V kolikšni meri razumemo vero in njen dejanski pomen za človekov osebnostni razvoj?
Kako pa lahko ti govoriš o Kristusu, če ga nisi poznala ?
[/quote]mal si krivičen, tudi ti ne poznaš vseh ljudi, ki jih omenjaš v svojih besedilih…. Potem si ne kredibilen?[/quote]
Saj Robi ni postavil te teze, ona jo je. :))
Društvo borilnih veščin Ten Ai Budo
ponedeljek, 23. julij 2012
Koncepti programa Ten Ai Budo
Tri temeljne ravni treningov:
Treningi so razdeljeni na naslednje tri temeljne ravni:
1. Bunkai,
2. Oyo,
3. Kumite.
Bunkai je najbolj osnovna raven treninga in je namenjena predstavitvi in spoznavanju bodisi novega gibanja, principa bodisi tehnike. Kar pomeni, da osebno[/u] v skupini prvo predstavim novo obliko gibanja, princip ali tehniko v paru s slehernim posameznikom posebej v skupini. Nakar tvorite pare in pričnete sami izvajati predstavljeno obliko gibanja, princip ali tehniko. Pri čemer po določenem času menjate partnerje v vašem paru tako, da imate priložnost delati vsako posamezno obliko gibanja, princip ali tehniko z vsemi, ki so v skupini, vključno z menoj. Namreč osebno tekom bunkai vedno aktivno sodelujem z vsemi v skupini, seveda po sistemu, da namenim največ pozornosti tistim, kateri se soočajo z največjim številom takšnih ali drugačnih oblik težav pri spoznavanju posamezne oblike gibanja, principa ali tehnike.
Oyo je naslednja raven treninga in je namenjena utrjevanju osvojenih oblik gibanja, principov in tehnik ter postopnemu globljemu in širšemu razumevanju le teh. Oyo se v osnovi v praksi izvaja tako, da posamezniki v skupini tvorijo pare. Nakar osebno za vsak par posebej določim tistega, ki bo v vlogi napadalca in tistega, ki bo v vlogi napadenega. Pri čemer napadalcu osebno določim določeno tehniko – lahko tudi več -, s katero naj napade, in napadenemu določeno tehniko ali več le teh, s katerimi se naj brani. Nakar oba partnerja v posameznemu paru prosto razvijata, spoznavata in raziskujeta posamezno obliko gibanja, princip ali tehniko oziroma sklop le teh.
Kumite pa je končna in tudi najtežja raven treninga in v osnovi pomeni prosto borbo. Kar pomeni, da oba partnerja v paru prosto izbirata kdo bo v vlogi napadalca in kdo v vlogi napadenega ter kakšno obliko gibanja, principe in tehnike bosta uporabila v samem spopadu. Kumite se vedno zaključi s simulirano obliko težke telesne poškodbe ali smrtnega izida enega ali obeh partnerjev v posameznem paru. Za razliko od bunkai-ja in oyo-a pri kumite-u ni nobenih pravil in je posamezniku dovoljeno, da tekom spopada uporabi kar koli želi oziroma zna. Kajti temeljni namen kumite-a je pripraviti posameznika na kaotičnost, nepredvidljivost in brezkompromisnost realnega fizičnega spopada, v katerem je dejansko ogroženo posameznikovo življenje. V zvezi s to obliko treninga bi želel omeniti le še dvoje. V skupini vedno poteka le en kumite naenkrat. Kar pomeni, da lahko v posamezni skupini le dva posameznika v paru izvajata kumite pod strogim mojim osebnim nadzorom, medtem ko ostali posamezniki v skupini le opazujejo posamezni kumite ter ga morajo kasneje tudi skupaj z menoj analizirati in podati njihova mnenja, predloge… To, da se v skupini lahko izvaja le en kumite naenkrat temelji na preprostih razlogih. In sicer, kumite in same tehnike, kot boste lahko s časoma tudi sami videli in spoznali so zelo nevarne in ker kumite ne dovoljuje nikakršnih pravil moram osebno budno paziti na to, da ne bi prišlo do kakršne koli poškodbe pri enem ali obeh partnerjev, ki izvajata posamezni kumite. Kar pomeni, da se v trenutku, ko ocenim, da eden od partnerjev v kumite-u ni sposoben obraniti posamezne oblike napada drugega partnerja, vstopim v kumite in preusmerim napadalca nase ter na takšen način prekinem kumite. Saj bi lahko v nasprotnem primeru prišlo do zelo resnih in težkih telesnih poškodb enega od partnerjev v kumite-u. A ker osebno lahko tako pozorno spremljam le en par, ki izvaja kumite, to pač pomeni, da ostali posamezniki v skupini le opazujejo kumite posameznega para. Da pa se ne boste preveč “prestrašili” kumite-a bi vam želel sporočiti, da osebno zelo dobro precenim kdaj je nekdo pripravljen za tovrstno obliko treninga in se tudi z njim osebno podrobno pogovorim o samem kumite-u preden nekomu dovolim, da lahko prične izvajati tovrstno raven treninga. Drugače pa načeloma v povprečju posameznik potrebuje od dveh do petih let rednega treninga, odvisno od posameznika, preden se lahko pričnemo pogovarjati o kumite-u.
