Zakaj imajo otroke?
Zdaj, če po analogiji (če si ženska ne želi otrok, so vzrok neke travme iz otroštva) sodim moške(ki so po naravnih zakonih oplojevalci), potem je s takim moškim, ki ne začuti neustavljive želje, da bi želel takoj nabrisati vsako, ki je vsaj malo podobna idealom iz sosednje teme, tudi nekaj narobe in da so pri njem krive neke travme. Te morda ne izvirajo iz otroštva, lahko pa mu jih je zadala njegova trenutna partnerka. :-)))
Robi- en izmed razlogov da ne čutiš imeti bioloških otrok, je lahko vsaj tako mi je ena astrologinja rekla vsaj za et-duše, je tukaj več razlogov. Eden naj bi bil da se sploh drugi val et-jev noče nakopati karme, torej če imaš otroka tukaj se boš moral inkarnirati zopet sem na Zemljo ker imaš karmo s tem otrokom. In te et-duše hočejo svoje oddelati na Zemlji in se vrniti nazaj domov. Potem drugi razlog je pa lahko da zato ker je porod in vse kar spada skupaj isto del zemeljske izkušnje, se določeni starseedi, ki še nimajo toliko zemeljskih inkarnacij za sabo odločijo še malo počakati. Jim je to v tem življenju mogoče preveč. Ker na drugih planetih imajo bitja otroke na drugačne načine kot tukaj, na višjih dimenzijah to poteka vse na energetski ravni.
Potem pa še čisto preprosti razlogi, da enostavno nekatere duše ne čutijo da bi otrok pasal v njihovo celotno filozofijo življenja, ali nekateri čutijo oz. čutimo da je bolje za nas da se otroka posvoji in se s tem tudi dobro delo naredi. Skratka teh razlogov zakaj nekateri ne čutijo potrebe po otrocih je ogromno.
Debata ali filozofiranje o odgovornosti, še nas ne naredi odgovornejše.
Pravzaprav to, kako smo odgovorni in sposobni in kako reagiramo do otroka, spoznamo šele takrat, ko smo v tisti situaciji.[/quote]
Noja, s tem se ne bi strinjala. Ne moreš imeti otroka in šele POTEM razmišljat o posledicah. Če si zapufan in veš, da boš tenko piskal še nekaj let, si ne “omisliš” otroka. To bi bilo neodgovorno.
Napačen občutek. Zagovarjam, da se je treba k starševstvu spravit odgovorneje, kot se večina ljudi. In da ni dovolj zgolj materinski/očetovski čut.
Debata ali filozofiranje o odgovornosti, še nas ne naredi odgovornejše.
Pravzaprav to, kako smo odgovorni in sposobni in kako reagiramo do otroka, spoznamo šele takrat, ko smo v tisti situaciji.[/quote]
Noja, s tem se ne bi strinjala. Ne moreš imeti otroka in šele POTEM razmišljat o posledicah. Če si zapufan in veš, da boš tenko piskal še nekaj let, si ne “omisliš” otroka. To bi bilo neodgovorno.[/quote]
Se strinjam z Robijem in krivokljunom. Debata o otrocih nas še ne naredi odgovorne, gotovo pa bolj odgovorne od tistih, ki to temo preskočijo, kar pravi krivokljun. Ampak Robi ni želel povedat, da je karkoli “narobe” z nekom, ki debatira o vzgoji in otrocih, preden se zanj odloči. Res pa je, da šele dejanska izkušnja pokaže, kako odgovoren je nekdo v resnici. Zakaj tako? Predvsem zaradi naše predstave o sami vzgoji. Nekdo ima lahko zelo popačeno predstavo o tem, kako bo vzgajati otroka. Takšnega lahko izkušnja zelo preseneti, na nek način mu celo postane pretežka zanj, saj kaj takega ni pričakoval in potem se pokaže, kako odgovoren je tak človek. Ali bo situaciji kos, ali pa bo “vrgel puško v koruzo in delal samo še najnujnejše za otrokovo preživetje. Vedno je tako, da je naša predstava o neki stvari, ki je še nismo doživeli, zelo pomembna. Bližje kot je “resnici”, torej temu, kar se bo dejansko zgodilo, ko bo do tega prišlo, lažje nam bo. To je podobno, kot s predstavo o tem, kaj je ljubezen. Zakaj imajo ljudje, pari, toliko težav v odnosih? Ker imajo popačeno predstavo o tem, kaj je ljubezen. Eni mislijo, da je dovolj, če svojemu partnerju nudi samo spolne usluge, drugi mislijo, da je dovolj, da svojemu partnerju v vsem ustreže itn itn.
