vstopata v odnos.
Praviš, da na dolgi rok človeku ni dobro biti sam? Kje si to prebral?:) Ja, možno…pri nekaterih, ne moreš pa to sprejeti kot občo resnico. Čar narave je ravno v tem, da vidiš tudi različnost. Kdor ima s tem problem, naj se raje vpraša ali živi takšno življenje kot si ga je izbral sam ali so ga determinirali drugi. Ljudje se radi zoperstavljamo, ironično je, da smo najbolj ogroženi od svoje vrste, od tistih ljudi, ki postavljajo kriterije, kaj je prav in kaj narobe. Za kakšno ceno? Da samotar postane družabni človek, v središču pozornosti, ker se to od njega pričakuje in s tem dokazuje svoj “zdrav” odnos do sveta. V katerem stoletju smo?[/quote]
Narava nima toliko veze z družbenimi ureditvami, ki te silijo v nekaj. Naravno ne pomeni družbene prisile, kjer kultura določa, kako in s kom bi naj živel. Naravno je to, da je v človeka nekako vcepljeno, da hrepenimo po nekom drugem, da rabimo fizične stike, imamo spolne potrebe, ki prehajajo v višje potrebe pri človeku, torej tudi psihološko-čustvene potrebe po (globokem) zaupanju, razumevanju, deljenju itd.
Ampak Robi, ZMERAJ je manj konfliktov če si samski in ”sam” torej da prideš domov in doma ni nikogar.
s kom boš potem imel konflikt?
biti SAMSKI ni enako biti sam…
upam da to razlikuješ… govoriš o samskosti tvoja definicija pa gre na samoto ne samskost!
Jaz se dnevno socializiram z več ljudmi kot marsikdo ki je v zvezi!!!!
Vidiš krivokljun sploh to ni res.
jaz z veseljem sprejemam (in nimam nobenih težav) sprejeti drugačen življenski stil(če misliš kot dejstvo da pač obstaja in da ga nekdo blizu mene živi)… problem je ker drugi ne želijo sprejet moj življenski stil in me želijo spremenit.
nihče ni rekel da trpijo ampak definitivno pa niso tako svobodni kot jaz in imajo BISTVENO več konfliktov kot jaz.
a misliš da je živet kot domorodec v USA v ”taboriščih” svoboden življenski stil…
so ZELO svobodni in MANJ svobodni življenski stili… in biti v zvezi je DEFINITIVNO med temi drugimi!
To ni naravno, mogoče razen redkih izjem, tudi ta odločitev izhaja prej iz nekih ran, slabih izkušenj z nasprotnim spolom, določenega strahu pred ranljivostjo, kdor želi biti “večno samski” in se nekako izolira, potegne v svoj kokon. Moški, ki so v zvezah, živijo dlje, zakaj? “Stare samice”, ki nimajo nikogar, so pogosto zelo zagrenjene in nezadovoljne ženske, zakaj?
Narava nima toliko veze z družbenimi ureditvami, ki te silijo v nekaj. Naravno ne pomeni družbene prisile, kjer kultura določa, kako in s kom bi naj živel. Naravno je to, da je v človeka nekako vcepljeno, da hrepenimo po nekom drugem, da rabimo fizične stike, imamo spolne potrebe, ki prehajajo v višje potrebe pri človeku, torej tudi psihološko-čustvene potrebe po (globokem) zaupanju, razumevanju, deljenju itd.[/quote]
Za živali je naravno, da sledijo svojemu nagonu. Za rastline je naravno, da se podrejajo le naravnim zakonitostim. Ljudje doživljamo, razmišljamo, se pogovarjamo, iščemo najboljše rešitve, tudi če to presega meje naravnega obnašanja. Saj ne živimo več v votlinah. Za pračloveka je bilo to naravno, danes to ne pomeni vračanje k naravi, ampak nazadovanje v miselnosti. Ni treba, da živiš v brlogu, hodiš brez oblačil, da se počutiš naravnega. Tebe očitno družbene norme omejujejo, jih jemlješ kot nekaj, kar je proti naravi, ne pa za dobro vseh. Saj družba smo ljudje, ni nastala brez nas, torej je v harmoniji s tem, kar izhaja iz nas. Res pa je, da imaš povsod tudi odklone in vsakemu ne paše absolutno vse. Zato imaš svoj um in ga s pridom uporabljaj:).
