Imam krizo
Imam krizo. Veliko krizo. Sprašujem se o smislu svojega obstoja..
Čemu posvečati čas, kaj početi, s čim se ukvarjati, da se bom čutila izpolnjeno, da bom imela občutek, da polno živim..
Kmalu bom 30. S službo sem relativno zadovoljna in nič konkretnega mi na tem področju ne manjka- sem materialno priskrbljena, živim na svojem. Seveda imam nekaj bližnjih prijateljev in še več znancev, hobijev in dejavnosti, ki jim rada posvečam čas. Rada tudi potujem. A se spet vprašam- je to to? Je to življenje, ki ga želim živeti? In, če ni, kakšno bi bilo npr. moje sanjsko življenje? Da bi ogromno potovala? Ja, a vendar me dolgoročno najbrž ne bi zadovoljevalo. Imam občutek, da bi mi nekaj manjkalo. Najbrž nekaj v sebi. Torej pridem do tega, da niti ni toliko pomembno, kaj počnem (ker nimam težav s tem, da bi delala nekaj, kar mi res ni všeč in bi se zato pritoževala), ampak to, kako se počutim v sebi. V sebi nisem dobro. Ko počnem nekaj, kar rada počnem, sicer pozabim na čas in mi je lepo, a se vseeno vprašam, čemu, zakaj to počnem. Zato, da nekaj dosežem? Da dokažem sebi (ali drugim), da zmorem? Da sem dejavna? Da npr. ob prostovoljstvu dokažem, da sem dober človek in spoznavam in pomagam ljudem, ki so potrebni pomoči? Da ob risanju utrjujem svoje risarske sposobnosti? Ob vadbi joge vsako leto napredujem v asanah? In ob pevskem zboru pilim vokalno tehniko + se družim s sovrstniki? Ne vem.. Zdi se mi, da so to precej nepomembne zadeve.. Ki me zares v sebi žal ne osrečujejo.
Kaj mi manjka? Kako priti do tistega izvira smisla, od katerega bom lahko črpala energijo, voljo, moč?
Pogosto pravimo, da so drobne malenkosti tiste, ki nam polepšajo dneve, ki jih moramo opaziti, ker “velikih” stvari se v življenju zgodi precej manj. Se strinjam. Uživam ob pitju čaja, branju dobre literature, ob dežju, ki pada.. A vseeno to ni dovolj. Nekaj mi manjka, pa ne vem, kaj. Nek notranji mir, do katerega ne vem, kako bi prišla.
Kak nasvet?
Mislim, da ta nemir več ali manj vsak kdaj občuti. Ni pa fajn, če se dalj časa zadržuje v nas. Mogoče bi se bilo vredno vprašati in ugotoviti kaj ga povzroča. So to morda pričakovanja okolice oziroma primerjava s tem, kako živijo drugi? Da bi torej morala početi nekaj drugega, namesto tega kar počneš. Morda je samo občutek, da bi morala počet kaj drugega in bi morala samo razčistit, od kod prihaja vzrok za ta občutek. Potem pa bi morda, takoj ko bi ga odstranila, začutila mir v sebi, brez da bi bistveno ali pa sploh kako spremenila svoj način življenja.
Če morda misliš, da bi tvoje življenje imelo večji smisel, če bi počela nekaj, kar počne nekdo drug (kljub temu, da te tisto ne veseli), je lahko vzrok v tem, da imaš težave “samo” s sprejemanjem svojega načina življenja. Danes je vse polno enih receptvo in člankov, kako do sreče in polnega življenja. To lahko človeku pusti nek občutek, da ne počne vsega “pravilno”. Vprašanje pa je, kolk je v tem občutku resnice.
Verjamem, da ta nemir občuti čisto vsak. A meni se že nekaj časa vleče, ravno zato sem se obrnila sem.
Kaj povzroča nemir? Po pravici povedano ne vem. Načeloma mi nič večjega ne manjka (čeprav smatram notranji mir kot največjo stvar, heh). Ne oziram se po mnenju drugih, kako “bi morala” živeti, pričakovanja okolice me ne zmotijo, primerjam se z drugimi ne, saj potem nikoli ne bi bilo dovolj ali dovolj dobro.. Tudi nekaj potovanj, ki sem jih dala skozi v študentskih časih, je prispevalo k tovrstni širini. Videla sem, da se da živeti mnogo drugače, kot se živi pri nas (glede tempa, norm..), to me je nekako razširilo. Sem tudi razmišljala o selitvi drugam, a nekdaj sem v tem videla rešitev, danes vidim predvsem beg. Nočem bežanja, želim soočenje in razrešitev.
