ločitev in tegobe po

Joj, to so pa tako zelo osebne stvari. Ne, da bi bilo skrivnost, le interpretacija je lahko povsem drigačna. ?

Razumem, ni problem. Ne bi niti vprašala, če ne bi šlo za višji namen. Ti razložim.. imam kar nekaj izkušenj zaradi množične interakcije z ljudmi prek dela, ki ga opravljam in zato tudi večkrat priložnost govoriti z ljudmi v hudih stiskah. Nisem strokovnjak, nisem iz foha, a ljudje mi zaupajo in se obrnejo name, jaz pa potrudim po svojih močeh. Moj nastop, retorika, sta verjetno veliko krat tako odločna in energična, da delujem morda hladno, nesočutno, racionalno. Moj razlog za življenje je pač moj in mnogim ne ustreza oz se ne najdejo v tej moji razlagi, razlogih. Enkrat mi je nekdo rekel, da očitno nisem nikoli bila v taki situaciji, ker bi razumela, da ti v takem trenutku pač “rožice in mavrice” nič ne pomenijo.. vem da mora vsak poiskati svoj zakaj, vseeno je lažje, če se potrudiš razumeti več vidikov in tako morda naslednjič poleg svojega zakaj, ponudim kot primer še tvoj ali od sosedove Micke itd itd… Dokler oseba ne dojame bistva. Ne razloga kot takega.

Razumem pa, da tega ne želiš javno deliti. Noben problem. Hvala vseeno za odgovor.

Ma niti ni v smislu, da ne želim javno deliti. Gre za individualnost doživljanja neke situacije. Bom zdaj vendar dal konkreten primer: leta 1995 sem doživel zelo hudo prometno nesrečo. Tako, ki spremeni potek življenja, ki “vse do sedaj zgrajeno sesuje v pepel”. Leta ’96 se je rodila prvorojenka (tista nezakonska hči, ki jo mnogi tu “vlačijo po zobeh”). Zame je bil ta dogodek vir navdiha, dal mi je zagon, da se je vredno potruditi…

… nekoga bi v tej situaciji lahko dokončno dotolklo. V taki situaciji še ena velikanska odgovornost.

Pač, upoštevam ta vidik različnosti in zato nekako dopuščam, da imajo konkretne situacije na konkretne posameznike različne vplive. ?

On je racunal in ona dobra dusica ga je pustila vedrit v hisi, ki jo je postavil njen oce?

Bajto pustijo otrokom in gredo drugam taki, ki imajo precej masla na glavi.

Da bi pa tip bil problem in on naredil sranje iz druzine, zenska pa bi ga pustila v hisi in sama sla z otroci? Ne poznam take.

Nekje je haklc, da bo zenska oz otroci na boljsem, ce se je foter tam 11 let.

Stavim da placuje kredit za bajto.

@idesi hvala za deljeno.

@ti resno “Bajto pustijo otrokom in gredo drugam taki, ki imajo precej masla na glavi” …ni nujno. Lahko da samo želi imeti mir, ker ve da on nima kam mu pusti, saj ona pa ima kje biti. Ne glede na to kakšen je trenutno odnos med dvema, so to še vedno starši teh otrok. Če ti je do sreče svojih otrok, jim ne greš uničevati življenje očeta, tudi če te je varal ali karkoli drugo. Če bo on slabo živel, bodo tudi otroci trpeli.

Pridem gor in vidim……….

Kaj vse eni ne sklepate, res se čudim, da ne uspete v filmski industriji s scenariji.

Vem, da nisem dolžna pojasniti, pa vendar bom, oče je imel gradbeno podjetje, odkupoval je parcele in na njih postavljal različne bivalne enote, tako je pač ena enota/hiša bila dana meni, ena pa bratu, to je bil zadnji projekt, potem je oče podjetje predal/prodal bratrancu (ne bom pisala kako) in sta se z mamo upokojila, žal nista dolgo uživala pokoja.

To je vse, prede se razpočite. Bivši je dejansko prišel k nam z kufrom in avtom in ja, zelo sem ga imela rada, ampak mu je vse bilo premalo, vsi smo mu bili odveč, trudila sem se, vendar so rane, ki jih je dobil v otroštvu in mladosti preveč zaznamovale njegovo dušo, da bi lahko sprejel zgolj golo dejstvo, da ga pa nekdo ima rad. Ne želim krega in on to ve, ne želim zamer, želim samo mir za nas štiri, saj se mi šele sedaj odpira jasnejši pogled na našo preteklost in na pomen besed, ki jih je v večni jezi in grenkobi, izrekal in ki jih moji zlati otroci nikoli ne bi smeli slišati.

