V kolikšni meri razumemo vero in njen dejanski pomen za človekov osebnostni razvoj?

6. Kdaj pa je človek sploh harmoniziran?

Koryu Budo ne uči le različnih meditativnih tehnik, temveč tudi uči meditatcijo v gibanju, meditativno-dihalne vaje, pravilno dihanje, pravilno hojo, pravilno držo, različne tehnike ezoteričnega budizma in zen-a, filozofijo konflikta, osnove kitajske tradicionalne medicine in še bi lahko našteval kaj vse sodi sem kot sestavni del Koryu Budo-a.

Vedite, da je Koryu Budo skozi svojo dolgo in pestro zgodovino vase vključil skoraj vse orientalske znanosti in vede, kakor tudi v zadnjih tridesetih letih vase vključuje tudi zahodnjaške vede in znanosti od zahodne medicine, biomehanike, biodinamike, biokemije, psihologije pa vse do vojaških ved, policijsko-varnostnih ved, sociologije… Skoraj da ni človeške znanosti ali vede, katere Koryu Budo-u ne bi poizkusil vsaj v nekem majhnem delu vključiti vase. Vprašanje je zgolj koliko podrobno se nek posameznik želi seznaniti z učenji Koryu Budo-a.

8. Koliko se Koryu Budo posveča psihi učenca in koliko fizičnem treningu?

Na to vaše vprašanje mislim, da sem vam že uspešno odgovoril v svojem odgovoru na vaše prvo vprašanje. Na tem mestu bi želel dodati zgolj, da v začetnem obdobju leži poudarek na tako imenovanem: “psiho-fizičnem” treningu, dokler učenec ne osvoji vsaj osnov tako imenovane:”efektivne samoobrambe,” medtem ko se v kasnejšem obdobju prenese težišče treninga na samo Zavest učenca.

9. Kdaj pričeti nazivati inštruktorja z nazivom: Sensei?

Kot prvo bi vam želel sporočiti, da je moj strokovni naziv: doshu, ki bi še najbolj ustrezal terminu: kvalificirani inštruktor, kar sem v enem izmed svojih predhodnih prispevkov že omenil. Osebno sem še zelo daleč od naziva kyoshi, ki velja za prvi uradni naziv za učitelja. Koryu Budo pozna tri uradne nazive za učitelja, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: kyoshi, renshi in najvišji hanshi. Medtem ko sta naziva: Sensei in O Sensei častna naziva, katera nek posameznik lahko po lastni izbiri in presoji podari tistemu, ki ga poučuje Koryu Budo, v znak njegovega spoštovanja. A nihče bodisi doshu, kyoshi, renshi ali hanshi ne more od nobenega svojega učenca zahtevati ali pričakovati, da ga naziva z nazivom Sensei ali O Sensei, kakor se tudi na drugi strani nihče ne more samo-oklicati za Sensei-a ali O Sensei-a. Sleherni učenec ali budoka sam osebno presoja kdaj, če sploh kdaj, bo svojega doshu-ja, kyoshi-ja, renshi-ja ali hanshi-ja pričel nazivati z enim od častnih nazivov za učitelja. Učenec lahko prične nazivati svojega inštruktorja z nazivom Sensei, šele ko se je inštruktor dokazal njemu osebno. Zaradi česar načeloma v Koryu Budo-u nihče ne želi, da bi mu kdorkoli podarjal tako visok častni naziv preden se mu je lahko osebno dokazal kot zanj primeren učitelj, za kar je načeloma potrebno kar nekaj časa. Po drugi strani pa Koryu Budo nikoli ni polagal veliko pozornosti na to kako bi morali učenci nazivati svojega inštruktorja ali učitelja. Seveda obstaja znotraj same stroke Koryu Budo-a striktna hiearhija in točno določeni protokoli obnašanja, a tovrstne tradicije in izročila niso pomembna za učenca ali budoka-o. Iz tega razloga inštruktorji najraje vidimo, da se nas naziva z našim osebnim imenom ali preprosto le kot inštruktor ali v kolikor pač nek posamezni učenec vztraja po našem strokovnem nazivu.

Tokrat se ne nameravam spuščati v podrobnejšo obravnavo pomena naziva Sensei in bom o le tej spregovoril v kakšnem od svojih nadaljnjih prispevkov, v kolikor bo kdo izrazil željo, da bi želel izvedeti o tem malo več. Bi pa želel le še omeniti, da osebno nisem ravno naklonjen temu, da bi me kdorkoli nazival z nazivom učitelj preprosto iz razloga, ker bi me s tem izenačil z ostalimi, ki so si ta naziv že zaslužili in so storili veliko več za Koryu Budo kakor sem jaz.

10. Ali je meditacija ločena od Koryu Budo-a?

Kar se zadeva meditacije bi vam želel sporočiti, da na daljnem vzhodu meditacija vse do njenega prihoda v zahodni svet v drugi polovici 20. stoletja nikoli ni bila ločena veda, temveč zgolj orodje katerega so razvijale in uporabljale mnoge tradicionalne vzhodnjaške vede od tradicionalne kitajske medicine, budizma, taoizma pa vse do tradicionalnih borilnih veščin. Seveda pa ne smemo zanemariti dejstva, da naša zahodna družba še vedno zelo malo ve o tradicionalnih vzhodnjaških vedah, med katerimi sodi Koryu Budo med najmanj poznane. A kot sem že omenil se je v zadnjih dobrih desetih letih tudi Koryu Budo pričel postopoma odpirati širši zahodni javnosti, in s časoma bo precej pretresel in spremenil trenutne zahodne predstave o borilnih veščinah. Bi pa na tem mestu želel poudariti, da Koryu Budo ni v nobenem pogledu bolj odprt na Japonskem kot je v Evropi ter da so njegova učenja in tradicije enako težko razumljive tako današnjemu Japoncu kot tudi Slovencu. To da je Koryu Budo lažje razumljiv vzhodnjakom kot zahodnjakom je zgolj le še eden izmed napačnih novodobnih mitov, katerih je svet borilnih veščin na splošno prepoln. In prav želja, da se prične postopoma razbijati napačne predstave in novodobne mite o borilnih veščinah na splošno je bil eden izmed glavnih razlogov zakaj je Koryu Budo pričel postopoma odpirati svoja vrata javnosti, ki so bila tekom zgodovine načeloma popolnoma zaprta za širšo javnost.

11. Zakaj Koryu Budo ne dovoljuje ogledov posameznih treningov?

Javnost se mora zavedati, da Koryu Budo ne deluje po principu privabljanja novih članov zgolj zaradi potreb poslovanja kot nekatere moderne smeri novodobnih borilnih sistemov ali borilnih veščin, katere svojim novim članom obljubljajo znanje samoobrambe v treh ali šestih mesecih ali osvojitev takšnih ali drugačnih mističnih učenj daljnega vzhoda v treh lahkih korakih. Tovrstno obnašanje nekaterih šol novodobnih borilnih sistemov ali borilnih športov edino meče negativno podobo na borilne veščine na splošno, čeprav je njihov pristop za marsikaterega zahodnjaka nadvse privlačen. Na drugi strani pa Koryu Budo išče le tiste posameznice in posameznike, kateri so se pripravljeni posvetiti resnemu preučevanju borilnih veščin. Nobena šola Koryu Budo-a ne bo nikoli dovolila novim bodočim članom, da si ogledajo kakšnega od njihovih treningov iz naslednjih dveh razlogov. Kot prvo Koryu Budo ni namenjen razkazovanju širši laični javnosti, katerega prakticirajo borilni športi in določeni novodobni borilni sistemi ter kateri pogosto ne služijo ničemur drugemu kot zgolj zabavanju občinstva. Budo ni nikoli bil namenjen zabavanju ljudskih množic, temveč izključno za resno in temeljito preučevanje najtemnejše plati človeške narave. Kot drugo pa je sleherna oseba, ki bi zgolj opazovala trening, znotraj Koryu Budo-a tretirana kot nepotrebna motnja vseh tistih, ki izvajajo posamezni trening. Treningi Koryu Budo-a so vedno nadvse zahtevni tako na telesnem kot tudi na umskem področju in zahtevajo od svojih učencev popolno koncentracijo, zaradi česar inštruktorji poizkušamo izločiti vse nepotrebne motnje iz vadbenega prostora in posledično tudi ne dovolimo ogledov treningov. A v zameno vedno omogočamo vsem novim bodočim članom tako imenovani: spoznavni ali predstavitveni trening. Na katerem seveda pričakujemo od vseh, ki pridejo na predstavitveni trening, da ne bodo le v vlogi opazovalcev, temveč da se tudi sami aktivno udeležijo treninga. Znotraj sveta Koryu Budo-a imajo pravico in privilegij do ogleda posameznega treninga izključno inštruktorji in učitelji drugih šol Koryu Budo-a, v kolikor so seveda povabljeni. V kolikor se povabi tudi učence neke druge šole Koryu Budo-a, se le ti prav tako aktivno udeležijo treninga gostujoče šole skupaj z njenimi učenci.

