Moški se bojijo močnih žensk!
Robi to sploh ni sporno, ampak mi se pogovarjamo o tem, ko si mu že vse to razložil pa je otrok “izbral”, da se ne bo temu primerno obnašal.
Izbral je v narekovajih zato ker se otrok neprimerno obnaša, ker preprosto ne pozna pravega pomena besed, pravil v družbi in potem počne kar počne…
Od tu naprej Skela zagovarja permisivnost, vse v rokavicah in bo mali sam dojel, povezal konec s krajem, jaz pa bolj grob pristop in da se mora otrok podredit družbeno veljavnim normam, bolj al manj, takoj, ker edino na ta način, v teh pogojih, bo otrok razvil lastne misli v smeri spoštovanja, empatije…
Nak. Spet narobe 🙂
Sem ti že povedala, da tvoja delitev na moško in žensko vzgojo ne drži več.
Zdaj se deli na zastarelo in napredno. Ne glede na spol tistega, ki vzgaja
Ta način, ki ga ti opisuješ, je deloval v patriarhalni družbi (oče bog in batina, mila mama doma,
mama je tolažila in božala, malo pojokcala , oče pa sekal s pasom in grdo gledal)
Danes te domače delitve ni, starša sta enakovredna partnerja, kruh nosita na mizo oba, vzgajata
(po skupnem dogovoru) oba.
Vzgoja “če ne ubogaš, bom očetu povedala” (ker on je pa avtoriteta, kar mama ni) je davno mimo.
Ker – malo pozabljaš sladki dodatek teh blaženih časov – pater familias je “vzgajal” tudi svojo ženo
v bistvu je bila to njegova dolžnost, da se je ona v družbi obnašala primerno….in je bilo na njem tudi,
da jo kaznuje…
Ah, res nam je lahko žal….[/quote]
Moško ženska delitev vzgoje bo obstajala dokler bo obstajal ž in m spol in z njim povezano različno razmišljanje oz različno dojemanje otroka do mame in do očeta, ki ga imamo vgraviranega v gene 😉
Če upaš priznat, ti še danes različno/drugače dojemaš moške kot ženske pa nisi več otrok.
Tisto z batinami bom preskočil, ker sem se že izjasnil, da sproščanje lastnih frustracij na (šibkejših) otrocih, ni vzgoja.
Da se mama izgovarja na očeta kaže zgolj na njeno omejenost, šibkost pred otroci, ker če sta starša usklajena otroci spoštujejo svojo mamo in je njena beseda sveta (za otroke) ravno tako kot očetova. Če pa mama očeta odriva iz vzgoje/odnosa in ga uporablja samo kot priročno strašilo potem pa…. ni močna ženska.
Pred otroki že ne 😉
Ženski da moč pred otroki ravno moški – njen partner (če že ni oče otrok) zato je pomembno v kakšnem odnosu sta.[/quote]
Sori….ampak tole je pa kr neki. Če tole res vse verjameš, sva svetlobna leta narazen.
Če bi imeli vzgojo vgravirano v gene, se ta ne bi spreminjala in bi bila v vseh ljudstvih in v
vseh zgodovinskih domah enaka….in ne bi bilo debate sploh.
Jasno, da je DOJEMANJE mame in očeta različno, kako pa – ampak po mojem je vzgoja skupna in
enotna, po skupnem dogovoru o vrednotah in metodah. KI SE SPREMINJAJO in nimajo veze z geni….
Enako vzgojno metodo lahko uporablja oče ali mati, tu jaz ne vidim ovire v spolu, ampak mi jo boš
gotovo pojasnil….:(
Tale pa vse poseka “Ženski da moč pred otroki ravno moški – njen partner”…na tole pa sploh nimam
odgovora, tako trapasto je….ker ženska je pred otroci brez moči, al kako? Kere buče, pa sej ne
morem verjet….jasno, da je fajn da partnerja v vzgoji DRUG DRUGEGA podpirata….ampak da je
ženska kao brez moškega nemočna pred otroci….ta je pa res trofejna današnjega dne.
