zakaj ste nekatere prodajalke tako mrke….in zdolgočasene

Kaj pa je narobe z vprašanjem? Zagotovo ne priteravam, če rečem da ob vsej tvoji bistroumnosti in izkušenosti, ki ju tu vsakodnevno prodajaš premoreš bolj natančen odgovor od tega, ki si ga dala.
Vseeno mislim, da gledaš preveč ozko – nismo vsi ljudje enaki, n3kdo bo x oviro rešil mimogrede z levo roko, kdo drug bo za to isto x oviro rabil pol leta.
ps: ne jamraj nad mojimi vprašanji ! :D[/quote]

Ravno zato ne morem vsega posploševati, kar hočeš od mene. Govorila sem le o enem tipu ljudi, očitno so se nekateri prepoznali in so skočili v luft.[/quote]

Torej se končno razumeve, poudarek je res bil na razlikovanju 🙂

Ne razumeš kaj želim povedati. Ne gre se za zagovarjanje kislih kumaric, ker bi to bil čisti izraz neke zlobe.
Gre se za to, da je bedno gledati, kako se nekdo smeji na silo, ker to ukaže tvoj šef.
Zato nasmeh lahko veliko stane. Stane to, da se človek pretvarja in spreneveda. Da skriva resnične probleme in se zaradi tega, ker nima ravno neke izbire, v sebi počuti vedno bolj bednega in žalostnega.
Seveda pa to ni način za reševanje težav.[/quote]
Kot sem ze napisal, nasmesek ni nujno stvar prisile, sefa, ki tako “ulaze”. V Sloveniji morda res drugace ne gre. Verjeli ali ne, nasmeh je bolj stvar navade. Evropejci radi govorimo o “umetnih” nasmeskih Americanov. Pa vam lahko zagotovim, da ni nic umetnega v teh nasmeskih. Nic manj pristni niso od vasega nasmeska. Gre bolj za stvar navade. Ko nekoga pogledas, se nasmejih in reces, How’re you doing today? V Sloveniji pa so ljudje vajeni pogledati socloveka z nezaupanjem in v sebi potihem reci, ka bi pa ti rad od mene.

Ne razumeš kaj želim povedati. Ne gre se za zagovarjanje kislih kumaric, ker bi to bil čisti izraz neke zlobe.
Gre se za to, da je bedno gledati, kako se nekdo smeji na silo, ker to ukaže tvoj šef.
Zato nasmeh lahko veliko stane. Stane to, da se človek pretvarja in spreneveda. Da skriva resnične probleme in se zaradi tega, ker nima ravno neke izbire, v sebi počuti vedno bolj bednega in žalostnega.
Seveda pa to ni način za reševanje težav.[/quote]
Kot sem ze napisal, nasmesek ni nujno stvar prisile, sefa, ki tako “ulaze”. V Sloveniji morda res drugace ne gre. Verjeli ali ne, nasmeh je bolj stvar navade. Evropejci radi govorimo o “umetnih” nasmeskih Americanov. Pa vam lahko zagotovim, da ni nic umetnega v teh nasmeskih. Nic manj pristni niso od vasega nasmeska. Gre bolj za stvar navade. Ko nekoga pogledas, se nasmejih in reces, How’re you doing today? V Sloveniji pa so ljudje vajeni pogledati socloveka z nezaupanjem in v sebi potihem reci, ka bi pa ti rad od mene.[/quote]

Jaz se full pogosto nasmejim ljudem. Na cesti, v trgovini, čakalnici, na busu… In ja, eni me začudeno pogledajo, enim se vidi, da razmišljajo, če me poznajo, ogromno pa je takih, ki se nasmehnejo nazaj.
Ampak to je stvar momenta, v osmih urah “držati tak tempo” je pa malo težje – razumem, da je zafukano hitro prefiltrirati, če te tri minute prej razkuri šef/ica, prejšnja stranka, nekolegialen/a in nekooperativen/a sodelavec/ka. Kje so potem še situacije, ko je nekdo v hudi stiski (recimo huda bolezen v družini, finančne težave itd.)… Verjamem, da se je takrat težko prisiljeno ali pa iskreno nasmehniti.
Mislim, jaz pozdravim, se nasmehnem, ampak nisem pa užaljena, če ni feedbacka, my job is done. Z enimi ljudmi smo povezljivi samo za trenutek, z nekaterimi za več časa, z nekaterimi pa pač ne.