12. Kako lahko začetnik prepozna zanj pravega inštruktorja ali učitelja Koryu Budo-a? Kaj sploh pomeni pravi učitelj?

Obstaja kar nekaj splošnih parametrov kako lahko nekdo prepozna ali ima njegov inštruktor resnično znanje ene izmed smeri Koryu Budo-a. A večina parametrov po katerih nas je moč prepoznati in ločevati od inštruktorjev ostalih borilnih sistemov in borilnih športov zahteva določeno predznanje. V tokratnem prispevku se ne nameravam spuščati v podrobnosti te tematike in bom iz tega razloga podal zgolj najbolj splošno obliko odgovora. V kolikor pa bi želeli izvedeti karkoli bolj podrobnega iz tega področja pa me le vprašajte.

Najbolj splošni parametri na osnovi katerih je moč prepoznati ali posamezni inštruktor pripada določeni smeri Koryu Budo-a so:

Inštruktor katerekoli smeri Koryu Budo-a se vam bo vedno predstavil z njegovim strokovnim nazivom doshu ali zgolj kot inštruktor.
Vedno vam bo obrazložil zakaj ne želi, da ga nazivate s častnim nazivom: Sensei, dokler ne boste vi osebno ocenili, da si ga zasluži.
V opisu njegove šole bo vedno prvo navedel ime posameznih ryuha (ryuha: šola/e) in šele nato ime posameznih smeri Koryu Budo-a, katere poučuje. Na primer: Niten Ichi-ryu kenjutsu, kjer je Niten Ichi-ryu ime šole, medtem ko je kenjutsu ime smeri Koryu Budo-a. Izjema bodo le določene smeri, v katerih stroka Koryu Budo-a iz takšnih ali drugačnih strokovnih razlogov ne priznava obstoja specifičnih šol znotraj določene smeri, na primer: Uchinadi Te (tradicionalni karate).
Vedno bo poučeval Koryu Budo na osnovi poučevanja principov in nikoli na osnovi poučevanja tehnik.
V njegovem dojo-u (vadbenem prostoru) ne boste nikoli opazili nikakršnih njegovih osebnih priznanj, najrazličnejših potrdil ali certifikatov; katere vam tudi ne bo nikoli pokazal, v kolikor bi ga to vprašali. Namreč v svetu Koryu Budo-a velja za skrajno nespoštljivo, v kolikor nekdo z nižjim rangom želi videti od nekoga z višjim potrdila ali certifikate o njegovi strokovni izobrazbi. Zakaj je temu tako lahko spregovorim malo obširneje v enem izmed svojih nadaljnjih prispevkov.
Inštruktor bo vedno vodil posamezni trening v sproščenem in resnem vzdušju. V nobeni izmed šol Koryu Budo-a ne boste na primer opazili, da se člani na začetku treninga postavijo v vrsto, prav tako se tudi ne priklanjajo drug drugemu vsaj toliko časa ne, dokler v celoti ne razumejo koncept: Rei-a, člani tekom treninga prosto zastavljajo vprašanja, v kolikor seveda inštruktor ne razlaga nove snovi…
Inštruktor načeloma spodbuja svoje člane, da postavljajo najrazličnejša vprašanja povezana z Budo-m. Jih seznani tudi s pogledi in razumevanji določenih aspektov Budo-a ostalih šol in smeri Koryu Budo-a, s katerimi se osebno ne strinja. S čimer želi doseči, da svojim članom ponudi čim širši pogled na Budo, saj ima njegova lojalnost Budo-u prednost pred njegovo lojalnostjo do posamezne šole in smeri Koryu Budo-a.
Vsak inštruktor Koryu Budo-a bo vedno imel zelo široko znanje tako iz tehnične kot tudi iz “teoretične” ravni iz področja posamezne šole in smeri Koryu Budo-a, katero poučuje, in Budo-a na splošno, kar je posledica njegovega dolgoletnega spoznavanja in preučevanja Budo-a. Načeloma nek posameznik postane doshu po 20 letih podrobnega spoznavanja in preučevanja Budo-a. Proces, v katerem nek posameznik doseže naziv: doshu bi lahko še najlažje primerjali s procesom, v katerem nek posameznik preko osnovne in srednje šole ter fakultete uspešno zaključi podiplomski študij, čeprav se oba procesa izobraževanja med seboj nadvse razlikujeta.
Noben inštruktor Koryu Budo-a ne bo prakticiral sistema kyu-jev (posamezni pasovi različnih barv do črnega pasu) ter bo priznaval le sistem dan-ov (mojstrski izpiti, katere simbolizira črni pas).
Nobeni inštruktor Koryu Budo-a ne bo nikoli poučeval večje skupine od približno 20 posameznikov na posameznem treningu, saj celotno poučevanje Budo-a poteka na pol individualni ravni.
Potem pa so tu še seveda “tehnični” aspekti, o katerih pa ne nameravam spregovoriti, ker je nesmiselno razlagati laični skupnosti kako nas lahko prepozna na “tehnični” ravni oziroma na osnovi tega kakšne tehnike poučujemo in kako le te izvajamo. Tovrstne informacije so namenjene posameznikom, ki se že resno ukvarjajo z eno izmed smeri Koryu Budo-a.

Kar pa se zadeva vašega vprašanja kaj sploh pomeni pravi učitelj bi vam želel sporočiti, da tovrstno vprašanje posega v samo bistvo Budo-a in je nanj nadvse težko na kratko odgovoriti nekomu, ki ne pozna sveta Koryu Budo-a. A v kolikor vam na kratko odgovorim, to vprašanje posega prav v razmerje med Deshi (učenec) in Sensei (učitelj). Sleherni inštruktor Koryu Budo-a, ki ustanovi svojo šolo ima slej kot prej večje ali manjše število članov, katero navadno variira nekje med 20 in 100 člani. A navadno bo le približno deset do dvajset odstotkov članov posamezne šole prejelo naziv Deshi, nekje po 2 letih njihovega preučevanja Budo-a, medtem ko bo večina članov neke šole še naprej obravnavana zgolj kot člani.