Po mojem bi že ekonomski bili čisto dovolj. Saj si v življenju marsikaj želimo, pa se tega iz različnih razlogov tudi odpovemo ali prestavimo na poznejši čas.
Upam le, da ne zagovarjaš odločitev za otroke v čisto vsakem primeru.[/quote]
Jaz ničesar ne zagovarjam.
Samo, če so v ozadju ekonomski razlogi, potem neka oseba ne bi tako vneto trdila, da noče otroka in da nima materinskega čuta, ampak, da si ga želi, le privoščiti si ga ne more. In to je razlika.
Res ni. Je pa večkrat poglaviten faktor pri spoznavanju sebe.
Saj pa ne moreš vedeti, kaj te čaka v življenju, ko imaš otroka…O kakšnih posledicah pa naj razmišljam, če ne vem, kaj me čaka…?
To pa se strinjam, da najprej štalca, pa potem kravca. Drugače pa v življenju ni nič 100%. Tudi služba za nedoločen čas…
Pa sva spet na začetku…:)
Zanima me, če sebe smatraš za dovolj odgovorno ali ne ?
Res je. Predstave so eno, reala nekaj drugega.
Težko je vedeti vnaprej, kako se bomo v neki novi situaciji obnašali in reagirali.
Nekdo starševstvo jemlje preveč na lahko, drugi se spet preveč obremenjujejo in so polni strahu.
Geez, si tečen. Ja, se smatram za odgovorno in ja, nekoč si želim otroka/e. Če jih pa ne bo, bo pa ravno tako okej. Na vsak način in preko vseh trupel (predvsem finančnih) že ne bom šla.
Govorila sem o trenutni finančni krizi (nisem govorila o sebi, pač pa razmišljam na glas), če veš, da boš še nekaj let težko skozi prišel, v tem času ne boš delal otroka, ki te bo še dodatno potisnilo v bedo in potem še v depresijo, ker otroku ne moreš nuditi dostojnega življenja.
@Marko, po moje si to mal drugače predstavljaš odgovornost kot jaz. Ni starš avtomatično neodgovoren, če se ne znajde z otrokom, če mu spodleti, če dela napake ipd. Saj starš ni nadčlovek!
Robi, vseeno pa neke stvari lahko pričakuješ, kljub temu, da še nisi bil starš. Si bi pa otrok in veš kako se lahko otroci vedejo. Lahko si predstavljaš kako bi ravnal, reagiral v določnih situacijah in kako potem naprej, če ne bi delovalo. Vem, da je izkušnja nekaj drugega, ampak vseeno je dobro, da si neka pričakovanja ustvariš, če se le dokaj realna. Zavedati pa se moraš, da naloga nikoli ne bo lahka.
zTale “fajn” je bil mišljen na zaljublenost, ki pa ni isto kot ljubezen. Za zaljubljenost se ni potrebno pretirano trudit, da ohranjaš ljubezen do nekoga je trebe “nekaj” več energije. Tu nastopi tisto da narediš nekaj tako kot je prav, da ne slediš tistemu fajn in se kontroliraš in ne “omedlevaš” za vsakim, ki ti pade v oko. Seveda če vse zanemariš ti lahko z nekom res postane “nevzdržno”.Tu je tista past, ko se očetje ne vključujejo v vzgojo in je mama “bog in batina”. To je zelo narobe. Nekatere mame same “izločijo” očete iz vzgoje in potem “pregorevajo” z vsemi obveznostmi.
