Zakaj imajo otroke?

Kdaj opaziš, da si popredmetil drugega? Najbrž sam bolj težko, če si takega odnosa vajen iz primarne družine. Sicer pa popredemetenje ni ravno moja pogruntavščina – sem jo našel med “kantami za praznjenje jajc” :-))))[/quote]ccc zdaj si me pa razočaral, ko sem že mislila da je to tvoja izvirna teorija, seveda sem se v njej našla, saj jaz sem tudi taka, seveda jaz bi tipično popredmetila tipa, on bi pač mene, ane, do česa bi pa potem prišlo, pa še ne vem točno. Ne se preveč sekirati, ko bereš ali analiziraš moje poste tukaj, še sama ne vem, kaj včasih pišem, vendar gre za nek lik, ki v bistvu ne obstaja, tudi jaz sem prepričana, da si ti v bistvu prav prijazen človek… in se sprašujem, kakšen bi bil brez teh praktičnih izkušenj, iz katerih izhajaš, ko pišeš sem ccc[/quote]

katenjka, jaz se prav z veseljem pustim kdaj popredmetiti, samo ne ravno na vsak način :-))))

Se ne strinjaš, ker se jaz ne strinjam čisto s tem, meni je to kar nekaj, da bi mi nekdo, s katerim bi bila skupaj, ko bi imela otroka, ali pa še prej– rekel, tako, zdaj je pa vsega fajn konec, nisem več zaljubljen, ampak napraviva zdaj prav in ostaniva skupaj vzgajajva zdaj tega otroka, do katerega je pač prišlo, ker sva se imela fajn. Malo tehnično gledaš na te stvari, kot da rabiš neke meje, ker se brez njih počutiš preveč prostega oz se ne znaš najti, združiti da je lahko vse hkrati fajn in prav, ne vem zakaj bi to ločevala, podobno na primer ni mogoče biti resnično jezen na nekoga, ki ga imaš sicer rad…če misliš, da ti ni fajn imeti otroka, ga vzgajati, če misliš, da ti ni fajn biti z isto žensko, če pač ne veš vsak dan znova, zakaj si z njo skupaj ne pa z eno drugo, potem to nima smisla, je preveč suhoparno in neumno, biti z njo, ker je to prav… Kako prav? Da zanikuješ samega sebe, ko vztrajaš v tistem, kar ti ni fajn? A ni najbolj prav, (in neločljivo fajn) najti tisto, v čemer si lahko srečen, ali na primer biti z nekom, da on lahko isto raste ob tebi, iskati se z nekom in zaradi njega, ne pa se sprenevedati in trpinčiti. Čemu? Raje pač delaš dobro delo kot pa neki mrtvi prav.

Tu mislim da se malo motiš, očetje so z majhnimi otroci pač manj časa, je veliko vzgoje na mami, in mama je tista, ki postavlja omejitve, ki hkrati tepe in boža, očetje so pogosto tisti, s katerimi se imajo otroci fajn in pri njih celo iščejo potuho. Tako sem svoje zgodnje otroštvo doživljala sama, mami sem pol stvari preveč zamerila kot bi ji smela, potem pa, ko je umrla, sem vse to preslikala na očeta. Seveda krivično– Je pa res, da so te stvari preproste,ko nanje gledaš z malo razdalje, po možnosti brez čustvene vpletenosti. Teorija pa, saj ne vem, visoko cenim teoretične pristope, ampak kar se tiče vzgoje, se mora precej ponižati pred prakso. In zato, tu se strinjam s tabo, ko si pisal matkiču, zakaj se očita punci, ki ima otroka, pa jo je fant pustil, na kaj je mislila. Teoretično pač vsi vse vemo.
Je pa spet res, da ni vedno ženska tista, ki je v šibkješem položaju, danes ne več, in nekatere to prav grdo zlorabljajo.