Za konec bi vam v zvezi s posameznimi ravnmi treninga želel le še omeniti, da ima vsaka od njih nadaljnje tri ravni, in sicer: go (spodaj), chu (sredina) in jo (zgoraj). Go raven si lahko predstavljate kot osnovno raven, chu kot nadaljnjo raven ter jo kot napredno oziroma končno raven bunkai-ja, oyo-a in kumite-a. Nakar imajo bunkai, oyo in kumite še dve dodatni ravni, in sicer omote (zunaj) in ura (notri). Sleherni posameznik od samega začetka dalje vedno prvo spoznava posamezni omote ravni bunkai-ja in oyo-a. In ko zaključi z omote jo ravnjo oyo-a za posamezni sklop oblik gibanja, principov in tehnik, se vrne nazaj na ura go raven bunkai-ja za isti sklop oblik gibanja, principov in tehnik in nato ponovi celoten ciklus vse do ura jo ravni oyo-a. In šele, ko uspešno zaključi ura jo raven oyo za posamezni sklop oblik gibanja, principov in tehnik je posameznik pripravljen za omote go raven kumite-a. Nakar se znova ponovi celoten omote-ura ciklus za kumite. Pri čemer bi želel še omeniti, da je dejansko le ura jo raven kumite-a povsem prosta borba dveh posameznikov. Kar pa se zadeva samega sistema omote-ura, si poizkusite predstavljati omote raven kot raven, ki se ukvarja in preučuje le osnovne – “očitne” – naravne principe in zakonitosti za posamezni sklop gibanja, principov in tehnik. Medtem ko se na drugi strani ura raven ukvarja in preučuje podrobnejše – “skrite” – naravne principe in zakonitosti, kateri dejansko naredijo posamezno obliko gibanja, princip ali tehniko tako zelo učinkovito in nepredvidljivo, da so nanjo oblike gibanja, principi in tehnike, katere učijo moderne borilne veščine, borilni športi in borilni sistemi brez kakršne koli resne obrambe. Saj se tovrstni naravni principi in zakonitosti učijo izključno le v sklopu tradicionalnih borilnih veščin in tovrstna znanja niso nikoli prišla izven njihovih krogov.
Potek posameznih treningov
Sami treningi vedno potekajo v nadvse sproščenem vzdušju, zelo pogostokrat se tekom samih treningov tudi precej nasmejemo. Tekom treningov in tudi izven njih je nadvse zaželeno, da čim več sprašujete – kar koli vas pač zanima. Prav tako je nadvse zaželeno, da skupaj z menoj razvijate kakšno povsem vašo lastno idejo ali interpretacijo posamezne oblike gibanja, principa ali tehnike, seveda ko imate enkrat določeno predhodno predznanje. Same treninge vodim na pol-individualni ravni. Kar v osnovi pomeni, da pričnem od samega začetka dalje postopoma skupaj s posameznim posameznikom razvijati le njemu lasten individualni program. Iz česar sledi, da bo nekdo v skupini imel poudarek na določen sklop oblik gibanja, principov in tehnik nekdo drug pa na drugačnem, a vseeno podobnem. Seveda pa bodo morali vsi v skupini spoznati vse oblike gibanja, principov in tehnik, ki se bodo poučevala. Razlog za tovrsten pristop je nadvse preprost. Namreč ljudje se med seboj zelo razlikujemo in to kar bo delovalo optimalno pri nekomu ne bo delovalo oziroma ne bo ustrezalo specifičnim potrebam nekoga drugega. Preprosto zato, ker imamo ljudje različne telesne predispozicije, telesne ovire/blokade, psihične blokade, načine razmišljanja in podobno. Kar se zadeva samega poimenovanja posameznih tehnik se osebno izogibam japonskemu izrazoslovju in o posameznih tehnikah vedno govorim opisno. Preprosto zato, ker ne želim, da se pričnete učiti japonsko izrazoslovje za posamezne tehnike, temveč da jih osvojite in razumete kako delujejo ter kako jih lahko uporabljate, aplicirate in prilagajate različnim pogojem. A v zameno za ta “privilegij” uporabljam japonsko izrazoslovje, kadar razlagam določene principe in zakonitosti, kot