Imam krizo
Hej punca, tebe pa jaz popolnoma razumem…
Včasih sedim na balkonu, iz razmišljanja me predrami kak ptiček. Prileti na ograjo, dela mi družbo, a se ne dotakne nastavljene hrane. Življenje je lepo, na sploh je vse okoli mene tako popolno, da se mi včasih zazdi, da menda še ptiči letajo siti. Imam cel kup prijateljic, ki bi življenje takoj zamenjale z mano, jaz se pa sprašujem, zakaj se nisem mogla roditi kot Maria Curie…
Zoprno, res.
Lepo je prebrati, za spremembo, tudi kaj takega. 😉
In točno to se dogaja tudi meni- mnogo prijateljic bi zamenjalo svoje življenje z mojim- službo, vse hobije, koriščenje talentov, izpopolnjevanja.., meni pa vendar manjka nekaj višjega. Ko jim to povem, jim je čudno. O tem ne razmišljajo. Ker imajo težave ali s službo ali partnerjem, ali pa tisoč-in-eno težavo, ki si jo prav tako same ustvarijo (če že mene gledajo skozi take oči).
Lepo je prebrati, za spremembo, tudi kaj takega. 😉
In točno to se dogaja tudi meni- mnogo prijateljic bi zamenjalo svoje življenje z mojim- službo, vse hobije, koriščenje talentov, izpopolnjevanja.., meni pa vendar manjka nekaj višjega. Ko jim to povem, jim je čudno. O tem ne razmišljajo. Ker imajo težave ali s službo ali partnerjem, ali pa tisoč-in-eno težavo, ki si jo prav tako same ustvarijo (če že mene gledajo skozi take oči).[/quote]
Odgovor je na dlani: ali si ustvariš premalo težav ali pa si kandidatka za klošter.
Včasih mora človek tudi kaj dragocenega izgubit, da začne “ponovno” cenit. Nekaj, kar prej ni znal cenit, pa bi moral.
Še vedno izhajaš iz tega prepričanja, ki te je pripeljalo v krizo…Da moraš biti le dovolj uspešna in dovolj visoko, da boš potem dovolj dobra, vredna sprejemanja in zadovoljna…..Zato tebi manjka nekaj nižjega.:)
Verjamem, da si se v odnosu razdajala in vlagala veliko truda…Kar je značilno za takšne tipe osebnosti, ki imajo velika pričakovanja…Težava pa je, da imaš tudi velika pričakovanja do partnerja.
Kar pa zna biti zelo naporno. Zato sam odnos predstavlja napor in ujetost. Kjer ni več sprejemanja in svobode, kar bi naj bil smisel samega odnosa, ampak še ena služba…Zato takšen odnos propade, saj izgubi smisel…Kot propade človek, ko v življenju izgubi smisel, ker več ne čuti sprejemanja in svobode…..Tako, kot propade roža, ko več ne “vidi” svetlobe.
Še vedno izhajaš iz tega prepričanja, ki te je pripeljalo v krizo…Da moraš biti le dovolj uspešna in dovolj visoko, da boš potem dovolj dobra, vredna sprejemanja in zadovoljna…..Zato tebi manjka nekaj nižjega.:)
Verjamem, da si se v odnosu razdajala in vlagala veliko truda…Kar je značilno za takšne tipe osebnosti, ki imajo velika pričakovanja…Težava pa je, da imaš tudi velika pričakovanja do partnerja.
Kar pa zna biti zelo naporno. Zato sam odnos predstavlja napor in ujetost. Kjer ni več sprejemanja in svobode, kar bi naj bil smisel samega odnosa, ampak še ena služba…Zato takšen odnos propade, saj izgubi smisel…Kot propade človek, ko v življenju izgubi smisel, ker več ne čuti sprejemanja in svobode…..Tako, kot propade roža, ko več ne “vidi” svetlobe.[/quote]
Ne pravim, da iz tega izhajam, le Margot sem potrdila, da se mi podobno dogaja. Ne pravim tudi, da moram povsod nujno biti uspešna in dobra- zakaj, kje? Na enih področjih se res potrudim, spet pa nekatera delam zelo avtomatsko in povprečno. Pač niso mi toliko pomembna. V službi nimam nikakršnega visokega položaja, ki bi bil zelo odgovoren, jo imam pa zaenkrat rada, čeprav je po 2 letih že rutina.