Živim po svoje, tako kot mislim, da je prav in dobro zame. A očitno nekaj ne štima.
Da bi počela kaj drugega, kar počnem? Saj se trudim, vsaj s hobiji, spoznavati tudi druge dejavnosti, kolikor so mi finančno dostopne. A bolj, kot sama aktivnost (pa naj gre za kakršnokoli), se sprašujem, v čem je smisel vsega tega? Le, da preživimo nek določen čas na zemlji? Zdi se mi, kot da samo nekaj delamo, dagre čas mimo.. Razlika je le v tem, ali v dejavnosti uživaš ali ne..
Mitko, marsikatere želje si ne morem izpolniti. Lahko bi pustila službo in šla na nekajmesečno potovanje, a toliko razuma in odgovornosti pa tudi premorem. Sploh pa, ker vem, da to ne bo to, ker se bi prej ali slej vrnila. In kaj bi bilo potem? Še večja kriza.
Vsak ima želje in ne verjamem, da imate vsi vse želje izpolnjene.
Ja saj tako tudi je. Kako drugače pa bi naj bilo? Da bi živeli večno? :))[/quote]
Vem, da je tako, a imam občutek, da to ni ok, da to ni dovolj. Da počnemo nekaj samo zato, da mine čas. Mislim, da mora biti še nekaj “višjega” v naših življenjih, nekaj, za kar je zares vredno živeti.
Ljudje se o tem zelo malo pogovarjajo, čeprav jih je ogromno, ki jih poznam, zelo nezadovoljnih (s službo, odnosi..). Najbrž je lažje ne razmišljati o tem, a jaz prav čutim potrebo po “nekaj več”. Ne bi rada živela z zatisnjenimi očmi (karikiram), v starosti pa ugotovila, da moje življenje ni bilo srečno, izpolnjeno.
Mogoče je pa tudi v teh odgovorih kaj resnice. Včasih nismo povsem iskreni do sebe in že samo to nam lahko da občutek, da nam nekaj manjka.
nekako bi rada osmislila svoje življenje, imaš vse pa spet nimaš nič, lahko da trpiš za depresijo , lahko da ti manjka resničnih izzivov v življenju, bi ti pa takole rekel, dan si napolni z malenkostmi, usmeri svojo misel na malenksoti in jih izpolnjuj dokler ne boš imela vsega opravljenega, pa še nekaj se zavedaj, življenje posameznika nima prav nobenega smisla, popolnoma vseeno je ali smo ali nismo, smo nadomestljivi, …pa vseeno je lepo živeti, prav vsak dan posebej…
Moški je trenutno precej spodaj na mojem “seznamu”. Čutim, da bi ta trenutno bil lahko le nadomestilo, saj sem prepričana, da moram sama zase biti dobro, potem pa bom tudi za vstop v zvezo. Verjamem v to. Verjamem tudi, da bi v tem obdobju in v tej energiji, ki jo oddajam, privlekla nase odnos, ki me ne bi osrečeval. Vsaj ne za dolgo. Sama sebe moram spravit v red, nočem nekoga samo zato, da ga imam, da bom z njim imela še nekaj dejavnosti več. :/ In ja, f*k frendanja pa res nisem pristaš. In ne verjamem, da bi to mojo situacijo kaj spremenilo. Dopuščam možnost, da se mogoče tudi motim, a v to na silo nikakor ne grem.
Življenje nima smisla – resnično tako misliš, da ni v naših življenjih nekaj višjega, večjega, globljega? Mogoče res zaman iščem smisel in je bolje, da “le” odživim svoje življenje, poskrbim, da je kolikor toliko zadovoljno? Ne vem, če zmorem. Preveč se sprašujem in občutek imam, da to ni vse, da je to premalo.
Nadomestilo za kaj? Kaj bi moški prinesel slabega v tvojem življenju?
Kako bi pa bilo potem drugače, ko bi ti bila zase dobro? Imaš takšno izkušnjo ali od kod vlečeš ta prepričanja?
Morda imaš dve ločeni težavi. Prva je ta, da si si življenje bolj ali manj uredila, sama praviš, da ti nič ne manjka. In pri tem se motiš. Manjka ti nek veliki cilj. Nekaj, za kar bi se mogla full potruditi, kar ti veliko pomeni, kar bi te zjutraj vrglo iz postelje.
