Imeti otroka

No ja, neizpolnjena želja je neizpolnjena želja ter posledične frustracije in nezadovoljstvo in zakaj bi bila moška manj vredna od ženske, še posebej če obe izvirata iz narave? :-))))

To se ponavadi dogaja, ko eden od partnerjev ni siguren v drugega, istoćasno pa tudi dvomi v svoje dvome. As simple as that. Velika verjetnost pa je lahko tudi, da je šlo v drugem za ups…

Hmmm, naj tole malo premislim: torej, če je poslanstvo ženske rojevati, je moško poslanstvo oplojevati in to po možnosti ter z vidika čim večje genske raznolikosti oploditi čim več samic. Ker me torej neizpolnjevanje svojega poslanstva utegne kdaj onesrečevati, bi bilo zelo dobro, da svojo ženo prepričam, da mi ne bi bila edina ali kot praviš ti, da bi se za voljo moje sreče spremenila. Hmmm, upam, da še nisem prepozen.

Drugače pa, v enem od svojih postov je avtorica omenila, da ji je »ideja« pred kratkim padla v glavo, prej pa o njej ni bilo duha in sluha. Verjetno bi za večino moških bilo to malce šokantno, če se pojavi tako rekoč čez noč.[/quote]Boom če greš pogledat v peskovnik, kjer se igrajo mlade (še) ne pokvarjene duše, boš videl, da se deklice že takrat igrajo “družino”. Kuhajo pestujejo, “dojenčke”, fantki pa…. streljajo, gradijo, rušijo, se gredo vojne….
Potem se to nekak pozabi, v šolah se jim napolni glave “z znanjem” in vedenjem kdo smo, kaj hočemo bit v življenju in na koncu se jih tako “pripravljene” spusti v lajf…..

Drugače pa lepo, da si se vrnila draga prijateljica Katenjka . :)[/quote]

No ja, nam se je, poleg peskovnika, kar hitro pojavila želja tudi po igranju zdravnikov. In tako kot v reali, je vsak dohtar imel tudi več pacientk. Edina razlika morda je bila, da ni bilo čakalnih vrst. Pa tudi pacientke ponavadi niso imele kaj dosti proti terapiji :-)))

Sem bila v podobni situaciji….
Sama sem s partnerjem že 12 let (jaz 28, on 29) in imama sedaj čudovito 3 mesečno punčko (torej srečen konec). Partner je skozi leta našel 1000 in 1 razlog kaj še moreva storiti, da si lahko “privoščiva” otroka in ko sva končno “obkljukala” zadnjo stvar – lastno stanovanje, je še vedno v zraku bil en “meni neviden”. Bila sem razumljiva dokler so bili razlogi tehtni (npr. službi za nedoločen čas, svoje stanovanje, da vsaj kako leto živiva skupaj itd.), ko pa sva imela vse to urejeno, pa nisem bila več tako razumevajoča. Ko sem vprašala zakaj še ne, je rekel da bi še malo počakal, da še ni pripravljen, jaz pa sem dobila občutek da se izmika in da bo vedno nekaj , da si mogoče otrok sploh ne želi. In sva imela potem en resen pogovor na mojo pobudo. Mene je moj “materinski čut” že tako dajal, da je bila groza. Če je katera povedala da je noseča sem se kar zjokala itd. Povedala sem mu kako se počutim, da sem bila razumevajoča in sprejela vse njegove razloge “zakaj počakati”, zdaj pa želim da narediva nekaj na tem ali mi pove en tehten razlog zakaj še počakati. Jasno sem mu povedala, da imam občutek da si ne želi otrok in da me “nateguje” in da mi naj v primeru da si ne želi otrok to pove in sva zaključila ker jaz se ne bom odrekla materinstvu ker je to moja pevelika želja. Bila sem pripravljena zaključit še isti dan, kljub temu da sva bila skupaj že leta in sem ga ljubila. Zavedala sem se, da bi v primeru da ne bi imela otrok, leta trpela ker bi si jih želela, potem pa še leta obžalovala ker jih nisem imela in smotrneje mi je bilo kakšno leto ali dve žalovati za nesrečno ljubeznijo kot celo življenje obžalovati da tega nisem naredila. No in moj je najprej mutil, potem pa priznal strah ki se je skrival v njem. On je zaradi svoje službe veliko zdoma in v njem je bil strah, da se ga bom zaradi tega naveličala in zapustila in pa strah da bo imel premalo časa za družino. Je rekel če ne bi počakala še kaka 3 leta. In sem ga vprašala kaj bo takrat drugače? Malo sva predebatirala njegovo službo in firmo in sva ugotovila, da ne bo nič drugače. No in tako sva se odločla da bova začela delat na tem. In čez 4 mesece sem zagledala + na testu nosečnosti. Sedaj imava 3 mesece staro punčko in si nobeden od naju ne predstavlja več življenja brez nje. Moj partner je izvrsten oče in je vesel, da se je odločil kot se je. Jaz upam, da bo vajin pogovor prinesel rešitev. Vsekakor pa jaz na vašem mestu ne bi čakala 3 ali 4 leta (redkim uspe zanosit v prvo, lahko da bosta imela težave z zanositvijo, prav tako pa so možni zapleti v nosečnosti.) Veliko sreče!