To ni naravno, mogoče razen redkih izjem, tudi ta odločitev izhaja prej iz nekih ran, slabih izkušenj z nasprotnim spolom, določenega strahu pred ranljivostjo, kdor želi biti “večno samski” in se nekako izolira, potegne v svoj kokon. Moški, ki so v zvezah, živijo dlje, zakaj? “Stare samice”, ki nimajo nikogar, so pogosto zelo zagrenjene in nezadovoljne ženske, zakaj?[/quote]
To je zato ker večina samskih po 40-45 letu starosti je tudi takih primerov ki so ASOCIALNI.
ni samskost pogoj da postaneš čuden in zagrenjen ampak je to že prej, samskost kot jo opisuješ ti je zgolj in samo posledica….
statistiko prikrajaš svojim potrebam 😉
To ni naravno, mogoče razen redkih izjem, tudi ta odločitev izhaja prej iz nekih ran, slabih izkušenj z nasprotnim spolom, določenega strahu pred ranljivostjo, kdor želi biti “večno samski” in se nekako izolira, potegne v svoj kokon. Moški, ki so v zvezah, živijo dlje, zakaj? “Stare samice”, ki nimajo nikogar, so pogosto zelo zagrenjene in nezadovoljne ženske, zakaj?[/quote]
Zame je definicija samotarja predvsem to, da je to oseba, ki se je odločila biti samotar. Kaj so bili njegovo vzvodi za takšno pot, bi lahko teoretizirali…tako kot za vezane ali ločene ljudi, nekdo bi se vtaknil še v tiste, ki so ovdoveli. Sprejemanje drugih je naravno. Saj to ne pomeni, da moraš ti živeti po istem kopitu. Vsak zase ve.
To ni naravno, mogoče razen redkih izjem, tudi ta odločitev izhaja prej iz nekih ran, slabih izkušenj z nasprotnim spolom, določenega strahu pred ranljivostjo, kdor želi biti “večno samski” in se nekako izolira, potegne v svoj kokon. Moški, ki so v zvezah, živijo dlje, zakaj? “Stare samice”, ki nimajo nikogar, so pogosto zelo zagrenjene in nezadovoljne ženske, zakaj?[/quote]
Zame je definicija samotarja predvsem to, da je to oseba, ki se je odločila biti samotar. Kaj so bili njegovo vzvodi za takšno pot, bi lahko teoretizirali…tako kot za vezane ali ločene ljudi, nekdo bi se vtaknil še v tiste, ki so ovdoveli. Sprejemanje drugih je naravno. Saj to ne pomeni, da moraš ti živeti po istem kopitu. Vsak zase ve.[/quote]Ma enostavno nismo narejeno, da bi živeli sami, če bi bili bi se potem tudi “drstili” sami ali pa delili kot amebe…. 😉
Narava nima toliko veze z družbenimi ureditvami, ki te silijo v nekaj. Naravno ne pomeni družbene prisile, kjer kultura določa, kako in s kom bi naj živel. Naravno je to, da je v človeka nekako vcepljeno, da hrepenimo po nekom drugem, da rabimo fizične stike, imamo spolne potrebe, ki prehajajo v višje potrebe pri človeku, torej tudi psihološko-čustvene potrebe po (globokem) zaupanju, razumevanju, deljenju itd.[/quote]
Za živali je naravno, da sledijo svojemu nagonu. Za rastline je naravno, da se podrejajo le naravnim zakonitostim. Ljudje doživljamo, razmišljamo, se pogovarjamo, iščemo najboljše rešitve, tudi če to presega meje naravnega obnašanja. Saj ne živimo več v votlinah. Za pračloveka je bilo to naravno, danes to ne pomeni vračanje k naravi, ampak nazadovanje v miselnosti. Ni treba, da živiš v brlogu, hodiš brez oblačil, da se počutiš naravnega. Tebe očitno družbene norme omejujejo, jih jemlješ kot nekaj, kar je proti naravi, ne pa za dobro vseh. Saj družba smo ljudje, ni nastala brez nas, torej je v harmoniji s tem, kar izhaja iz nas. Res pa je, da imaš povsod tudi odklone in vsakemu ne paše absolutno vse. Zato imaš svoj um in ga s pridom uporabljaj:).[/quote]
Še vedno smo del narave – če nam je to všeč ali ne, čeprav si v svoji oholosti pogosto domišljamo ,da smo si jo podredili in jo obvladujemo. Nad naravo ne moremo biti, ker izhajamo iz nje. Živalskost in nagoni so del nas in vedno bodo, to je naša podstat, kakor tudi ta naša “višja narava”, ki je nadgradnja te podstati, ko presegamo našo instinktivno ali živalsko naravo.