Vem kako deluje, nikoli si ne bo priznal, da nosi vsaj polovični delež krivde če ne že malo več, vedno bo krivil mene in moje pokojne starše, ki jih je zasovražil po njihovi smrti, zakaj mi ni znal povedati, prav tako na smrt sovraži mojega brata, ki ga je videl vsakih par let, kak mesec, ko so prišli v Slovenijo. Sovražil ga je, ker je uspešen in bogat. Vedno sem slišala, da mu je uspelo, ker mu je bog boter, nikoli ni priznal, da je sposoben. Njemu se je vedno godila krivica, obdan je z idioti……

Če nam bo dal mir, bomo srečni. Nam bo dal mir, če bo srečen, ampak je tak človek lahko kdaj srečen?

Zelo kvaliteten odgovor. Kapo dol. ?

Mislim pa še vedno, da vprašanje, oz. pozicija “kdaj bo on srečen” ni zdrava. In… tu govorim iz lastne izkušnje.

Tisto, kar danes pogovorno imenujemo sreča, so grki poimenovali entuzijazem (en-theos) in v bistvu pomeni “zlitje z božanskim”.

Tu ne gre za filozofiranje, pač pa za poskus pojasniti, da evforija ne pomeni jamstva miru… temveč ravno obratno… ustvarja odvisnost.

In predstavljaj si alkoholika, heroinskega odvisnika,… junejmit. Modus operandi je pri vseh enak… hlastanje po novem fiksu, da pridejo v stanje evforije in vedno večja potreba po dozi tistega, kar do evforije sploh pripelje.

Zato sem na začetku napisal, da ni dobro inačiti evforije s srečo. Treba bi bilo bolj “rugljevskih metod”. Nekako “prisiliti v entuzijazem”. Deset let je predolg rok… preveč abstrakten. Treba bi bilo konkretnih kratkoročnih in srednjeročnih izzivov, da bi osvojil disciplino…

Vem, težka naloga. A verjemi, da je vzdrževanje odvisnika na dolgi rok težja.

Verjemi mi, da kakorkoli pojmuješ to kar želim zase in otroka, ne spremi dejstva, da to potrebuje tudi on. Ampak je zame pranaporno, sedaj to vidim, moral bo sam, bo? Upam in želim.

Me pa žalosti, da se spušča tako nizko, da je mojemu bivšemu (bila sva par in zaključila pred 16 leti prijateljsko) pred publiko rekel: “Idi si zdaj po njo, naštepal sem ti tri sine, zdaj jo pa lahko imaš!”

Ti bom dal konkreten primer. Z mojo soprogo sva imela dogovor, da bom jaz priskrbel sredstva, ona pa bo prevzela bremena domačih opravil. Vse korektno. Nobene prisile. Oba sva šla v to takrat zavestno.

Kaj se je zgodilo? Nehote sem jo porinil v “odvisnost” (zasvojenost). V bistvu skorajda nihče ne bi tega mogel predvideti. Šlo je za velikansko razliko v plačnih izhodiščih. Ker so plače v IT branži bistveno višje od plač “v pisarnah”. In ona je – ponavöjam da v skladu z zavestnim dogovorom obeh – živela na budgetu nekoga z dobro IT plačo (ker sem jaz tudi svojo nalogo vestno izpolnil in zagotavljal za dva prihodkov).

Potem je prišla ločitev. Jaz sem “sprostil vajeti” in začel delati “normalno” in služiti za enega. Ona tudi. Vse lepo in prav. A njen plačni doseg v svoji branži je bil daleč nižji od standarda, ki ga je bila vajena. Njeni prihodki so se praktično prepolovili…

… dve leti sem počasi zapiral pipico, da se je ravno nekje sedaj stanje stabiliziralo. Pa ni bilo nobenega “nagajanja” zadaj… in jaz sem tudi razumel novonastalo situacijo. Ona je rabila precej več časa, da je dojela, kaj se je zgodilo. Precej časa se je počutila “nategnjeno” in šele zdaj počasi razume, da je zgolj “izgubila privilegij”.

Ampak njen problem pa je bil presneto resničen (kljub izkrivljeni predstavi o tem, kaj naj bi ji pripadalo). In ta problem se je presneto prenašal tudi name… saj imava ravno tako tri otroke.