A kaj sploh pomeni, da nek posamezni član postane učenec? Tako kot se mora sleherni doshu dokazati vsakemu članu njegove šole posebaj, da si zasluži naziv Sensei, se mora tudi sleherni član dokazati doshu – ju, da si zasluži naziv Deshi in z njim povezane privilegije. V kolikor je doshu strikten pri sledenju tradicijam Koryu Budo-a in odkloni pravico, da bi ga katerikoli izmed članov njegove šole predčasno pričel nazivati z nazivom Sensei, se načeloma proces vzpostavljanja razmerja Deshi – Sensei odvije spontano. Načeloma, ko nek posamezni član, ki je ustrezno pripravljen in usposobljen prične upravičeno nazivati svojega inštruktorja z nazivom Sensei in doshu sprejme njegov izkaz spoštovanja s tem, da članu izkaže Rei, ko ga le ta prvič upravičeno pokliče kot Sensei-ja (častni naziv za učitelja); je s tem priznal dotičnega člana za svojega Deshi-ja (častni naziv za učenca), s čimer sta član in doshu vzpostavila razmerje Deshi – Sensei. Zelo pogostokrat se ta proces odvije na neverbalni ravni, kar je nadvse težko obrazložiti z besedami. Deshi in Sensei preprosto na takšen ali drugačen način začutita kdaj sta vzpostavila razmerje Deshi – Sensei. Ko član prizna svojega doshu-ja za njegovega Sensei-ja ter ko Sensei prizna svojega člana za svojega Deshi-ja, prične Sensei postopoma seznanjati svojega učenca z določenimi znanji, ki ležijo onkraj posameznih prvih tako imenovanih: “the walls of silence”, katerih je svet Budo-a prepoln. Šele, ko sta član in doshu vzpostavila razmerje Deshi – Sensei, se posameznega člana lahko prične nazivati z nazivom: budoka (tisti, ki sledi Budo-u) ter se ga začne seznanjati z globljimi znanji in učenji Budo-a na vseh treh aspektih tako na somatski, mentalni kot tudi na duhovni ravni, katera niso namenjena poučevanju širših ljudskih mas. Po določenem času, v kolikor se seveda Deshi dokaže za vrednega svojemu Sensei – ju lahko Sensei prizna Deshi – ju naziv Uchi-deshi (privilegiranega učenca), in v kolikor Deshi sprejme ta naziv sta bivši doshu in član vzpostavila razmerje: Uchi-deshi – Sensei, katero predstavlja enega izmed temeljev na katerih stojijo tradicije Koryu Budo-a. V praksi posamezni Deshi lahko prejme naziv Uchi-deshi nekje po 5 do 10 letih preučevanja Budo-a, odvisno pač od posameznika. Ko posameznik doseže stopnjo Uchi-deshi se prične seznanjati z znanji in učenji, katera ležijo onkraj še globjih “the walls of silence.” V praksi ima posamezni Sensei od enega od največ deset Uchi-deshi-jev, na katere postopoma prenese celotno njegovo znanje Budo-a.
Stroka Koryu Budo-a širši javnosti dandanes ne prikriva več obstoja znanj in učenj, ki ležijo onkraj določenih “the walls of silence” in o nekaterih je pripravljena v določeni majhni meri celo odprto spregovoriti na splošni ravni in v omejenem obsegu seveda. A seznanjenje s tovrstnimi znanji in učenji je še vedno in bo tudi v bodoče ostalo rezervirano izključno za Deshi-je, Uchi-deshi – je in doshu-je, zaradi specifične narave tovrstnih znanj in učenj. Razlog zakaj se je stroka Koryu Budo-a sploh odločila prvič v celotni zgodovini obstoja Koryu Budo-a odprto spregovoriti o tovrstnih znanjih in učenjih, kamor sodijo naprimer: kyusho-jutsu (umetnost napadanja na vitalne predele in vitalne točke) ali kuji-kiri (uporaba specifičnih gest v borbi), je zgolj ta da želi seznaniti širšo javnost, da obstajajo za določenimi novodobnimi miti stvarna in aplikativna znanja in učenja in ne neke neotipljive orientalske mistične tehnike, ki bi se jih bilo moč naučiti pri kakšnemu od enigmatičnih orientalskih mojstrov borilnih veščin na kakšni samotni gori. Tovrstne novodobne mite marsikateri posameznik brez sleherne ustrezne strokovne izobrazbe ali znanja s pridom uporablja za povečanje njegovih mesečnih finančnih prilivov, ko na primer svojim članom obljublja, da jih je sposoben naučiti kako fizično onesposobiti nasprotnika brez slehernega fizičnega dotika, pri čemer seveda največkrat uporablja določene nadvse preproste naravne zakonitosti, o katerih pa seveda njegovim članom nikoli ne pove ničesar oprijemljivega. Prav zaradi izrazitega porasta števila tovrstnih posameznikov v zadnjih tridesetih letih se je stroka Koryu Budo-a odločila, da bo prvič v zgodovini odprto spregovorila o tovrstnih znanjih in učenjih. Pri čemer pa je še vedno obdržala privilegij, da bo s tovrstnimi znanji in učenji dejansko seznanila še naprej izključno le Deshi-je, Uchi-deshi-je in doshu-je.

A če naredim kratek povzetek sistem izobraževanja Koryu Budo-a pozna naslednje stopnje :

1. Začetniki, ki se nadaljnje delijo na zgolj začetnike in kohai-je (častni naziv za začetnika, katerega lahko nek začetnik doseže v približno enem letu), čeprav se v praksi najpogosteje uporablja naziv: kohai za vse začetnike.
2. Deshi, katerega se v praksi najpogosteje naziva z nazivom: budoka. Deshi še vedno sodi med kohai-je.
3. Uchi-deshi, ki lahko postopoma dosežejo naziv sempai (inštruktor, ki lahko poučuje določena znanja in učenja Budo-a kohai-jem znotraj posamezne šole pod nadzorom doshu-ja).

Katerim nato sledi naziv: doshu (kvalificirani inštruktor). Ko posameznik doseže naziv doshu-ja lahko ustanovi svojo lastno šolo ter prične samostojno poučevati znanja in učenja Budo-a. Šele, ko posameznik doseže naziv: doshu se lahko prične potegovati za uradne mojstrske nazive: kyoshi, renshi in hanshi. V grobem so pogoji za slednje sledeči:

doshu: dosežen vsaj četrti ali peti dan v vsaj eni izmed šol Koryu Budo – a ter minimalno 20 do 25 let spoznavanja in preučevanja Budo-a.
kyoshi: vsaj 10 do 15 let aktivnega samostojnega poučevanja Koryu Budo-a ter zadostna objava strokovnih člankov v strokovnih publikacijah ali izdaja vsaj enega lastnega strokovnega dela (knjige).
renshi: vsaj 15 do 25 let aktivnega samostojnega poučevanja Koryu Budo-a ter zadostna objava strokovnih del.
hanshi: strokovno priznanje, da je nekdo ustanovil svojo lastno ryuha Koryu Budo-a, katero mora potrdi Dai Nippon Butoku Kai.

13. Ali inštruktor uči ali zgolj kaže pot na osnovi lastnega vzgleda?

Noben doshu ali učitelj ne more kogarkoli učiti Budo-a, saj ne v takšnem kontekstu, kakor na zahodu razumemo koncept poučevanja. Na zahodu razumemo proces poučevanja kot linearen proces z jasno opredeljenimi in razdeljenimi funkcijami posameznikov, ki so vključeni v ta proces. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja se učenec prvo seznani in nauči črko A, nato B, C in tako naprej vse do Ž. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja sta vlogi učitelja in učenca strogo ločeni. Učitelj je tisti, ki poučuje in učenec je tisti, ki se uči. Avtoriteta učitelja je v vseh aspektih absolutna in učenec je ne sme izzvati, s kakršnimkoli drugačnim razumevanjem določenega znanja od tistega, ki je v naprej določen in splošno sprejet. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja učenec nikoli ne more niti ne sme učiti učitelja. Medtem ko na drugi strani Budo razume proces poučevanja kot nelinearen proces, v katerem vloge udeleženih niso jasno opredeljene in razdeljene. V skladu s konceptom poučevanja, kakor ga razume Budo lahko učitelj učenca prvo seznani in nauči črko F, nato R nato se vrne nazaj na M, nakar ga seznani z P, E, O ter tako naprej vse nazaj do črke A. V skladu s konceptom poučevanja, kakor ga razume Budo sta vlogi učitelja in učenca medsebojno prepleteni, se medsebojno dopolnjujeta in nadgrajujeta ter prva prehaja v drugo ter obratno. Učitelj poučuje in se uči od učenca, prav tako kakor se tudi učenec istočasno uči od njega ter ga tudi poučuje. Učenec ima pravico izzvati sleherno učiteljevo razlago določenega znanja ali učenja z njegovo lastno razlago; medtem ko na drugi strani učitelj spodbuja učenca, da izzove sleherno njegovo razlago določenega znanja ali učenja. V kolikor le na kratko spregovorim o najpomembnejših razlikah med zahodnim konceptom poučevanja in konceptom poučevanja kot ga razume Budo. Iz tega razloga lahko doshu svojemu članu zgolj pokaže Pot na osnovi lastnih izkušenj in spoznanj, katera bo slednjega vodila h spoznavanju znanj in učenj Budo – a. Kar pa seveda zopet ne pomeni, da doshu ne bo svojemu članu predal določena znanja in učenja, katera je sam osvojil.