Miselnost nima nič veze z našo “bazično-živalsko naravo”, ker nagonsko ni misliti (mišljenje je višja kognitivna funkcija), ampak odreagirati ali se ravnati po nečem, kar je v nas “zapisala narava”, tako kot ptice selivke najdejo pot na jug ali si splesti gnezdo, poskrbeti za mladiče brez zunanjega vedenje, ni se jim tega treba učiti (s posnemanjem). In v človeku ne najdemo “naravnega zapisa”, ki bi se glasil, da bodi “večno samski”, ker vsa narava teži k razplodu.
No ja, če se topogledno ravnaš po pričakovanjih okolice in ne nazadnje tudi partnerja, potem se temu res lahko mirno reče odpovedovanje, ki ga pa nekako po defaultu povezujem z “žrtvovati se”, saj se v takem primeru nekako odločaš ne čisto po svoji volji. Če pa je tvoj večji interes v nečem drugem – tudi v družini in otrokih, potem težko temu rečem odpovedovanje, saj (vsaj tako bi moralo biti) drugo opustiš prostovoljno. Če pa temu ni tako, potem je resno za razmislit ali ni bila družina pravzaprav napaka.
Živa resnica. Pa saj je tudi logično, če malo bolj pomisliš. V študentskih letih ponavadi spoznaš še največ folka, ok pa v srednji šoli tudi. Potem pa imaš takšne primerke, kot so ti tradicionalneži, ki se pri relativno mladih letih, recimo že pri 30ih odločijo ustalit in imet otroke. Potem pa seveda ves svoj prosti čas namenijo družini, s prijatelji pa počasi začnejo izgubljat stike. Le kaj se bo takšnemu človeku zgodilo, ko ga zapusti žena ? Revežu se sesuje svet ane :>
Seveda smo del narave, tako individumi kot družba. Torej mi v svoji naravnanosti, sožitju z naravo postavljamo okvirje človeštva. Smo soustvarjalci, predvsem tistega dela, ki se dotika mišljenja, razumskega dojemanja sveta, procesov ipd. Po tvojem zapisu bi rekla, da je ubijanje eden izmed primarnih nagonov, tudi tekmovanje in izpodrivanje drugih, slabših od nas, vse po principu, da močnejši preživi. Ja, to je narava. Samo zakaj potem nismo vsi takšni? Kot čuti ptica selivka, da mora na pot…zakaj nas večina preživi in nas nihče ne zaštiha?:) Obeta se preveč razploda, to ni naravno:).
Seveda smo del narave, tako individumi kot družba. Torej mi v svoji naravnanosti, sožitju z naravo postavljamo okvirje človeštva. Smo soustvarjalci, predvsem tistega dela, ki se dotika mišljenja, razumskega dojemanja sveta, procesov ipd. Po tvojem zapisu bi rekla, da je ubijanje eden izmed primarnih nagonov, tudi tekmovanje in izpodrivanje drugih, slabših od nas, vse po principu, da močnejši preživi. Ja, to je narava. Samo zakaj potem nismo vsi takšni? Kot čuti ptica selivka, da mora na pot…zakaj nas večina preživi in nas nihče ne zaštiha?:) Obeta se preveč razploda, to ni naravno:).[/quote]
Nisi razumela, podstat imamo isto kot živali, torej živalsko-nagonsko. Ampak to živalsko-nagonsko ljudje tudi presegamo, a ne, sicer ne bi bilo ne civilizacije in ne kulture. In ko govorimo o biologiji, kamor seveda spada tudi nagon po razmnoževanju, kakor tudi težnja po biti z nekom (partnerjem), kjer velik pomen igrajo tudi naše čustveno-psihološke potrebe, govorimo o tesni povezanosti z naravo.