Lej, jaz mislim, da sva tolk narazen, da res nima smisla, da se trudiva priti skupaj….
Saj tudi potem, ko je otrok že “izbral”, ne bi smelo biti dileme. Saj le udejanjiš tisto, kar si mu prej dal na izbiro.
Če pa je tvoj namen bila le (prazna) grožnja, ki je potem ne moreš ali ne želiš sprakticirati, potem pa se mora starš zamisliti nad sabo in prej premisliti o svojih ukrepih, preden otroka skuša disciplinirati.
Otrok uvidi, da si neresen, zato se moraš posluževati vedno večje moči in vzgoja postane borba.
Če smo že zašli, pa dajmo čist. 🙂
Kaj ste storili, ko vas je otrok star od enega do dveh let udaril in se pri tem zabaval oziroma kaj bi po vaše bilo pravilno storiti v vlogi starša?
Ojoj…., da sem pa vedel da si želiš priti skupaj z mano bi pa drugače pisal…. 😉 :)))))
Preberi si kake zgodbe mam, ki imajo otroke odvisnike in boš videla kaj vse so naredile “za otroka” in brez podpore partnerja je vse skup bilo nič vredno….otrok jo izkoristi do konca, brez milosti, spoštovanja… :/
Tvoj princip vzgoje ne vključuje spoštovanja do tebe kot starše oz je samo posreden, ker se nočeš direkt soočit z otrokovim neprimernim vedenjem. Postaviš pogoje/meje in ob kršenju uresničiš grožnjo preko nečesa tretjega, ne zahtevaš od otroka direktnega spoštovanja tebe kot avtoritete, kar pri malem otroku povzroča zmedo, mu nalaga preveč odgovornosti, ki ji ni dorasel. Posledično se to lahko kasneje pozna na njegovi samozavesti.
Mu glasno poveš “ne” in primeš za roko, da ga ustaviš.[/quote]
Tisti “NE” bi moral zadostovati, prijemanje za roko nima smisla, ker samo ustavlja njegovo roko (ki je premajhna, da bi lahko naredila kako resno škodo), potrebno je ustavit njegove misli, ki roko poganjajo in to komot dosežeš s strogim obrazom in povzdignjenim glasom in otrok bo vedel, da je heca konec in da se sooča s tvojo nejevoljo, ki ji ne more bit kos. Seveda ne sme dobit potuhe pri nikomer od prisotnih (neglede na njegov odziv!), da spozna, da je ostal sam s svojim neprimernim obnašanjem.
To je res. Vendar ne gre zdaj posploševati ter na podlagi teh primerov sklepati, da so vse mame nesposobne postavljati mej in vzgojiti odgovornega otroka.
Roka ni samo roka. Roka je podaljšek njegovih misli, saj je roka pod nadzorom uma.
Sicer je res tista rokica še premajhna, da bi naredila kakšno škodo, bo pa enkrat zrasla in in če že majhnemu otroku ne daš vedeti, da svojih rok ne more uporabljati za udarjanje, ko mu kaj ne bo všeč, bo pozneje to veliko težje.
Ojoj…., da sem pa vedel da si želiš priti skupaj z mano bi pa drugače pisal…. 😉 :)))))
Preberi si kake zgodbe mam, ki imajo otroke odvisnike in boš videla kaj vse so naredile “za otroka” in brez podpore partnerja je vse skup bilo nič vredno….otrok jo izkoristi do konca, brez milosti, spoštovanja… :/
Tvoj princip vzgoje ne vključuje spoštovanja do tebe kot starše oz je samo posreden, ker se nočeš direkt soočit z otrokovim neprimernim vedenjem. Postaviš pogoje/meje in ob kršenju uresničiš grožnjo preko nečesa tretjega, ne zahtevaš od otroka direktnega spoštovanja tebe kot avtoritete, kar pri malem otroku povzroča zmedo, mu nalaga preveč odgovornosti, ki ji ni dorasel. Posledično se to lahko kasneje pozna na njegovi samozavesti.
