Imeti otroka
Fajn bi bilo, da bi vsaj ugotovila, kje tiči zajec, preden pristaneš na čakanje.
Jaz sem imela neko podobno situacijo, vendar ne povezano z otroki. Partner je bil na poziciji “ne še” in ravno tako ni bil pripravljen povedati kdaj – čez nekaj let je bilo najbolj “točno”, kar sem uspela izbezljati iz njega. Razloga zakaj “ne še” ni bilo od nikoder. Kaj bo čez nekaj let tako drugače, pa tudi ni znal povedati. Tudi jaz sem bila postavljena pred odločitev, ali ostanem pod njegovimi pogoji (in držim pesti, da se bo izšlo) ali grem. Sem ostala in mu tudi kar nekaj časa grenila življenje s svojimi “kdaj” in “zakaj ne zdaj”. In ko sem se jaz naveličala težiti (in se malodane vdala v usodo), se je on odločil.
Družinski prijateljici se pri isti dilemi ni izšlo tako dobro. Po 15. letih razmerja se ji je končno “posvetilo”, da to ne pelje nikamor in je spokala kufre.
Sorodnica je po 17. letih dala fanta na čevelj, ker bi on še vedno “potoval in se imel fajn”, ona pa se je naveličala čakati, kdaj bo dozorel.
Če zdaj pogledam nazaj situacijo, bi povzela takole: ključ vsega je, koliko mu ti zaupaš, da gre le za vprašanje časa in ne za vprašanje “če” ali pa “če sploh s teboj”. Jaz takrat nisem bila popolnoma prepričana za kaj gre in sem – milo rečeno – imela veliko sreče. Lahko bi se izšlo drugače.
Ko pa zdaj z distance precenjujem, kaj se je takrat dogajalo, se mi zdi, da je imel nekakšno psihično zavoro. Da se mu je nekako zdelo, da bo zvezan z verigo, da se bo odpovedal življenju, svobodi, ne vem še čemu. In je trajalo kar nekaj let, da je ugotovil, da se je tistemu, kar se je tako bal izgubiti, že zdavnaj odpovedal in nikoli pogrešal. Hkrati tudi mislim, da če bi takrat vztrajala pri svojem in postavila ultimatum, bi se (prej ali slej) razšla.
Če si otroka zelo želiš, če ga želiš imeti z njim in si v to dvoje popolnoma prepričana, ti vedno ostane še zadnja možnost – da kontracepcija zataji. To je high risk high profit strategija. Če se ti posreči, dobiš vse kar želiš (otroka zdaj in to s tvojim fantom, ki bo situacijo dobro sprejel in se ji dobro prilagodil), če se pa ponesreči, lahko izgubiš vse /razen otroka… Jaz se v to sicer nikoli ne bi podala, ti pa kakor veš.
Ok, če gledaš v sami tehniki, da moški “odda” svoje seme in se ne oziraš na kvaliteto, potem ste moški carji:). Bi si želel vzgajati prvorojenca pri 50-ih? Ga spremljati na maturantskem plesu pri 68-ih?:)[/quote]
Đizs, sej ne morem verjeti, ampak dobro…Ni zdaj poanta, ali si jaz želim imeti otroka pri 50-ih. kr nekam si speljala to debato. Poanta je, d ateoretično lahko moški odločitev o svojem očetovstvu zavlačuje bistveno dlje, kot ženska o svojem materinstvu. Naj punca gleda, da je tip čez 4 leta ne menja za mlajši model, ona bo pa samska in brez otrok.[/quote]
Đizs krajst:)). Želela sem, da izhajaš iz sebe, kako bi se ti počutil v vlogi novopečenega očka pri 50-ih.
Seveda je v teoriji vse mogoče:).
Avtorici bo verjetno glavo razneslo. Zdaj ima kup razlogov za in kup razlogov proti. In vsak ji govori le iz svojega lastnega sveta.
Kar pa je pomembno je predvsem to, kakšne so vajine skupne želje, koliko vama je pomemben vajin odnos in koliko sta se pripravljena prilagodit drug drugemu.