Na tem mestu bi želel še omeniti najpomembnejšo razliko med obema konceptoma poučevanja. Na zahodu jemljemo kot samoumevno, da se vsakdo zna učiti in naš način poučevanja temelji na podajanju enega niza novih informacij za drugim ter od učenca se pričakuje, da bo sam od sebe ugotovil kako naj te informacije najbolje uporabi v vsakodnevnem življenju. Medtem ko na drugi strani Budo jemlje kot samoumevno, da se mora učenca prvo naučiti na podzavestni ravni kako se naj sploh uči. Učencu učitelj podaja nove informacije na subjektivni in selektivni ravni, po sistemu katere informacije učenec v specifičnem času in okolju dejansko potrebuje in ne po sistemu, katere informacije bi učenec osebno želel pridobiti. Predvsem pa učitelj polaga bistven poudarek na to, da učencu pokaže Pot kako naj najbolje uporabi določene informacije v njegovem vsakodnevnem življenju na njegovi ozaveščeni podzavestni ravni. V kolikor grem s primerjavo obeh konceptov poučevanja še malce dlje bi lahko dejal, da zahodni sistem poučevanja temelji izključno na razvijanju učenčevega razuma in logike; pri čemer pa učenca vodi stran od njegove podzavesti, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence (v kolikor uporabim zahodne termine, ki so še najbližji približek njihovim ekvivalentom v sistemu poučevanja na katerem temelji Budo). Medtem ko na drugi strani sistem poučevanja, katerega uporablja Budo temelji na razvijanju učenčeve ozaveščene Zavesti v polnem pomenu besede, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence ter ga želi osvoboditi spon, katere mu nalagata njegov razum in logika. Pri čemer pa ne zanemarja učenčevega razuma in logike, a ju želi razvijati le znotraj intervala, v katerem sta slednja v harmoničnem ravnovesju z učenčevo ozaveščeno Zavestjo v polnem pomenu besede, intuitivnim razmišljanjem in somatsko inteligenco.

14. Zakaj nekoga udariti le zato, ker je postavil “neumno” vprašanje? Mar ne velja rek: “Ni neumnih vprašanj, so le neumni odgovori?”

Rek: “Ni neumnih vprašanj, so le neumni odgovori.”, predstavlja tipično zahodnjaško miselnost in je kot takšen nadvse tuj konceptom Budo-a. Najbližji ekvivalent omenjenemu reku v Budo-u se glasi: “Ne postavljaj vprašanj, katerih odgovorov tvoj Um še ni pripravljen doumeti.” Na tem mestu bi želel omeniti, da v kolikor se v posameznih strokovnih delih iz področja Budo-a beseda um piše z veliko začetnico le ta vedno vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: Zavest, medtem ko v kolikor se piše z malo začetnico vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: razum in ego. Kot lahko vidite se tudi tukaj tako kot povsod drugje zahodni koncept poučevanja in koncept poučevanja kot ga razume Budo nadvse razlikujeta med seboj.

Moram reči, da sem pričakoval, da ne boste razumeli pomena poučevanja preko bolečine. V končni fazi le malokdo, ki se ne ukvarja z resnim preučevanjem Budo-a razume resnični pomen poučevanja preko bolečine in tudi mnogi, ki so šele na začetku njihovega preučevanja Budo-a zelo slabo razumejo pomen tovrstnega načina poučevanja, kateri predstavlja enega izmed osnovnih temeljev poučevanja Budo-a. V kolikor vam želim vsaj malce predstaviti ta koncept vam moram prvo predstaviti sam koncept bolečine, kot ga razume in uči Budo. Večina ljudi razume bolečino izključno kot nekaj slabega in se ji želi na vsak način izogniti pa naj gre bodisi za telesno bodisi za mentalno bodisi za psiho – somatsko bolečino ter ko jo doživijo jo želijo čim hitreje pozabiti. A Budo nas uči, da bolečina ni nekaj slabega, nekaj kar bi nam želelo škodovati, nekaj pred čemer bi morali bežati ali česar bi se morali bati. Ne. Budo nas uči, da je bolečina pozitivna. Bolečina ne glede na to kako se manifestira v danem trenutku je del naše prirojene obrambe pred določenimi škodljivimi zunanjimi in notranjimi dejavniki. Bolečina je naša oblika reagiranja na slednje dejavnike, ki nas v trenutku sedanjosti opozori, da smo izpostavljeni takšnim ali drugačnim za nas škodljivim dejavnikom. Bolečina je zgolj ena izmed oblik komunikacije, s katero naša Zavest preko naše somatske inteligence in intuitivne inteligence komunicira z našim razumom in egom, zaradi česar jo je potrebno nadvse podrobno preučevati, v kolikor resnično želimo spoznati Kdo in Kaj resnično smo.

Problem pri poučevanju preko bolečine ne leži v bolečini sami, temveč v namernem prizadejanju bolečine nekomu drugemu. Zahodna družba razume bolečino izključno kot nekaj negativnega in posledično razume namerno prizadejanje bolečine pri nekomu drugemu izključno kot nekaj izrazito negativnega in ponižujočega. V končni fazi na zahodu namerno prizadejanje bolečine nekomu drugemu opravičujemo edino kot skrajno obliko kaznovanja in posledično sleherno namerno prizadejanje bolečine nekomu drugemu razumemo izključno kot obliko kaznovanja. A kot sem že spregovoril v svojem prejšnjem odstavku Budo ne razume bolečino kot nekaj negativnega, prav nasprotno, razume jo kot nekaj pozitivnega. A na drugi strani nas Budo tudi uči, da prizadeti nekoga drugega pomeni v resnici prizadeti samega sebe ter da je tovrstno dejanje nedopustno in neoprostljivo, v kolikor ni bilo storjeno izključno zaradi potrebe, da smo lahko obvarovali samega sebe, svojih prepričanj, svojih verovanj ali nekoga, ki se ni bil sposoben braniti. Torej, ali potemtakem sleherni doshu, ki namerno udari svojega učenca s tem krši enega izmed temeljev, kateri dajejo legitimizacijo obstoju Budo-a? Smo se ravnokar srečali z enim od številnih paradoksov Budo-a? Morda. A kot sem že enkrat omenil v enem od svojih prispevkov se na svojem preučevanju Budo-a srečujemo z najrazličnejšimi paradoksi izključno zaradi naše lastne nevednosti. In ena izmed temeljna dolžnost vseh doshu (Varuhov Poti) je, da prenašamo znanje na nove generacije. Zaradi, česar bi vam želel na kratko odgovoriti na paradoks, s katerim smo se ravnokar srečali.

Doshu s tem, ko namerno udari svojega učenca z namenom, da mu pokaže Pot ne krši nobenega izmed temeljev ali principov Budo-a. Nasprotno, s tem deluje v skladu z vsemi izročili, principi in temelji Budo-a. Doshu se še predobro zaveda, da s tem, ko je namerno udari svojega učenca z namenom, da mu pokaže Pot, v resnici udari samega sebe. S tem preprostim dejanjem doshu na simbolni ravni nase prevzame učenčevo krivdo za njegovo neupravičeno in neoprostljivo nevednost. Na tem mestu bi želel izpostaviti, da tako v skladu s prepričanji Budo-a kot tudi z budizmom velja nevednost za nekaj, kar bi v krščanstvu ustrezal termin: izvirni greh. Naša nevednost je izvor vsega našega trpljenja in edina pot iz našega trpljenja vodi preko bolečine. Bolečina človeka očiščuje in prečiščuje. Bolečina školjke je tista, ki transformira zrno peska v biser. In tako kot školjka želi preko svoje bolečine transformirati zrno peska v biser, želi tudi doshu preko bolečine transformirati svojega učenca in mu s tem, ko deli bolečino z njim pokazati Pot, ki ga bo vodila iz teme nevednosti proti razsvetljenju. Razsvetljenje se vedno rodi iz bolečine, ki jo povzroča tema nevednosti. In tako kot se ne da govoriti ali naučiti bolečine pač pa jo je potrebno izkusiti tukaj in zdaj, se tudi razsvetljenja ne da naučiti pač pa ga je moč le izkusiti v trenutku sedanjosti tukaj in zdaj.

