Verni ljudje

Katenjka, pa ti misliš, da bolje “poznaš” Boga od Matjažka? 🙂

cccccc:))))))vedela sem… vedela sem :)))) odvetnica.press :)))))))

Mir s teboj, Katenjka. :))))

Poznam punco, fanatično vernico, ki deluje tako kot je opisano. Posledica tega je, da nikakor ne najde primernega fanta, pravzaprav fanta še nikoli ni imela. Pa sem prepričan da bi ga imela že zdavnaj, če ne bi bil bog zanjo alfa in omega, oz. če bi njena vernost bila uravnotežena.

Draga “kraljica mečev” :)),drugače pa nas humor osvobaja dolgčasne, sive in antiseptične racionalnosti, nikakor pa ne jedek cinizem s pikrim sarkazmom. 😉 Predstava o bogu kot simbolom resnosti, bogu zakonov in prepovedi, ki se ne zna poveseliti in uživati, je napačna. Bog, katerga odsev bi naj bili mi, je združeval oboje, tudi zemeljske radosti – npr. Jezusom se je znal poveseliti in nasmejati na gostiji v galilejski Kani, kjer je iz vode naredil vino (Dioniz).

Dragi virtualni neprijatelj z ničelno relacijo! Kolikokrat na leto se ti nasmeješ realnim stvarem in kolikokrat (misliš da) se smeješ besedam na ekranu, ko dolge zime čakaš le nanjo z žemljico v rok in v klinčkih in s cimetom kuhanem lončku vašega domačega,… in upaš, da te prizemlji ena, ker sam bluziš med sanjami in trdo realnostjo
čitam čitam čitam podnapise ccccc

cccccc:))))))vedela sem… vedela sem :)))) odvetnica.press :)))))))[/quote]
Katenjka pozna angele. Še posebej Gabrijela. 🙂

Zame je božja ljubezen ljubezenski odnos med dvema. Ko te zadane, ko doživiš osebno izkušnjo Boga. Ko ne moreš več biti ravnodušen, ko o njem govoriš z žarom, navdušenjem.
Ko spoznaš, da Bog ni iluzija in ne fikcija. Ko Bog postane najbolj pomemben del mojega življenja, ko vse dogodke in ljudi gledam skozi božjo ljubezen, ki je v meni.
Ko ljubezen zori, ko postaja zaupanje vedno večje, ko je vedno manj strahu, ko vedno bolj človek lahko verjame, da me Bog res ljubi. Takrat lahko Bog začne delovati v mojem življenju.[/quote]

Odnos moraš graditi v obe smeri, torej ne samo nazvgor (k bogu), ampak tudi navzdol (zemeljska ljubezen – odnosi z judmi in erotična oz. seksualna ljubezen). To mora biti uravnovešeno/uravnoteženo, da zapolniš vsak vidik, koprnenja in potrebe posebej – in se v tistem uresničiš. Ne vem, koliko si stara, ampak za mladega človeka je to lahko celo nevarno, če na 1. tir postavlja “ljubezen do boga”, torej da preveč sili navzgor v neko pobožnost in “redek zrak”, zapostavlja pa druge aspekte, strasti in želje, ki so na nek način enako “svete” oz. pomembne, čeprav nižje ravni človeka (nagoni, npr. dionizem, ptoem potreba po seksualnosti, po druženju in veseljačenju). Ti nonostop pišeš o bogu, prepoudarjaš “kakor v Nebesih, zapostavljaš pa “tako na Zemlji”.[/quote]

Saj ravno z Bogom lažje človek gradi odnos z ljudmi.
Dobro poznam tudi življenje brez Boga, kjer ni da ni, ampak zdaj mi je tak način prazen. Tudi sedaj se veliko družim, tudi zabavam, ampak vse na drugačen način.
Bog se vsakemu želi podariti. Veliko je ovir, da ga ne prepoznamo. Lahko imamo tudi veliko zamer do njega. Bog nas nikoli ne ločuje od drugih ljudi, posebej ne od tistih, ki so nam po duši sorodni.
Želi pa da se odvrnemo od krivih poti No je pa najtežje. Ker dokler res ne pridemo na poden, dokler res ne ne pridemo v najhujše stiske, nismo pripravljeni nič narediti, nobene spremembe, vztrajamo v blatu. Ampak Jezus ni nek vzvišenec, ki nas bo s prestola gledal, ampak nas pride v blato iskat. Noben drug ne bi storil tega za nas, kako naj potem ne bo On zame na prvem mestu. Ampak s tem noben drug človek v mojem življenju ni zgubil svojega mesta. Ni mi pomembno ali je debel, star, grd, umazan, ampak pomemen mi je Človek.

asunshine

Kdo pozna Boga? Tisti, ki verjamev Jezusa, Alaha, Budo, Krišno…?
Ne, to je preozka definicija – tisti, ki je dober človek po srcu, a ne?
Torej v širšem smislu sploh nima veze, da si zapisan tej ali oni religiji.

točno tako.
To je ravno tako, kot če sodimo po narodnosti ali kakšni drugi pripadnosti.
Vsepovsod imaš dobre in slabe ljudi, ne glede na pripadnost.