Ne vem, a zanalašč popolnoma mimo tolčeš?
Kako posreden? Kako preko nečesa tretjega? Kako ni direktnega spoštovanja?
JAZ postavim mejo in JAZ uresničim prekinitev neželjenega vedenja …kdo pa? Miki miška?
In jaz recimo mislim, da otrok (kasneje) bistveno bolj spoštuje starša, ki je znal svojo avtoriteto
doseči brez prisile. Eno okol ušes lahko da vsak tepec, s tem si res ne pridobiš spoštovanja….
In tista o samozavesti je pa resnično smešna….ja, z nasilnim uveljavljanjem svoje avtoritete in
vsiljevanjem svoje volje brez razlage, pa res vlivaš otroku samozavest….
Mu glasno poveš “ne” in primeš za roko, da ga ustaviš.[/quote]
Tisti “NE” bi moral zadostovati, prijemanje za roko nima smisla, ker samo ustavlja njegovo roko (ki je premajhna, da bi lahko naredila kako resno škodo), potrebno je ustavit njegove misli, ki roko poganjajo in to komot dosežeš s strogim obrazom in povzdignjenim glasom in otrok bo vedel, da je heca konec in da se sooča s tvojo nejevoljo, ki ji ne more bit kos. Seveda ne sme dobit potuhe pri nikomer od prisotnih (neglede na njegov odziv!), da spozna, da je ostal sam s svojim neprimernim obnašanjem.[/quote]
Ta mi je všeč. Je pa lahko problem, če so zraven še prisotni drugi, ki jih njegovo dejanje zabava tako ali drugače. Takrat še tako strog obraz lahko izgubi efekt, saj “nedolžen” otrok skenira okolico, če se je to vsaj enemu od prisotnih dopadlo, ga nasmejalo.
:)))
Ej ti Miki miška… ne se razburjat 😉
Stavim, da si odlična mama in to kar razlagaš je tvoj (ženski) princip vzgoje. Nič ni narobe z njim, če je uravnotežen še z moškim delom, ki pa naj ne bi bil tako….. sočuten, ker v nasprotnem se lahko zadeva sfiži.
Poglej, nihče od staršev si ne želi, da bi njegov otrok podlegel drogam, da bi bil nesamozavesten, da bi imel težave pri vključevanju v družbo, imel probleme s partnerji….itd pa se v vsaki generacij najde čedalje večji % takih, ki imajo ravno te probleme in to ni slučajno, da ta anomalija v družbi sovpada z uvedbo vzgoje, ki jo ti zagovarjaš. Nič ni narobe z njo, problem je ker se je poslužujeta oba od staršev, ker ata vzgaja isto kot mama… ker ni nobene avtoritete, ni jasnih mej, vse je bolj ali manj prepuščeno otroku, ko se bo odločil bo že vedel…. da se mu ja ne bi skrivil las na glavi…
Tako sliko, da se jim naj vse prilagaja, imajo potem deca, ko malo odrastejo in ker se jim ne, ker to ni realno za pričakovat imamo to kar imamo…
Poglej si malo okoli sebe kateri otroci imajo težave z zasvojenostjo, tisti, ki so imeli bolj “špartansko” vzgojo ali tisti, ki so jih starši razvajali z vsem kar je možno? Kateri so bolj sočutni, tisti ki jim starši nudijo “vse”, imajo vsega na pretek ali tisti, ki v materialnem smislu, bolj skromno živijo? Kdo bo raje delil s prijatelji? Kdo se bolj spoštljivo obnaša do stvari in ne nazadnje do svojih staršev?