V zaključku bi želel le še omeniti, da se moramo zavedati, da Budo zelo podrobno obravnava pomen bolečine in način poučevanja preko bolečine, kateri ni moč dejansko obrazložiti v dveh kratkih odstavkih. Ne glede na to koliko del iz tega področja Budo-a preberemo in poizkusimo razumeti ne bomo tega področja Budo-a nikoli doumeli, v kolikor ga ne bomo izkusili in doživeli. Zavedati se moramo, da celotno poučevanje Budo-a temelji na posameznikovi izkušnji. Znotraj stroke Koryu Budo-a velja rek: “Kar nisi izkusil ne boš nikoli doumel.”

15. Ne verjemam, da ne obstaja dokončni odgovor na vprašanje: “Kdo in Kaj resnično smo?”Ali ste vi že doživeli razsvetljenje?

Priznam, da sem pričakoval, da ne boste želeli verjeti, da ni dokončnega odgovora na vprašanje: Kdo in Kaj resnično smo? Da bi sprejeli to preprosto dejstvo se morate prvo osvoboditi spon vašega razuma in logike oziroma deterministično-absolutističnega načina razmišljanja. Vaša vera, da nekje tam zunaj obstaja dokončni odgovor na to vprašanje je zgolj še ena izmed neštetih oblik vašega deterministično-absolutističnega načina razmišljanja oziroma vaše želje po iskanju nečesa dokončnega, absolutnega v našem nenehno spreminjajočem stvarstvu. Vedite, da je naš strah pred Absolutno Spremembo in Absolutnim Spremenljivim eden izmed naših največjih strahov. Verjemite mi, da dokler ne boste osebno sprejeli dejstva, da dokončnega odgovora na to vprašanje ni, ne boste nikoli povsem zadovoljni ali potešeni z nobenim odgovorom, ki ga boste ali ki bi ga prejeli na to vprašanje. Vedno znova boste želeli izvedeti več in več. Edini izhod iz tega začaranega kroga leži le v tem, da se preprosto sprijaznite s tem, da ni dokončnega odgovora na to vprašanje. A v kolikor bi se želeli sprijazniti s tem dejstvom morate prvo doživeti razsvetljenje. Tako Budo kot tudi budizem in taoizem poznajo dve osnovni obliki razsvetljenja, in sicer: kensho (uvid v bistvo določene stvari, pojma, principa ali zakonitosti – katerega bi lahko do določene mere primerjali z zahodnim konceptom: spoznanja) in satori (razsvetljenje). Na tem mestu bi želel izpostaviti, da ne gre enačiti satori-ja s Satori-jem. Namreč, v kolikor satori pišemo z malo začetnico ta vedno predstavlja naše osebno razsvetljenje o nečem, medtem ko v kolikor pišemo satori z veliko začetnico ta vedno predstavlja razsvetljenje, katero človeka transformira v Budo (Razsvetljeno bitje) in sleherni človek ima v sebi potencial, da postane Buda. V kolikor ste me spraševali ali sem že doživel kensho ali satori je moj odgovor pritrdilen. Da, tako kot vi in vsi ostali ljudje sem tudi jaz doživel kensho in satori in ne le enega. A v kolikor ste morda pričakovali, da sem že doživel Satori vas moram žal razočarati. Na vašo žalost in na mojo srečo sem še vedno le človek tako kot vi in že zelo dolgo časa več niti ne iščem Satori-ja, na osnovi katerega bi upal, da bi lahko nekoč postal Buda.

16. Kako Budo razlaga človeški strah pred smrtjo?

Človeški strah pred smrtjo je zgolj le še ena oblika človeškega strahu pred Absolutno Spremembo in Absolutnim Spremenljivim. In vse dokler se človek ne sprijazni s smrtjo, lastno minljivostjo ter le to sprejme kot del naravnega ciklusa Samsare ne bo nikoli povsem harmoniziran. Budo je zgolj ena izmed dveh možnih Poti, ki omogočajo človeku, da se sprijazni z lastno minljivostjo ter le to tudi sprejme kot del naravnega ciklusa Samsare. Druga Pot, ki to omogoča človeku je Pot, katero učita budizem in taoizem. A dejansko tako Budo kot tudi budizem in taoizem obravnavajo eno in isto Pot, razlika je zgolj v njihovih pristopih in namenih, katere želijo doseči. Ni zaman, da tako znotraj sveta Budo-a kot tudi v budizmu in taoizmu velja rek: “Razsvetljenje je mala smrt, in šele ko umremo pričnemo resnično živeti.”

17. Ali ni nemogoče doseči stopnjo, ko postanemo celostno navzoči v okolju, v katerem je zavest okolja premajhna? Za to bi bil potreben dvig skupne zavesti. Se pa strinjam, da je možen umik zavesti v druga stanja.

V nobenem od svojih prispevkov nisem omenil, da je lahko doseči stopnjo, ko postanemo celostno navzoči v okolju, kakor bi vam povsem enako zagotovil katerikoli drugi doshu, kyoshi, renshi ali hanshi Koryu Budo-a. A to še ne pomeni, da tega ne moremo doseči. Daleč od tega. In vaš argument, da je zavest okolja premajhna nima nobene povezave z resničnim stanjem. Naše okolje je vedno in povsod celostno navzoče, kamorkoli se ozremo. Reka je v vsakem trenutku preprosto le reka in si ne domišlja, da je gora; prav tako kot je na drugi strani gora v slehernem trenutku preprosto le gora in si ne domišlja, da bi bila voda ali karkoli drugega. Tako kot reka tudi gora sledi svojemu bistvu in ga manifestira na makroskopski skali, zaradi česar sta tako reka kot gora v popolni harmoniji tako z okoljem, v katerem se nahajata kot tudi s spremembami, ki se odvijajo v njunem okolju. Na tem mestu bi vas želel opomniti, da je človeška družba sestavljena iz posameznic in posameznikov, in v kolikor resnično želimo doseči dvig skupne zavesti moramo prvo razširiti svojo, ne pa pričakovati da bo to storila naša družba namesto nas. Tovrstno razmišljanje nas hitro lahko privede do tega, da posameznik ne zna več ločevati njegovimi dolžnostmi do njegove družbe in obratno, kar posledično vodi posameznika le še v dodatno notranje neravnovesje. Prav tako je napačno razmišljanje, ki vodi h tako imenovanemu: “umiku zavesti nekam drugam”. Večina ljudi nenehno počne prav to, svojo zavest umika nekam drugam. Na delovnem mestu razmišlja o domu in potovanju, doma razmišlja o delu in potovanju ter na potovanju znova razmišlja o delu in domu. Nikoli pa niso z zavestjo povsem in celostno navzoči v bežnem trenutku sedanjosti in pri tistem kar počnejo v danem trenutku.

Na tem mestu bi vam želel omeniti naslednjo zen zgodbo:

Nekoč sta se po enem letu znova srečala učenec in zen mojster, ki se je vrnil iz njegovega potovanja nazaj v samostan …
Učenec: “Mojster, vas smem vprašati kaj ste počeli na vašem potovanju?”
Mojster: “Hodil, jedel in spal.”
Učenec je začudeno pogledal mojstra ter nato odvrnil: “To sem počel tudi jaz celo leto.”
Mojster: “Ne. Nisi. Namreč ti, kadar hodiš razmišljaš o tisoč in eni stvari, kadar ješ razmišljaš o jedi in kadar spiš sanjaš. Medtem ko jaz, kadar hodim le hodim, kadar jem le jem in kadar spim le spim.”

18. Kako vemo kaj je dobro in kaj slabo?

Budo se ne ukvarja s tem kaj je dobro in kaj je slabo, temveč s tem kar je prav in kar ne v specifičnem danem trenutku. Dobro in slabo sta vedno pogojena z normativi družbe, v kateri živimo na eni strani, kot tudi na drugi strani z našo subjektivno percepcijo stvarnosti, katera je preprežena z našo nevednostjo, iluzijami in zmotnimi prepričanji. Koncept dobrega in slabega izvira iz našega razuma, ega. Medtem ko na drugi strani naš občutek za to kar je prav in kar ne v specifičnem danem trenutku izvira tako iz naše Zavesti, naše intuitivne inteligence kot tudi iz naše somatske inteligence – iz samega bistva nas, na katerega zunanje okolje ali naš razum, ego nimajo nikakršnega vpliva. In slediti samemu sebi pomeni prav to da sledimo temu našemu občutku. A preden bi lahko resnično pričeli slediti temu našemu občutku, se moramo prvo naučiti prisluhniti in predvsem razumeti način komunikacije, s katero se ta občutek sporazumeva z našim razumom, egom.

