Imam krizo
V “drugem” so vključena pričakovanja. Kdor pričakuje, bo vedno razočaran. Lahko poskusiš tudi napredovati v nečem, vendar to še ne pomeni, da boš tudi napredoval. Če v tej stvari uživaš, lahko poskusiš in če ti ne uspe, ne boš razočaran. Če pa pričakuješ napredek, pa boš na koncu seveda razočaran, torej nezadovoljen. Če tako živiš, si lahko razočaran neprestano.[/quote]
Vse to je le posledica naše nezavedne slike, ki nam govori ali smo v določeni situaciji vredni pozornosti in ljubezni ali pa ne.
Če ti tvoj notranji glas govori, da nisi dovolj dober in vreden ljubezni, pa ne glede na to kaj storiš, boš lahko najuspešnejši človek na tem svetu, pa boš v sebi še vedno nezadovoljen.
Sprejeti sebe takšnega, kot si in iz tega potem nadgrajuješ svoje življenje.[/quote]
Ampak jaz zase vem, da če se nečesa res lotim, imam možnost (če seveda želim) to narediti zares dobro. Nimam občutka, da ne bi zmogla. Mislim, da če se take stvari lotim, je napredovanje skoraj neizogibno. Mogoče imam le preveč stvari, ki jih želim opraviti nadpovprečno, čeprav se mi ta številka zmanjšuje.
Na zs?
Potovanje okoli sveta ni višji cilj. Ker je nekaj, kar sebično narediš zase. Je nagrada, ne višji cilj
Višji cilj, ob katerem se boš počutila drugače, kot se zdaj, bo povezan z nečim, kar daš nekomu drugemu, kar delaš za drugega. NEkaj, s čimer imaš občutek da vplivaš pozitivno na svet, da je svet/družba/okolica zaradi tebe boljša. Ali pa občutek, da nekaj ustvarjaš, da nekaj prispevaš, da nekaj gradiš.
Ni vedno enostavno najti tak cilj. In veliko ljudi ima v življenju obdobja, ko išeč en tak cilj. Nekaj, kar bi jih izpopolnjevalo.[/quote]
Vem, nekaj potovanj sem dala skozi, pa me niso življenjsko osrečila. Seveda so mi dala širino, ogromno občutij, doživetij, vse to je zdaj del mene, a vseeno je bolj kot ne en spomin. Saj se lahko vživim v tisti čas, občutke in doživetja, a to res ni stalnica, ki me spremlja.
Kar nekaj časa namenim prostovoljstvu in mi je super. A vseeno nisem prišla do točke, kjer bi mi tudi to predstavljalo izpolnjeno življenje.
Je za to treba biti prijavljen, ne? Ti lahko pustim mail? ninabracic85@gmail.com
Izsesk iz Veronika Decides to Die (2009) 🙂
6
00:01:19,092 –> 00:01:22,458
Vrnila se bom na delo s svojimi
novimi tabletami proti depresiji.
7
00:01:22,459 –> 00:01:25,991
Večerjala bom pri starših,
ki jih bom prepričevala,
8
00:01:25,992 –> 00:01:28,957
da sem spet normalna
in jim ne bom povzročala težav.
9
00:01:36,859 –> 00:01:41,313
Nato me bo nekega dne
kak moški zaprosil za roko.
10
00:01:42,460 –> 00:01:47,619
Dovolj prijeten bo,
da bodo starši zadovoljni z njim.
11
00:01:55,094 –> 00:01:58,685
Prvo leto se
bova ves čas ljubila.
12
00:01:58,994 –> 00:02:02,568
Drugo in tretje leto
pa vse manj in manj.
13
00:02:03,627 –> 00:02:06,829
Ko se bova že nekoliko
naveličala drug drugega,
14
00:02:06,830 –> 00:02:09,188
bom zanosila.
15
00:02:11,094 –> 00:02:14,934
Skrb za otroke,
boj za službo, plačilo hipotek.
16
00:02:14,935 –> 00:02:18,125
To naju bo nekaj
časa držalo v ravnovesju.
17
00:02:18,996 –> 00:02:23,920
Po kakih desetih
letih bo skočil čez plot,
18
00:02:23,921 –> 00:02:27,459
ker bom jaz prezaposlena
in preveč utrujena.