In zakaj od neke množice otrok/mladih odraslih, ki imajo nap. vsi enak dostop do droge, alkohola… eni podležejo, druge pa ne premami?
V čem je razlika med njimi?
Jaz pravim, da v načinu razmišljanja, ki so ga dobili z vzgojo.
In spet mi hočeš naprtit fizično nasilje kot vzgoji prijem. Zakaj že? Ker se ti zdi, da razumeš kar sem napisal? Dvomim.
In predno še kaj napišeš o samozavesti otroka in posledično odrasle osebe si preberi kako le ta nastaja, iz česa se gradi, ker le ta ne zraste sama od sebe zgolj zato, ker si ti dobra z otrokom in mu daješ samozavesten zgled. To je le (mali) delček od celote.
To je res. Vendar ne gre zdaj posploševati ter na podlagi teh primerov sklepati, da so vse mame nesposobne postavljati mej in vzgojiti odgovornega otroka.[/quote]To se strinjam, upam, da se ni tako bralo, da sem vse posplošil?
Roka ni samo roka. Roka je podaljšek njegovih misli, saj je roka pod nadzorom uma.
Sicer je res tista rokica še premajhna, da bi naredila kakšno škodo, bo pa enkrat zrasla in in če že majhnemu otroku ne daš vedeti, da svojih rok ne more uporabljati za udarjanje, ko mu kaj ne bo všeč, bo pozneje to veliko težje.[/quote]Ja, ja…. Če ga primeš za roko se bo poizkušal izviti, njegove misli bodo še vedno tam “kako bi ga udaril…”, sedaj so samo še zaposlene z mislijo “kako naj izvijem roko”… 😉
Podobno kot, če imaš na štedilniku lonec kipeče vode… ne boš iskal večje pokrovke, da voda ne bo kipela ven, ampak boš odvil plamen/temperaturo in kipenje se bo samo ustavilo.
:)))
Ej ti Miki miška… ne se razburjat 😉
Stavim, da si odlična mama in to kar razlagaš je tvoj (ženski) princip vzgoje. Nič ni narobe z njim, če je uravnotežen še z moškim delom, ki pa naj ne bi bil tako….. sočuten, ker v nasprotnem se lahko zadeva sfiži.
Poglej, nihče od staršev si ne želi, da bi njegov otrok podlegel drogam, da bi bil nesamozavesten, da bi imel težave pri vključevanju v družbo, imel probleme s partnerji….itd pa se v vsaki generacij najde čedalje večji % takih, ki imajo ravno te probleme in to ni slučajno, da ta anomalija v družbi sovpada z uvedbo vzgoje, ki jo ti zagovarjaš. Nič ni narobe z njo, problem je ker se je poslužujeta oba od staršev, ker ata vzgaja isto kot mama… ker ni nobene avtoritete, ni jasnih mej, vse je bolj ali manj prepuščeno otroku, ko se bo odločil bo že vedel…. da se mu ja ne bi skrivil las na glavi…
Tako sliko, da se jim naj vse prilagaja, imajo potem deca, ko malo odrastejo in ker se jim ne, ker to ni realno za pričakovat imamo to kar imamo…
Poglej si malo okoli sebe kateri otroci imajo težave z zasvojenostjo, tisti, ki so imeli bolj “špartansko” vzgojo ali tisti, ki so jih starši razvajali z vsem kar je možno? Kateri so bolj sočutni, tisti ki jim starši nudijo “vse”, imajo vsega na pretek ali tisti, ki v materialnem smislu, bolj skromno živijo? Kdo bo raje delil s prijatelji? Kdo se bolj spoštljivo obnaša do stvari in ne nazadnje do svojih staršev?
In zakaj od neke množice otrok/mladih odraslih, ki imajo nap. vsi enak dostop do droge, alkohola… eni podležejo, druge pa ne premami?
V čem je razlika med njimi?