Ali pa se mu že je, pa se noče soočiti z vsem, kar prinese s sabo starševstvo.
Biti brez otrok ima veliko prednosti.

Najbrž ne oziroma vsaj ne čisto. Obstajajo neke prirojene tendence.

[/quote]Ja obstajajo, žal se jih ne da “zakamuflirati” z vzgojo.
[youtube]3GhbVFjIaN0[/youtube][/quote]

Pri teh spremebah spola ne gre za drugačno vzgojo, ampak za umetno dodajanje hormonov in operacije. To je nekaj čisto drugega.

Mogoče imajo pa prav? =P

Boljša družba, kaj to v tem svetu izgubljenih vrednot pravzaprav pomeni, ne bi vedela. Je pa neizpodbitno tako, da so naslednje generacije v povprečju v biološkem smislu boljše od prejšnjih. [/quote]

Z boljša družba skoraj nihče ne misli “v biološkem smislu boljša”. Ker bi to vodilo v Hitlerjevo politiko-izločanje manj vrednih iz družbe, pobijanje invalidov ipd. Vsejn se da najti kako smiselno definicijo. Ideja je v tem, da čim več ljudem omogočiš tisto kar si želijo.

Tukaj razmišljaš čisto v napačno smer. Če imajo “izjemno dobri” posamezniki več potomcev, potem je v naslednji generaciji več “izjemno dobrih” posameznikov.
Pa “izjemno dober” najbrž ne pomeni tisto kar si predstavljaš. Človek je “izjemno dober”, če pozablja na zaščito ali če živi v Afriki, kjer je trenutno veliko več otrok.

Ja obstajajo, žal se jih ne da “zakamuflirati” z vzgojo.
[youtube]3GhbVFjIaN0[/youtube][/quote]

Pri teh spremebah spola ne gre za drugačno vzgojo, ampak za umetno dodajanje hormonov in operacije. To je nekaj čisto drugega.[/quote]No kakorkoli, ne operacije, ne vzgoja, ne dodajanje kemije mu niso zresetirali zavedanja, da ni to po spolu, za kar so ga imeli. Torej prirojene dispozicije obstajajo.

Invalidi ni rečeno, da slabšajo družbo, ker se ljudi ne vrednoti po fizičnih parametrih, po skoraj vseh smo na primer slabši od živali. Mnogi invalidi bolj bogatijo družbo, predvsem lahko na intelektualnem področju pa tud kakem drugem, pa čeprav so recimo v psihofizičnem smislu pač– kripli.

