Moški, kako bi reagirali ob ženski, ki ne bo mama?
Lahko ti povem, da tole je pa res odvisno od otroka… Moje hčere so tako odprte, da nimajo nobenih težav s sprejemanjem bodočih mačeh… Resnično, pišem iz lastnih izkušenj (imam dve hčerki iz propadle zveze).
Glede tega, ali bi bil moški omenjenih let s takšno partnerko, ki ne more imeti otrok, pa dodajam, da verjemi Robitu, ker govori resnico.
No, moje mnenje je, da v prvem primeru, če tip odkrito pove, kot sem napisala zgoraj, ne gre za zavrženo žensko. Daleč od tega. Pač pa realnost.
Nič potihoma, smo na glas povedale… ti Single33 pa malček provociraš.
Pa o nobenih napakah ni bilo govora. Ker jih tudi ni, tako ne v prvem kot v drugem primeru.
Saj imaš prav…Takšne gledamo tudi pri nas, ne le v Ameriki. :)[/quote]
Zakaj pa pol še ni popravljeno?
Ej a ne da je grdo, da je matjažko napisal, da si ti kot šahovska figura? Meni se to zdi zelo grdo namreč… ko muje težko, pa se vedno nate obrne…[/quote]
Res je…Je pa pomembno, kakšna šahovska figura..Ni isto, če si kmet ali kralj…:)
Verjetno se on sam večkrat počuti kot šahovska figura, ko ga ženske napadajo, on pa mora bežati…:)
Kaj pa, če bi ti njega zaradi drugega ? 🙂
Saj smo vsi egoisti in so nam naše potrebe in prepričanja primarna.
Razlika je le v tem, da se egoističnost ne čuti, če imata dva podobne (sebične) želje.
Če pa ima drugi drugačne želje, pa rečemo, da je egoističen, pa čeprav smo sami prav tako egoistični. Če ne bi bili, nam tuje želje ne bi bile ovira in ne egoistične.
Če govorimo o tem, kar je izpostavila avtorica posta je čisto odvisno kaj ti več pomeni. Ali da imaš svoje otroke.. družino ali da imaš žensko, ki jo imaš rad.
Tistega, kar ti več pomeni se pa res ne odrečeš.[/quote]
Ja,
je tako v naših življenjih, da imaš lahko rad tudi več ljudi/partnerjev (pa ne mislim hkrati). Samo odprt moraš bit in ne preveč navezan (na eno osebo) pa z lahkoto pride tudi še kakšna druga (s katero si isto tako lahko srečen)…
Če govorimo o tem, kar je izpostavila avtorica posta je čisto odvisno kaj ti več pomeni. Ali da imaš svoje otroke.. družino ali da imaš žensko, ki jo imaš rad.
Tistega, kar ti več pomeni se pa res ne odrečeš.[/quote]
Si z nekom zaradi nadalljevanje vrste, zaradi denarja, udobja, tasknih in drugacnih bonosov, ali zaradi njega samega? Problem je samo ce partner razmislja enako. Ce je pravi definitivno, v nasprotnem primeru pa ni nobene skode: pac ni pravi-skenslas in poisces osebo ki te bo imel dejansko rad
Tudi če se človek žrtvuje, je lahko egoist. Egoista ne delajo dejanja, ampak ga dejanja potrjujejo.
Vsi smo egoisti. Tudi tisti, ki se kao žrtvuje, je egoist. Saj se žrtvuje za sebe, ne za drugega. Da on/ona ne bo imel slabe vesti ali kaj podobnega, če ne bo živel po merilih neke družbe.
Zakaj pa naj bi bilo žrtvovanje tako cenjeno. Žrtvovanje pričakujejo samo slabiči.