Jaz pravim, da v načinu razmišljanja, ki so ga dobili z vzgojo.
In spet mi hočeš naprtit fizično nasilje kot vzgoji prijem. Zakaj že? Ker se ti zdi, da razumeš kar sem napisal? Dvomim.
In predno še kaj napišeš o samozavesti otroka in posledično odrasle osebe si preberi kako le ta nastaja, iz česa se gradi, ker le ta ne zraste sama od sebe zgolj zato, ker si ti dobra z otrokom in mu daješ samozavesten zgled. To je le (mali) delček od celote.[/quote]
Mah brez veze res.
Jaz govorim o postavljanju mej, ti meni nazaj, da je to razvajanje (zakaj že?)
Kje TOČNO sem kdajkoli napisala, da ni avtoritete, da je vse prepuščeno otroku, da ni jasnih mej. kjer
se jim vse prilagaja….?? kje?
Ti samo ne štekaš, da je avtoriteto možno imeti tudi, če nisi 120 kilski dec. Spomni se na šolo, ko je
prfoksa od 40 lkil s pojstlo vred obvladovala 30 juncev brez, da bi sploh povzdignila glas…
Ti mi na vsak način hočeš pripisati permisivno vzgojo – ki je čisto nasprotje tega, kar jaz zagovarjam
Jaz NISEM za permisivno vzgojo (in to že lep čas pišem) ker se strinjam, da je to popolna katastrofa
za cele generacije. in se z njo dejansko dela velika škoda, ki jo ti opisuješ.
Pri tej vzgoji we mej ne postavlja, otrok odloča itd ….to, kar ti opisuješ in ja, odrasli, ki so “vzgojeni” na
ta način so precej izgubljeni, če se že prej ne zadrogirajo ali zapijejo.
To, kar jaz opisujem NI permisivna vzgoja
– in en povprečno inteligenten človek bi moral ločiti eno od drugega….
Meni se tvoje postavljanje mej, kot si opisala na primeru z restavracijo, zdi malo mimo, ker….
ne bo imelo efekta, če malemu (mogoče) ni do restavracije toliko kot si ti predstavljaš. Do tebe kot starša mu bo pa vedno! in kot otrok si ne želi imet jeznega starša in bo naredil vse, da se ne bo soočal s tvojo jezo in primerjat eno restavracijo (ali karkoli drugega kar mu je ljubo) s tabo kot staršem se mi zdi popolnoma zgrešeno. Mnogo večji vzvod si ti kot starš kot pa neke materialne dobrine, ki mu jih odteguješ ali ga kupuješ z njimi.
Ja. Meni ni do tega, da bi otrok delal, to kar je prav, “zato, da ne bo mami huda”, ampak zato, ker
je pač tako prav.
Učim ga, da sam loči prav od narobe (seveda mu od začetka precej pomagam pri tem) ne pa, da
se mora za odločitev vedno ravnati po meni in peni na mojih ustih…
Plus tega ga naučim, da posledica napačne odločitve ni jezen starš, ampak pač neprijetnost same
posledice.
To je precej podobno, kot pri razlika med vernikom in ateistom – vernik ne bo (recimo) lagal zato, da
bog ne bo hud, ateist pa zato, ker ve, da to ni prav (pošteno do drugih)…
Otrok dela za starše, dokler ni že tolk izoblikovana osebnost, da se zaveda, kako vse stvari dela zase. To je tako kot prigovarjanje v zvezi s šolo. Ampak otrok se bo še vedno učil za ocene, ne zase, vse dokler tega ne preraste in začne razmišljati drugače. Zato je utopično razmišljati, kako bo majhen otrok vse lepo razumsko razdelal in bo delal tisto, kar je prav. Otrok bo nagonsko želel zadostiti staršem, da ne bodo jezni nanj.
