Imeti otroka
Vse je OK s teboj in tvoja želja je nekaj povsem normalnega in naravnega – to je to kar ti pripada. Odgovarjam zato, ker me pa presenečajo zmedeni liberalistično egoistični odgovori razvajenčkov obeh spolv, ki ti očitajo češ, ne sili revčka v to, če si pač otroka ne želi.
To pomeni, da se parnerju ne prilagodiš niti v primeru, kjer mu nekaj elementarnega omogočaš in te to pač omejuje. Npr. ni treba da skupaj pojem pesmice z ženo, če tega ne želim in mi ni do tega, zato pa ji bom omogočil, da hodi na pevski zbor. To, da bo najin urnik prizadet, ni razlog, da ji ne omogočim njenih želja in sanj,…
Pravi moški skrbi za svojo ženko v vseh pogledih. In tudi če si otrok ne želi, ja pa ji bo ja zaplodil tistih nekaj otročičev. Težko delo, ni kaj 🙂 In potem je treba za otroke celo skrbeti in se odrekati. Ja ježešna, ubožčki! Tudi otroci morajo bit, večina doma, če pa je še kakšen drugje, pa tudi OK 😉
Skratka, pri 48 letih razmišljam z drugačno glavo, z glavo moškega, ki je bil še vojak, mož, delal za denar in udarniško, bil predan ciljem, se ni zmenil za vročino, mraz, utrujenost in ni vedril pri starših do 35 leta. Tako da sploh ne razumem psihološkega ozadja moških, ki si celo upajo nekaj mencati tule po forumih okrog očetovstva, ker pri 30 letih še ne vedo, kaj bi sami s seboj. Skratka, še seksat si ne upajo zaprav, da ja ne bi ženska zanosila – pa kaj, eden več ali manj 😉 Zato ti lahko odgovorim oziroma svetujem zelo subjektivno: povej tej svoji mili Jerici, kaj si želiš in da tako vidiš svoje življenje. Ne sili ga preveč, če se bo pričel resnit v zmernem času potem OK, sicer si poišči nekaj, kar je bližje moškemu. Žal pa se bojim, da je v tvoji generaciji to kar težko.
LP, Napoleon[/quote]
Vsak dela reklamo zase.
Tole sem potegnil iz tvojega odgovora, ki se mi zdi sicer dober nasvet, ampak malo si je nasprotujoč sam sebi, zato nekako izgubi celotno vrednost. 🙂
Se mi zdi, da si zgrešil poanto njegovega prispevka. 90% besedila je namenil temu, da je povedal, da je on ta prav dec, ker mu ni uspelo končati več kot osnovne ali srednje šole in je zato šel mlad od doma. Nato so ga prisilili, da je šel v vojsko, kjer so jih učili valjanja po blatu, stradanja, ubijanja in druge pomembne življenjske veščine. In zato je danes v vseh pogledih boljši od mlajših moških.
Na forum sem se obrnila, samo za to da vidim objektivno mnenje, ne zato, da me zanima mnenje okolice, ali pa da bi podlegla pritiskom. Po tem takem bi ze morala imeti dva otroka.
V nic ga ne silim, v vezi je prostovoljno in vedno lahko odide ce potrebuje svobodo in svoje najstnisko zivljenje. Noben ga ne ovira pri tej odlocitvi. Samo povedati more.
Zakaj bi mela otroka? Ker cutim da je cas, ne vem nekaj se je premaknilo v meni. Pa ne na vsak nacin, hocem da ima otrok oba starsa.
Mislim da je tudi on vzel to, kot takoj takoj. Dejstvo pa je, da imam se nekaj zdravstveni problemov, ki jih je potrebno resiti, in bo trajalo se vsaj eno leto, da se to uredi. Ideja mora dozoreti in takrat upam da bo tudi pripravljen.
Hvala vsem!