Druga težava je pa po mojem ta, da se še nisi naučila biti srečna s tem, kar imaš in s tem kar si. Jaz sem zelo veliko časa zaradi lastne ambicioznosti imela to predstavo, da bom res srečna, ko bom pač nekaj dosegla. In veš kaj? Ko sem tisto dosegla, je bilo že nekaj drugega na vidiku, in krog se je ponovil. in vedno znova je bilo tako, da bom “res srečna, ko bom dosegla to in to….”.
Potem sem nekako ponotranjila, da če si popolnoma srečen, sploh nisi ambiciozen. Tudi to prepričanje je zmotno. V roke sem dobila knjigo z razlago o tem – in se mi je odprl nov svet. Ugotovila sem, da se zjutraj moram zbuditi srečna. da je to moje “naravno stanje”, in da če se ne, je nekaj hudo narobe. In da to še ne pomeni, da nimam nobenih ciljev, želja, ambicij….
Nadomestilo za kaj? Kaj bi moški prinesel slabega v tvojem življenju?
Kako bi pa bilo potem drugače, ko bi ti bila zase dobro? Imaš takšno izkušnjo ali od kod vlečeš ta prepričanja?[/quote]
Ne govorim, da bi moški kaj slabega prinesel v moje življenje. In ja, najbrž bi zapolnil neko praznino, seveda. A bil bi nadomestilo ali kompenzacija za tisto nekaj, kar mi manjka. Ne manjka mi on sam. Mnenja sem, da mora najprej biti človek sam s sabo ok- zadovoljen in izpolnjen, brez da ima nujno potrebo po nekom, šele nato je “pripravljen” za srečno dvojino. Ne morem pričakovati, da me bo druga oseba osrečila ali zapolnila praznino, ki jo čutim v sebi. Toliko pa sem že skužila v življenju. In mislim, da se glede tega ne motim.
Kako bi bilo potem, ko bi bila zares dobro? Ne bi se spraševala o tem. (Nekoč se nisem.) Ker bi me življenje prinašalo nek smisel. Se motim?
Bolj sem mislila, da mi nič ne manjka v smislu naših družbenih norm (služba, sem na svojem, imam hobije..)- da bi bolj razumeli tisti, ki me berete.
Ja, manjka mi višji cilj. A tudi pri tem se sprašujem, kaj naj bi to bil. Potovanje okoli sveta? Doseganje izjemnih rezultatov- kjerkoli že? Ne verjamem. Že vnaprej ne verjamem, da bi me to osrečilo in se sprašujem o smislu tega početja (npr. prijave za natečaj za sliko – banalen primer). Mogoče sploh nimam nečesa, kar bi mi veliko pomenilo?
Mi zaupaš knjigo, ki te je prebudila? 😉
Glede na to, da je namen parterstva, da osrečujeta drug drugega, se ne strinjam povsem s tvojim pričakovanjem, da te druga oseba ne more osrečit.
Seveda pa pojma nimam, kakšen je ta nemir v tebi in tudi pojma nimam, kako si ti predstavljaš osrečiti drugega.
Imaš mogoče občutek, da bi s tem občutkom morala moškega sramovati oziroma, da te kot take ne bi sprejel?
Marko, ne pravim, da me druga oseba ne bi osrečila- bi me, a najprej moram biti kolikor toliko srečna in zadovoljna sama, sama s sabo in svojim življenjem. Nato bo moški le še pikica na i, ne pa glavni ali edini razlog za mojo srečo. Ne želim prelagati te odgovornosti na drugega, češ, ko bom nekoga imela, bom srečna. To ne gre tako.. Ne more biti druga oseba moj smisel. Saj pa ti to razumeš, noo.. 😉 🙂
ti manjka kaj adrenalinskega? Kjer vsak hip ceniš, da še vedno si?
za dopust se pridruži enotam za razminiranje — v Bosni je takih področij še dosti
Jaz sem imela tja do 33 leta popolnoma identične težave kot ti… Potem sem za nekaj časa našla smisel življenja in zadovoljstvo ob dveh nadebudnežih. Ja, ne moreš si misliti, kako zna biti menjavanje plenic – nekako zadovoljujoče. Zavest, da končno delaš nekaj, kar je ZARES pomembno. No, zdaj iščem ta občutek spet v drugih stvareh. Enkrat bolj uspešno, drugič manj. In v skladu s tem sem kdaj v življenju bolj srečna, drugič manj.
Forum je zaprt za komentiranje.