ccc zdaj si me pa razočaral, ko sem že mislila da je to tvoja izvirna teorija, seveda sem se v njej našla, saj jaz sem tudi taka, seveda jaz bi tipično popredmetila tipa, on bi pač mene, ane, do česa bi pa potem prišlo, pa še ne vem točno. Ne se preveč sekirati, ko bereš ali analiziraš moje poste tukaj, še sama ne vem, kaj včasih pišem, vendar gre za nek lik, ki v bistvu ne obstaja, tudi jaz sem prepričana, da si ti v bistvu prav prijazen človek… in se sprašujem, kakšen bi bil brez teh praktičnih izkušenj, iz katerih izhajaš, ko pišeš sem ccc[/quote]

katenjka, jaz se prav z veseljem pustim kdaj popredmetiti, samo ne ravno na vsak način :-))))[/quote]Po tvoji teoriji,( zdaj ne vem, ali je izvirna ali ne ) se lahko moškega popredmeti samo v smislu očetovstva in potem v skrbi za hišo, sicer pa pristane potem na zadnjem mestu. In zdaj res ne vem, če se ti splača, da ti žensko popredmetiš tistih ne vem, dva ali trikrat, potem pa moraš celo življenje to odplačevati. Ta teorija je res tragično v korist žensk no.

katenjka, jaz se prav z veseljem pustim kdaj popredmetiti, samo ne ravno na vsak način :-))))[/quote]Po tvoji teoriji,( zdaj ne vem, ali je izvirna ali ne ) se lahko moškega popredmeti samo v smislu očetovstva in potem v skrbi za hišo, sicer pa pristane potem na zadnjem mestu. In zdaj res ne vem, če se ti splača, da ti žensko popredmetiš tistih ne vem, dva ali trikrat, potem pa moraš celo življenje to odplačevati. Ta teorija je res tragično v korist žensk no.[/quote]

Jaz sem to teorijo samo apliciral tudi na možnost popredmetenja moških s strani kant za praznjenje jajc. Sicer pa ne moreš reči, da ne obstajajo osebki, ki v smislu partnerskih vez ne vidijo čez bajto, kopico otrok, in karavana. Sigurno se tudi moškega da še kako drugače popredmetiti, sicer pa je popredmetenje lahko hudo subjektivna ocena.

Po tvoji teoriji,( zdaj ne vem, ali je izvirna ali ne ) se lahko moškega popredmeti samo v smislu očetovstva in potem v skrbi za hišo, sicer pa pristane potem na zadnjem mestu. In zdaj res ne vem, če se ti splača, da ti žensko popredmetiš tistih ne vem, dva ali trikrat, potem pa moraš celo življenje to odplačevati. Ta teorija je res tragično v korist žensk no.[/quote]

Jaz sem to teorijo samo apliciral tudi na možnost popredmetenja moških s strani kant za praznjenje jajc. Sicer pa ne moreš reči, da ne obstajajo osebki, ki v smislu partnerskih vez ne vidijo čez bajto, kopico otrok, in karavana. Sigurno se tudi moškega da še kako drugače popredmetiti, sicer pa je popredmetenje lahko hudo subjektivna ocena.[/quote]Ja, verjetno, jaz sem samo napisala, kako razumem tvojo teorijo, kjer je bilo eksplicitno izpostavljeno, da se moškega popredmeti na tak način, žensko pa na čisto drugačen. Tu moram pripomniti, da me je resnično fascinirala, ker pač po zakonih iz fizike so določene stvari vzajemne- (celo znane pod imenom zakon o vzajemnem učinku) tu pa gre za nek čisto drug že eteričen odnos med dvema.
Kje, iz kakih vzgibov (saj menda to niso bile praktične izkušnje) si ti utemeljil to teorijo, se pa še zdaj sprašujem. Ker tak po pisanju deluješ še prilično normalen- ne vem, ne predstavljam si, da si tako sfalil v svojem življnjenju, da bi se pustil popredmetiti samo kot sodelavec za narediti otroka in dalje tisto z delom okrog bajte.
Saj ne vem no…

nič, ne vem če je razvidno, meni je to vse skupaj zafrkancija no… vsajjaz tako berem in pišem, kako pa ti in ostali, pa ne vem, nisem čisto prepričana–

Katenjka

Kako lahko na nekaj gledaš brez čustvene vpletenosti? K prostitutki lahko gre moški brez čustvene vpletenosti z enim samim ciljem. Ali pa če si bolj “bukov”, samo potem si ne bi o tem zastavljal vprašanj, kjer nastopajo zakaji. Že samo razmišljanje o tem vzbuja določene občutke, a ne?

