Let`s talk about sex!
Daleč od tega, da bi vas odvračala od resne zveze, vendar, dokler boste bolj v skrbeh za avto, kot za partnerja, potem lepo prosim, naredite sebi in onemu drugemu življenjsko uslugo – opustite to zamisel in ostanite raje samski.[/quote]
Že ni pravega zaupanja.
Daleč od tega, da bi vas odvračala od resne zveze, vendar, dokler boste bolj v skrbeh za avto, kot za partnerja, potem lepo prosim, naredite sebi in onemu drugemu življenjsko uslugo – opustite to zamisel in ostanite raje samski.[/quote]
Kaj pa ti ob tej uri počneš na MON-u?[/quote]
Pa ti:-)?
Še vedno, ko sem kaj pozitivnega napisal o svoji zvezi, sem dobil nazaj spotike in norčevanje (od samcev). Tudi in predvsem od tebe. Tukaj pač nisem zato, da bi osrečeval in zadovoljeval tvoja “bolna” pričakovanja. Še dobro, da imaš Margot. Imam razumevanje, ampak pokažem ga, če ga tudi drugi pokažejo. Mislim, da je tudi to lahko dobra šola.
Zato je bolje, da pojamram (čeprav ne vem, kje sem), ker se tako sam bolje počutiš. 🙂
Vidijo tisto, kar jim ustreza. Oziroma, sovpada z barvo očal. :)[/quote]
Vidijo, da je treba v zvezi seks popravljati (dopolnjevati drugje). Vidijo, da v zvezi vsak s svojim denarjem kupuje kolo oziroma se na dopust hodi ločeno, v kolikor enemu od partnerjev finančno ne znese. Zadnjič berem celo komentarje na temo Ali partnerju posojate avto? Sicer je večina odgovorila z da, vendar zgolj zato, ker imajo kasko zavarovanje. ??? Tistih: “če-hoče-imeti-avto, naj-si-kupi-svojega” komentarjev ne bom niti omenjala. Robi, če bi moj dedc menil, da sem slaba voznica, mi ne bi dovolil sesti za volan kateregakoli avta, ne samo njegovega. In če ne bi živela v takšni (dobri) zvezi, bi po vsem prebranem tudi sama dvomila, da ta zares obstaja. Tako da…jaz jih ne obsojam (preveč).[/quote]
Stvar je v tem, da oni sami največ obsojajo in širijo sovraštvo do žensk in drugače mislečih.
Kar je tudi Marko, en post zgoraj, omenil.
Seveda tudi resne zveze niso idealne. Ampak nenehno zgražanje, pa odraža vse prej kaj drugega, kot njihovo željo po tem, da so samski. Gre se za sprenevedanje. Kot, če nekdo kupi Renoja, ker si ne more privoščiti BMW-ja, potem pa na vsakem koraku kritizira druge, ki imajo boljši avto. Čeprav jim ni kaj dosti mar za druge avte, ampak to samo zlorabljajo z namenom, da izražajo lastne frustracije.
Ej Marko… preveč se sekiraš ali te forumaši “božajo” ali “krtačijo”.
To je le dobrohotni nasvet. :-)[/quote]
Jaz to ne razumem kot sekiranje. Ampak, če človek ne ceni neke informacije, ki jo pravzaprav sam išče, je pač naslednjič ne bo dobil več v isti obliki. In meni je to v veselje. Ker je pač pojamral, da je ni dobil, sem mu odkrito povedal, zakaj je ni. Itak bo pa spet zameril in zgodba se bo ponavljala še in še krat. Meni je pa to čist ok. 🙂
Ker vem, da je partner pošten in da daje vse od sebe zato, da lahko v družinski budžet prispeva največ, kar lahko (in pri tem ni pomembno koliko je to), ker je odgovoren, torej vem, da s svojim ravnanjem ali nakupom ne bo ogrozil preživetja družine in ker je obziren, se pravi, da se zaveda, da smo v familiji še trije, ki imamo ravno tako svoje želje in potrebe, ne vidim nobenega problema. Zaradi mene si lahko kupi tudi space shuttle. Tega pa ne pričakujem samo od partnerja. Tudi otroka sta že prinesla žepnino (prihranke) nazaj, ker smo načrtovali kaj večjega in je pač zmanjkalo. Pa ni bilo nobenega treba prav posebej prosit.