19
00:02:30,828 –> 00:02:32,560
Ko bom izvedela za to,
20
00:02:32,561 –> 00:02:38,118
ga bom hotela ubiti.
Njegovo ljubico. Sebe.
21
00:02:39,996 –> 00:02:42,286
Prebrodila bova to.
22
00:02:42,429 –> 00:02:45,621
Nekaj let kasneje
bo zadevo ponovil.
23
00:02:45,629 –> 00:02:48,162
Pretvarjala se bom,
da sploh ne vem zanjo,
24
00:02:48,163 –> 00:02:52,186
ker nekako niti
bo več vredno prepira.
25
00:02:52,330 –> 00:02:55,591
In tako bo do
konca mojih dni.
ostalo mi je jasno … ampak ljubica je pa le večja vrednost … lahko bo ljubica še komu — ker takšne bejbe, sposobne biti ljubica so redke ☺[/quote]
Ja , včeraj smo ometavali. :)))
Malo se bom obregnil ob tvoje pisanje, če ne bo (pre)hude zamere?
Malce bo treba izpiliti besedni zaklad, namreč pišeš preveč “podatkovno nametano”, nerazumljivo, kot če bi odčitaval kakšne meritve pri fiziki in jih potem zaporedno nanizali v razpredelnico, le da je tu pri tebi še toliko slabše, ker si jih ti zgostil v nepregledno “besedno kačo” prostih asociacij na besedo ljubica. 🙂
Nasledja stvar je logično sosledje in razumevanje besedila. Oprosti, ampak kaj za vraga si napisal? :)) Ljubice? Žal nima smisla oz. se ne navezuje na tematiko. Je treba napisati jasno in smiselno, če želiš, da te drugi razumejo. Prevelika “odzivnost” je tudi moteča, predvsem s temi besednimi mašili v stilu “kar nekaj”.
Imam globoko verno prijateljico, ki ima krasnega moža, čudovite otroke, lep dom, a vedno pravi, da ji prinese največ notranjega miru vera. Ko se vrne s kakšne božje poti je vsa blažena, kar žari in pravi, da je vse posvetno prazno v primerjavi z bogastvom, ki ga prinese duhovno življenje. To je en primer, ti pa boš morala sama ugotovit, kaj ti manjka. Morda duhovnost, morda partner, morda otrok.
Kako sploh nekateri razmišljate da ji manjka druga oseba da se bo počutila izpopolnjeno? Kako plitko razmišljanje! Je mar ona nepopolna? Je je samo pol da rabi nujno drugo polovico?
Robi, nisem mislila da je človek vedno nezadovoljen, ko si želi več. Se mi je zdelo da sem čist jasno razložila, kaj sem s tem mislila, razlagat se mi pa v tej uri res ne da.
Neumno je razmišljat, da takrat ko smo nesrečni, da je potrebno uteho iskat vse povsod drugje samo pri sebi ne. Če nisi zadovoljen sam s sabo, potem si nimaš kej za iskat partnerja. Kaj pa če končata, kaj pa potem ? Tako misleči ljudje so potem samo še bolj na tleh, ker si mislijo, da zdaj pa nebo šlo več naprej, nekateri celo razmišljajo o samomoru, pozabljajo pa na dejstvo, da še preden so naleteli na to osebo so pa lahko živeli čisto normalno. Jst opažam, da tisti, ki si iščejo partnerja na vse pretege so večinoma obupani, depresivni ljudje, brez interesov, hobijev ( ob katerih se ne dolgočasijo ), brez prijateljev ( če jih imajo se jim pa ne dopadejo preveč ). Jst mislm, da je na tem svetu še dosti bolj zanimivih stvari, kot pa menjavat ženske in delat otroke, ampak to je samo moje mnenje.
citirano od krivokljuna:
Manjka ti (nam) strastnega ukvarjanja z nečem, nenehno izpopolnjevanje, nadgrajevanje. Smisel življenja (po moje) je v tem, da preizkušamo svoje lastne meje, zmožnosti, dojemanja, da stremimo k novim znanjem, da izpilimo sebe in svoje potenciale… pa če je to prijavljanje slik na natelaje, be it!