Torej ne, ker narava ne dela kvantnih skokov in vse skupaj popravlja s pomikanjem proti povprečju. Generacije se izboljšujejo, ampak zelo zelo počasi. Med nami in starimi grki na primer ni neke bistvene razlike, ne po bioloških zmožnostih niti ne po družbeni ureditvi, samo in izključno v tehnologiji. Torej gre vsa čast in slava tehniki in naravoslovju cccccc
:)))))))??

Zakaj se pričkaš z mano, če se strinjam s tabo, ko imaš prav in se ne, ko imaš narobe??

Točno to sem želela povedat. Če ti ne vsiljujejo roze barve in punčk, bo do tega prišlo kar ti pišeš. Igrala si se z vsem po vrsti. Eni bi rekli, da to z lego kockami pa že ni za prave male ženskice :).
Tudi moja naj barva je modra bila in je še :).

Se čisto strinjam, da je tukaj keč v tem, kaj starši vsilijo otrokom. Meni je bilo prepuščeno, da se igram z vsemi možnimi igračami, pa se spominjam, da sem imela razna kratka obdobja, ko sem se bolj posvetila določenim igračam. Tako je bilo: obdobje pupe dojenčka, obdobje Barbie pup, obdobje plezanja po drevesih, obdobje pištol, ostalega “orožja”, raket in avtov. Najbolj intenzivno pa je bilo obdobje lego kock in drugih kock, ki je trajalo kar celo otroštvo in do časa, ko sem se prenehala igrati.
Pa tudi nikoli me niso posiljevali z roza barvo in sama si je tudi nisem izbirala. Naj barva je bila modra.[/quote]

Se čisto strinjam, da je tukaj keč v tem, kaj starši vsilijo otrokom. Meni je bilo prepuščeno, da se igram z vsemi možnimi igračami, pa se spominjam, da sem imela razna kratka obdobja, ko sem se bolj posvetila določenim igračam. Tako je bilo: obdobje pupe dojenčka, obdobje Barbie pup, obdobje plezanja po drevesih, obdobje pištol, ostalega “orožja”, raket in avtov. Najbolj intenzivno pa je bilo obdobje lego kock in drugih kock, ki je trajalo kar celo otroštvo in do časa, ko sem se prenehala igrati.
Pa tudi nikoli me niso posiljevali z roza barvo in sama si je tudi nisem izbirala. Naj barva je bila modra.[/quote]Tako kot je že Katenjka napisala obstajajo razlike med m in ž spolom tudi v mišljenju. Način delovanja naših možganov je drugačen kar je logično že iz tega, da se pod vplivom hormonov razvijajo drugače, ker pa imajo posamezniki različne vrednosti-razmerja m in ž hormonov v telesih so temu primerni tudi odkloni v vedenju. Ravno tako se nap. pod vplivom nasilja, kateremu je otrok izpostavljen v zgodnjih letih, razvijejo določeni deli bolj drugi pa krnijo. Posledično tak človek kasneje razmišlja drugače – “bolj nasilno”. Razvoj zarodkov se pa pri vseh začne enako in vsi začnemo kot punčke. Pod vplivom testosterona se kasneje začne razvoj v fantka in če je ta faza razvoja motena (motilci hormonov iz okolja 😉 pride do (bolj ali manj) nepopravljivih posledic (eden od teh najbolj vidnih je zaostalo modo v trebušni votlini pri novorojenčkih).
Iz te logike sledi, da si ženske naravno želijo bolj postati mame in vse/večino svojih dejavnosti v življenju usmerjajo (nezavedno) v ta cilj. Moški pa če želimo da se naši geni prenesejo dalje smo jim primorani prisluhnit, upoštevat “njihove želje”, v skupno dobro 😉
Upam, da bo fant od avtorice to še pravočasno spoznal 🙂

Drugače pa razvojno kot vrsta krnimo in smo po telesnih zmožnostih na slabšem kot stari Grki, (tudi umsko najbrž… 😉 iz preprostega razloga, ker danes medicina “razmnoži” vse, kar nekoč niti pod razno ne bi preneslo genov v novo generacijo. Dolgoročno nam zdravstvo dela škodo, kot vrsti.
Se opravičujem vsem prizadetim, ki jim medicina pomaga pri teh stvareh.