Daleč od tega, da bi vas odvračala od resne zveze, vendar, dokler boste bolj v skrbeh za avto, kot za partnerja, potem lepo prosim, naredite sebi in onemu drugemu življenjsko uslugo – opustite to zamisel in ostanite raje samski.[/quote]
Že ni pravega zaupanja.[/quote]
Ne vem, če v teh primerih manjka samo zaupanje. Ta ali-mi-posodiš-avto odnos imam jaz lahko npr. s prijatelji in sosedi, s partnerjem pa ga enostavno ne morem imeti. Če si deliva posteljo, potem bova tudi avto.
Že ni pravega zaupanja.[/quote]
Ne vem, če v teh primerih manjka samo zaupanje. Ta ali-mi-posodiš-avto odnos imam jaz lahko npr. s prijatelji in sosedi, s partnerjem pa ga enostavno ne morem imeti. Če si deliva posteljo, potem bova tudi avto.[/quote]
AVto je mogoče slab primer….jaz poznam moške, ki bi si z avtom tudi delili posteljo, če bi
to šlo….in so posebej občutljivi nanj….takim mogoče ne bi zamerila, če ga ne bi hoteli
posojati…
Na splošno pa ja, drži.
Bravo in pohvale za tvojo zvezo ter tvojega moškega.
Verjamem, da tvojemu nebi bilo težko, tudi če bi vse skupaj ostalo le na njegovi plači ali prihodkih.
Namreč ravno ta kriza, ki traja že kar dolgo je razgalila marsi katero “kvalitetno zvezo”. Ko je eden od partnerjev ostal brez dela, posledično brez prihodkov se je kmalu začelo dogajati, da je prišlo do prepirov, ker je nenadoma tisti, ki še ima začutil partnerja kot finančno breme. Še posebej pri tistih, ki so prej preštevali, odštevali, delili in množili, da so stroške delili na polovico. Tedaj je pa prišlo do izbruha egoizma v čisti obliki.
Zato mi ni bilo jasno, kako nekateri niso razumeli tvojega pointa, ko smo se pogovarjali o delitvi stroškov. Sistem, kot ga imaš ti in opisuješ je namreč že v naprej odrekanje lastnemu egoizmu na račun partnerja in družine. To je eno od temeljev, ki gradi kvalitetno razmerje. Nisem več jaz, ampak sva od sedaj midva, ko pridejo otroci smo pa mi.
PS
drži se ga, ker takšni niso prav pogosti in ne stojijo ravno za vsakim vogalom :-))
Za vaju. Jennifer Rush – The Power of Love
Ok, bom najprej tebi, pa bom šla potem po vrsti…
Ravno v tem je point! Seveda nama njuni prihranki niso kaj dosti koristili, če smo kupovali kaj večjega. In normalno, da sta dobila potem vse nazaj. Gre se za odnos, da se zavedata, da mora družina takrat, ko je to potrebno, stopiti skupaj. Ne pa se puliti… to je moje, to je moje. In da imata občutek, da je vsak doprinos pomemben, da sta tudi onadva pomembna. Da mora dati vsak vse od sebe, pa čeprav je to od nekoga samo 26,43 €.
S tem se ne strinjam. Če staršem ne znese, pomeni, da so si sami slabo izračunali in se zadeve ne izidejo. Otroci tega sploh ne bi smeli čutiti v takšni obliki, da dajejo svoje prihranke nazaj staršem, ker pač v tistem trenutku želijo, da družina stopi skupaj. Tvoja otroka ne služita denarja, sta mladoletna in meni se zdi sprijeno, da morata prispevati v skupni budget. Potem jima že v štartu ne dajaj, če veš da ti ne gre. Otrokom lahko point denarja približaš na drugačne, bolj prijazne načine. To je moj pogled.
Ah kje pa. Če staršem zmanjka in pričakujejo od majhnih otrok, da prispevajo svoje prihranke, potem to pomeni, da starši niso sposobni ravnanja z denarjem. S tem otroku kažejo ravno nasprotno. In potem dobiš velike “otroke”, ki hodijo po isti poti. Veliko družin je takšnih, ki z relativno velikimi prihodki niso sposobni spacati ničesar skupaj, ker jih nihče ni naučil, kako se dela z denarjem. Meni se ne smilijo.