To je dober odgovor, skoraj potreben nauk za uspešno in zadovoljno življenje.
Res ne vem, če depresivni ljudje iščejo partnerja. Ti namreč ne verjamejo, da jih ima lahko kdo rad in se raje skrijejo v svoj svet.
Kako sploh nekateri razmišljate da ji manjka druga oseba da se bo počutila izpopolnjeno? Kako plitko razmišljanje! Je mar ona nepopolna? Je je samo pol da rabi nujno drugo polovico?
.[/quote]
Jaz mislim, da nobena skrajnost ni dobra, bodisi krčevito zagovarjanje partnerstva, češ brez tega nam živeti ni, niti da ga ožigosamo kot neki nepotreben balast, ki nam je bolj v breme kot veselje.
Jaz sem denimo izredno samosvoja, neodvisna, popolnoma samozadostna in me kalupi dušijo, brez partnerja sem čisto brez problema. Ko ga pa imam, vsaj na začetku je tudi lepo, ko si ves poln adrenalina, ko sanjaš ob belem dnevu, ko postaneš bolj živ, evforičen…
je pa res, da jaz iščem stalno srečo in v tem svetu minljivosti, ko hipni sreči sledi iznenadna nesreča, jo ne vidim. Tu so momenti sreče, duša pa hrepeni po nečem več, po nečem, kar traja.
To se tudi jaz sprašujem za tvoj post o Veronikinem življenju. Poznam. A nikakor se ne bi klasificirala med depresivne ljudi.
Evo, to je tudi moje bistvo, v vsem tem se najdem.
In še enkrat- nihče drug (otroci, partner..) kot jaz sama mi ne bo prinesel tiste notranje sreče in miru, v to sem prepričana.
Na zs?
Potovanje okoli sveta ni višji cilj. Ker je nekaj, kar sebično narediš zase. Je nagrada, ne višji cilj
Višji cilj, ob katerem se boš počutila drugače, kot se zdaj, bo povezan z nečim, kar daš nekomu drugemu, kar delaš za drugega. NEkaj, s čimer imaš občutek da vplivaš pozitivno na svet, da je svet/družba/okolica zaradi tebe boljša. Ali pa občutek, da nekaj ustvarjaš, da nekaj prispevaš, da nekaj gradiš.
Ni vedno enostavno najti tak cilj. In veliko ljudi ima v življenju obdobja, ko išeč en tak cilj. Nekaj, kar bi jih izpopolnjevalo.[/quote]
Vem, nekaj potovanj sem dala skozi, pa me niso življenjsko osrečila. Seveda so mi dala širino, ogromno občutij, doživetij, vse to je zdaj del mene, a vseeno je bolj kot ne en spomin. Saj se lahko vživim v tisti čas, občutke in doživetja, a to res ni stalnica, ki me spremlja.
Kar nekaj časa namenim prostovoljstvu in mi je super. A vseeno nisem prišla do točke, kjer bi mi tudi to predstavljalo izpolnjeno življenje.[/quote]
Potem je prosovoljstvo zgolj hobi in potrbeuješ nekaj drugega… Kaj točno boš morala ugotoviti sama…
Tvoj perfekcionizem je odraz nesamozavesti. Nizka samozavest, ki je nastala zaradi kritik in nesprejemanja ter občutka, da nikoli nisi dovolj dobra. Nizko samozavest poskušaš kompenzirati s svojo neodvisnostjo, samostojnostjo, dosežki….Vse, s čimer bi se lahko izognila samokritiki. Vendar pa s tem le bežiš od svojih resničnih potreb.
Vem..V tem se najdeš…Hkrati pa ne najdeš smisla. Je tako ?
Ker ga ne moreš. Ker smisel našega življenja ni v neodvisnosti in materialnih dosežkih, ampak v sprejemanju in ljubezni.
In ravno to ti lahko da tisti, ki ti ga je vzel. Smisel in samozavest si izgubila zato, ker se nisi čutila sprejeto in ravno sprejemanje v odnosu ti ga lahko spet povrne.
Tvoje prepričanje, da ti smisla ne more dati partner in otroci, izhajajo iz tvojih slabih izkušenj. V tebi je prisoten strah pred vsem tem. In strah premagamo tako, da se z njim soočimo. Lahko celo življenje bežiš, se utapljaš v strahu, kritikah in nesmiselnosti, ali pa se s tem soočiš.