Glede vernikov in ateistov kot omenjaš skela…vernik je vzgajan v smeri, da laganje ni primerno, ker se na dolgi rok ne obnese in te palica doleti slej kot prej. Ampak ne od “krvoločnega” boga, ampak od tebe samega, ker se zapleteš v krog samoprevar. Ateist si bo prej vse lepo raztolmačil, da je vse to dobro in prinaša koristi, ker nima nekih jasnih usmeritev, smernic, o katerih bi razmišljal na drugačen način, se sploh ukvarjal s temi problematikami.
Ja. Meni ni do tega, da bi otrok delal, to kar je prav, “zato, da ne bo mami huda”, ampak zato, ker
je pač tako prav.
Učim ga, da sam loči prav od narobe (seveda mu od začetka precej pomagam pri tem) ne pa, da
se mora za odločitev vedno ravnati po meni in peni na mojih ustih…
Plus tega ga naučim, da posledica napačne odločitve ni jezen starš, ampak pač neprijetnost same
posledice.
To je precej podobno, kot pri razlika med vernikom in ateistom – vernik ne bo (recimo) lagal zato, da
bog ne bo hud, ateist pa zato, ker ve, da to ni prav (pošteno do drugih)…[/quote]
Pa misliš oziroma hočeš rečt, da ti dejansko nisi huda oziroma otrok ne čuti tvoje jeze, ko mu poveš, da boste zapustili restavracijo, ker ni ubogal? Se pravi, da na koncu dejansko kaznuješ samo z materialno stvarjo in ne ker bi tudi tebe recimo prizadel s svojim vedenjem. Otrok se mora naučiti tudi, da s svojim vedenjem lahko druge prizadene.
Vernik je vzgajan v smeri, da je laganje GREH, Pika. Nič o tem, da se ne splača in nič o palici.
Greh žalosti (jezi) boga. Grehov ne delamo, da smo bogu všeč in pridemo v nebesa. Če grešimo
(lažemo) se gremo spovedat in pokesat in nam bog ta greh odpusti.
Če tole vse ne drži, pol pa res ne vem, kaj so meni govorili duhovniki…
Ateisti se ravno tako ukvarjajo z etičnimi vprašanji – kaj pa. Ali pa trdiš, da ubijajo, kradejo in lažejo vse
povprek, ker so ugotovili, da se to splača?
Etična načela NISO nastala z religijo…še manj s krščanstvom….
Vernik je vzgajan v smeri, da je laganje GREH, Pika. Nič o tem, da se ne splača in nič o palici.
Greh žalosti (jezi) boga. Grehov ne delamo, da smo bogu všeč in pridemo v nebesa. Če grešimo
(lažemo) se gremo spovedat in pokesat in nam bog ta greh odpusti.
Če tole vse ne drži, pol pa res ne vem, kaj so meni govorili duhovniki…
Ateisti se ravno tako ukvarjajo z etičnimi vprašanji – kaj pa. Ali pa trdiš, da ubijajo, kradejo in lažejo vse
povprek, ker so ugotovili, da se to splača?
Etična načela NISO nastala z religijo…še manj s krščanstvom….[/quote]
Imaš vernike, ki so ovčice in sledijo vsemu, kar se reče. Imaš pa tudi vernike, ki razmišljajo o stvareh in tudi zgodbo o Adamu in Evi jemljejo kot prispodobo. Seveda je govora o grehih, ampak vse kar počneš, je zase, torej sebi škoduješ. Nečemu se ne odpoveduješ, ker se bojiš boga in ker so drugi rekli, da je to greh in se ne spodobi grešiti. Če sam ne prideš do določenih zaključkov, kaj je prav in kaj ne, potem si res uboga ovčica. Imaš takšne in drugačne ljudi, a ne.