19. Ali je za inštruktorja pomembno, da zna videti kaj so za učenca primerne meje, obveznosti ter do kje vzpodbujati učenca in na kakšen način?

Za tistega, ki poučuje Budo ni toliko pomembno to, da zna videti kaj so za učenca primerne meje, obveznosti ter do kje vzpodbujati učenca in na kakšen način. Je pa zanj bistvenega pomena, da zna videti kdaj, v kakšnem obsegu ter na kakšen način seznaniti učenca z določenimi znanji, učenji. Znotraj sveta Koryu Budo-a velja nepisano pravilo, ki pravi, da je učenec pripravljen na določeno znanje, kadar postavi vprašanje, ki zahteva tovrstno znanje. Učitelj mora izključno na osnovi danega vprašanja, katerega mu postavi učenec v specifičnemu trenutku, uvideti v kolikšni meri in na kakšen način mu lahko predstavi določeno znanje. Kar vsekakor ni lahka odločitev, katero mora učitelj sprejeti v danem trenutku – tukaj in sedaj. A na drugi strani vloga in dolžnosti tistega, ki poučuje Budo nikoli niso bile lahke, kakor tudi nikoli ni bila lahka Pot, katero je nek učitelj prehodil na njegovem spoznavanju in preučevanju Budo – a. V končni fazi pa le malokdo postane doshu in še manj je tistih, ki postanejo karkoli več v svetu Koryu Budo-a.

20. Zakaj učiti Budo skozi tehnike in zakaj ne le preko filozofije?

Vprašali ste me zakaj učiti Budo skozi tehnike borilnih veščin in zakaj ne le preko filozofije. Očitno ste med mojimi številni prispevki nekje spregledali dejstvo kaj Budo dejansko preučuje. Nikar ne pozabite, da Budo preučuje : Nasilje v polnem pomenu besede, brez slehernih zadržkov, predsodkov, iluzij ali omejitev. Budo preučuje nasilje v vsej njegovi kompleksnosti ter kako ga najhitreje in najučinkoviteje ustaviti. A Budo si ne ustvarja iluzij, da je nasilje mogoče ustaviti z nenasilnimi sredstvi. Budo se je rodil v Vojni z namenom, da jo ustavi. Ne glede na to, da večina laične skupnosti zmotno meni, da je diplomacija tista, ki zaključi vojno, je v resnici uporaba vojaških znanj in metod tista, ki zaključi sleherno vojno ali spopad. Vojna se začne in zaključi v spopadu pa naj bo to vojna med dvema posameznikoma ali med dvema narodoma. Principi in zakonitosti Vojne veljajo za sleherno obliko spopada in tisti, ki jih spoštuje in je v sozvočju z njimi bo spopad preživel, medtem ko tisti, ki jih ne pač spopada ne bo preživel.

Zavedati se morate, da so vse tehnike, katere se poučujejo v sklopu Koryu Budo – a bolj agresivne kot si lahko vi ali katerikoli druga laična oseba predstavlja. Sleherna tehnika temelji na principu: “maksimalna poškodba v minimalnem času” ter se vedno zaključi s smrtni izidom za poraženca. Koryu Budo nas med vsem drugim tudi uči, da v dejanskem spopadu ni prostora za odpuščanje, popustljivost, usmiljenje ali kakršnekoli druga podobna čustva ali občutenja. Praktično v dejanskem spopadu ni prostora za nikakršno posameznikovo občutenje, čustvo, željo… niti misel. Koryu Budo nas uči, da ko se znajdemo v dejanskem spopadu moramo izprazniti svoj um ter se popolnoma in celostno osredotočiti zgolj na tisto, kar v danem trenutku sedanjosti počnemo. V istem trenutku, ko pri nasprotniku zaznamo suki (pomanjkljivost v obrambi) le to tudi napademo z najbolj učinkovito in uničujočo obliko napada, ki nam je na voljo v danem trenutku. V kolikor to pomeni, da našemu nasprotniku z enim udarcem v levo ali desno stran vratu dobesedno raztrgamo vratno arterijo ali da mu z enim samim udarcem dobesedno raztrgamo enega od notranjih organov (jetra, žolčnik, trebušno slinovko, vranico, želodec, sečni mehur, …) ali da izvedemo met pri katerem bomo nasprotniku po vsej verjetnosti zlomili hrbtenico, to tudi storimo. Brez odlašanja. Brez obžalovanja. Brez kakršnegakoli občutka ali občutenja ali slabe vesti. To je Budo. To je Pot Budo-a, ko se manifestira v vsej njeni mogočnosti in veličastnosti.

Kot sem že velikokrat omenil v svojih najrazličnejših prispevkih, predstavitvenih govorih ali na posameznih učnih urah, katere vodim v svoji šoli nas Budo želi v prvi osnovi pripraviti na dvoje. Prvo kako pravilno vzeti našemu sovražniku življenje ter kot drugo da tega znanja ne bomo nikoli morali uporabiti v polni meri. Zaradi česar nas v osnovi usmerja v dve smeri istočasno, in sicer v razvijanje do popolnosti tako najtemnejših kot tudi najplemenitejših plati človeške narave. Budo nas uči, da stopimo v sleherni spopad s sprijaznjenjem, da tega spopada ne bomo preživeli. V spopadu ni prostora za nikakršno koli obliko mentalne navlake. Iz tega razloga se budoka v spopadu ne ukvarja s tem ali bo preživel spopada ali ne ter ali bo njegov nasprotnik preživel ali ne. V trenutku, ko budoka stopi v spopad se odreče vsem njegovim mislim in preprosto le napada in naredi tisto za kar se je izpopolnjeval in učil vse njegovo življenje. Budoka, ko napade napade z vsem Kdo in Kaj resnično je in se ne obremenjuje z njegovo obrambo pred morebitnim bodočim protinapadom njegovega sovražnika, nasprotnika. V sleherno tehniko, katero budoka izvaja v danem trenutku tekom spopada, budoka polno in celostno izrazi samega sebe brezkompromisno, odločno in brez slehernega občutka usmiljenja ali skrbi za njegovega nasprotnika ali njega samega. S tem, ko se budoka ne ukvarja s kakršnokoli mislijo o tem kakšno poškodbo bo osebno prejel, ali bo dejanski napad uspel ali ne, kakšno poškodbo bo prejel njegov nasprotnik, ali bo nasprotnik preživel ali ne… se lahko popolnoma in brezpogojno preda tistemu kar v danem trenutku izvaja pa naj bo to ročni udarec, nožni udarec, kolenski udarec, manipulacija določenega sklepa ali met ter le to izvede v popolnosti. Prav zaradi tega stanja zavesti in zavedanja budoka zazna pri svojemu nasprotniku najmanjšo napako, katero maksimalno kaznuje v istem trenutku, ko jo nasprotnik naredi ali zgolj pomisli na njo.

Niten Ichi-ryu kenjutsu med drugim tudi uči naslednji princip, ki nadvse ilustrativno opisuje kaj Budo resnično je v praksi:

“V kolikor ti nasprotnik prereže kožo, mu ti prereži mišico. V kolikor ti nasprotnik prereže mišico, mu ti presekaj kost. V kolikor ti nasprotnik preseka kost, mu ti odsekaj glavo.”

Miyamoto Musashi

Med drugim nas Budo tudi uči, da ko se znajdemo v spopadu, da moramo vedeti, da bomo poškodovani ter da potencialnega spopada morda ne bomo preživeli ter od nas pričakuje, da se s tema dvema preprostima dejstvoma sprijaznimo ter ju tudi sprejmemo. Kajti šele, ko se bomo z njima sprijaznili ter ju tudi sprejeli bomo resnično pripravljeni na dejanski spopad. Prav zaradi tovrstnih učenj, ki spodbujajo pri posamezniku razvoj brezkompromisnega in brezpogojno predanega stanja duha odločnosti na eni strani, ter na drugi zaradi dovršenosti tehnik in podrobnemu spoznavanju delovanja človeškega telesa in psihe, katere Koryu Budo uči, Koryu Budo uživa status superiornosti v celotnem svetu borilnih sistemov. Noben drug borilni sistem ni sposoben posameznika tako temeljito pripraviti na dejanski spopad kot tradicionalne borilne veščine. Kar budoka-e Koryu Budo-a, vedno znova dokazujemo v vadbenih spopadih s predstavniki ostalih borilnih sistemov, v kolikor le te seveda povabimo na udeležitev naših srečanj.