Vprašanje je, kako se ti počutiš ob tem, ko tvoj še ne želi otroka? Kaj ta “zavrnitev” pomeni zate? Ti vzbuja dvome, nezaupanje? Kaj pa, če dvomiš sama vase in boš po otroku še vedno dvomila sama vase in boš spoznala, da je bil otrok napaka. Pri otroku je tako, da si ga morata oba želeti, pa ne samo želeti, morata biti dovolj odgovorna, da bosta vsak dan skrbela zanj skupaj in še kup stvari.
Otrok ne sme bit orodje za dokazovanje ljubezni drugemu ali za popestritev odnosa. Odnos mora bit odličen in brez dvomov, že preden se za kaj takega odločita. To je moje mnenje.
Hvala za vsa vasa razmisljanja. Sva se pogovarjala o otrocih, nikoli resno, ampak nikoli ni bilo resne debate o tem in casovnega okvirja.
Mogoce sem delno tudi sama kriva, ker sem do lani nisem cutila zelje po otroku, in so to vsi vedeli. Sedaj pa se je nekaj premaknilo v meni.
Kar se najinega odnosa tice odnoda tice, se mi zdi da dobro funkcionirama, so padci, ampak porihtama.
Mislim, da ga je strah odgovornosti, ki jo prinese otrok.
Nekaj malega on tudi dela z otrocmi, potem mi razlaga o dogodivscinah, tako da opcija da me mara otrok ni vprasljiva. Prav tako pravi, da ja, da bi imel otroke z menoj, ai pa je to metanje pesla v oci.
Ne vem, sem zmedena kot se nikoli 🙂
s tabo je od 19 leta, torej v letih , ko bi morala živeti življenje mladostnikov, sta se šla vidva zakosnko skupnost. Počasi se te je že naveličal in slej ko prej te bo pustil. ne pa silit z otrokom, ker je lažje da gresta sedaj narazen, kot potem , ko so zraven še otroci. Najdi si drugega partnerja.
:/…..
Otrok bo imel vse če bo imel očeta in mamo, tu pa se nekdo noče, ne želi… opredelit o “imeti otroka”.
Glede na leta bi lahko imel neko bolj konkretno mnenje, tako pa nekaj cinca, kar pri avtorici zbuja dvom o nekom, ki ji bo stal ob strani, ko bo postala mama. Kaj naj z njim, če bo takrat nesiguren (bo raje “užival” nekje, kot bil ob njej), kdo ji bo pomagal, a se bo sama ubadala z otročkom in še z njim…… ?
Tisto, da bi “zatajila kontracepcija” se mi sploh ne zdi dobra zamisel, ker se bo počutil ujetega in bi lahko njo krivil za svoje “ujeto stanje”, ne bo želel sodelovat pri vzgoji, vse mu bo odveč, ona bo sitna, otrok jokal, … njega pa ni nihče nič vprašal….
Ali si otoka/e želi ali si jih pa ne želi in če je smisel/razlog vajine zveze imet otroka (nekoč) potem ne bi smel bit toliko v dvomih, če sta pa skupaj le zaradi “uživancije”, potem bi bilo pa res dobro, da še malo počakata, kaj pa potem, če starejša ne boš mogla imet otrok…… kaj ima to veze z njim, glavno da je meni lepo, ker JAZ imam lahko otroka tudi pri 50ih…Kakšen bom pri teh letih kot oče itak ni pomembno, glavno da JAZ želim………..ccccccc
Povej mu kaj si želiš, kako ti doživljaš “imeti otroka”, ne govori o tem kaj naj on naredi, ti predstavi svoj pogled na to reč, on naj se odloči ali se vidi v tem “načrtu” ali pa pojdi sama dalje, ker z njim (žal) ne bo šlo, sploh ne po sili….
Pozdravljeni!
Da bi zatajila kontracepcija, si nebi drznila, ker bi zaradi tega trpel otrok in tudi midva. Ne, ga preveč spoštujem in tudi sama nebi mogla živeti s tem.
Ja začela sva mlada, ampak nikoli nisem imela občutka, da bi bil kdo od najui ujet v to zvezo oziroma, da bi bil prikrajšan za mladost; vedno je imel vsak svojo svobodo, svoje dopuste, svoje prijatelje, tako da mislim, da ga veza ne omejuje.