Zato ti pravim… ne prevzemaj nase odgovornosti za srečo drugega. Je samostojna, polnoletna in menda tudi opravilno sposobna oseba. In je za svojo srečo tudi odgovorna sama.

Morda še en dodatek: spomnimo se ravnanja z otrokom. Do otroka smo usmiljeni, ga postavljamo pred njemu primerne izzive in ga varujemo, da se ne poškoduje, bog ne daj ubije pri tem. Podobno dobronamerni bodimo tudi do pomembnih drugih, nedozorelih v telesih odraslih ljudi. Naslonimo se na osnovno vodilo Montessori izobraževalnih ustanov: pokaži mi in vodi me, da bom znal sam.

Preberi knjigo: Moj narcisek in jaz avtorica Katarin a K. Valentini;  del , kjer je opisano razmerje  Narcis in empatična oseba;  stran 97 -102..

Kdo je bil v vajinem razmerju narcis in kdo empatična oseba, ti je verjetno jasno 🙂

Oba sta pa “nezdrava”  partnerja za sobivanje  v takem primeru.

Lahko se poistoveti s tvojim bivšim, ampak to je moja zgodba moje pojasnilo. Fotr se je ločil, ko sem bil star 7 let, nova družina. Jaz sem ostal pri mami, ki se je vrnila domov k dedku in babici. Pri 10 letu je umrl dedek in potem sem živel z dvema histeričnima in nevrotičnima ženskama. Važen jima je bil moj uspeh in da sem bil navzven čeden, to so njune besede. Zadihal sem šele po srednji šoli, ko sem se ju delno rešil, po neuspelem faxu sem se zaposlil in sem spoznal njo. Prej sem imel kratke veze. Kaj je videla na meni ne vem, imela je popolno družino, popolno izobrazbo in bila je lepa. Ja sem se pošteno zaljubil AMPAK, za njene nisem bil nikoli dovolj dober, tega glasno ni rekel nihče, ampak sem vedel. Njena starejša sestra je poročila pomembnega in vplivnega imeli so vse, nama pa so morali pomagati graditi in kupovati, da sva sfolgala tisto sredino. Nikakor mi ni uspelo dovolj zaslužiti, dovolj prinesti, da bi končno bil zadovoljen. Nemir je rastel, pričel se je kreg, ona je pogosto jokala na skrivaj, jaz pa sem se začel sovražiti, nato kiks za kiksom, z moje strani, hotel sem, da me zasovražim potem bom svoboden in bom odšel. Dosegel sem, šla je z otrokom, ne bom dolgovezil, kako je bilo.

Danes vem, da je bila ženska mojega življenja, jaz pa v večnem strahu, da bo prišel tisti dan, ko me bo imela poln k. sem raje pospešil zadevo.

Mislim, da je srečna, mislim, da sem naredil prav, hči je uspešna, videti je zadovoljna, jaz pa…….odživim do konca. Se ne pomilujem, o tem kaj bi moral narediti več ne razmišljam, zavrteti časa ne gre in življenje gre dalje.

Tale fama z narcisoidnim spektrom vnaša več zmede, kakor koristi. Del neke nove pop kulture, ki pa ne rešuje problema, saj v samem bistvu tistega na drugi strani ne zanima toliko, zakaj je drugi tak kot je, temveč potrebuje zemljevid, kako shajati z neko tako ali drugače okvarjeno osebo, ki znotraj odnosa deluje toksično. Poleg tega se ta literatura preveč osredotoča na samo motnjo, ki pa v praksi sploh ni odločilni faktor, saj sta funkcionalnost in inteligenca tisto, s čemer se potem dejansko sooča nekdo v takem odnosu.

Po domače: nekdo z nizko izraženimi narcisoidnimi tendencami in je nizko funkcionalen in morda manj inteligenten, je v odnosu navadno veliko bolj toksičen, kakor nekdo na drugem koncu narcisoidnega spektra, ki pa premore visoko stopnjo funkcionalnosti in inteligence. Tako da največja težava v našem vsakdanu niso overt narcisoidno izraženi, saj takega hitro prepoznamo in tudi označimo kot nekoga, ki ni ok. Huje je, ko imamo opravka z nizko izraženim covert narcisom, ki je nizko funkcionalen, saj se ob njem mi počutimo “slabi”. In teh relacij v teh knjigah praviloma ne pojasnijo.