Imam krizo
Ful se strinjam z citatoma, še posebno s poboldanimi izjavami. Po moje se je pa vsak vsaj 1x v življenju spraševal isto, kot se sprašuje Kriza1.
Poleg tega moram dodat, da se sreča&izpopolnjenost ne čuti neprenehoma in da je to čist normalno/običajno. Tako kot nisi v vsakem trenutku tega minevanja 100% pri stvari (no, roko na srce, večinoma smo zelo daleč od stvari, ki jih počnemo v nekem trenutku, npr. ko vozimo avto, v mislih razmišljamo o sestanku, ko večerjamo, v mislim sestavljamo outfit za naslednje jutro ipd.), tako se na trenutke lajf zdi nesmiseln/preveč zaje.ban/_________ (vstavi poljubno).
Smisel življenja je, da se imaš teh nekaj desetletij kar si živ, fajn, v mejah mogočega, da počneš nekaj, kar te veseli, lepo je, če je to služba, ali pa vsaj kak zanimiv hobi, če je služba dolgočasna, da si obdan s pozitivnimi ljudmi gledaš dobre filme, si privoščiš dobro hrano, bereš zanimive knjige, spomladi greš v naravo, kakšen rafting, ko ti finance dopuščajo kakšno zanimivo potovanje..
Na koncu s eitak stegneš in globljega smisla pač ni. Glavno, da se imaš fajn.
ko boste kakšen mesec jedli podgane, da preživite, vam bo vse bolj jasno.
To, kar imamo sedaj kot “civilizacija” je bolj krhko od najfinejšega porcelana.
Pa si spet prišla do sklepa, da nima smisla in si nesmiselno zapravila svoj čas…:)
Če si res prišla do sklepa, da si nesmiselno porabila ta čas, potem si nekaj pričakovala…In kaj si pričakovala ?[/quote]
Robi, poglej širše- ravno s “svašta” pišem, da se s tem, ko sem prišla in pisala sem, jasno da ne dolgočasim, hkrati pa tudi ne pričakujem, da mi boste dali instant odgovor in nasvet o tem, kaj je in kako smiselno živeti. Tema je malo bolj kompleksna.. 🙂 In ne, ni mi žal za ta čas, za vse prebrane odgovore (in udeležbo še pri kaki drugi temi), saj mi je marsikdo dal tudi malo misliti- če ne kaj novega, pa vsaj snov za prevrednotenje starega- in za to se vam zahvaljujem. 🙂
Nasplošno sem nagnjena k vprašanjem, k spraševanju, dvomu v stvari (npr. ne zadovolji me neko “dejstvo”, ki ga nekdo reče in za njim stoji, zanima me, od kje je to pobral in koliko je prepričan o resnici povedanega – saj poznate Sokratov test o treh resnicah, kajne?), mislim, da sem že po naravi nagnjena k spraševanju in odkrivanju temelja resnice in smisla.
Jaz tudi. 🙂
Zato se tudi sprašujem kaj je smisel tvojega spraševanja. 🙂
Veliko sem napisal o tem..Pač o smislu življenja…Pa sem prišel do tega spoznanja, da je naš smisel občutek ljubezni.
Ker na splošno je smisel možno najti vsepovsod in nikoli ni konca vprašanjem..Bolj se sprašujemo, bolj se poglabljamo, več vprašanj se nam ponuja..Torej pot brez konca in kraja….Zato ne more biti smisel v neki logiki, ki temelji na našem umu, ampak je smisel v tem, kar nas žene k iskanju smisla in spraševanjem. In to je občutek varnosti in zadovoljstva.
Jaz tudi. 🙂
Zato se tudi sprašujem kaj je smisel tvojega spraševanja. 🙂
Veliko sem napisal o tem..Pač o smislu življenja…Pa sem prišel do tega spoznanja, da je naš smisel občutek ljubezni.