Ateisti niso okupirani s kaznovanjem od zgoraj, torej si marsikatero stvar tolmačijo po svoje, kako je njim pisano na kožo:).
tole me pa zanima – od kod etična načela???
ker tja do faraonov nazaj vemo za “boga-božanstvo” …[/quote]
Nastala so seveda od trenutka, ko so nastale skupnosti ljudi, ki so zaradi različnih razlogov (varnost,
boljše možnosti za preživetje) zaživele skupaj.
Za uspešno sobivanje so se posamezniki morali držati nekaterih osnovnih pravil, ki so po vsem svetu
in pri vseh (še tako izoliranih ljudstvih) enaka.
Niso recimo rekli “ne bom ukradel sosedu hrane, da bog (ali božanstvo) ne bo hud”, ampak zato, da
ga ne izženejo iz skupnosti, oziroma za uspešno sobivanje v skupnosti.
Seveda dodatna grožnja z jezo različnih božanstev tudi zaleže….vsaj pri tistih bolj preproste pameti…
(uporabili so jo seveda vedno tisti pametnejši, za dosego svojih ciljev)…
Ja. Meni ni do tega, da bi otrok delal, to kar je prav, “zato, da ne bo mami huda”, ampak zato, ker
je pač tako prav.
Učim ga, da sam loči prav od narobe (seveda mu od začetka precej pomagam pri tem) ne pa, da
se mora za odločitev vedno ravnati po meni in peni na mojih ustih…
Plus tega ga naučim, da posledica napačne odločitve ni jezen starš, ampak pač neprijetnost same
posledice.
To je precej podobno, kot pri razlika med vernikom in ateistom – vernik ne bo (recimo) lagal zato, da
bog ne bo hud, ateist pa zato, ker ve, da to ni prav (pošteno do drugih)…[/quote]Ma ja…. Saj ne rečem, otrok mora neke stvari sam izkusit, mnogo več pa je tega, česar ne želim, da izkusi na svoji koži in mora preprosto ubogat drugače se bo soočil z mojo nejevoljo, ki bo toliko večja kolikor večjo škodo lahko naredi, če ne bo ubogal.
Ti bi pa pustila, da ti otroka avto povozi, se popari, opeče… da sam izkusi?…. Dej nehaj nooooo…
Vsi mi se odločamo na podlagi preteklih izkušenj, ki jih otrok praktično nima! In ti pustiš nebogljeno dete, da se samo odloča? Na osnovi česa se naj odloča? Raje ga pustiš, da izgubljen tava v temi namesto, da bi mu sama dotajčila na njemu razumljiv način, ker…. ker je mami težko gledat otroka kako je razočaran zaradi nje, to je mamam čustveno precej naporno, zato iščejo načine kako otroka ne prizadet, ker s tem ve bolj trpite kot otrok sam… zato pa se rabi očeta pri vzgoji 😉
In otrok se bo počutil varnega ob osebi/staršu, ki namesto njega prevzema odločitve, ne pa da se sam odloča, ko za to še ni sposoben. Sprejemanje odločitev pride šele z leti, do takrat je pa edino prav, da uboga na besedo.
tole me pa zanima – od kod etična načela???
ker tja do faraonov nazaj vemo za “boga-božanstvo” …[/quote]
Nastala so seveda od trenutka, ko so nastale skupnosti ljudi, ki so zaradi različnih razlogov (varnost,
boljše možnosti za preživetje) zaživele skupaj.
Za uspešno sobivanje so se posamezniki morali držati nekaterih osnovnih pravil, ki so po vsem svetu
in pri vseh (še tako izoliranih ljudstvih) enaka.
Niso recimo rekli “ne bom ukradel sosedu hrane, da bog (ali božanstvo) ne bo hud”, ampak zato, da
ga ne izženejo iz skupnosti, oziroma za uspešno sobivanje v skupnosti.
Seveda dodatna grožnja z jezo različnih božanstev tudi zaleže….vsaj pri tistih bolj preproste pameti…
(uporabili so jo seveda vedno tisti pametnejši, za dosego svojih ciljev)…[/quote]
prav hudo strinjam se pa ne s tvojo obrazložitvijo.