Odnos s partnerjem mi ni predstavljal napora in ujetosti, ali še huje- še ene službe (?), razhod se je zgodil zaradi popolnoma drugih stvari.
Izgubila sem kar nekaj dragocenosti in nič bat, da tega ne znam ali pa že prej nisem cenila. Ah, slepo ugibanje.
Torej si je boljše ustvariti probleme, kakor se spraševati o smislu življenja? Eh. Zdi se mi, da se ljudje nasploh premalo sprašujejo o tem. Živijo življenje s službo, ki jo sovražijo, kar naenkrat pa se zavejo, da so stari in je šlo veliko mimo njih.
Izgubila sem kar nekaj dragocenosti in nič bat, da tega ne znam ali pa že prej nisem cenila. Ah, slepo ugibanje.[/quote]
No, mogoče je bila cena prenizka. Seveda je ugibanje, saj nisem bog. :))
Želim povedat, da če stvari znaš resnično cenit, potem se jih tudi veseliš in nimaš občutka, da je življenje nesmiselno.
Torej si je boljše ustvariti probleme, kakor se spraševati o smislu življenja? Eh. Zdi se mi, da se ljudje nasploh premalo sprašujejo o tem. Živijo življenje s službo, ki jo sovražijo, kar naenkrat pa se zavejo, da so stari in je šlo veliko mimo njih.[/quote]
ustvarjati si je treba takšne težave, ki jih rešuješ z veseljem :-)) Življenje pa ima smisel v sebi samem.
Pa me res niste razumeli? 🙂 Imam dejavnosti, počnem stvari, tudi probleme si ustvarjam take, da jih z veseljem rešujem.. in to me veseli, polni, izpolnjuje in vse to, kar opisujete vi s smislom. Ja, vse to imam. Uživam, živim, doživljam in cenim te stvari. A vseeno mislim, da je v življenju prisotnega še “nekaj več”. Mogoče bi res morala v samostan. 😀
Ta občutek, da je v življenju prisotnega nekaj več, imaš zato, ker nisi zadovoljna s tem, kar imaš sedaj. S tem ni nič narobe, pač poiščeš nekaj več. Težava je le, če tega “več” nikoli ne najdeš. Potem se ti pa res lahko zgodi, da življenje zdrvelo mimo tebe in nisi nič naredila. Zato je pomembno, da začutil smisel vsak dan. Potem tega občutka čez čas po moje ne bi smela imeti.
Torej, v samostan.
Marko, to sploh ni res. Jaz sem zelo zadovoljna in cenim vse kar imam. Težava je v tem, da jaz vem (govorim zdaj samo zase), da funkcioniram le s 75% zmogljivostjo in imam še veliko manevrskega prostora – v smislu energije.[/quote]Ja opažamo, opažamo….včasih ko te kdo spravi na obrate te je težko dohajat…. :))))))))))))))
Marko, to sploh ni res. Jaz sem zelo zadovoljna in cenim vse kar imam. Težava je v tem, da jaz vem (govorim zdaj samo zase), da funkcioniram le s 75% zmogljivostjo in imam še veliko manevrskega prostora – v smislu energije.[/quote]
Margot, mogoče me nisi dobro razumela, ker ne vidim povezave v tvoji repliki.
Če si ti zadovoljna, potem je to dokaz, da ceniš to, kar imaš v življenju, kar živiš.
Če pa nekdo reče, da mu nekaj manjka, pa ne ve, kaj to je, potem obstaja velika verjetnost, da tega v resnici ne ceni. Če nekdo reče, da ceni, še ne pomeni, da je to res. Mogoče se mu sami zdi.
Tako kot se možu zdi, da ženo ceni in jo ima rad, kljub temu pa jo občasno ponižuje ali pa klofne, če je sila. Še vedno pa v sebi verjame, da jo ima rad in ji bo to tudi govoril.
Če nekaj res ceniš, potem narediš vse, da to obdržiš in se tega tudi veseliš in se ne sprašuješ, če obstaja še kaj več. To je tako, kot da bi imel ob sebi partnerja in bi se spraševal, če bi ti ob drugem lahko bilo lepše in to vsak dan posebej. Kako močno tak človek res ceni tega partnerja?