Ker na splošno je smisel možno najti vsepovsod in nikoli ni konca vprašanjem..Bolj se sprašujemo, bolj se poglabljamo, več vprašanj se nam ponuja..Torej pot brez konca in kraja….Zato ne more biti smisel v neki logiki, ki temelji na našem umu, ampak je smisel v tem, kar nas žene k iskanju smisla in spraševanjem. In to je občutek varnosti in zadovoljstva.[/quote]
Palec gor, drugič.
Pa lahko vam noč. 🙂
Imaš težave, ki jih vsak dan sproti sama hraniš, zato nočejo naravno odmreti…
Imam simpl recept iz katerega se boste sicer vsi tule pisoči delali norca – ampak briga me za vaše mnenje – meni je pomagalo …
Že v rani mladosti ( pa tudi zate je še čas ) si bi moral vsak zamisliti nore cilje, ne pa sto dejavnosti in tečajev in delavnic na 101 način …
Če si rečeš, da bi najprej rad zlato olimpijsko medaljo, malo kasneje kakšno ugledno literarno nagrado ( npr Man Booker Prize – Prešernova je kr neki …), ko boš pa že malo starejši ( takim to ponavadi talajo – pa še Nobelovo za fiziko, medicino … pa tudi za literaturo ni tako slabo , če prej seveda ne bi pokasiral Bookerja …) …
Ga ni na svetu junaka , ki je to uresničil in jaz tudi ne …
Tule sledi point vsega – vse ostalo drobnjakarsto, pa dejavnosti, pa kariera v službi postanejo “pič**n dim”.
Se čisto pomiriš, se spraviš sam s seboj in svetom in pod pogojem, da si videl lastnega otroka privekati na svet; da si dojemljiv za pristno medčloveško ljubezen ti tu in tam paše spoznati še koga, ki podobno misli … Potem je nirvana že, če greš namesto okoli sveta v bližnji gozd poslušat ptiče …
Če prav razumem, so to cilji, ki si jih “zadaš” kar tako, ker se v sebi itak zavedaš, da tega nikoli ne boš dosegel, ampak zgolj hrepeniš po tem? Narediš v tej smeri pa nič?
V čem je fora hrepenenja, če si istočasno ubiješ upanje?[/quote]Tu ne gre za hrepenenje, gre za zavidanje ugleda, večvrednosti, ki ga imajo ti ljudje z nagradami v njenih/njegovih očeh….
Spoštovana : “Krivokljun” in “ON_” nič od vajinih pomislekov ( očitno vajin pogled na stvar ) sam nisem imel pri tem v mislih … pa tudi – zakaj trditi, da ni bilo nič narejeno v to smer ?
Ugled in slava mi pa dol visi – očitno vsi najprej pomislite na to …
Tudi zato moja omemba vsakršne poklicne kariere, da je to pič..n dim – v življenju so važnejše druge, bolj človeške, intimne stvari … vsi se hočeš nočeš zapičite v ugled in “prazno hrepenenje” – ker vas razganja od materialistične identitete – treba je iti preko tega – podobno kot Sidharta pri Hermannu Hesseju … pot preko najglobljega pekla bistveno polepša končni cilj … in tudi zato rajši poslušam ptiče v gozdu medtem ko zblojeni povzpetni karieristi jeb*** svoje podložnike – pri tem , da imam službo, ki mi omogoča čisto normalno preživetje – da ne bi mislila, da tole flanca en brezposelni jeb*veter ….
Pač moja izbira je taka in nobenemu je ne vsiljujem , niti priporočam .- sto ljudi – sto čudi – zato vsakemu svoje … sam se čisto dobro počutim …
Chill out, dude. Bilo je zgolj vprašanje. Z Onetom sva še malo razvila debato, jasno, saj sva človeka z lastnim miselnim aparatom.
Dejansko nisi nič odgovoril (razen da si se razpiz.do). Kaj konkretno to pomeni, da si v glavi ustvariš cilj dobit Bookerjevo nagrado? Kaj ti ta cilj da? In ne mi flancat da nič ne daš na ugled, zakaj si pol zavrgel Prešernovo nagrado, češ da “nič ne velja”?
Forum je zaprt za komentiranje.