Ne vem, če v teh primerih manjka samo zaupanje. Ta ali-mi-posodiš-avto odnos imam jaz lahko npr. s prijatelji in sosedi, s partnerjem pa ga enostavno ne morem imeti. Če si deliva posteljo, potem bova tudi avto.[/quote]
AVto je mogoče slab primer….jaz poznam moške, ki bi si z avtom tudi delili posteljo, če bi
to šlo….in so posebej občutljivi nanj….takim mogoče ne bi zamerila, če ga ne bi hoteli
posojati…
Na splošno pa ja, drži.[/quote]
To so posebni tipi, ja. men se fučka za avto – odkar imam motor 🙂
Se prav spomnim ene teme, ko ste vsi zaprepadeno zijali vame, ko sem rekla, da otrokom kupim vse, kar jim pade na pamet. Še posebej krivokljunka se je takrat zgražala na vsa usta, pa tudi On_ je imel vrsto pomislekov, češ da se potem otroci ne naučijo skromnosti, če jim vse kupiš in podobne fore…
Mislim da otrok sploh ne naučiš skromnosti tako, da jim odrekaš določene stvari, ki bi jim sicer lahko nudil. To rodi neko zafrustriranost ali kaj. Da veš, da bi ti starša lahko kupila nekaj, kar si želiš, pa ti nočeta. Jaz s svojimi otroci igram z odprtimi kartami – takrat, ko mi gre in takrat, ko mi ne gre. V vsakem trenutku točno vesta kaj si lahko privoščimo in v skladu s tem izražata tudi svoje želje. Seveda pri tem vsak upošteva, da ni on sam in edini. Da smo še trije.
To, kar pa ti pišeš, pa ne pomeni nič drugega kot to, da jih učiš, da je sramotno ne-imeti denar in da sta starša, ki jima finančno ne znese avtomatično slaba starša. Se strinjam, da otrok ne gre pretirano obremenjevati s finančnimi težavami staršev, samo vseeno. Dandanes ni več tako, da bi lahko na dolgi rok računal na to, da ti bo ves čas šlo. In jih je treba pripraviti tudi na to, da bo mogoče kdaj nastopil tak trenutek, ko nečesa ne bomo mogli kupiti in da se bo treba novi situaciji prilagoditi. Pri nas se to (hvala bogu) še ni zgodilo, pa vseeno…To zame pomeni ostati skromen. Ne metati se ob tla samo zato, ker nečesa nimaš.
Jaz nočem, da otroci mislijo, da sem jaz idealna mama polna denarja, ki zna vse tako perfektno izračunati, da so lahko brezskrbni do konca svojih dni. Ker to nisem. Tudi meni (nama) se lahko zalomi. Želim pa, da vidijo, da dajem vse od sebe in da lahko računajo na to, da bom dajala vse od sebe, ne glede na to kaj se zgodi.
Mislim, da si spregledala eno pomembno informacijo. Otroka nista nič izgubila, denar sta dobila nazaj, s čemer sta se naučila dobro lekcijo. Če pomagaš, se ti povrne.
Nekaj povsem drugega pa bi bilo, če bi starši otrokove prihranke izkoriščali za svoje “napake”, se pravi, da jim denarja ne bi vrnili. Vendar pri taki vsoti, kot jo omenja Margot, o tem ne moreš govorit. Njen koristen (pošten) namen je viden z aviona.
Se prav spomnim ene teme, ko ste vsi zaprepadeno zijali vame, ko sem rekla, da otrokom kupim vse, kar jim pade na pamet. Še posebej krivokljunka se je takrat zgražala na vsa usta, pa tudi On_ je imel vrsto pomislekov, češ da se potem otroci ne naučijo skromnosti, če jim vse kupiš in podobne fore…
Mislim da otrok sploh ne naučiš skromnosti tako, da jim odrekaš določene stvari, ki bi jim sicer lahko nudil. To rodi neko zafrustriranost ali kaj. Da veš, da bi ti starša lahko kupila nekaj, kar si želiš, pa ti nočeta. Jaz s svojimi otroci igram z odprtimi kartami – takrat, ko mi gre in takrat, ko mi ne gre. V vsakem trenutku točno vesta kaj si lahko privoščimo in v skladu s tem izražata tudi svoje želje. Seveda pri tem vsak upošteva, da ni on sam in edini. Da smo še trije.
To, kar pa ti pišeš, pa ne pomeni nič drugega kot to, da jih učiš, da je sramotno ne-imeti denar in da sta starša, ki jima finančno ne znese avtomatično slaba starša. Se strinjam, da otrok ne gre pretirano obremenjevati s finančnimi težavami staršev, samo vseeno. Dandanes ni več tako, da bi lahko na dolgi rok računal na to, da ti bo ves čas šlo. In jih je treba pripraviti tudi na to, da bo mogoče kdaj nastopil tak trenutek, ko nečesa ne bomo mogli kupiti in da se bo treba novi situaciji prilagoditi. Pri nas se to (hvala bogu) še ni zgodilo, pa vseeno…To zame pomeni ostati skromen. Ne metati se ob tla samo zato, ker nečesa nimaš.