Na tem mestu bi želel le še omeniti, da budoka prav tako podrobno preučuje anatomijo, fiziologijo in delovanje človeškega telesa v mirovanju ali gibanju kot le tega preučuje zdravnik. Razlika med njima je le v tem, da zdravnik preučuje človeško telo z namenom, da nekomu reši življenje, medtem ko ga budoka preučuje z namemom kako nekomu vzeti življenje. Budoka se na svoji poti preučevanja Budo-a sreča z znanji kako najbolje poškodovati sleherni del človeškega telesa, pa naj bo to določen živec, arterija, sklep, kost, mišica ali notranji organ ter seveda kako uničiti človekovo notranje ravnovesje in kako napadati istočasno tako človekovo telo, um kot tudi njegovega duha. In prav zaradi tovrstnih znanj je nadvse pomembno, da se budoka seznani tudi z znanji in učenji, ki spreminjajo in razširjajo njegovo zavest, s pomočjo katerih bo lahko nadziral prej omenjena znanja.

21. Ali nista mentalno in somatsko nasilje nekaj povsem ločenega?

To da večina ljudi, vključno z vami, razlikuje med somatsko in mentalno obliko nasilja je zgolj posledica njihove nevednosti. Večina laične skupnosti ne ve o nasilju praktično ničesar. V končni fazi tudi mi, kateri Nasilje preučujemo poklicno in profesionalno vemo o njem zelo malo. Nasilje je preprosto preobširno, da bi ga lahko kdorkoli dokončno doumel ali razumel v vseh njegovih možnih manifestacijah. A navkljub temu stroka vseeno ve malo več o njem, kakor pa laična javnost.

V svojem prispevku sem omenil, da je Nasilje moč v grobem razdeliti na somatsko, mentalno in duhovno (Zavestno) raven. Sedaj bi želel, da si Nasilje predstavljate kot vodo (H2O). Voda pozna tri različna agregatna stanja: trdno (led), tekoče (voda) in plinsko (para), katerih fizikalno – kemične lastnosti se med seboj precej razlikujejo, a katere so medsebojno prepletene in soodvisne. Led prehaja v vodo, voda v paro in para preko vode nazaj v led. Toda vsa tri agregatna stanja vode so zgolj različne manifestacije molekule (H2O). Voda je še vedno le voda ne glede na to, v kakšni manifestaciji se pojavi. Na drugi strani kot sem že omenil se tudi Nasilje lahko pojavi na treh različnih ravneh: somatski, mentalni in duhovni (Zavestni), katere so prav tako medsebojno prepletene in soodvisne. In tako kot pri vodi je tudi pri Nasilju njegova sredinska raven temeljna raven, katera povezuje in prehaja v ostali dve ter preko katere ostali dve ravni prehajata druga v drugo. A tako kot velja za vodo, da je voda še vedno voda ne glede na to kako se manifestira, povsem enako velja tudi za Nasilje. Nasilje je še vedno nasilje ne glede na to ali se pojavi na somatski, mentalni ali duhovni (Zavestni) ravni. Nasilje v nobeni izmed svojih možnih osnovnih manifestacij ne izgubi svoje narave, svojega bistva.

22. Ali ne leži bistvo ravnovesja prav v njegovi vzpostavitvi?

Bistvo ravnovesja ne leži v njegovi vzpostavitvi, pač pa v njegovem vzdrževanju in pravilnem prilagajanju potrebam in zahtevam specifičnih sprememb v danem trenutku. In to je tudi eden izmed delčkov mozaika, katerega predstavljajo učenja Budo-a.

23. Zakaj ne moremo biti prisotni zgolj v zdaj in istočasno tudi nekje drugje?

Biti prisoten v zdaj in ne istočasno tudi v tukaj je tipično zahodnjaško razmišljanje, v kolikor se milo izrazim. S katerim se vsi, kateri poučujemo Budo srečujemo na vsakodnevni bazi. Tovrsten način razmišljanja vodi posameznika stran od tega, da bi kadarkoli popolnoma in celostno izrazil samega sebe v tistem, kar v danem trenutku tudi počne. Strinjam se z vami, da obstaja veliko aspektov človeškega življenja, kjer je tovrstno posameznikovo razmišljanje in početje nadvse neškodljivo, a to ne velja ko se srečamo z ekstremnimi življenjskimi pogoji in situacijami. In Budo preučuje eno izmed najbolj ekstremnih situacij – Spopad – , v kateri preprosto ni prostora za nobeno napako. Kajti sleherna naša najmanjša napaka ima lahko za posledico, da mi dane situacije – spopada – ne bomo preživeli. Zavedati se moramo, da bomo v spopadu sleherno našo najmanjšo napako nadvse drago plačali.

Vse tradicionalne borilne veščine bodisi japonske, kitajske, indijske ali španska La verdadera Destraza, ki je zadnja živa predstavnica zahodne tradicionalne borilne veščine in katera se zelo malo razlikuje od katere koli druge orientalske tradicionalne borilne veščine, poznajo v takšni ali drugačni obliki naslednje vprašanje:

“Kdaj vemo, da si naš nasprotnik zasluži smrt?”

In v vseh tradicionalnih borilnih veščinah je odgovor na zgornje vprašanje enak :

“Ko naredi dovolj veliko napako.”[/i]

24. “Zen budizem je sicer krasen, vendar se njegov duh ni in nikoli ne bo uspel razviti na zahodu.”

Iz vaših prispevkov je moč opaziti, da še vedno nadvse strogo ločujete vojno od mira, diplomacijo od vojskovanja in podobno. Zavedati se moramo, da Budo ne razlikuje med tovrstnimi koncepti. Saj se zaveda, da so zgolj skrajne oblike določenih istih procesov. V kolikor si malo podrobneje pogledamo na primer diplomacijo bomo hitro prišli do spoznanja, da uporaba nasilja v diplomaciji vedno vodi v vojno in posledično vojna znova vodi nazaj v diplomacijo. Kot tudi na drugi strani uporaba mentalnega nasilja vedno znova lahko vodi v somatsko nasilje ter le to nazaj v mentalno nasilje. Diplomacija vodi v vojno vedno, kadar temelji na konceptih mentalnega nasilja, ki se na ravni diplomacije odražajo kot izsiljevanje, prisila in podobno. V kolikor stranka v procesu diplomacije, ki uporablja mentalno nasilje ne bo dosegla zastavljenih ciljev, se tovrstna stranka lahko zelo pogostokrat zateče h konceptu: “Vojna je zgolj podaljšek diplomacije.” Ter bo poizkušala doseči svoje zastavljene cilje z uporabo fizičnih nasilnih sredstev, in ko si bo zagotovila bodisi strateško ali taktično diplomatsko prednost se bo znova vrnila nazaj k diplomaciji ter bo poizkušala preko le – te doseči zastavljene cilje. A vse dokler tega preprostega procesa nismo sposobni prepoznati bomo še naprej strogo ločevali med diplomacijo in vojno, čeprav gre za en in isti proces. Koryu Budo nas med drugim uči prav prepoznavati omenjeni proces v vsakodnevnem življenju. Seveda pa glede na to, da Koryu Budo sodi med vede, katere v zahodni družbi imenujemo s terminom: vojaške vede je povsem razumljivo, da tovrsten proces preučuje predvsem iz bojnega stališča kar pa ne pomeni, da kakorkoli zanemarja pomen in vlogo temu kar na zahodu rečemo: diplomacija.

Kitajski pregovor pravi:

“Kdor se v času mira ne pripravlja na vojno bo v vojni poražen.”

31. “Hm… v tem žal ne vidim nikakršne veličasnosti, da nekoga poškodujemo; razen če je v obrambi. Hkrati pa lahko nekomu damo eno okoli kepe in je dovolj. Lahko pa mu, ker pač znamo poškodujemo vratno arterijo in umre. V tem se vprašam, koliko je sploh etično in zdravo, da se take zadeve uči in dopušča, da se jih uči? Namreč očitno je presoja o tem ali se teh “hudih” tehnik nekdo uči zgolj na vas, torej eni osebi, ki oceni ali bo učenec v življenju dovolj etičen, da določenih “hudih” tehnik ne bo uporabil v neprimerih trenutkih oziroma sploh uporabil?”