Marko, to sploh ni res. Jaz sem zelo zadovoljna in cenim vse kar imam. Težava je v tem, da jaz vem (govorim zdaj samo zase), da funkcioniram le s 75% zmogljivostjo in imam še veliko manevrskega prostora – v smislu energije.[/quote]
In ravno to “vedenje” je lahko vir težav. Saj vedno živiš z občutkom, da nisi dovolj dobra in bi lahko naredila bolje kot si. Zaradi tega v sebi vedno nosiš občutek manjvrednosti in se zato ne čutiš sprejeta. Tako iz lastne perspektive, kot iz druge. Ne dovoliš, da bi te nekdo sprejel in imel rad, ker sebe ne sprejemaš.
Seveda imamo različne nivoje tega sprejemanja. Ni le črno – belo.:)
Marko, to sploh ni res. Jaz sem zelo zadovoljna in cenim vse kar imam. Težava je v tem, da jaz vem (govorim zdaj samo zase), da funkcioniram le s 75% zmogljivostjo in imam še veliko manevrskega prostora – v smislu energije.[/quote]
In ravno to “vedenje” je lahko vir težav. Saj vedno živiš z občutkom, da nisi dovolj dobra in bi lahko naredila bolje kot si. Zaradi tega v sebi vedno nosiš občutek manjvrednosti in se zato ne čutiš sprejeta. Tako iz lastne perspektive, kot iz druge. Ne dovoliš, da bi te nekdo sprejel in imel rad, ker sebe ne sprejemaš.
Seveda imamo različne nivoje tega sprejemanja. Ni le črno – belo.:)[/quote]
Robi, narobe si me razumel: jaz nisem rekla, da stvari, ki jih počnem, počnem 75-procentno. Ne vem kje si staknil to misel? Pa tudi tale manjvrednostni občutek lahko komu drugemu vcepljate, meni težko 🙁 Katenjka bi znala na to temo kaj pristaviti :))) Moj problem je, da sem ves čas “v pogonu”, pa še vedno čutim, da sem vklopila le tri motorje od štirih – ne vem kako naj se drugače izrazim.
Margot, kaj pa zate pomeni, da funkiconiraš s 75% zmogljivostjo? Da je to v resnici 100%, zmoreš pa 125%? :))
In ravno to “vedenje” je lahko vir težav. Saj vedno živiš z občutkom, da nisi dovolj dobra in bi lahko naredila bolje kot si. Zaradi tega v sebi vedno nosiš občutek manjvrednosti in se zato ne čutiš sprejeta. Tako iz lastne perspektive, kot iz druge. Ne dovoliš, da bi te nekdo sprejel in imel rad, ker sebe ne sprejemaš.
Seveda imamo različne nivoje tega sprejemanja. Ni le črno – belo.:)[/quote]
Robi, narobe si me razumel: jaz nisem rekla, da stvari, ki jih počnem, počnem 75-procentno. Ne vem kje si staknil to misel? Pa tudi tale manjvrednostni občutek lahko komu drugemu vcepljate, meni težko 🙁 Katenjka bi znala na to temo kaj pristaviti :))) Moj problem je, da sem ves čas “v pogonu”, pa še vedno čutim, da sem vklopila le tri motorje od štirih – ne vem kako naj se drugače izrazim.[/quote]
Pa saj to praviš, kar sam pravim…Ali ne ? 🙂
Vedno čutiš, da bi lahko naredila več, če imaš vklopljene le tri motorje. :)))
Jaz nič ne vcepljam, le razmišljam in sklepam na podlagi napisanega. Resnico bo pokazalo tvoje doživljanje napisanega.
Ne, počutim se užaljeno, ker mi četrtega ni treba vklapljati. Ne vem, kako naj ti razložim. Zadnjič sem poskušala, mislim, da je Marko “zadel”, ko sem se hecala, da mi je zdravnik svetoval, naj se izogibam antidepresivom, ker bi bili ti zame smrtno nevarni. Pa mi je Marko svetoval “depresive”. :)) Preprosto preveč energije imam.
Forum je zaprt za komentiranje.