Kot sem ze napisal, nasmesek ni nujno stvar prisile, sefa, ki tako “ulaze”. V Sloveniji morda res drugace ne gre. Verjeli ali ne, nasmeh je bolj stvar navade. Evropejci radi govorimo o “umetnih” nasmeskih Americanov. Pa vam lahko zagotovim, da ni nic umetnega v teh nasmeskih. Nic manj pristni niso od vasega nasmeska. Gre bolj za stvar navade. Ko nekoga pogledas, se nasmejih in reces, How’re you doing today? V Sloveniji pa so ljudje vajeni pogledati socloveka z nezaupanjem in v sebi potihem reci, ka bi pa ti rad od mene.[/quote]

Jaz se full pogosto nasmejim ljudem. Na cesti, v trgovini, čakalnici, na busu… In ja, eni me začudeno pogledajo, enim se vidi, da razmišljajo, če me poznajo, ogromno pa je takih, ki se nasmehnejo nazaj.
Ampak to je stvar momenta, v osmih urah “držati tak tempo” je pa malo težje – razumem, da je zafukano hitro prefiltrirati, če te tri minute prej razkuri šef/ica, prejšnja stranka, nekolegialen/a in nekooperativen/a sodelavec/ka. Kje so potem še situacije, ko je nekdo v hudi stiski (recimo huda bolezen v družini, finančne težave itd.)… Verjamem, da se je takrat težko prisiljeno ali pa iskreno nasmehniti.
Mislim, jaz pozdravim, se nasmehnem, ampak nisem pa užaljena, če ni feedbacka, my job is done. Z enimi ljudmi smo povezljivi samo za trenutek, z nekaterimi za več časa, z nekaterimi pa pač ne.[/quote]
Seveda. Saj tudi v “Land of smiles” ljudje niso vedno nasmejani. Ampak druzba kot celota ceni nasmesek. Ce vprasas zakaj, recejo tako pac je, stvar vljudnosti, se sami ne vedo zakaj. V Sloveniji si pa z nasmekom na faci kdaj ze kar cudak. Ceprav, ce vam po pravici povem, marda se ravno zaradi tega z prisrcnim nasmeskom in kaksno besedo tudi v Sloveniji da gore premikati. Prav to je namrec moja “formula”. 🙂

Pridite na Štajersko. Tukaj se ljudje kar naprej smejimo drug drugemu. Kelnarca se ti nasmehne, prodajalka v trgovini, med.sestra…V Ljubljani pa so res večinoma bolj zategnjeni. Če se v LJ komu nasmehneš, te pogleda, kot da si z z Lune padel.

+1 😀 😀

Mogoče pomaga na Ptuju to da je v luftu 0,5 promila 😛 😀

Verjamem. Stresno okolje prav tako naredi svoje.
Še sebe si težko predstavljam, da bi bil zadovoljen, če bi vsak dan živel v tisti gneči in hrupu.

Ah to pa ni res, meni se veliko ljudi, ki me postrežejo nasmehne.

Aja, pa menda smo ljudje na splosno bolj prijazni do tistih, ki so nam bolj privlacni. 🙂

Bo nekaj na tem; tudi vzgojiteljice, varuške v vrtcih se raje ukvarjajo z otroci, ki so jim lepši, podobno se dogaja potem naprej v OŠ, SŠ,…povsod.

To je res.
Pod pogojem, če sami nismo depresivni ali nezadovoljni Potem nam skoraj nič ni privlačno.

Moja teorija je, da je v Sloveniji popularno biti namrgoden, nezadovoljen in simfati vse pocez, ker je to ne le druzbeno sprejemljivo, ampak kar zazeljeno s strani vecine. Optimizma se ne prenasa najbolje.

In razlog je v nevoščljivosti. Optimističnemu človeku si lahko nevoščljiv. Nezadovoljnemu pa nimaš kaj biti nevoščljiv. Zato se zadovoljstvo skriva, da se s tem izognemu obsojanju družbe.

In razlog je v nevoščljivosti. Optimističnemu človeku si lahko nevoščljiv. Nezadovoljnemu pa nimaš kaj biti nevoščljiv. Zato se zadovoljstvo skriva, da se s tem izognemu obsojanju družbe.[/quote]
Morda pa zato povprecna trgovka tako pazi, da ne bi zgledala prevec zadovoljna? Haha.

In razlog je v nevoščljivosti. Optimističnemu človeku si lahko nevoščljiv. Nezadovoljnemu pa nimaš kaj biti nevoščljiv. Zato se zadovoljstvo skriva, da se s tem izognemu obsojanju družbe.[/quote]
Morda pa zato povprecna trgovka tako pazi, da ne bi zgledala prevec zadovoljna? Haha.[/quote]
Povprečna trgovka ne rabi pazit, ampak je kar v resnici nezadovoljna.
Odgovarjal sem na tvoj komentar, zakaj je to pri nas popularno, da skrivamo nasmeh.

Tudi jaz ne razumem, zakaj se nekateri trgovci ne morejo obnašati normalno, posvetiti kupcu itd. In potem se izgovarjajo na nizko plačo. Resno? Mnogo ljudi v SLO ima iste plače kot oni in lahko vestno opravljajo svoje delo. Medicinske sestre, policaji – bolj stresna služba in vsaj v večini bolj prijazni, zagnani ljudje.
Če pač ne moreš ostati na delovnem mestu brez tega da ne bi padel v depresijo, če ti je plača prenizka in se ti zdi, da še tisti s socialko živijo bolje – kaj te potem še ovira, da pustiš delo in živiš bolje od socialke??
Mnogo brezposelnih bi bilo zelo veselih, če bi lahko delali v kakšni trgovini za blagajno.
Drugače pa me zelo veseli, ko vidim, da nekateri dobro opravljajo svoje delo (ni važno kakšno) in mogoče še s tem komu polepšajo dan! Tistim lahko rečem samo bravo! 🙂