V sebi imamo vgrajen “register”, dojemanje za mamo in drug za očete. Mama predstavlja neko drugo podobo kot oče. Mama predstavlja brezpogojno ljubezen in če ona postavlja pogoje to pri otroko povzroča nesigurnost, nesamozavest tudi kasneje v življenju. Pogoji od mame “umažejo” njeno brezpogojno ljubezen isti pogoji od očeta gradijo v naših mislih neko drugo podobo, ker zavzemajo register “oče”, ki pomeni pogojno ljubezen.
Vse skup zveni precej suhoparno-tehnično vendar tako funkcioniramo, to imamo zapisano v naše gene in se ne da “goljufat” oz ima (lahko nepopravljive) posledice.
Krivokljunka, človeka lahko potisne v depro n zadev, nima veze otrok, otrok je lahko celo “zdravilo” da do tega ne pride. Nič nimam proti tvojemu razmišljanju in vem da nimaš le ti takšnega, toda tudi tisti, ki so imeli podobne pomisleke kakor jih imaš ti, so se za otroke vseeno raje odločili in je zdaj videti, da vendarle shajajo v mejah normale…kadar je otrok pristno želen, je to največ kar pripomore k zdravemu starševstvu ne pa da mu daš vse kar se da kupit (lizike ipd fore) in nič od tistega kar se kupiti ne da (vzgoja, ljubezen….).
Glej, midva se ne razumeva, res ne. Če se ti zdi, da se moraš za ljubezen truditi, da ti jemlje energije, se nečemu zavojo nje odpovedovati, si jaz pod to predstavljam, da ti je to težko. In če ti je kaj težko, kaj pa vem no…. Glej, težko je tudi študirati, delati, hoditi v breg, težko je menda roditi, nekaj se je pisalo o bolečinah in to, ampak če vidiš samo to, da je težko, da se moraš truditi, in se imaš za nekega nadčloveka, ki se je pripravljen, “sposoben” odpovedovati fajn za neki suhoparni prav, to zame niam nikakršnega smisla. Da ti je potem dosežek, da si lahko zvest…da lahko vzgajaš otroka, da si nadčlovek na pram onim, ki padejo pod tem, ki tega kakorkoli ne zmorejo, kaj je to no…?
Kot da daješ na tehtnico.
Sem se spomnila stavka iz enega filma, raje ne povem katerega, prizor je bil prilično pocukran, ampak so stvari ki jih ne moreš ločevati, ki te preveč potehničarjo, razčustvijo, da ne napišem česa hujšega…I have only one heart to do so…ccc
Ljubezen do otrok je vedno brezpogojna. Sicer pa se mi zdi smiselno, da mama tudi postavlja omejitve, ne pa da je samo en starš tisti osovražen. Mislim da imamo do staršev verjetno vsi kar nekaj zamer in ko odrastemo smo nekje po pol poti odpuščanja, spoštovanja, ljubezni upam.
Sicer pa ne vem, ali si ti tu slučajno delaš kako reklamo, da boš dober oče…ccc
Ne funkcioniramo vsi isto, imamo tiste 0,1 % razlik v dnk, in to ne samo v fizičnem izgledu (veliki joški pa to ccc)
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]joj joj joj Kake pa kvasiš? Ti si še vedno tradicionalist, tisti ta pravi, delitev na ženska in moška dela, na žensko in moško vlogo. koliko knjig (sodobnih!) si prebral o starševstvu? Si prebiral Juula morbit? Kakorkoli, otrok rabi omejitve in to od obeh staršev. Na začetku otrok še ne loči med dejanji in osebo. Ko mu mama nekaj prepove, to vzame kot zavrnitev njega (od tod tudi Grda mama, Ne maram te), z leti pa se mu to ob primerni razlagi pojasni.
Torej, če si že v dreku, dejmo met otroka, da nas naredi srečne? To je točno tisto, o čemer se trobi, da ne delat, da ne sme otrok postat smisel življenja, edini center življenja. Malo več treznosti pri odločanju za otroka. Otrok je kasneje v življenju marsikdaj razlog, da vztrajamo (ali da popustimo), ne moremo pa reševat lastne mizerije ali odnosa z naraščajem!