S fantom sva skupaj leto in pol. Stara sem 24 let, on 29 let. Že v štartu sva se pogovarjala tudi o otrocih, on je načel temo. Pa ne v smislu “če bova skupaj, morava takoj imeti otroka”, ampak šlo se je za to, da sva že na začetku vedela, da si oba želiva družine, če bo prišlo do tega. Sedaj še niso pogoji pravi(nimava stanovanja svojega, jaz še študiram) in se nama ne mudi. Čez kako leto, dve ali tri pa bova pripravljena. Če jaz ne bom, pomeni da nekaj ne štima med nama…isto bo veljalo zanjga. Podzavest…
Se pravi, da če začneš zvezo z nekom, je nujno da imata ista pričakovanja. Seveda lahko po parih mesecih ugotoviš, da nista za skupaj. Ampak….če pa po letu zveze, dveh ali treh ali petih (odvisno ali si star 28 ali šele 22) šele spregovoriš o otrocih in šele takrat ugotoviš, da je eden za, drugi pa ne….si vbistvu vrgel stran ta leta življenja. (Tudi če se imata rada in sta doživela marsikaj lepega).
Zato se prosim pogovorite o tem na začetku zveze.
Se strinjam s čipkico, da je treba večje stvari že na začetku veze razjasniti, da se ve kaj nekdo pričakuje od življenja. Dosti ljudi si ne želi otrok kar je čisto v redu, samo če pride taka oseba skupaj z nekom ki si pa želi 1, 2 otroka recimo v roku 5-8 let je pa to treba razčistiti že na začetku da potem ne prihaja do nesporazumov. Recimo večje stvari o katerih je treba razčistiti s partnerjem že na začetku veze so recimo: otroci, tujina, poroka, stanovanjski problemi, kariera. To je to, če se preveč razhajaš z nekom v teh stvareh se veza seveda ne bo obdržala oz. je tudi nesmiselno biti z nekom takim v vezi.
Ojoj. Se pravi, da smo vsi, ki smo z zvezo začeli mladi in še vedno vztrajamo skupaj, za odpis? Zelo vzpodbudno za marsikatero zvezo. Tudi mojo.
Kaj pa preprosto dejstvo, da se je po 10 letih skupnega življenja treba veliko bolj truditi, da ohranjaš ljubezen in intimo? Če partnerja spoznaš pri 30tih bo to pač čez 10 let. Če ga spoznaš pri 18tih je pa to že pri 28tih. Tako pač je. Potrditi se je potrebno, ne pa kar vržti puške v koruzo!
Jaz sem na dejstvo, da sva skupaj od mojega 18-tega leta in njegovega 21-tega leta, zelo ponosna. Najina 11 letna veza je lepa, z vzponi in padci, z nekaj žalostnimi prelomnicami in še več nepozabnih dogodkov. Ljubim ga tudi zaradi pestre skupne preteklosti in spominov, ki so neprecenljivi. Otrok še nimava, se pa tudi ta trenutek odločava za ta korak. Skoraj soglasno 😀
Tebi avtorica svetujem, da vztrajaš pri pogovoru in dosežeš kompromis (npr. čez eno leto začneva delati na tem, ker mogoče se bova še eno leto tudila, da bova sploh uspela…). Midva sva to naredila lani in je zdaj prav čas 😀
Pa srečno!
S tem se pa res ne bi mogla strinjat, nekateri se poročijo po 15 letih, pa to ne pomeni da se potem ločijo. Lahko prej ni bilo želje po tem, poznam par ki sta se poročila ker sta otroka tako želela, pa sta bila skupaj 20 let. Kje pa piše da se morata v 5 letih odločit za poroko/otroke? So pari ki nimajo 100% službe, ali pa še urejajo stanovanjski problem…
Ko si ženska želi otroka, moški pa absolutno ne – in se to vleče leta in leta, potem se ista ženska naenkrat znajde v zrelih letih in bo obtoževanje, očitki in jeza na partnerja toliko večja, saj se ji bo zdelo ,da je bila prikrajšana za priložnost, da je “zaigrala” oz. zapravila z njim vse karte, žrtvovala vse svoje upe in hrepenenje in željo po otroku.
To je njen problem že od vsega začetka in njen prevzem odgovornosti, ker je vztrajala v odnosu, kjer so bile prioritete drugje. Ves čas je zanikala svoje sanje, želje, SEBE. V odnosu ni rastla, ampak je čakala in upala, da se partner morda le spremeni. To ni žrtvovanje, ampak napačna odločitev, zanikanje svojih hrepenenj in potiskanje vrednot o družini na stranski tir. Za lastne napake smo odgovorni izključno sami in prelaganje te odgovornosti na druge je skrajno nefer.