Jaz nočem, da otroci mislijo, da sem jaz idealna mama polna denarja, ki zna vse tako perfektno izračunati, da so lahko brezskrbni do konca svojih dni. Ker to nisem. Tudi meni (nama) se lahko zalomi. Želim pa, da vidijo, da dajem vse od sebe in da lahko računajo na to, da bom dajala vse od sebe, ne glede na to kaj se zgodi.[/quote]
Pisala sem za tvoj primer, ne posplošujem za vse po vrsti. Pri vas je tako, da v kolikor kupujete nekaj večjega, namenjenega celotni družini, stopite finančno skupaj in prispevata tudi otroka. Tukaj ni bilo govora, da je šel denar za hrano. Sramotno je, da bi staršem sicer zneslo, ampak ker ne znajo z denarjem, jim ne znese. Če pa tega denarja ni, tudi ne moreš razpolagati z njim, torej ne prihaja do tovrstnih primerov. Poznam primer, ko je foter porabil ves denar od svojega sina, ker se njemu pač ni izšlo tisti mesec. In potem naj bi bil otrok še vesel, ker je foter kljub visokim dohodkom šel rošariti po sinovem računu. Pa ga ni bilo nič sram, njemu se je zdelo še samoumevno, saj živijo pod skupno streho. Otrok je dobil denar od babic in ker je mladoleten, je njegov zakoniti zastopnik starš, zato je brez pomislekov dvignil iz sinovega računa.
Meni je prav, da imajo otroci svoj kupček denarja in se učijo, kaj je to, ko del kupčka spuhti, ga zapraviš. Ampak ne za fasngo, ker starši niso zračunali, koliko naj bi šlo tisti mesec. Spet ne mislim na skrajne primere, ker tam otroci sploh nimajo svojega denarja.
Skratka, vsak po svoje, a ne.
Mislim, da si spregledala eno pomembno informacijo. Otroka nista nič izgubila, denar sta dobila nazaj, s čemer sta se naučila dobro lekcijo. Če pomagaš, se ti povrne.
Nekaj povsem drugega pa bi bilo, če bi starši otrokove prihranke izkoriščali za svoje “napake”, se pravi, da jim denarja ne bi vrnili. Vendar pri taki vsoti, kot jo omenja Margot, o tem ne moreš govorit. Njen koristen (pošten) namen je viden z aviona.[/quote]
Lahko pa ne bi dobila nazaj, a ne? Otrokovi prihranki bi morali biti nedotakljivi. Mene bi bilo sram, če bi kot starš posegla v njihov del, ne glede za kakšen namen bi šlo. Lekcije se delajo drugje.
Mislim, da si spregledala eno pomembno informacijo. Otroka nista nič izgubila, denar sta dobila nazaj, s čemer sta se naučila dobro lekcijo. Če pomagaš, se ti povrne.
Nekaj povsem drugega pa bi bilo, če bi starši otrokove prihranke izkoriščali za svoje “napake”, se pravi, da jim denarja ne bi vrnili. Vendar pri taki vsoti, kot jo omenja Margot, o tem ne moreš govorit. Njen koristen (pošten) namen je viden z aviona.[/quote]
Lahko pa ne bi dobila nazaj, a ne? Otrokovi prihranki bi morali biti nedotakljivi. Mene bi bilo sram, če bi kot starš posegla v njihov del, ne glede za kakšen namen bi šlo. Lekcije se delajo drugje.[/quote]Ja pa kaj zdaj en svoj scenarij uveljavljaš, če je pa lepo napisala, da sta dobila. :))
Lahko te je sram, ampak z izogibanjem tem občutkom sramu bi otroka naučila egoizma, pa tudi tega, da mama je nezmotljiva in da mora tak biti tudi otrok, če želi dobro shajati. Ker pomagal v stiski ti itak ne bo nobeden in zato tudi sam ne rabiš drugim. To lekcijo bo osvojil, ker je tebe sram. Te ni nič sram, da bi vzgojila takega otroka?
Mene bi bilo sram, da bi jemala otrokom tisti drobiž, ki njim pomeni ogromno, meni pa neko bolno potuho, ker si nisem znala izračunati?
Otroci so zelo veseli vsakega €, skrbno ga hranijo, nesejo v banko…kakorkoli že. In ne hvala, otrok ne rabi vedeti, kako je če družina kupi nov avto….ne, ne rabi prispevati k takšnim nakupom. Otrok ima svoje želje, namene, za katere varčuje (odvisno od starosti).
Forum je zaprt za komentiranje.