Kar se zadeva vprašanja etike in morale poučevanja določenih tehnik vam svetujem, da tovrstno vprašanje prepustite stroki in se z njim preveč ne ukvarjate. Lahko pa vam zagotovim, da vsi, ki poučujemo Koryu Budo nadvse pazimo koga bomo kaj učili in za svoje poučevanje oziroma zlorabe le tega odgovarjamo tako svojim nadrejenim kot tudi po sodni poti obči družbi. V končni fazi ne poučujemo članov svojih šol brez razloga tudi zakonodajo, ki se zadeva samoobrambe. Po drugi strani pa tudi nikar ne pozabite, da Koryu Budo nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo namenjen za poučevanje širših množic na masovni skali.

32. “Ali se vam ne zdi, da lahko podzavestni strahovi, nagoni, te ali one travme, potlačene agresije in frustracije v trenutku, nezavedno, ko je oseba predana boju kot ga opisujete, stopijo na plano in oseba oziroma učenec ne postane nekdo katerega še sam ne more kontrolirati? Kaj vam daje garancijo, da ustvarjate zdrave učence, ki so sposobni zavestno nadzorovati svojo podzavest v bolj ali manj kritičnih trenutkih življenja? Namreč pravila so eno, tisto kar je v nas, prvinski strah, nagon ubijalec… pa drugo. Pravijo, da imamo to vsi.”

V stanju mushin-a ni ničesar le praznina. V stanju mushin-a preprosto ni prostora za nikakršne posameznikove strahove, nagone, travme, potlačene agresije ali frustracije. Tovrstni pojavi se manifestirajo izključno pri posameznikih, ki niso sposobni doseči stanja mushin-a in sleherna budoka slej kot prej postane sposobna doseči in zavedno vstopati in izstopati iz stanja mushin-a. Učenja in znanja Budo-a so edina Pot, ki omogočajo slehernemu posamezniku, da varno spozna, preučuje in nadzira tudi najtemnejše aspekte njegove osebnosti. Kar se zadeva strahu učenja Budo-a temeljijo na tem, da posamezniku omogočijo, da v celoti spozna kaj strah dejansko je. Kar pa ne pomeni, da zrela budoka ne občuti strahu, daleč od tega. Budoka-e smo še vedno le ljudje, od večine ostalih se razlikujemo zgolj v tem, da smo nadvse podrobno spoznali in preučili naravo našega strahu in bolečine ter da znamo v slehernem trenutku mi nadzirati tako naš strah kot bolečino in ne obratno. Na tem mestu bi želel le še dodati, da se morate zavedati, da tovrstno tematiko Budo nadvse podrobno obravnava in le ta zahteva podrobno učenje in razlago, katera ni moč podati v nekaj stavkih ali odstavkih, zaradi česar se ne nameravam spuščati v podrobnosti te tematike.

33. “Pravijo, da se manifestira tisto, čemur daješ pozornost! Če je to boj in obramba, se bosta morda manifestirala oba. Če je to mir, se bo morda manifestiral ta.”

Nadziramo lahko le tisto na kar dajemo pozornost in le to lahko nadziramo le v tolikšni meri, v kolikšni pač dajemo svojo pozornost na le to. Zavedati se moramo, da se najpogosteje manifestira prav tisto, česar nismo sposobni nadzirati ali pa kar premalo nadziramo.

34. “Lepa prispodoba z vodo. Da, nasilje je še vedno nasilje ne glede na to v kakšni obliki se pojavi… In naj bo voda še tako voda, fizično nasilje ne moremo dopuščati. Mentalno pa lažje, ker širše v zavesti ljudi še ni dovolj ozaveščeno…”

Še ena lepa razlika med vami in menoj. Vi ne morete dopuščati somatskega nasilja in ste pripravljeni dopuščati mentalno in duhovno nasilje, medtem ko jaz kot predstavnik stroke Koryu Budo-a, ne morem dopuščati sleherne oblike manifestacije nasilja in vse obravnavam enako brez razlik, a ne isto.[/i]

35. “Večina laične skupnosti ve o nasilju morda še preveč! Od kar imamo televizijo ga lahko gledamo vsak dan.”

Sleherni posameznik, ki meni, da se je moder človek sposoben izogniti sleherni obliki nasilja, s tem istočasno negira obstoj problematičnih posameznikov v naši družbi. Posameznikov, ki so zavrgli in se odrekli spoštovanju slehernih družbenih zakonov, pravil, normativov ter etičnih in moralnih načel. Posameznikov, kateri uporabljajo svojo prestano zaporno kazen za njihova kazniva dejanja kot sredstvo za dvig ugleda in vpliva v njihovi srenji. Posameznikov, ki preprosto zgolj uživajo v uporabi nasilja in v izživljanju nad njihovimi žrtvami. Posameznikov, ki brez slehernega moralnega ali etičnega zadržka nekomu drugemu vzamejo življenje le zato, da mu lahko ukradejo par evrov, katere potrebujejo za naslednji odmerek mamil. Poleg tega pa posamezniki, ki so mnenja, da se je moder človek sposoben izogniti sleherni obliki nasilja prelagajo svojo dolžnost, da se branijo pred problematičnimi posamezniki, katere sem ravnokar omenil, na celotno družbo. S čimer pa se nezavedno a priori odločijo, da bodo postali žrtve, v kolikor se bodo srečali s tovrstnimi problematičnimi posamezniki naše družbe. Preprosto zaradi tega, ker ne storijo ničesar na področju njihove samoobrambe. Koryu Budo želi v prvi osnovi slehernega posameznika ustrezno pripraviti prav na njegovo morebitno srečanje z enim od problematičnih predstavnikov naše družbe. Pri čemer pa seveda vsi upamo, da se ne bomo nikoli v življenju srečali s tovrstnimi problematičnimi predstavniki naše družbe. A to naše upanje ne sme biti naš osebni izgovor, da se ne izobrazimo ustrezno na področju lastne samoobrambe.

Brez zamere, ampak, ko je učenec pripravljen, učitelj pride.

Ne glede na dober namen TAB, da razloži zadeve take, kot si jih on predstavlja (sta TAB in dodoo-vec isti osebi?), ni smiselno niti v končni fazi spoštljivo ljudi posiljevati z neumornimi dolgimi teksti. Ki so večini ljudem nerazumljivi in nezanimivi – vsaj po odzivu sodeč.

Ko sem sama parkrat padla na nos, so me podučili, da je to “moški in ženski čvek“, kjer se ljudje večinoma sproščajo, odklapljajo od vsakdanjika, malo uidejo rutini, se pohecajo, pomodrujejo, okej si tudi skočijo v lase; dočim je za resnejše debate treba poseči po drugih/drugačnih forumih.

Samo 2 možnosti sta:ali potoneš oz. odplavaš drugam ali pa sprejmeš, da so debate na tem forumu drugačne.

Ista municija, le položaj havbice je drug.
Ah prizadetost in majhnost!

tedaj se lahko vprašaš seveda tudi, (sta krivokljun ali katenjka in TAB isti osebi?)

Ista municija, le položaj havbice je drug.
Ah prizadetost in majhnost![/quote]

Vse priloge zgoraj so osebni odgovori edinega trenerja Koryu Buda v klubu Ten Ai Budo, ki naj bi domnevno tule razpravljal o temi V kolikšni meri razumemo vero in njen dejanski pomen za človekov osebnostni razvoj?, torej bo na vprašanja zlahka odgovoril.

tedaj se lahko vprašaš seveda tudi, (sta krivokljun ali katenjka in TAB isti osebi?)[/quote]

Lahko se vprašaš. Če pa malo bolj slediš forumu, pa vidiš, da gre za povsem različne pisce, dočim iz tega kar je spisal/kopiral dodoo-vec ni razbrati.

Sicer pa citirano velja za TAB in ostale, ki so se prišli kregat za oslovo senco.

sam ne povedati vica št. 612 … jih dobite po gobcu ☺