To je njen problem že od vsega začetka in njen prevzem odgovornosti, ker je vztrajala v odnosu, kjer so bile prioritete drugje. Ves čas je zanikala svoje sanje, želje, SEBE. V odnosu ni rastla, ampak je čakala in upala, da se partner morda le spremeni. To ni žrtvovanje, ampak napačna odločitev, zanikanje svojih hrepenenj in potiskanje vrednot o družini na stranski tir. Za lastne napake smo odgovorni izključno sami in prelaganje te odgovornosti na druge je skrajno nefer.[/quote]
Res je, ampak koliko ljudi je sposobnih tako transparentno pogledati na izkušnjo, tudi ko se znajdejo v njej? 🙂
To je njen problem že od vsega začetka in njen prevzem odgovornosti, ker je vztrajala v odnosu, kjer so bile prioritete drugje. Ves čas je zanikala svoje sanje, želje, SEBE. V odnosu ni rastla, ampak je čakala in upala, da se partner morda le spremeni. To ni žrtvovanje, ampak napačna odločitev, zanikanje svojih hrepenenj in potiskanje vrednot o družini na stranski tir. Za lastne napake smo odgovorni izključno sami in prelaganje te odgovornosti na druge je skrajno nefer.[/quote]Zanimiva razlaga, se kar strinjam z njo, le malo bi jo dopolnil.
Je njena odgovornost, vendar se te odgovornosti niti ni zavedala (do sedaj) iz preprostega razloga, ker ni vedela kaj je njena vloga, njeno bistvo. Tako je živela v prepričanju, da to ni pomembno za njeno zadovoljstvo in ima tudi takega fanta, sedaj si ona “želi”, on je pa še nekje na starem tiru. Želi si, da bi se zavoljo “njene sreče” sedaj tudi on spremenil. Mogoče ga uspe celo prepričat.
Verjamem, da se bo komu zdelo ta razlaga staromodna, preživeta, pa vendar imamo neko “poslanstvo”, vlogo v tem svetu, funkcioniramo na določen način, smo ustvarjeni po nekem kalupu, ki mu ne moremo ubežati.
To je njen problem že od vsega začetka in njen prevzem odgovornosti, ker je vztrajala v odnosu, kjer so bile prioritete drugje. Ves čas je zanikala svoje sanje, želje, SEBE. V odnosu ni rastla, ampak je čakala in upala, da se partner morda le spremeni. To ni žrtvovanje, ampak napačna odločitev, zanikanje svojih hrepenenj in potiskanje vrednot o družini na stranski tir. Za lastne napake smo odgovorni izključno sami in prelaganje te odgovornosti na druge je skrajno nefer.[/quote]
Vendar se ni zavedala, da je zanikala sebe, saj ni ona le želja po otroku, ampak še kaj drugega.
In ozavestiti tisto drugo, kar jo je sililo k vztrajanju, bi pomenilo rast in ozaveščanje.
Mogoče je pa tudi, da jo je samo okolica prepričala, da je z njo nekaj narobe, če nima otroka. Je to tudi rast?
Od kod ti vlečeš take bedarije? Torej, ženska si ne sme želeti otroka, če si ga želi, si ga zato, ker jo je prepričala okolica?
Mislim človek, se ti sploh bereš?[/quote]
Bedarije ti ven vlečeš s svojimi sklepi. Mogoče, če bi bolj pozorno prebral, brez napuha, jeze in sovraštva do drugače mislečih, bi videl še kaj več, kot vidiš.
Meni je to jasno Robi. Jasno mi je pa tudi, da se da potreba lahko pokaže zaradi strahu pred tem, kako nas bo videla okolica, strahu pred tem, da bi izgubili partnerja ali pa da bi ga “privezali” nase, v kolikor se ji zdi, da ji je zbezljal. Ali je to vse ta eno in ista želja, ki se lahko pokaže v različnih situacijah? Kaj pa žene, ki potem sovražijo svoje otroke? Sicer tega ne bodo priznale, ampak njihovo vedenje na to očino kaže.
Forum je zaprt za komentiranje.