Pravi, da sa se ljudje spreminjamo, in da bo v obdobju največ štirih let pripravljen imeti otroka. OK, razumem. Ampak bolj se poglabljaš v nekaj kar prinaša veliko odgovornost, slabše je, vse več strahov vidiš, vse več dilem. Razumem , da želi, da njegov/najin otrok odrašča v nekih “popolnih” razmerah, ki pa jih žal ne bo nikoli. Vedno se trudiš po najboljših močeh in to je to. Sedaj, ko se želim o tem pogovarjat, pravi da izvajam pritisk nanj, v glaven v zadnjem tednu sva dosegla dno najine veze.
Vedno sem govorila, da naju bodo enkrat tepla leta, in res se je to zgodilo… 🙁
Se strinjam Pikica, vsak primer je drugačen pa vendar imajo vsi neko skupno točko. Ta njegova neodločnost ni kar nekaj in kaže na več možnih “scenarijev”, ki se pa noben ne konča z nekim navdušujočim koncem. Pišemo na osnovi teh nekaj skopih stavkov, ki nam jih je zaupala avtorica in po tem sodeč imata vse možnosti, da bi lahko imela otroka. “Imeti otroka” pa ni le njuna odločitev, odločata se tudi o nekom tretjem, ki naj bi prišel. Kam bo prišel, če se nekdo že sedaj tako ne sigurno počuti ob tej misli in jo prelaga nekam v prihodnost? Kakorkoli obrneš ga bo pa ona rodila in za ta korak rabi ob sebi nekoga, ki ve kaj hoče, si želi podobno kot ona (če ne že čisto isto), ker imeti otroka ni kar nekaj in če se nekdo odrasel o tem odloča bi lahko imel neke bolj tehtne razloge za ali proti.
Se pa tudi “zgodi” otrok in se potem nekako stvari uredijo kakor je prav…. samo to je prevelik rizik za nekaj tako pomembnega kot je otrok, da bi se s tem igrali kako bi da ne bi….
Jaz vseeno mislim, da mu misli o otroku vzbujajo nek strah in slabe občutke. Zato ne želi o tem debatirati in načrtovati, ker to pomeni veliko razmišljanja in slabih asociacij.
Verjamem, da si želi otroka, ker to potrebo čuti bolj ali manj vsak, le slabe izkušnje so tisto, kar nam preprečuje, da bi si dovolili realizirati svojo potrebo po otroku. Zato tudi pravi, da ima raje spontanost. Ta spontanost je neke vrste njegov notranji kompromis. Da ne razmišlja preveč, a hkrati vseeno zadovolji potrebo po tem, da ima otroka.
Biti pripravljen, pomeni biti psihično pripravljen in se počutiti dovolj sposobnega.
Če sta že 8 let skupaj, sta se verjetno kaj pogovarjala o sebi in svojih izkušnjah iz preteklosti. Sigurno bi se dalo najti povezave in ga razumeti.
Hm, lahko bi tudi v tem grmu tičal zajec…. 🙂
Te “najstniške” zveze imajo nek “problem”. Spoznala sta se mlada, vmes odrasla in sedaj nista več tisti osebi kot sta bila na začetku, ker v tem obdobju se človek kar precej spremeni, nekako dozori in lahko sta vmes šla vsak svojo (miselno) pot, ki je sedaj nekako preveč različna.
ti želiš otroka, on pa ga še štiri leta noče. po moje zato, ker bi še rad užival življenje, ne pa zaradi strahov, s katerimi se tolažiš ti. nehaj iskati prazna opravičila, ON SI V TEM TRENUTKU IN NITI V NASLEDNJEM NE ŽELI OTROKA S TABO. ne ve pa še, kaj bo življenje prineslo. morda si ga kdaj bo želel ali pa tudi ne.
Tip je star komaj 27 let, in skupaj praviš da sta že 8 let. Ženska naveličal se te je, dobro poznam take tipe ki imajo okoli 27 let to jim gre večino po glavi samo SEX, verjemi. Pusti tipu dihati da se znori, sigurno si želi ven iz veze in verjamem da bo do tega slej ko prej prišlo. Ta tip bo imel froce enkrat ko bo imel okoli 35+. Verjemi taki cajti so. Zate pa najbolje da si najdeš kakega drugega po možnosti 30+ tipa, ki je že pripravljen imeti otroke.