Katenjka

Hehe, 1x rečeš, da je črno, drugič pa spet, da je belo? 😀
Enkrat me podpreš, drugič zatreš, enkrat ljubiš, drugič sovražiš? :))))

Veš, da tega nisem napisal. Spraševal sem se samo o možnosti dojenja, sem predvideval, da so zelo suhe slabše “mlekarice”. 😀

:))) Ja nimam se kaj sprenevedat, punce govorijo nek drug jezik, se pa trudim, se trudim, včasih pa tudi to ni dovolj 😉
Bolje da priznam svojo nevednost in mi ona prijazno pomaga, kot da ji iz obupa solim pamet…. :)))[/quote]
Ah ne vem, če on to utegne razumeti, ki spričo pomanjkanja pozornosti provocira alexis, da kot vitka ženska ne more biti dobra mama. No in potem ko jo je totalno napsihiral, pa piše, da so važne osebnostne lastnosti…in potem spet, da mu je všeč grošljeva špelca– da so na podeželju take ženske idealne. Saj katera bi mu pa še verjela spričo te dvoličnosti. Alexis, če to bereš, popolnoma prav imaš, jaz bi bila isto zmedena, če bi vse verjela kaj matjažko tu napiše, še malo počakaj, pa bo spet pisal o primerjavah s kravami in kamelami–in iz obupa solil pamet 🙂 :))))[/quote]

🙂

Upam, da je Matjažko dovolj kosmat pa da ima jajca dovolj velika.

Eno “zanimivo” izkušnjo pa imam, ki se je k sreči končala zame srečno, ko so mi želeli podtakniti “kukavičje jajce”. Zanimivo je, da je pri tem sodelovala cela družina. No, ali pa je to simptomatično, saj je samo eno spočetje od svetega duha čislano. Za ostale primere je to včasih veljalo kot družinska sramota. Sem se k sreči še pravi čas umaknil :-)))

Sicer pa takih primerov niti ni tako malo, pravijo.

Alexis

Kako naj jaz to vem, saj to ti veš veliko bolje. Si namolzla kaj več pri tistih z večjimi? Drži moja teorija, a ne? Če pa ne, če pa ne, pa glavno, da si vso mleko spravla v promet, čeprav ga je bilo bolj malo… 😀

A poraščenost pri tebi je isto moteče kot pri bradicah, nimaš rada, ker nikoli ne veš, kaj vse se lahko sprime in skrije med dlačje? :)))

Res.
Sem razmišljala, ali bi lahko bilo… če ta neželja izvira iz tega, da z rojstvom otroka postanemo starš. Torej, da si ne želimo biti takšni, kot so bili naši starši, in zato potem ne želimo imeti otrok, ker smo kot otrok svoje starše doživljali negativno in bi nas potem otrok vrnil nazaj, samo da mi postanemo starši…

Ali pa to ni to?

Ne vem, sama imam lepe spomine na otroštvo. Če je pa res za neželje “krivo” lastno otroštvo, čutim pa do takšnih ljudi, kar neko usmiljenje. Z mislijo, kako osiromašeno so morali imeti otroštvo, da kot odrasli ne čutijo toliko in takšne ljubezni, da bi jo želeli dajati svojemu lastnemu otroku.

Do zdaj sem srečal samo en tak primer, pa še pri tem nisem čisto prepričan, da je to res pravi razlog. Večina kar jih poznam, ko je kdo imel ne ravno lepo otroštvo, so trdili prav nasprotno: da bodo otroke imeli, vendar kako ne bodo ponavljali napak svojih staršev. No, praksa je velikokrat potem drugačna.

[/quote]

Temu se reče ljubezen .))

Kako lahko na nekaj gledaš brez čustvene vpletenosti? K prostitutki lahko gre moški brez čustvene vpletenosti z enim samim ciljem. Ali pa če si bolj “bukov”, samo potem si ne bi o tem zastavljal vprašanj, kjer nastopajo zakaji. Že samo razmišljanje o tem vzbuja določene občutke, a ne?[/quote]Ja, ampak je vseeno drugače, ko samo razmišljaš o nekih hipotetičnih ali realnih problemih drugih kot pa če si sam v situaciji, ko ne veš, kaj se pravzaprav dogaja, ko ne zmoreš videti gozda, ker so okrog tebe sama drevesa.

Če si ti bolj bukov, kaj se tu more?