Kaj pa, če bi ti njega zaradi drugega ? 🙂
Ja kaj, isto. Samo jaz ga ne bi brez razloga (t.j. samo zaradi drugega)[/quote]
To je čisto normalno, nujno vgrajeno v naš preživetveni kodeks, sicer bi, no saj bomo, izumrli. Po moje ima, ok, to zna bit polemično, večji deficit tisti, ki noče otrok, kot tisti, ki jih ne more. Vsaj jaz bi zelo težko živela s takim človekom. Če ne more, je to nekaj drugega, ampak resno sem mislila s tistim, kar sem prej pisala. Sicer pa, da ne bo pomote, jaz nimam neke ihte za imet otroke zaenkrat.
Kar se pa avtorice tiče, pa imam občutek, da je vse skupaj zmešala v neko juho… Ne vem, a se tako začenja partnerstvo. To kar ona piše, je iskanje nadomesten mame, ker moški menda kljub vsej samozadostnosti pač menda ni sposoben biti noseč. Dalje tudi ne razumem, kako si predstavlja kr takoj bit mačeha nekim otrokom, ko še očeta ne pozna… in nekja špekulirat z odnosi med njim in njegovo bivšo… imaginarno… No saj ne rečem, mene že odkar pomnim, fascinira teorija… amapk so meje, kjer se pač mora začeti praksa…
Danes je pa res lep dan 🙂 🙂
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
To je pa verjetno resnica, zato pa iščemo takšnega, s katerim bomo svoje želje najlažje izpolnili. Ampak, če je ljubezen prava, smo se pripravljeni tudi kakšni odrečt. Tu pa več ni egoizma.
Ja, ampak zakaj se odrekamo?
Po moje egoizma ne bi bilo, če ne bi bilo želje (in posledično nobenega odrekanja), potem ne bi moglo niti priti do egoizma.
Al pa se motim?
Tako pač razmišljam, da tudi če se nekomu oz. nečemu odrečeš, še ne pomeni, da izgubiš željo.
Po moje pri resnični ljubezni, sploh ne pride do kontra želje. Vse ti je prav. Zadosti ti je samo ljubezen. In če ni posledično želje, ki bi se ji moral odreči, se nimaš ničemur odrekati…
A sem ful zakomplicirala?
Tako stanje je nekje samo do 1 leta starosti (Vesna V Godina to podaljša do 4. leta, verjetno z razlogom) in kasneje v zgodnji fazi zaljubljenosti, ko si umetno insceniraš te občutke. Potme p ane več. Ljubezen ni to, da ne pride do kontra želje.Ljubezen je to, da lahko z in ob drugem vzajemno rasteš, pa še kaj…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Single33 misli, da provocira, v bistvu pa sploh ne. Samo te stvari niso tako trivialne. Že da instinktivne in moralne principe spraviš skupaj, ni tako enostavno… potem pa še čustva… potem pa še čisto zunanji dejavniki. Nekdo doživi nesrečo in se spremeni, fizično, čustveno, intelektualno… nekdo se samo fizično… pa je za drugega že too much, ker pač tega ne more sprejet…
Ne vem, če bi še provociral, ali pač?
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Single33 misli, da provocira, v bistvu pa sploh ne. Samo te stvari niso tako trivialne. Že da instinktivne in moralne principe spraviš skupaj, ni tako enostavno… potem pa še čustva… potem pa še čisto zunanji dejavniki. Nekdo doživi nesrečo in se spremeni, fizično, čustveno, intelektualno… nekdo se samo fizično… pa je za drugega že too much, ker pač tega ne more sprejet…
Ne vem, če bi še provociral, ali pač?[/quote]
Nič ne provociram, samo sem začuden nad tako različnim tolmačenjem egoizma!!
Tako stanje je nekje samo do 1 leta starosti (Vesna V Godina to podaljša do 4. leta, verjetno z razlogom) in kasneje v zgodnji fazi zaljubljenosti, ko si umetno insceniraš te občutke. Potme p ane več. Ljubezen ni to, da ne pride do kontra želje.Ljubezen je to, da lahko z in ob drugem vzajemno rasteš, pa še kaj…[/quote]
Ljubezen ni SAMO to…
To, kar sem pisala, je zelo idealizirano. Nisem našla še par, ki bi to dejansko čutil. Ali osebo. Vsaj za dlje časa ne. Ja, lahko čutiš mir/ljubezen kratkoročno, recimo nekaj časa, pol dneva… ampak ves čas to ni možno. Takrat lahko tudi si samo neka Ljubezen, nimaš želja. Ampak kot pravim, to je samo stanje, ki mine… Škoda.