so to na primer: zanshin, fudoshin, mushin, ma-ai, zetsuke, tai-sabaku, hyoshi, shin, kensho, satori, Satori, kamae, aiki, ki in podobno. O katerih pa boste postopoma izvedeli tekom samih treningov. Osebno imam tudi ogromno literature, ki pa je žal večinoma v angleškem jeziku. A v kolikor nimate težav z angleškim jezikom vsem, ki bi vas zanimalo izvedeti malo več o tradicionalnih borilnih veščinah z veseljem posodim svojo literaturo. Med katero imam tudi ogromno avtorjev, s katerimi pogledi se osebno tako ali drugače ne strinjam. Osebno tudi vedno podrobneje pojasnim zakaj se z določenimi pogledi posameznih avtorjev ne strinjam tako, da ima posameznik vedno možnost primerjati moje razumevanje z njihovim, v skladu z njegovo lastno presojo. Drugače pa tudi tekom samih treningov pogostokrat omenim drugačne interpretacije ostalih šol posameznih oblik gibanja, principov in tehnik, s katerimi se osebno ne strinjam in tudi pojasnim in predstavim zakaj se s slednjimi ne strinjam. Seveda pa tovrstne zadeve tekom samih treningov predstavim v omejenem obsegu, saj smo vezani na omejeni čas posameznega treninga. Kar se zadeva izostankov treningov me o slednjih ni potrebno predhodno obveščati, v kolikor tega osebno ne želite. Želim pa, da me predhodno obvestite, v kolikor boste na posamezni trening zamudili. Sami izostanki treningov pa načeloma ne igrajo večje vloge na sam potek posameznikovega izobraževanja, saj kot sem vam že predhodno omenil poučujem na pol-individualni ravni, kar pomeni da se vedno prilagodim posameznemu posamezniku. Pri čemer pa noben posameznik v skupini v nobenem pogledu ne ovira ostalih v skupini z njegovim postopnim napredovanjem tako, da vam glede tega ni potrebno nič skrbeti.
Koncepti policijsko-vojaško-varnostnih ved in zakonodaje
V sklop programa svoje šole sem tudi vključil določene koncepte policijsko-vojaško-varnostnih ved, sociodinamike in psihologije kriminalitete ter seveda tudi kazenskega in civilnega prava za potrebe samoobrambe. Tovrstno področje je ključnega pomena, v kolikor želimo resno preučevati tako imenovano: efektivno samoobrambo, katera je tudi osnovana na zakonski podlagi. Saj si ne želimo kakšnih nepotrebnih kazenskih ali civilnih tožb v primerih, kadar bomo prisiljeni uporabiti samoobrambo. Na osnovi zakonodaje iz tega področja, katera dovoljuje uporabo samoobrambe le v skrajnih primerih sem se v tem sklopu programa svoje šole predvsem skoncentriral na tako imenovane: preventivne ukrepe. Katere predstavljam tako iz teoretičnega – pravnega kot tudi iz praktičnega aspekta. Poznavanje slednjih je ključnega pomena za naše uspešno predhodno preprečevanje, da bi postali žrtev takšnega ali drugačnega kriminalnega napada ali na drugi strani morebitnih tožb na kazenskem oziroma civilnem sodišču.
Znotraj tega področja sem v program svoje šole vključil naslednje sklope:
osnovni tipi kriminalnih posameznikov in skupin, njihovo pravočasno prepoznavanje ter primerno obliko samoobrambe tako preventivne kot kurativne narave pred slednjimi;
osnovni preventivni ukrepi, s katerimi lahko posameznik prepreči, da postane žrtev;
osnovni napotki pri morebitnem soočenju s policijo in kasneje na sodišču v primeru uporabljene samoobrambe;
podrobna obravnava zakonskih konceptov: samoobrambe, silobrana in skrajne sile, tako iz pravnega kot tudi iz praktičnega stališča
borba proti dvema in kasneje proti tremi ali večjim številom napadalcev;
pravilna taktična uporaba strelnega orožja, s predstavitvijo ustrezne zakonske podlage;
borba v omejenih in tesnih prostorih (dvigalo, stopnišče, kletni prostori…);
borba v javnih prostorih.