Punce vidim, da ne bomo prišli skupaj. Dajte ve imet najprej otroke (kaj več kot enega) pa ene 20let zakona/skupne zveze pa se potem oglasite in razlagajte kako se vzgaja in kaj je bolj pravilno 😉
Pravilnost ali ne se itak pokaže takrat ko otroci odrastejo, ko odidejo od hiše, ker dokler so doma jim še nič ne manjka in so napake vzoje še “skrite”. 😉
Sem prebral Juula mi je zelo všeč, on razlaga v bistvu isto le da ni tako “tehničen” kot dr.VG, ki je to namenoma, za lažje razumevanje. Se pa njena teorija zdi precej “out” za nekoga, ki nima (še) nič izkušenj z vzgojo.
Lahko ve zavijate patrnerstvo v tančice pocukranih limonad in pravličnih romanov, realnost je precej drugačna in delujemo veliko bolj “tehnično” kot se zdi na prvi pogled. In obstajajo pravila moško/žensko, če želiš delat v skladu z našim (notranjim) redom, lahko delaš tudi mimo tega, vendar se moraš veliko bolj naprezat in rezultat, pri vzgoji otrok je takrat precej negotov.
No vsaj do takrat dokler ne boste imele svoje otroke ne kvasite teorije in joj-jojate ;), rabite vsaj malo prakse.
In še to, v partnerstvu gre za pogojno ljubezen, rabiš izpolnjevat neke pogoje, da uspeva in ti pogoji niso vedno v skladu z tistim “fajn”, se pa strinjam, da si rabiš najt takega partnerja s katerim si želiš delat tudi prav, čeprav ni glih fajn, da ti pa to ni “muka” pa poskrbijo že starši. 😉
A vam je to muka? 😉 :))))
Nekaj je pisala o tem, se mi zdi. Drugače pa ne vem.
Mi pa take reči kot so nasveti okoli otrok od ljudi, ki jih nimajo zvenijo tako kot nasvet nekoga kako pilotirat avijon, a ni ga (še) vozil, je pa prebral vso (najboljšo) teorijo o tem početju…..
Tudi pedagogi brez otrok so samo teoretiki, žal. Se opravičujem vsem prizadetim.
Ti nisi pisal o vzgoji otroka, ampak o materinski vlogi kot o brezpogojni ljubezni (s čimer se strinjam), kako ona tolaži, razume, neguje, oče pa postavlja meje in je tisti “ta grdi”. Pisal si tudi o tem, kakšne katastrofalne posledice ima to za otroka, če mu mama postavlja meje, oče pa je preveč ljubeč.
Po drugi strani pa samo zato ker si starš, te to še ne naredi strokovnjaka dinamike odnosov v družini.
Torej, če si že v dreku, dejmo met otroka, da nas naredi srečne? To je točno tisto, o čemer se trobi, da ne delat, da ne sme otrok postat smisel življenja, edini center življenja.[/quote]
Krivokljunčica, če želiš lahko to tudi to tako razumeš, nisem govorila o sreči oz da bi nas otrok osrečil oz kakor ti praviš, da smo v dreku in se zato zanj odločimo. Če bi ti bila malo bolj srečna, se niti ne bi tako osorno in odklonsko na moje pisanje odzvala…brezveze.
Ti nisi pisal o vzgoji otroka, ampak o materinski vlogi kot o brezpogojni ljubezni (s čimer se strinjam), kako ona tolaži, razume, neguje, oče pa postavlja meje in je tisti “ta grdi”. Pisal si tudi o tem, kakšne katastrofalne posledice ima to za otroka, če mu mama postavlja meje, oče pa je preveč ljubeč.
Po drugi strani pa samo zato ker si starš, te to še ne naredi strokovnjaka dinamike odnosov v družini.[/quote]Svašta
Če bi saj približno razumela o čem pišem…..