Se strinjam zgoraj ko je že nekdo napisal. Da te bo tip slej kot prej zapustil/prevaral, ker če sta prišla skupaj pri komaj 18, 19 sploh pri tipih ki itak potrebujejo več časa za zrelost(so tudi izjeme) ampak na splošno tip pri 27 je še precej otročji. In poznam en zelo podoben primer tvojemu, sta bila isto skupaj od najstniških let skoraj 10 let, ona hotela otroka in da se odselita na svoje, razmerje se ni nikamor premaknilo, stagniralo je. Tip jo je potem v zadnjih letih začel varati, in potem je ona izvedela in sta šla narazen. Skratka tip se je moral izživeti, pa ne pravim da je varanje v redu niti podrazno. Samo tvoj tip verjemi s tabo noče imeti otroka, mislim da hoče biti samski da pogreša to. Ker v bistvu tip od 18 do 27 leta še nikoli ni bil samski, praktično skoraj od najstništva ima že odgovnornost partnerstva in ja verjamem da se tega človek nažre spoh pri tako mladih letih. In mislim da mora izkusiti še to pa ne sedaj da se bo znorel pa sexal in pil ko norec ampak, enostavno da bo užival v samskem stanu in doživel še to plat življenja ki je tudi zelo lepa.
Pa res ne sekiraj se tudi sama si še zelo mlada imaš še celo življenje pred sabo, otroke imaš lahko tudi pri 35, 40 pa tudi dokazano je da so starejše mamice bolj umirjene in njihovi otroci so isto bolj mirni in pridni v šolah ker imajo bolj urejena življenja-na splošno je tako. Je pa zate bolje da si dobiš nekoga ki je malo starejši od tebe in že zrel za otroke.
Vprašanje je tud, zakaj si avtorica želi otroka. Si ga želi morda zato, ker to od nje pričakuje okolica (glede na to, da je prišla na forum po mnenja, so ji ta očitno pomembna) ali je razlog bolj pristen, v njej? Ji je pomembna tudi želja partnerja, mu je pripravljena prisluhnit in po drugi strani ali jo je pripravljen on razumet in ji svoje razloge proti otroku bolj tehtno argumentirat. Konec koncev so vse samo besede in lahko, da jih bo vzel nazaj čez eno leto. Kako sta pa delovala do sedaj? Je partner tam zato, da ti izpolni vsako željo? Se lahko kateri odpoveš brez, da bi pri tem postala nesrečna? Si sploh srečna v tem odnosu?
Če ti otrok toliko pomeni, mu moraš to povedati tako, da te bo pravilno razumel. Če si pripravljena it naprej sama brez njega, ne priporočam izsiljevanja, ulitmatov, ker odločitve na podlagi le teh ne bodo prinesle zadovoljstva nobenemu. Lahko mu poveš svoje želje in sama oceniš, koliko resno te jemlje in se odločiš na podlagi tega. Sama ga najbolj poznaš in le ti veš, česa je sposoben.
Meni se pa iz tvojega pisanja zdi, da si on zeli otrok in druzine, samo ne cisto takoj. Pusti mu malo casa, da ideja o otroku dozori v njem. Ker ce sta se sele par mesecev zacela pogovarjat o tem, potem ti bo valda rekel, da se ne zdaj, ker ne vidi naprej za eno leto ali dve, kako bo tudi lahko izgledalo, ko bosta “delala” otroke, ko lahko ne rata celo leto. On si predstavlja po mojem mnenju pod besedno zvezo imeti otroka, da bo ratalo v prvo in da bosta cez leto ze imela. Bejbija. To pa bi tudi zame bilo tumac. Moj nasvet je, pocakaj kako leto ali po leta, da dozori ideja o otroku, potem pa si bo tudi on premislil in bo za akcijo. Sta pa v idealnih letih za starsevstvo in imata se par let fore, tak da cist zares se ne mudi z akcijo.
Običajno je tako, da pari ki so skupaj več kot 5 let in še ni prišlo do otrok/poroke/skupnega življenja potem gre večina takih narazen, ker jim partnerstvo ne vodi nikamor. Jasno je da v vezi rastemo skupaj in če do tega ne pride do neke nadgradnje potem se gre narazen nista za skupaj. Ali pa opažam pri ljudeh ki jih poznam, tisti ki so bili skupaj po 10 let in so se potem na hitrico poročili zato da pokrpajo vezo z upanjem da jih bo poroka rešila no vsi ti ki so se tako poročili so se potem v roku 2 let ločili.
