Moški, kako bi reagirali ob ženski, ki ne bo mama?

Obremenjeni smo sami s sabo. Sebe projiciramo na vse možne dimenzije.

Nekateri se projicirajo v druge. Na primer pišejo na forum pod različnimi nicki in se pogovarjajo med sabo. A misliš, da je to kaka duševna motnja, Robi? Mogoče bi Matjažko to vedel…?

Nekateri se projicirajo v druge. Na primer pišejo na forum pod različnimi nicki in se pogovarjajo med sabo. A misliš, da je to kaka duševna motnja, Robi? Mogoče bi Matjažko to vedel…?[/quote]
Matjažko bo sigurno to vedel….:)
Pogovarjanje s sabo je odsev močne introvertiranosti in želje po pozornosti.

Nekateri se projicirajo v druge. Na primer pišejo na forum pod različnimi nicki in se pogovarjajo med sabo. A misliš, da je to kaka duševna motnja, Robi? Mogoče bi Matjažko to vedel…?[/quote]
Matjažko bo sigurno to vedel….:)
Pogovarjanje s sabo je odsev močne introvertiranosti in želje po pozornosti.[/quote]
Zanimivo… ko smo se že strinjali, da introvertiranost ni nekaj slabega… a misliš, da je možna introvertiranost brez pretirane želje po pozornosti?

Matjažko bo sigurno to vedel….:)
Pogovarjanje s sabo je odsev močne introvertiranosti in želje po pozornosti.[/quote]
Zanimivo… ko smo se že strinjali, da introvertiranost ni nekaj slabega… a misliš, da je možna introvertiranost brez pretirane želje po pozornosti?[/quote]
Možna je.
Zgornji primer je že skrajnost.

Nekateri se projicirajo v druge. Na primer pišejo na forum pod različnimi nicki in se pogovarjajo med sabo. A misliš, da je to kaka duševna motnja, Robi? Mogoče bi Matjažko to vedel…?[/quote]

Hehe. Katenjka, ti včasih tako mimo vsekaš, tako zelo mimo, potem pa še ne verjameš, ko ti nekdo to očita. Sicer pa “v redu baba”, 🙂 samo ne se oklepati te tvoje “intuicije”.Sam si dopisujem, lepo te prosim! 😀

Kje sem pa to napisala? Sploh si mi pa prepovedal pisati o tebi…

Kje sem pa to napisala? Sploh si mi pa prepovedal pisati o tebi…[/quote]

Katenjka, dajva po ZS, spet bova koga razjarila….

@ matjazko & katenjka,

se ne bi vidva raje zmenila v živo in se konkretno dala dol? Ker od tega forumskega pettinga ne prihaja ne enemu in ne drugemu, razen morda občinstvu – pa še to na suho.

Občinstvo se bo počasi umaknilo temu brepomenskemu smetenju.

Točno tako. Hvala, Marko.
Jaz pa sem spet kliknila sem v upanju, da se bo oživela prvotna tema pogovora, ki je bila zelo zanimiva.

Avtorica, razumem tvojo željo po moškem, ki bi te imel rad tako kot si in ne samo kot posodo, ki bi mu prinesla potomce. Jaz imam nekje obraten problem, sem samska ženska z dvema otrokoma in bi se ravno tako lahko spraševala, če obstajajo moški, ki bi želeli s tako žensko živeti. Če gledam kvantitativno, lahko hitro obupam, namreč ni jih na pretek in tudi od teh ki bi eventuelno bili, mi niso vsi povšeči. Ne bi pa bila kar z nekom, samo da sem s kom, saj me nemara razumete, ne? (Ali sem morda neupravičeno preveč izbirčna 🙂
Če pa gledam kvalitativno, potem pa vem, da je na tem svetu nekdo, ki mu bom taka kot sem, čudovita, enkratna in neponovljiva in da bo neizmerno srečen, da mu je življenje pripeljalo njemu na pot. Tak ne samo, da mojih otrok ne bo gledal kot oviro, češ bom že šel čez to, da ima dva otroka, ker jo imam rad. Ne, nanju bo gledal kot na dodano vrednost, torej kot na super družabnika, prijatelja in bo želel, da mu tudi onadva oplemenitita življenje.
Moja otroka sta pravzaprav indikator za slabe desce, ki se me že na daleč v velikem loku izognejo. Ne predstavljam si grozote, da bi se zapletla s tipom, ki bi bil z mano le, če ne bi imela teh dveh otrok. Tak že v osnovi ni zame, pa če bi imela otroke, ali pa ne. Če te nekdo ljubi in sprejema, te sprejme točno takega kot si, z vsemi prikolicami in dodanimi vrednostmi. Saj, kdo ki ima na primer dva psa, pa bi se združil z nekom, ki že v osnovi ne želi sobivati z živalmi?
No, morda primerjava ni najbolj posrečena, ampak tvoja nezmožnost imeti otroke, bo nekomu lahko velika prednost. So tudi fantje, ki si pa želijo živeti z žensko brez otrok. Tako življenje ima tudi svoje velike prednosti. Lahko potujeta, lahko delata v izmenah, za vikende, lahko se kadarkoli preselita v drugo državo brez sitnosti okrog menjave šole ipd, lahko gresta delat v gorsko kočo, sezonsko delo v počitniške kraje…
Saj se bosta našla, ti samo uživaj in si do konca razdelaj, kaj bi rada vse v svojem življenju, neobremenjenem s skrbjo za otroke, lepega in zanimivega počela.