To JE vzgoja , ljubeča mati in “ta grdi” oče, le da oče ni grdi, če vzgaja (ne maltretira!!), je pa spoštovan, sploh če zahteva spoštovanje tudi od otroka do njegove ljubeče mame.
Pretežko je to zate Krivoklunčica in še za koga ;), žal mi je, da ne razumeš. Boš morala probat na svoji koži, takrat niti ne boš strokovnakinja, kot nisem jaz, boš pa imela izkušnje in boš malo bolj vedela kaj pomenijo te (moje) besede.
Me pa čudi kako se vsi oz večina pridušate na vzorce iz otroštva in posledice vzgoje pa niti ne razumete kako te stvari nastanejo, se branite neke razumske razlage ljudi, ki se po svoji stroki ukvarjajo s tem (dr.VG, Juuol…) :((
Vesta pa veloko o otrocih, ki jih srečujete, ko sprehajate neubogljivega psa/mačko….
Se lahko starševstva naučimo po knjigah? To pa ni teorija? Čemu toliko sklicevanja na razlage na neke X avtorje, saj pa ljudje nismo matematične formule, da bi se nas dalo “razložit” po eni knjigi. Po moje je vsako staševstvo različno, odvisno od osebne zgodovine partnerjev in njunega odnosa, ki ima največji vpliv na otroka.
Tudi tisto, kar si napisal, da je materina ljubezen brezpogojna, pa da zato ne sme postavljati mej otroku, se mi zdi res za lase privlečno, kot da bi šel 100 let nazaj v neko tradicionalno-patriarhalno družino, kjer je ženska morala biti tiho in se ukvarjala z otroci, moški pa je dajal uakaze kto v vojski.
Se lahko starševstva naučimo po knjigah? To pa ni teorija? Čemu toliko sklicevanja na razlage na neke X avtorje, saj pa ljudje nismo matematične formule, da bi se nas dalo “razložit” po eni knjigi. Po moje je vsako staševstvo različno, odvisno od osebne zgodovine partnerjev in njunega odnosa, ki ima največji vpliv na otroka.
Tudi tisto, kar si napisal, da je materina ljubezen brezpogojna, pa da zato ne sme postavljati mej otroku, se mi zdi res za lase privlečno, kot da bi šel 100 let nazaj v neko tradicionalno-patriarhalno družino, kjer je ženska morala biti tiho in se ukvarjala z otroci, moški pa je dajal uakaze kto v vojski.[/quote]Seveda ne gre po knjigah, lahko pa tam dobiš tisto potrditev, da delaš prav oz. vidiš kje si zgrešil.
Ne gre za to da naj bo baba tiho, sploh ne!
Gre za to da če otroku ona postavlja pogoje, če je oče odsoten tako ali drugače je to za razvoj misli otroka škodlivo, nepravilno. Ne more nek brutalni feminizem zamenjat miljonov let evolucije in vlog, ki jih imajo naši starši na našo podzavest od katere je odvisna naša zavest.
Meni se zdi to logično.
ON
Kultura ni evolucija! Kultur imaš na tisoče. Judovsko-krščanska je patriarhalna, saj tu se na Freuda sklicuješ, a ne, ki je ravno v takšni družini živel in to pred 100 leti! Saj se načeloma strinjam s tabo, da je oče “zakonodajalec”, ki mora “trgati” otroka od matere, ko otrok vzpostavlja stik z zunanjim svetom, ampak ne samo to, tudi vzpodbujevalec, da se postopno “ločuje” od matere v psihičnem smislu in se navaja na disciplino, razširi socialni krog izven toplega materinega zavetja in se uči samostojnosti, reda… Ne strinjam pa se s tem tradicionalističnim pasiviziranim pogledom na žensko, ki daje otroku zgolj “ljubezen”, moški pa vzgaja in postavlja omejitve, zakone. Potem bo otrok točno videl, koga lahko izkorišča, da je mati tista popustljiva, ki ga nikoli nič ne okara, če očeta ni zraven.
Forum je zaprt za komentiranje.