V kolikor omenim le nekaj najpomembnejših sklopov iz tega področja.[/i][/i]
Tip naj bi v uvodu osebno zapisal in osebno razjasnil vsem zainteresiranim monam, da on osebno poučuje karate, skupaj z vsem dolžnim spoštovanjem, pa bi bilo pol manj hude krvi na forumu v zvezi z religijo. Ne se osebno razburjat za prazen nič in osebno dajat med sabo, mone.
Še mnenje glede religije v karate šoli TenAiBudo in v kolikšni meri razumemo vero in njen dejanski pomen za človekov osebnostni razvoj; iz sestavka in vsega povedanega namesto vsebine opazno ven seka edino avtor osebno.
Lep pozdrav, lastoročno .si in tudi osebno, v kompletu skupaj z vsem dolžnim spoštovanjem do stalnih članov in moderatorjef.
P.s.: Komentar podaja zgolj moj vtis in mnenje, za katerega me je prosila pred časom članica tega foruma in ima zato pravico do javne objave, saj je mnenje podano v skladu s pravili javnega foruma, čeprav malo pozno, sem imel pomembnejše delo, to je, nego mladega gozda, hvala.
Spoštovani osebno.si,
Najlepša hvala za vaš poizkus reklamiranja moje šole tradicionalnih borilnih veščin Ten Ai Budo. A bi vas na tem mestu želel javno vprašati ali sploh razumete vsebino mojega citata? Kajti glede na to, da ste ga navedli v povezavi s temo o osebni veri zgolj sporočate, da niste razumeli ničesar drugega kot pridevnika: osebno.
V kolikor se v bodoče ne nameravate ponovno osmešiti bi vam svetoval, da si prvo temeljito preberete kaj citirate ter v kakšni povezavi posamezni citat navajate. Zgolj dobronamerni nasvet seveda.
Z vsem dolžnim spoštovanjem,
TenAiBudo
“z dolžnim spoštovanjem” – je spoštovanje nekaj kar dolgujemo, nekaj kar moramo dati, četudi ni zaželeno? morda je za nekoga žaljivo, neprimerno, da mu izreka spoštovanje tisti o komer sam nima dobrega mnenja. Vaš slog pisanja je kompletno hipokratski. Pozanimajte se, če rabijo v vladi ali pri Borčiju kakšnega (dodatnega) piarovca, za kaj drugega ste POPOLNOMA NESPOSOBNI.
Hvala za (dolžno? / izkazano? / naključno? / nepremišljeno? /,…) pozornost.
Moj nick je marinec.si.
Govoril sem s človekom, ki mu je ime ……………………………………
Iz kratkega pogovora sem dobil enak vtis, kot veje iz vsega njegovega pisanja na Monu, kar je pričakovano. Človek ne more biti nekaj drugega, kot dejansko je in to seva iz sebe v vsem, kar počne. Povedal je, da je res pisal na Mon in to o natančno osebni veri, kot je zanj uporabna pri borilnih veščinah, da pozna osnove zena, kolikor ga potrebuje za borilne veščine, za kar ima potrdilo o opravljenjem tečaju poznavanja osnov zena in navedel, da nikoli ni trdil, da ve veliko ali vse ve o veri kot splošnem pojmovanju ali celo o religiji, v katero se sploh ne spušča v svojih diskusijah, ker ta ni predmet borilnih veščin, ki jih on poučuje.
Povedal sem, da so me prosili, naj temo komentiram in podam svoj vtis in da sem ga že podal. Po pogovoru s človekom, ki je avtor teme, TenAiBudo, menim, da moj prvi vtis tako o podani temi, kot o avtorju, ni bil napačen in ostajam za mnenjem, ki sem ga podal. “Osebna vera”, kot jo on razlaga in razume in je uporabna v borilnih veščinah, nima nobene zveze z običajnim pojmovanjem vere v zahodni civilizaciji, niti s pojmovanjem v vzhodnimi verstvi, niti z budizmom, niti z nobeno drugo religijo. Medtem, ko se vsa, tako vzhodna, kot se vsa zahodna verstva začnejo v človeku, tam v največji globini človeka, tam, kjer se povsem neha človekov Ego, potem, ko človek povsem izprazni posodo, polno samega sebe, iz pogovora in vsega napisanega tu na Monu pod avtorstvom TenAiBudo diha prav človekov ego, ego in zgolj polna posoda Ega. Očitno je, da je pojem “osebna vera”, kot je on izrecno povdaril, da govori o njej, v njegovem besednjaku označuje natanko tisto, kar mu služi pri uspešnem poučevanju borilnih veščin in ne več od tega, čeprav v naslovu zapiše izrecno “vera” in ne “osebna vera”. Vsaka vera, ki se začne v globinah človekove duše, je prosta ega. Povdarjati besedo “osebno” celo v povezavi z vero, je skregano z izvorom vere.