Tigresss, hvala tudi tebi, sem zasledila tudi tvoje poste medtem ko sem študirala une od Matjažka(saj veste to, ali moram še napisati?) in moram reči, da mi je všeč tvoj način razmišljanja. Sploh ti nočem soliti pameti, ker pišeš zelo lepo, realno pomirujejoče, jaz bi si samo želela če bom kdaj to znala (ne, resno mislim) ampak tukaj pa menda delaš bolj sizifovo delo. Namreč naj mi avtorica ne zameri (in ne bom sarkastična) ampak se mi zdi, da ima malo zblojene predstave. Če ne bi imela tega občutka, bi ji že posredovala cifro od bivšega, ki tudi nekako nima namena imeti otrok. Ampak če nekdo že v štartu razmišlja o tem, kakšna mačeha bo otrokom od (imaginarnega ) moškega, ki ga sploh še ne pozna in kako bo hendlala njegove menda tudi (imaginarno?) problematične odnose z njegovo bivšo… namesto da bi se ukvarjala s svojo nevrotičnostjo, da pač ne bo imela otrok in pika. Saj ne da trivializiram to zadevo, imam čisto preveč empatije, navsezadnje se lahko to zgodi tudi meni in to mora biti huda bolečina…pa vendar, pisati (ugotavljati??) o tem, da je moški egoist, če želi , da ženska rodi otroka, čeprav tvega , da s tem izzove bolezen, pa še otrok je lahko prizadet(?) -o tem je pisala-… je pa nesmisel nesmiselnosti. Bi me zanimalo, katera je ta bolezen, če res ima toliko vpliva že na psiho.
Sicer pa ja, življenje brez otrok… kje pa piše, da mora biti življenje brez otrok, če nimaš svojih bioloških? Če ima materinski čut, ga lahko izrazi tudi, če nima svojih bioloških otrok.
Nebommama, kaj je tebi problem, da en boš imela otrok, ali da misliš, da ne moreš dobiti tipa…?

Tale bivši ti je pa pustil brazgotino. Se zavedaš, da mu še nisi oprostila?

Ah saj ne vem… razmišljam o tem, da bom nehala pisati sem… ker me prav res nihče ne razume no…o kom ti to Marko?

Ah saj ne vem… razmišljam o tem, da bom nehala pisati sem… ker me prav res nihče ne razume no…o kom ti to Marko?[/quote]
Mogoče pa ti nobenga ne razumeš. Moj občutek je že tak. Kako o kom? A se sploh ne zavedaš več, kdaj pišeš o njem? 🙂

Ah saj ne vem… razmišljam o tem, da bom nehala pisati sem… ker me prav res nihče ne razume no…o kom ti to Marko?[/quote]
Mogoče pa ti nobenga ne razumeš. Moj občutek je že tak. Kako o kom? A se sploh ne zavedaš več, kdaj pišeš o njem? :)[/quote]
Kaj sem pa napisala o njem? A to, da bi posredovala njegovo cifro? Ok no… to sem pa res mislila, da bo razumljeno kot malce sarkastično…

Saj nisem rekel, da ni razumljeno sarkastično. Spet bežiš od bistva.

Katerega bistva?

Bistvo je bilo napisano že v mojem prvem sporočilu. Predlagam, da se vrneš tja, morda ga zdaj opaziš. Če pa ne, pa tud v redu.

Torej kaj? Da mu nisem oprostila? Česa pa? No ne vem kaj misliš… lahko napišem tri strani o tem… samo ne vem, če bo kdo bral… tako da..ker ne vem, kaj misliš… vprašaj, če pa ne, pa tudi v redu.