Bog ne gradi odnosov namesto tebe, lahko čutiš njegovo prisotnost, ni pa nujno to olajševalna okoliščina. Ne vem, kaj zate pomeni, da je nekaj lažje. So ljudje, ki so se zaradi povezanosti z bogom odpovedali odnosom z drugimi ljudmi, se predali v celoti in brezpogojno. Meni bog kvečjemu stoji ob strani in upa, da ne obupam nad ljudmi:).

In zakaj ta Bog vedno znova jemlje ljudi k sebi? Mu je dolgčas? Nas preizkuša?

Popolnosti ni. Lahko smo veseli, da imamo trenutke sreče in žalosti. Slovo je del življenja, takšno ali drugačno.

Se mi zdi, da dela neke vrste eksperimente na ljudeh-podobno kot biologi z miškami v laboratoriju. Včasih se vprašam tudi kaj je Bog (ki je večen) počel neskončno let preden je ustvaril ljudi?

Ah Goldi, naj uživam v slovesu? 🙁

Zato poznamo žalost. Pravim le, da je treba to sprejeti.

Zato poznamo žalost. Pravim le, da je treba to sprejeti.[/quote]

Saj ni alternativne možnosti, vem. Včasih je potreben samo čas… ki ga ni…

Zato poznamo žalost. Pravim le, da je treba to sprejeti.[/quote]

Saj ni alternativne možnosti, vem. Včasih je potreben samo čas… ki ga ni…[/quote]

Čas za žalovanje si moraš preprosto vzeti, če hočeš sama sebi narediti dobro. Dokler smo živi imamo priložnosti in možnosti uresničevati svoje sanje.

Bog ne gradi odnosov namesto tebe, lahko čutiš njegovo prisotnost, ni pa nujno to olajševalna okoliščina. Ne vem, kaj zate pomeni, da je nekaj lažje. So ljudje, ki so se zaradi povezanosti z bogom odpovedali odnosom z drugimi ljudmi, se predali v celoti in brezpogojno. Meni bog kvečjemu stoji ob strani in upa, da ne obupam nad ljudmi:).[/quote]
Pri verovanju se vedno gre za lajšanje okoliščin. Zato ljudje v veri iščejo uteho.
S svojim umom si ustvarimo neko navidezno osebo ali boga, ki kao bdi ob nas, nas varuje….

Seveda pa smo še vedno mi tisti, ki gradimo odnose s svojimi dejanji. Kot pravijo, pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Namesto nas pa ne bo storil nič.

Se mi zdi, da dela neke vrste eksperimente na ljudeh-podobno kot biologi z miškami v laboratoriju. Včasih se vprašam tudi kaj je Bog (ki je večen) počel neskončno let preden je ustvaril ljudi?[/quote]Tudi jaz sem se to spraševala in po pravici otrokom še zdaj ne bi znala razložiti drugače kot z (za)upaj
Se pa spomnim dneva, ko mi je po božji previdnosti zašla v roke neka knjižica, v kateri je zapisana ena sama enačba, avtor je imel zgleda intuitivno mater, ki mu je rekla, da bo vsaka enačba prepolovila število bralcev. In tam sem prebrala neverjetno reč, da čas ne teče linearno, da je četrta dimnezija ukrivljenjega prostora-časa, da je naša pamet bedna in skoraj ničeva, pa vendar vse, kar nam preostane na tem svetu, če odmislim pač… ljubezen… takrat sem menda nezavedno spoznala, da sem po duši naravoslovka, da nimam intuicije in da bom morala s tem živeti…vsakomur je dal bog svoj križ, pač~~

Bog ne gradi odnosov namesto tebe, lahko čutiš njegovo prisotnost, ni pa nujno to olajševalna okoliščina. Ne vem, kaj zate pomeni, da je nekaj lažje. So ljudje, ki so se zaradi povezanosti z bogom odpovedali odnosom z drugimi ljudmi, se predali v celoti in brezpogojno. Meni bog kvečjemu stoji ob strani in upa, da ne obupam nad ljudmi:).[/quote]
Pri verovanju se vedno gre za lajšanje okoliščin. Zato ljudje v veri iščejo uteho.
S svojim umom si ustvarimo neko navidezno osebo ali boga, ki kao bdi ob nas, nas varuje….

Seveda pa smo še vedno mi tisti, ki gradimo odnose s svojimi dejanji. Kot pravijo, pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Namesto nas pa ne bo storil nič.[/quote]

Nikakor se ne bi mogla strinjati s tem.
Vsak gradi na svojih izkušnjah. Moje so drugačne. Nekomu, do katerega čutim prav materinsko skrb, bi rada za rojstni dan podarila opis svoje izkušnje, pa sem v dvomu, če je to dobra izbira, prvič, ker nisem vešča v pisanju in drugič, da se ne bi delal norca iz mene.

Zakaj pa ne ?
Če si zamislim neko osebo ali boga, postane ta tudi v resnici ob meni ?
Ali pa je še vedno le v mojih mislih ?