No, nehajmo posploševat, kako je običajno, ker ob vsakem “običaju” so tudi izjeme. Morda pa sta onadva izjema. Strinjam se s Canonlms, ideja mora nekaj časa zoreti. Treba je malo razmišljati, se postavljati v vlogo starša, da človek dobi nek občutek varnosti in zaupanja vase. Sicer bi se lahko nekdo v to tudi kar vrgel, vendar je to odvisno od značaja nekoga. Če je on pri tem raje bolj previden, morda rabi samo nekaj časa in zato je dobro, da pri tem ne dobi občutka, da ga priganjaš, saj lahko hkrati dobi občutek, da ti njegove želje in občutki ne pomenijo veliko. S tem pa bi izgubila njegovo zaupanje in bi ta čas samo še podaljšala.
Take stvari bi se morala pogovarjati med sabo. Verjamem, da pri takih pogovorih na dan privrejo močni dvomi v obeh, v kolikor se ne strinjata pri odločitvi. Tu se tudi pokaže zrelost obeh in pripravljenost na sodelovanje in tudi spoštovanje drugega.
Ja Marko ampak dajmo biti realni, jasno je da po 8 letih je tako ali se začne varanje, ali imata že otroke in poroka in hiša ali se gre pa narazen. Poznam par ki je bil isto podobno, 8 let skupaj, vmes jo je že parkrat prevaral ona zaradi obupa ker je imela že 38 let naredila otroka in sedaj sta še vedno skupaj lepo kajne? Z varalico je imela otroka, in vsi vemo da kdor vara človeka ne ljubi in ne spoštuje, skratka po 8 letih se mora zadeva že skristalizirati in tale dečva sanja sanje ki se ji ne bodo uresničile vsaj ne s tem tipom ki je sedaj skupaj.
Vse je OK s teboj in tvoja želja je nekaj povsem normalnega in naravnega – to je to kar ti pripada. Odgovarjam zato, ker me pa presenečajo zmedeni liberalistično egoistični odgovori razvajenčkov obeh spolv, ki ti očitajo češ, ne sili revčka v to, če si pač otroka ne želi.
To pomeni, da se parnerju ne prilagodiš niti v primeru, kjer mu nekaj elementarnega omogočaš in te to pač omejuje. Npr. ni treba da skupaj pojem pesmice z ženo, če tega ne želim in mi ni do tega, zato pa ji bom omogočil, da hodi na pevski zbor. To, da bo najin urnik prizadet, ni razlog, da ji ne omogočim njenih želja in sanj,…
Pravi moški skrbi za svojo ženko v vseh pogledih. In tudi če si otrok ne želi, ja pa ji bo ja zaplodil tistih nekaj otročičev. Težko delo, ni kaj 🙂 In potem je treba za otroke celo skrbeti in se odrekati. Ja ježešna, ubožčki! Tudi otroci morajo bit, večina doma, če pa je še kakšen drugje, pa tudi OK 😉
Skratka, pri 48 letih razmišljam z drugačno glavo, z glavo moškega, ki je bil še vojak, mož, delal za denar in udarniško, bil predan ciljem, se ni zmenil za vročino, mraz, utrujenost in ni vedril pri starših do 35 leta. Tako da sploh ne razumem psihološkega ozadja moških, ki si celo upajo nekaj mencati tule po forumih okrog očetovstva, ker pri 30 letih še ne vedo, kaj bi sami s seboj. Skratka, še seksat si ne upajo zaprav, da ja ne bi ženska zanosila – pa kaj, eden več ali manj 😉 Zato ti lahko odgovorim oziroma svetujem zelo subjektivno: povej tej svoji mili Jerici, kaj si želiš in da tako vidiš svoje življenje. Ne sili ga preveč, če se bo pričel resnit v zmernem času potem OK, sicer si poišči nekaj, kar je bližje moškemu. Žal pa se bojim, da je v tvoji generaciji to kar težko.
LP, Napoleon
Na podlagi enega primera sklepaš, da se bo to vsem zgodilo? No, ni se vsem, ker poznam vsaj en par, ki je skupaj še precej dlje in sta se šele sedaj odločila za otroka. Pa ni bilo nikoli varanja v zvezi.
Forum je zaprt za komentiranje.