Saj ne vem… sem se počutila še bolj nagovorjeno kot če bi me (še enkrat) vprašal. Pa sem napisala na uni drugi forum. Zdaj pa ne bo več pisala o bivšem. Sploh ne bom več pisala… jutri začnem laufat.

Zgleda, da boš od laufanja vseeno imela več koristi kot od pisanja (o bivšem?) tle gor…

Res, Marko,
ljudje ne znamo brati misli, še jaz nisem videla iz katjenkinega posta (stavkov), na osnovi česa sklepaš, da je tako zelo zamerila bivšemu, da mu še ni oprostila, pa te drugače precej z lahkoto razumem. Mogoče se navezuješ na vse, kar ona piše?

Niso vedno ljudje tisti, ki jim nekaj ne odpustimo itd.. Včasih so dejanja tista, ki jih ne odobravamo vedno znova in znova, skozi življenje. Torej, ne odobravamo napr., da nekdo žali, tudi bivši je žalil mene ali katjenko (primer), ampak smo se že toliko distancirali od neke veze, odnosa, da nas to vedenje več ne prizadene (preteklost), ko pa govorimo ali pišemo o žaljenju in dojemanju žaljenja, pa seveda o tem ne pišemo z naklonjenostjo.

Pa saj ga vmeša v skoraj vsako debato. Ona se sicer tolaži s tem, da jo to v sarkastičnem smislu, jaz pa vidim, da je v njej še veliko zamere in jeze na njega. Tako pa seveda ne moreš naprej, če druge kriviš za svojo nesrečo, občutke. To je neodgovorno.

Da se vrnem k prvotnemu vprašanju: kako bi sprejel to dejstvo? Popolnoma enako kot obratno. Zdi se mi edino pravilno, da nadaljevanje vrste ni edini in najbolj zveličaven smoter partnerstva, temveč kvečjemu dobrodošel. Popolnoma pa verjamem, da marsikomu to je, vendar bi se moral tak malo zamisliti nad svojim odnosom do partnerka/ke ter koliko ta prispeva k morebitnim težavam v zakonu, do katerih pride pozneje.

Moram pa ob tem tudi reči, da bi me mnogo bolj skrbelo kako bo to isto dejstvo sprejela partnerka sama.

Ne ti tako z racionalizacijo nad intuicijo… nekaj na pamet ugibati… ti insomnia ne bo pustila spati, se boš komaj zvlekel iz postelje na svoj šiht, pa ne boš mogel toliko bluziti po forumu, ker ti bo šef bolj gledal pod prste hehe 🙂 🙂
Ne Marko, poglej, seveda ga omenim, saj sem vendar pisala v Ljubezenske nasvete in zdaj sem, kjer menda govorimo o M/Ž odnosih. Pač jaz sem bolj navznoter usmerjena, tisto, kar doživljam, večinoma doživljam šele,ko zmorem sprejeti za svoje, tam se mi začne dogajati, ne pa od nekih množic od zunaj in njihovih zgodb (če so mi tuje). In potem pač ne pišem nekaj na splošno. Pa čeprav, vseeno mislim,d a nekih podrobnosti ne pišem.
Zakaj sklepaš, da imam zamere do njega? V zvezi z njim nisem nikoli pisala sarkastično.
In nikoli me ni z ničimer prizadel, ni me žalil… me je celo naučil, da jaz nimam kaj žaliti njega (ok, recimo da sem to sicer prilično vedela) Ob njem sem spoznala marsikaj, večino od tega prvič a veš… tudi to, da ni katastrofa, če gresta dva narazen, ker sva pač peživela. In še zdaj ne vem, komu je bilo težje. ničesar mu ne zamerim, hvaležna sem mu… Ne vem, kaj naj še napišem… je pa res, d ga ne bom nikoli pozabila. Podobno kot ne bom nikoli pozabila dneva, ko je umrla mama… tudi nje ne bom nikoli pozabila a mi lahko to verjameš?
Alipa da ne bom šla v kake pikantne podrobnosti…
Tudi prvega šolskega dne ne bom pozabila…ali ko sem bila prvič v gorah recimo…

Ah še to… joj… za kako svojo nesrečo ga pa krivim? Kje sem kdaj kaj napisala čez njega? Najdi mi tisti post… Najraje ga imam na svetu…. samo med nama ni tega, da bi lahko funkcionirala kot partnerja; lahko bi eksistirala drug ob drugem, živela pa ne. Sva poskusila in vedno je bilo nekaj vmes… it woud not work any more…ne v tem življenju…
(se opravičujem za offtopic)