Res vsak gradi na svojih izkušnjah. Isto velja za boga, ki je prav tako posledica naših izkušenj.

Če se bo oseba našla v tvojem opisu, ji bo všeč..Če se ne bo, pa ji tvoja izkušnja ne bo pomenila nič.

Zakaj pa ne ?
Če si zamislim neko osebo ali boga, postane ta tudi v resnici ob meni ?
Ali pa je še vedno le v mojih mislih ?

Res vsak gradi na svojih izkušnjah. Isto velja za boga, ki je prav tako posledica naših izkušenj.

Če se bo oseba našla v tvojem opisu, ji bo všeč..Če se ne bo, pa ji tvoja izkušnja ne bo pomenila nič.[/quote]
robi, težko je razumeti ob vsem kar je bilo tu napisano o vsepristonosti Boga, ob vsej literaturi ki je na voljo, da še vedno iz nekega principa, ki ga ne razumeš ampak ti daje očitno občutek lastnega zadovoljstva ki zadovljuje bog si ga vedi katero tvojo potrebo ali manjko, še vedno tako prozorno zagovarjaš načelo “osbnega Boga” oz Boga kot lažne projekcije posameznokovega uma? mar ti potem živiš vseskozi v utvari? v iluziji?
govoriš tudi , da je Bog posledica naših izkušenj? pa opiši kakšno svojo izkušnjo z Bogom? jaz je nimam, imam pa zavedanje,imam odprto srce…in predvsem dal sem si možnost da se zavem njegove prisotnosti…zanimivo je, da ravno ljudje kot si ti, ki Mu vseskozi nasprotujejo, vseskozi dokazujejo neobstoj Boga, ste največji dokaz za njegov obstoj…verjetno vse to temlji na nečalu, da imamo ljudje večinoma radi in sprejemamo ljudi od katerih imamo koristi, kot si ti napisal recimo v razmerju do svoje žene, imaš jo rad pod določenimi pogoji, imaš jo rad ker imaš koristi od nje, če bi imel občutek, da imaš koristi od BOga, bi enako priznal, da ga imaš rad, tako pa v svoji samozaverovanosti oz ker si si postavil svojo permiso življenja v iskanju tega v čemer imaš koristi, si postal slep oz nedojemljiv za obstoj nečesa večjega, večnega…ampak tudi to se bo prej ali slej spremnilo

Zakaj pa ne ?
Če si zamislim neko osebo ali boga, postane ta tudi v resnici ob meni ?
Ali pa je še vedno le v mojih mislih ?

Res vsak gradi na svojih izkušnjah. Isto velja za boga, ki je prav tako posledica naših izkušenj.

Če se bo oseba našla v tvojem opisu, ji bo všeč..Če se ne bo, pa ji tvoja izkušnja ne bo pomenila nič.[/quote]
robi, težko je razumeti ob vsem kar je bilo tu napisano o vsepristonosti Boga, ob vsej literaturi ki je na voljo, da še vedno iz nekega principa, ki ga ne razumeš ampak ti daje očitno občutek lastnega zadovoljstva ki zadovljuje bog si ga vedi katero tvojo potrebo ali manjko, še vedno tako prozorno zagovarjaš načelo “osbnega Boga” oz Boga kot lažne projekcije posameznokovega uma? mar ti potem živiš vseskozi v utvari? v iluziji?
govoriš tudi , da je Bog posledica naših izkušenj? pa opiši kakšno svojo izkušnjo z Bogom? jaz je nimam, imam pa zavedanje,imam odprto srce…in predvsem dal sem si možnost da se zavem njegove prisotnosti…zanimivo je, da ravno ljudje kot si ti, ki Mu vseskozi nasprotujejo, vseskozi dokazujejo neobstoj Boga, ste največji dokaz za njegov obstoj…verjetno vse to temlji na nečalu, da imamo ljudje večinoma radi in sprejemamo ljudi od katerih imamo koristi, kot si ti napisal recimo v razmerju do svoje žene, imaš jo rad pod določenimi pogoji, imaš jo rad ker imaš koristi od nje, če bi imel občutek, da imaš koristi od BOga, bi enako priznal, da ga imaš rad, tako pa v svoji samozaverovanosti oz ker si si postavil svojo permiso življenja v iskanju tega v čemer imaš koristi, si postal slep oz nedojemljiv za obstoj nečesa večjega, večnega…ampak tudi to se bo prej ali slej spremnilo[/quote]

verjamem, da se bo to zgodilo.
Kaj pomeni, da nekdo, ki naj bi bil nam učitelj, je zopet sam potreben mleka. Kaj se s takim človekom zgodi. Enostavno ne razumem, zakaj imam resnično tako nežno materinsko skrb zanj, čeprav res ne premore nobene empatije in mu to nič ne pomeni.

»Če imata mož ali žena v sebi vedežnega duha, morata umreti s kamenjanjem; njuna krvna krivda naj se zgrne nadnju.« (3. Mojzes 20, 27)

Daniste/nismo vsi skup malo preveč vedežnega duha, se nič ne bojite, da se na vas zruši gora kamenja, srd božji…. 😉