Farbce oblekc so privzgojena zadeva, se strinjam.
Nekaj drugega sem želel povedat s svojim pisanjem 😉

Mogoče imajo pa prav? =P[/quote]
Saj imajo. Vsaj nekaj časa, dokler ne spoznajo svoje zmote. Nekateri pa samo ne priznajo svoje zmote. In ja, vem kaj boš zdaj vprašal, ni treba. 🙂 Ja, tudi jaz se lahko zmotim. :p

Leta sem imela možnost opazovati razvoj in reakcije deklet že od malega. Potem pa pride obdobje, ko lahko spremljaš fante. Opažanja? Še ne enoletnik sliši in kaže intenzivno zanimanje za vsak motor že, ko se približuje. Ko ga neseš, te odločno ‘zabremza’, da si od blizu ogleda novo namontiran mehanizem na vratih. Ob tem, da še ne sedi samostojno, zna z eno potezo zavrteti kolo na malem traktorčku. Raj na zemlji se mu odpre, če ga starši po nesreči zaklenejo v avto, ki posledično utripa v vseh možnih lučeh tako, kot novoletna jelka.

A pod črto: ni pravila. Vsak je svet zase in ko to sprejmemo, postane življenje lepše.

Mogoče imajo pa prav? =P[/quote]
Saj imajo. Vsaj nekaj časa, dokler ne spoznajo svoje zmote. Nekateri pa samo ne priznajo svoje zmote. In ja, vem kaj boš zdaj vprašal, ni treba. 🙂 Ja, tudi jaz se lahko zmotim. :p[/quote]Pogrešam tisto, ki je imela v podpisu napisano, da včasih nima prav, ampak se nikoli ne moti… ali nekaj takega.
Kam je izginila? Mogoče bi nam lahko razložila kako gredo te reči iz prve roke… 😉

Pozabil si napisat, da punčka naredi povsem isto kot fantek :).

Leta sem imela možnost opazovati razvoj in reakcije deklet že od malega. Potem pa pride obdobje, ko lahko spremljaš fante. Opažanja? Še ne enoletnik sliši in kaže intenzivno zanimanje za vsak motor že, ko se približuje. Ko ga neseš, te odločno ‘zabremza’, da si od blizu ogleda novo namontiran mehanizem na vratih. Ob tem, da še ne sedi samostojno, zna z eno potezo zavrteti kolo na malem traktorčku. Raj na zemlji se mu odpre, če ga starši po nesreči zaklenejo v avto, ki posledično utripa v vseh možnih lučeh tako, kot novoletna jelka.

A pod črto: ni pravila. Vsak je svet zase in ko to sprejmemo, postane življenje lepše.[/quote]

Leta sem imela možnost opazovati razvoj in reakcije deklet že od malega. Potem pa pride obdobje, ko lahko spremljaš fante. Opažanja? Še ne enoletnik sliši in kaže intenzivno zanimanje za vsak motor že, ko se približuje. Ko ga neseš, te odločno ‘zabremza’, da si od blizu ogleda novo namontiran mehanizem na vratih. Ob tem, da še ne sedi samostojno, zna z eno potezo zavrteti kolo na malem traktorčku. Raj na zemlji se mu odpre, če ga starši po nesreči zaklenejo v avto, ki posledično utripa v vseh možnih lučeh tako, kot novoletna jelka.

A pod črto: ni pravila. Vsak je svet zase in ko to sprejmemo, postane življenje lepše.[/quote][/quote]Pozabila si napisat KAJ naredi isto?
Ne vidimo tvojih misli punčka, jaz vidim nekaj drugega iz napisanega, mogoče zato, ker sem fantek? :)))