Ja pač ne ločiš žlez od maščobnega tkiva, saj to evidentno ni edino poglavje iz biologije, ki si ga prešprical–

Za tole bi rad slišal argumentacijo, če se nisi zmotila. Jaz sem namreč prepričan, da je tak posameznik veliko prej neodgovorna oseba, kot pa odgovorna. Argument na to pa je podal že Robi na prejšnji strani.

Čeprav zdaj vidim, da se da ta stavek razumeti na dva povsem nasprotna si načina. ?? 🙂

Treba si je razčistit pojem odgovornosti. Sama si to predstavljam kot poskrbeti za varnost in nemoten razvoj otroka. Se pravi odgovoren starš (brez materinskega čuta) bo za otroka večkrat izpadel strog, trezen, za ostale odrasle pa hladen. Ne bo si vzel časa, da mu razloži na čustveni ravni, zakaj mu je neko dogodivščino prepovedal, razložil mu bo s praktičnega vidika: npr. zate je to nevarno, ker je ograja nizka in se lahko nagneš čez in padeš (če gre za neko zadevo na višini npr., ki se odgovornemu staršu zdi premalo zavarovana). Se pravi, bo uporabil suhoparno akademsko razlago, medtem ko bi mu starš z materinskim čutom (in brez minimalne odgovornosti) to dovolil, češ, naj raziskuje svet.

Čeprav mu ta odgovorni starš ne bo dajal ljubezni v smislu tolaženja, razumevanja za njegove občutke, tudi obzirnosti morda, mu bo svojo odgovornost apliciral na način, da ga bo kar najbolje obvaroval, se pravu otroku nudil nek safe zone, ogrodje, katerega se otrok lahko prime ali se obda z njim, medtem ko raste in spoznava svet.

Medtem ko bi mu starš samo s materinskim/očetovskim nagonom dovolil veliko preveč, tudi morda iz razlogov, da se izogne otrokovem afektu, npr. Ne maram te, Nočem te, Grda mama ipd. Odgovoren starš je raje nepriljubljen in otroka obvaruje stvari, ki ga ogrožajo (ali potencialno ogrožajo) kot da bi mu nekaj dopustič in pri tem tvegal njegovo poškodbo.

Predstavljaj si ostarelo učiteljico (ali pa nuno), ki je čustveno odmaknjena od otroka, zanj pa skrbi 10, 15 let do njegove samostojnosti. Namesto 1-tedenskih počitnic na morju mu je omogočila tečaj tujih jezikov. Otrok morda ni bil najbolj srečen, saj bi hotel uživati in se brezskrbno predajat čofotanju, ona pa je raje vlagala v njegovo prihodnost, da se bo znal kasneje lažje spopast s problemi. Medtem ko ona druga mama da zadnji fičing za kratke počitnice, potem pa 1 mesec nimajo za jest. Morda zdaj odrasli otrok res ni navezan nanjo, jo pa spoštuje, ker ve, da je naredila vse, da bi mu nudila nemoteno in zdravo rast (se pravi, da ni razsipniška z žepnino, da mu ne kupi miljon igrač, ampak raje tisto, ki bo spodbujala njegovo logiko in abstraktno mišljenje itd., torej njegov intelekt).

Mogoče se to da razložit s terminoma očetovska in materinska vloga. Vseeno govorim o dveh skrajnih primerih. Nekdo, ki ima nekaj pa drugega nima. Najboljše je seveda, da ima starš oboje: tako materinski/očetovski nagon kot sposobnost odgovornosti. (in zato sem napisala, da ni dovolj, da si otroka zgolj želiš)

Žal sem v življenju videla preveč primerov, ko so čustva oz. pretirano čustvovanje, izražanje čustev, delovanje pod vplivom čustev, ljudi pripeljali na sam rob, veliko prej, kot bi nekoga, ki tega pač nima, ima pa čut za odgovornost. Razumskost, če želite.

Krivokljunka..Torej se ne smatraš dovolj sposobna in dovolj dobra in dovolj odgovorna, da bi lahko imela otroka ?
Imaš o sebi takšno slabo mnenje ?

Post sem pisala pol ure, ker sem vmes še nekaj drugega gledala, ti pa si iz mojega posta razbral tole??? Kaj če bi si še sam vzel ta čas in ga še enkrat prebral brez nekih podtikanj o mojih sposobnostih?

V tej ali drugi temi se sploh nisem opredelila glede sebe in svojega materinstva, razen, da sem ZS napisala, da še ne berem nosečniških knjig.