Po moje tudi otroci ne čutijo čiste ljubezni. Po moje je bolj njihovo dojemanje, da to kar starš reče, da je to zakon vesolja, no… Ne sprašujejo se še zakaj oz. še nimajo izkušenj in ne vejo…
Hotela sem samo poudarit, da karkoli delamo, delamo tudi v svoje “dobro”, ampak prav imate, nismo zato še egoistični. Ker egoističen je tisti, ki je sebičen oz. dela SAMO v svojo korist. In spet, se tu poraja vprašanje, koliko res delaš še v drugo korist, če se nečemu odrekaš (kot v tem primeru – koliko dobrega bi pa delal partnerskemu odnosu in posledično partnerju, če bi zatajeval svoje želje in se jim odrekal…
Ja, ampak zakaj se odrekamo?
Po moje egoizma ne bi bilo, če ne bi bilo želje (in posledično nobenega odrekanja), potem ne bi moglo niti priti do egoizma.
Al pa se motim?
Tako pač razmišljam, da tudi če se nekomu oz. nečemu odrečeš, še ne pomeni, da izgubiš željo.
Po moje pri resnični ljubezni, sploh ne pride do kontra želje. Vse ti je prav. Zadosti ti je samo ljubezen. In če ni posledično želje, ki bi se ji moral odreči, se nimaš ničemur odrekati…
A sem ful zakomplicirala?[/quote]
Nisi zakomplicirala. Jaz sem površno pojasnil. Verjetno se res ne odrečemo. Le vzamemo tisto, kar nam je ljubše. To pomeni, da neka želja, ki je pri nas nekje na vrhu seznama, lahko čez čas izgubi svojo vrednost, če imamo pred seboj nek nov, pomembnejši cilj. Potem sploh nimamo občutka, da smo se ji odrekli. 🙂
Vsak gleda iz lastne perspektive. Vsaka slaba izkušnja nas le dodatno odvrne od določenih namer, ki bi lahko v nas spet povzročile razočaranje.
Kdor nima preveč slabih izkušenj, bo seveda še vedno poskušal zadovoljiti svojo potrebo po bližini in občutku biti ljubljen.
Stvari niso vedno tako enostavne…Če nekdo, ki ga imaš rad, umre ali pa te zapusti, si se primoran se mu odrečti in iti naprej.
Zaradi tega, kar ti on(a) sam(a) lahko omogoči. Če v njem ali v njej vidiš neko perspektivo in možnost realizacije lastnih želja, potem si z njim/njo.
Seveda se…Samo je pomembno dejstvo ali nam odprta vrata predstavljajo neko izbiro, ki jo želimo.:)
Če v vsem vidimo slabo, so nam vsa vrata zaprta.
Saj te tudi on ne bi brez razloga….:)
Drugega iščeš, če te trenutni več ne zadovoljuje.
A ne da ? En takšen lep sončen dan….Ki prav lepo spominja , da se bliža pomlad in še več takšnih lepih dnevov…:)
Ravno zato, ker tisti, ki jih noče imeti, na nek način ne sprejema tebe, kot ženske s tvojim materinskim čutom in s tem tebe v vlogi mame.
Odpovedal BI se otrokom…
Definitivno…
In kaksno naj bi bilo mnenje o “njej”…nic manj pozitivno, kot prej…s pridihom rahlocutnosti in razumevanja ( ce je problem na njeni strani)…ker ga v takem primeru SE toliko bolj potrebuje…
In nikar ne “lapat”…od bedarija, do ega…itd…
Če imaš nekoga resnično rad…GA IMAS ZARADI NJEGA SAMEGA.
Forum je zaprt za komentiranje.