Konec koncev je človeštvo ves čas v konfliktnih situacijah, vojnah …. podrejanju … ravno zaradi kršenja (po moje neobstoja!!!) etičnih načel ☺
Ja. Meni ni do tega, da bi otrok delal, to kar je prav, “zato, da ne bo mami huda”, ampak zato, ker
je pač tako prav.
Učim ga, da sam loči prav od narobe (seveda mu od začetka precej pomagam pri tem) ne pa, da
se mora za odločitev vedno ravnati po meni in peni na mojih ustih…
Plus tega ga naučim, da posledica napačne odločitve ni jezen starš, ampak pač neprijetnost same
posledice.
To je precej podobno, kot pri razlika med vernikom in ateistom – vernik ne bo (recimo) lagal zato, da
bog ne bo hud, ateist pa zato, ker ve, da to ni prav (pošteno do drugih)…[/quote]Ma ja…. Saj ne rečem, otrok mora neke stvari sam izkusit, mnogo več pa je tega, česar ne želim, da izkusi na svoji koži in mora preprosto ubogat drugače se bo soočil z mojo nejevoljo, ki bo toliko večja kolikor večjo škodo lahko naredi, če ne bo ubogal.
Ti bi pa pustila, da ti otroka avto povozi, se popari, opeče… da sam izkusi?…. Dej nehaj nooooo…
Vsi mi se odločamo na podlagi preteklih izkušenj, ki jih otrok praktično nima! In ti pustiš nebogljeno dete, da se samo odloča? Na osnovi česa se naj odloča? Raje ga pustiš, da izgubljen tava v temi namesto, da bi mu sama dotajčila na njemu razumljiv način, ker…. ker je mami težko gledat otroka kako je razočaran zaradi nje, to je mamam čustveno precej naporno, zato iščejo načine kako otroka ne prizadet, ker s tem ve bolj trpite kot otrok sam… zato pa se rabi očeta pri vzgoji 😉
In otrok se bo počutil varnega ob osebi/staršu, ki namesto njega prevzema odločitve, ne pa da se sam odloča, ko za to še ni sposoben. Sprejemanje odločitev pride šele z leti, do takrat je pa edino prav, da uboga na besedo.[/quote]
Prav. Tokrat sem ti že eno in isto povedala, da imam vedno bolj jasen občutek, da me zahebavaš.
Tko da….pesni dalje, jest imam res dost.
Nastala so seveda od trenutka, ko so nastale skupnosti ljudi, ki so zaradi različnih razlogov (varnost,
boljše možnosti za preživetje) zaživele skupaj.
Za uspešno sobivanje so se posamezniki morali držati nekaterih osnovnih pravil, ki so po vsem svetu
in pri vseh (še tako izoliranih ljudstvih) enaka.
Niso recimo rekli “ne bom ukradel sosedu hrane, da bog (ali božanstvo) ne bo hud”, ampak zato, da
ga ne izženejo iz skupnosti, oziroma za uspešno sobivanje v skupnosti.
Seveda dodatna grožnja z jezo različnih božanstev tudi zaleže….vsaj pri tistih bolj preproste pameti…
(uporabili so jo seveda vedno tisti pametnejši, za dosego svojih ciljev)…[/quote]
prav hudo strinjam se pa ne s tvojo obrazložitvijo.
Konec koncev je človeštvo ves čas v konfliktnih situacijah, vojnah …. podrejanju … ravno zaradi kršenja (po moje neobstoja!!!) etičnih načel ☺[/quote]
Če hočeš etična načeka kršiti, morajo najprej obstajati, a ne?
Če VEMO, da je neko početje narobe, potem je to obstoj etičnega načela. Če se ga
držiš, je pa druga pesem.
A hočeš reči, da jih recimo verniki ne kršijo?
Forum je zaprt za komentiranje.