Razumem, kaj želiš povedat, ampak zame je tak starš še vedno premalo odgovoren, z drugimi besedami neodgovoren. Res pa je, da bi lahko bil neodgovoren še bolj. To sta spet dva zelo široka pojma. Želela si samo povedati, da se s svojo vlogo spopada na sebi najboljši možen način, če že pade v situacijo, ki si je ni želel iz pravega razloga. Se pravi, da “dobi” otroka, kljub temu, da “materinski čut” ni prisoten. Jasno je, da se vsak starš trudi po svojih najboljših močeh. Ampak po tej logiki in tvoji teoriji, je potem vsak starš, ki je starš, že sam po sebi odgovoren.
Jaz pa mislim, da ni. Za odgovornost je potrebno storit nekaj več. Stvar, kot je vzgoja otroka, je potrebno izpolnjevati in se ga lotiti s čustvi in sočutjem in ne samo z “razumskimi” odločitvami, ker bi tako naj bilo prav. Za nekoga, ki nima sočutja do otroka, je razumsko, da mu nekaj prepove, ker je to zanj “nevarno”, ne zdi se mu pa več potrebno otroku stvar razložit na njemu razumljiv način, ker se sploh več ne sprašuje, kakšne posledice bi to lahko otroku prineslo.

Hei….toda, ljudje smo samo ljudje in to kar si napisala, saj ne da se ne strinjam le v praksi se je težko znebiti čustev oz jih ne upoštevati, za tisto kar nam je pomembno…če to uspeva tebi – good for you. Golo razumsko odločanje mi deluje nekoliko “prazno”.

Ne, to pa sploh nisem napisala ne tako mislila. Govorila sem o odgovorni osebi, ki je taka že od prej, pač se ji zgodi, da pridela otroka, ne vem, kondom poči, tabletka zataji, seks v pijanem stanju, lej, ne moremo bit vedno in povsod 100% odgovorni. In taka oseba potem naredi vse, kar je v njeni moči, da poskrbi za otroka. Žal niso vsi starši taki, ki sami sebe oklicujejo za starše z materinskim nagonom.

Odgovorna oseba bo tudi priznala, da nečesa ne zmore in če pride do te situacije, se obrne na drugo osebo, ki je kompetentnejša z več znanja ipd. Medtem ko tista samo z materinskim nagonom zaradi lastnih čustvenih viharjev ne zmore sprejet pametne in zrele odločitve, ker jo bremzajo lastni občutki (sramu, strahu), medtem ko odgovorna oseba postavi otrokove potrebe pred sebe, torej na 1. mesto.

Primeri so zanalašč absolutni, da prikažem, da ni dovolj, da ima nekdo samo materinski oz. očetovski nagon.

Se pa strinjam, ko nekateri pravite/jo, da se premalo zares pogovarja o naraščaju, da je vse bolj stvar družbenih pričakovanj v smislu, zdaj sva skupaj že 3 leta, tudi skupaj živiva, nehala bova nucat kontracepcijo pa bova imela otroka, ker se tak spodobi oz. pričakuje. Brez da se resno pogovorita o svojih željah in odgovornosti. Otrok precej stane in življenje obeh obrne na glavo. Se mi zdi, da se ljudje premalo posvečajo temu segmentu, ker samo tumbajo o materinskem nagonu.

Debata ali filozofiranje o odgovornosti, še nas ne naredi odgovornejše.
Pravzaprav to, kako smo odgovorni in sposobni in kako reagiramo do otroka, spoznamo šele takrat, ko smo v tisti situaciji.
Takrat pa največkrat le reagiramo podzavestno, ne pa tako, kot smo nekje prebrali.
Zato se v takšnih primerih začne rušiti naš navidezni svet in neko znanje, ki smo ga pobrali, saj skozi odnos spoznamo kdo v resnici smo.
In ker je ta iluzija tako lepa, je v ozadju strah, da ne bomo zmogli vsega tega, kar bi radi in se raje izognemo sami situaciji.

Lepo, da si se potrudila…Samo mene zanima tvoje mnenje, ker razbiram iz tvojih besed nek dvom.

Vseeno pa imam občutek, da bolj zagovarjaš ne-imeti otroka, kot pa ga imeti….Lahko pa se tudi motim..:)