Upam, da bo avtor uvidel, v čem je njegova težava pri uporabni zahodnjaškega besednjaka v zvezi z “vero” in v povezavi z njegovo osebno, do roba polno posodo. To dvoje ne gre skupaj. Nekdo, mojster v zenu, je svetoval pot do vere, modrosti in do vstopa v zen svojemu učencu z zelo malo besedami, povsem preprosto;
izprazni posodo.
Mislil je – izprazni svoj Ego. Vse velike modrosti so preproste in izrazne z malo besedami. Hvala lepa za posluh.
Lep pozdrav
marinec.si
Spoštovani marinec.si,
V kolikor ste že navajali moje osebne podatke bi se spodobilo, da bi pripisali tudi vaše. Ne pa da se skrivate za navidezno varnostjo lažne identitete. Prav tako pa bi se tudi spodobilo, da vsaj pravilno navedete moje ime in priimek. Namreč osebno……….. Pri čemer bi se seveda lahko sedaj izgovarjali na mojo dlakocepstvo. A v mojem primeru ste v vašem citatu navedli ime in priimek dejanske druge osebe, katero osebno poznam že nekaj časa in katera je po poklicu zdravnik ter živi v drugem kraju kot jaz.
Kot drugo pa bi želel omeniti, da ste stopili v kontakt z menoj s skrajno nespoštljivim pristopom in ultimatom; oziroma v kolikor vas citiram: “Mene zanima le ena stvar! Imam eno vprašanje!” V kolikor osebno ne bi imel bistveno višjih standardov glede vljudnosti bi preprosto prekinil najin telefonski pogovor nemudoma, ko ste izrekli vaš ultimat. Zaradi česar bodite veseli, da sem vam vsaj namenil tiste slabe tri minute, kolikor je trajal najin telefonski razgovor. Na tem mestu pa bi vam tudi želel eksplicitno sporočiti, da v kolikor imate še kakršno koli vprašanje zame slednjega malo bolj spoštljivo in vljudno naslovite name. Kajti to, da imate vi vprašanje zame še ne pomeni, da vam moram jaz nanj tudi odgovoriti.
Kot tretje pa se z laikom kot ste vi, kateremu so tuji sleherni koncepti vljudnosti in spoštljivosti nimam o čemer koli pogovarjati, še manj pa kakor koli razpravljati o čemer koli.
Kot četrto pa bi lahko vsaj posredovali naprej najin zasebni telefonski pogovor, ki je bil predmet zgolj naju dveh in ne širše forumske srenje, brez kakršnih koli sprevračanj mojih besed. A tega od nekoga kot ste vi preprosto ne gre pričakovati, mar ne? Saj več kot očitno niti ne razumete koncepta zasebnega pogovora.
Kolikor vem sem vam povedal, da sem praktikant zena in da osebno ne vidim nikakršnega smisla, da bi o zenu in njegovih praksah razpravljal z nekom, ki je o zenu prebral največ dve ali tri knjige. Kar ste nadvse prikladno pozabili omeniti v vašem javnem poročilu najinega zasebnega telefonskega pogovora. In tudi vaša navedba moje licence iz zena ni povsem točna. Namreč v najinem zasebnem telefonskem pogovoru sem eksplicitno navedel, da imam opravljeno licenco za poučevanja zena za potrebe tradicionalnih borilnih veščin. A upoštevajoč vaše neizmerno poznavanje zena in tradicionalnih borilnih veščin niti ne veste kaj to točno pomeni. Tekom najinega zasebnega telefonskega razgovora pa se niste niti toliko potrudili, da bi me vprašali kaj tovrstna licenca dejansko pomeni. Kar je bila seveda posledica vaše mentalne drže, s katero ste želeli od mene izsiliti nekakšno potrditev nekih vaših osebnih napačnih predstav ter uveljaviti vaš ultimat, s katerim ste tudi začeli najin zasebni telefonski razgovor.