Živa resnica. Pa saj je tudi logično, če malo bolj pomisliš. V študentskih letih ponavadi spoznaš še največ folka, ok pa v srednji šoli tudi. Potem pa imaš takšne primerke, kot so ti tradicionalneži, ki se pri relativno mladih letih, recimo že pri 30ih odločijo ustalit in imet otroke. Potem pa seveda ves svoj prosti čas namenijo družini, s prijatelji pa počasi začnejo izgubljat stike. Le kaj se bo takšnemu človeku zgodilo, ko ga zapusti žena ? Revežu se sesuje svet ane :>[/quote]
Jap pa ne samo to prijatli ga načeloma nočejo nazaj (ker jih je on skenslal) medtem ko njemu postane bad da jih je pusto odit…
ker na koncu je itak tak. Punce pridejo in grejo prijatelji ostanejo za vedno…
Jaz mam še danes prijatle z osnovne šole!!! in če bi moral izbirat med njimi in punco punca verjetno gladko odleti (če bi mi rekla da al se neham družit z njimi (ker so kao slab vzgled ali karkoli) ali pa ona gre)
bi reko samo adijo fajn se mej 😀
njih nedam za nič na svetu! Niti za vse ženske sveta skupaj v grupnem seksu! (no potem jih napizdim da grejo z mano gledat :P)
Seveda smo del narave, tako individumi kot družba. Torej mi v svoji naravnanosti, sožitju z naravo postavljamo okvirje človeštva. Smo soustvarjalci, predvsem tistega dela, ki se dotika mišljenja, razumskega dojemanja sveta, procesov ipd. Po tvojem zapisu bi rekla, da je ubijanje eden izmed primarnih nagonov, tudi tekmovanje in izpodrivanje drugih, slabših od nas, vse po principu, da močnejši preživi. Ja, to je narava. Samo zakaj potem nismo vsi takšni? Kot čuti ptica selivka, da mora na pot…zakaj nas večina preživi in nas nihče ne zaštiha?:) Obeta se preveč razploda, to ni naravno:).[/quote]
Nisi razumela, podstat imamo isto kot živali, torej živalsko-nagonsko. Ampak to živalsko-nagonsko ljudje tudi presegamo, a ne, sicer ne bi bilo ne civilizacije in ne kulture. In ko govorimo o biologiji, kamor seveda spada tudi nagon po razmnoževanju, kakor tudi težnja po biti z nekom (partnerjem), kjer velik pomen igrajo tudi naše čustveno-psihološke potrebe, govorimo o tesni povezanosti z naravo.[/quote]
Po tej logiki je preseganje tudi v tem, da je nekdo samotar in uživa, čeprav nima v sebi tega zapisa. Tvoje pisanje sem dojela bolj v smislu, da kar je družbeno ni naravno, sedaj praviš, da sta civilizacija in kultura nadgradnja naravnega. Saj tebi nihče ne brani, da greš nazaj v votlino, pusti mnenje mame in babice, bodi to, kar si:).
je pa res, da si samski domišljajo, da imajo, ker so samski, več svobode tipkati nebuloze na netu … žal pa tega nimajo komu, ki bi jih razumel pokazati ☺
Po kakšni logiki samotar uživa “nenaravno stanje”, če ne zadovoljuješ osnovnih potreb po (intimnem in čustvenem) stiku, ki nam ga je vcepila narava? Verjetno pri tebi ni bilo nič drugače na prehodu v puberteto, ko so ti začeli “zizki” rasti, moškim pa dlačice poganjat :))) , da se pojavi naravna težnja skozi zanimanje za nasproten spol – in ta gon je naravni, zelo močan. In vsa narava je tako “tempirana”, razen, po tvoje, tistih “samotarjev užitkarjev”, ki preslišijo klic narave, ker je verjetno z njihovo hormonsko sliko kaj narobe. 😉
Zakaj bit samski?
Pros:
Ne rabis se ozirat na nikogar drugega kot sebe in si lahko na tak nacin uredis zivljenje po svoje.
Ne rabis poslusat tecne punce/zene zakaj se nisi naredil tega in tega, ampak nardis ko si pripravljen (ce gre za kaksno neurgentno stvar)
Nimas obveznosti, nisi vezan na drugo osebo
Ne rabis sprejemat kompromisov
Ne rabis poslusat kako je nimas rad in nevem kaj se vse, samo zaradi tega ker ji zjutraj nisi dal lubcka, ker si ze grozno zamujal v sluzbo
Ne rabis vlagat energije v odnos, pri katerem ni preverjeno da bo obstal, razen ce je res vse tipi topi
Si bolj produktiven v sluzbi in drugje, ker ne seksas oz seksas redko
Cons:
Lahko postanes osamljen
Nimas nikogar s katerim bi delil lepe trenutke
Pogresas blizino in toplino druge osebe
Nimas nikogar, ki bi se mu lahko izpovedal na ravni punca fant oz. zena moz
Nimas podpore od svoje drage
Vse moras postoriti sam
Reden seks (ce mas ogromno sreco. Ogromno!)
Sicer je pa vse odvisno od cloveka do cloveka v kateri situaciji se bolje znajde in kaksne prioritete ima v zivljenju.
Uglavnem vsak bi moral izkusiti oboje in bi takoj videl na cem je.. Slabo razmerje < samsko zivljenje !
Forum je zaprt za komentiranje.