Sprejmi se in se imej rada. V vsakem trenutku naredimo največ, kar zmoremo, zato je kritika odveč.
Tvoj perfekcionizem je odraz nesamozavesti. Nizka samozavest, ki je nastala zaradi kritik in nesprejemanja ter občutka, da nikoli nisi dovolj dobra. Nizko samozavest poskušaš kompenzirati s svojo neodvisnostjo, samostojnostjo, dosežki….Vse, s čimer bi se lahko izognila samokritiki. Vendar pa s tem le bežiš od svojih resničnih potreb.
Vem..V tem se najdeš…Hkrati pa ne najdeš smisla. Je tako ?
Ker ga ne moreš. Ker smisel našega življenja ni v neodvisnosti in materialnih dosežkih, ampak v sprejemanju in ljubezni.
In ravno to ti lahko da tisti, ki ti ga je vzel. Smisel in samozavest si izgubila zato, ker se nisi čutila sprejeto in ravno sprejemanje v odnosu ti ga lahko spet povrne.
Tvoje prepričanje, da ti smisla ne more dati partner in otroci, izhajajo iz tvojih slabih izkušenj. V tebi je prisoten strah pred vsem tem. In strah premagamo tako, da se z njim soočimo. Lahko celo življenje bežiš, se utapljaš v strahu, kritikah in nesmiselnosti, ali pa se s tem soočiš.
Sprejmi se in se imej rada. V vsakem trenutku naredimo največ, kar zmoremo, zato je kritika odveč.[/quote]
Nizka samozavest, nesprejemanje, kritika? Mi je precej tuje.. Če pomislim, sem bila obkrožena z ljudmi, ki mi tega občutka niso dajali, že od otroštva dalje. Prej nasprotno. Bila sem sprejeta, tudi kritik se ne spomnim, ogromno je bilo tudi pohval.
Neodvisna in samostojna želim biti. Upam, da se nikoli ne bom morala priklopit na partnerja ali kogarkoli. Vsaj ne za dolgo.
Mogoče mi partner in otroci lahko dajo smisel, tega ne zanikam (saj mi vsaka stvar po malem daje smisel, a manjka nekaj večjega- v meni, ne izven), prepričana pa sem, da če mi v osnovi nekaj manjka, tisto nekaj več, mi tega noben partner ne bo dal. Nimam tako slabih izkušenj s partnerstvom, da bi se zaprla pred moškim svetom, nikakor. Ni me strah nove veze in ne bežim stran od moških, ne gre za to, da si ga ne želim. Verjamem pa, da bo prišel, ko bo čas za to. Zdaj pač čutim, da ni.
Se mi zdi, da ta stavek lahko kaže na to, da se bojiš prave bližine z moškim, da se bojiš predati nekomu v popolnosti. Morda tega sploh še nikoli nisi storila. Prepričuješ se, da to ni zdravo, ker se tega v resnici bojiš. Zakaj je tako, boš morala sama ugotoviti. Lahko bi povedali kaj več, če bi poznali tvoje pretekle izkušnje z moškimi.
Se strinjam z vsem, kar piše Robi. Seveda pa se lahko tudi motimo.
Kriza, ne glede na vse zapisano ti še enkrat povem, ne išči smisla v življenju, ker ga ni, iskanje smisla in sreče v življenju je podobno lovljenju lastnega repa,..človek postane podoben ribi ki trpi žejo v vodi( kot se je izrazil de mello), živi za trenutek prepuščena trenutnemu navdihu…saj konec koncev si vztrajna, samozavestna inteligentna oseba ki je v živjenju marsikaj dosegla, zakaj bi si morala, tako kot ti nekateri tu svetujejo vsak da n postavljati letvico višje? za koga? zase sigurno ne če te to ne izpolnjuje kar si si že sama prišla gor…..ni trajne sreče in zadovoljstva v življenju, je ne more biti ker pač ne obstaja…..si pa na pravi poti , izkusila si marsikaj, in veš da resnično srečo lahko najdeš samo v duhovnosti, v Bogu…le pogumno naprej:)
Forum je zaprt za komentiranje.