Poleg tega pa bi vam tudi želel sporočiti, da je sleherna oblike vere dejansko osebna vera. Osebna vera pa nima ničesar skupnega z religijo, četudi jo istočasno tudi pogojuje in določa. Vaše poznavanje psihologije pa raje pustite pri miru in se raje držite področja, ki ga poznate, v kolikor se ne motim je to v vašem primeru skrb za gozd.
Glede na to, da ste dejansko razkrili osebne podatke neke druge osebe, katere slednji niso predmet informacij javnega značaja, nakar ste omenjeno osebo tudi javno klevetali in žalili,bi lahko vaše osebne podatke posredoval omenjeni osebi in bi se vam obetala civilna tožba zaradi klevetanja in blatenja dobrega imena osebe. A glede na to, da razumem, da ste ravnali v efektu slednjega ne nameravam storiti. Bi pa vam svetoval, da resno vzamete moje opozorilo, saj kot veste ste se mi predstavili z vašim imenom in priimkom. V kolikor so za vas to nedolžne zadeve vam lahko zagotovim, da so daleč od tega. In prav tako bi želel, da me nikoli več ne kontaktirate preko mojega telefona. Svoj telefon in e-mail sem javno objavil izključno v komercialne namene ne pa zato, da odgovarjam na vaša vprašanja in ultimate.
Z vsem dolžnim spoštovanjem,
TenAiBudo
Robi, verjetno vam je znano, da je za obdelavo osebnih podatkov treba imeti podlago v zakonu ali osebno privolitev posameznika. V navedenem primeru ni bilo ne eno ne drugo. Predlagam, da ga upoštevate in takoj izbrišete njegove osebe podatke. Jaz sem to društvo resda zgoraj omenila, ampak samo zato, ker so me borilne veščine od nekdaj zanimale in mislim, da nam kdajpakdaj lahko pridejo še prav, če jih obvladamo.
Budo, preden zineš ali napišeš še kakšno neumnost, se vsedi, sprosti in vadi vsaj deset minut pravilno in globoko dihnje. Začni s popolnim izdihom, saj veš, kaj to je. potem počasi, neslišno vdihni; najprej napolni pljuča s prepono, potem razširi rebra, nato napolni vršičke pljuč. Ne goljufaj. osredotoči se na dihanje in dihaj, dihaj. To izboljšuje koncentracijo, inteligenco in celo spomin. Pazi, da ne padeš po nesreči v zen.
Morda se boš potem spomnil tegale:
http://med.over.net/forum5/read.php?34,1140604,6166112#msg-6166112
Svoje podatke si javno objavil, pa zaradi hudega tempa življenja, saj veš, stres, potovanja, tečaji, biznis, jebeš še zen, pa še monski študij vpliva vere na kajvemkaj že, razumljivo, da se ne spomniš, kaj vse si objavil in kje in zakaj. Dihanje ti bo povrnilo spomin. Potem se zaradi javne objave svoji osebno javno objavljenih podatkov ne boš več razburjal na tako visokem nivoju.
Ko boš s tem zaključil, daj, trezno premisli vse, kar si tule izvedel o sebi. Gotovo bo tudi to pozitivno vplivalo nate.
Z vsem dolžnim spoštovanjem,
tarjavimedved
Antilopa, malo se umiri.
TAB tokrat definitivno nima prav.
Stvar je v tem, da je TAB svoje osebne podatke objavil sam v svojem komentarju. Prav tako je na sosednjem forumu z namenom reklamiranja svojega društva ob samem oglasu navedel svoje osebne podatke z imenom in priimkom, naslovom ter tel. številko.
To je podobno, kot če bi Antilopa v svojem postu napisala, da ni njeno pravo ime Antilopa, ampak Janezova Micka. Ko pa bi kdo citiral te podatke, pa bi začela groziti, da se gre za zlorabo osebnih podatkov.
Zato se spet gre za neosnovane grožnje ali pa celo za nepoznavanje kazenskega prava.
Sem pa vseeno tokrat upošteval želje ter zbrisal osebne podatke.
Spoštovana Goldfish,
Kot prvo bi vam želel sporočiti, da je potrebno pri odprti diskusiji tudi upoštevati različne civilizacijske in kulturološke parametre, iz katerih izhajajo posamezni sogovorniki. Kakor tudi preprosto dejstvo, da v kolikor nekdo uporablja isti jezik kot njegov sogovornik, to še ne pomeni, da oba sogovornika izhajata iz enakih civilizacijskih in kulturoloških parametrov. In kar je v določeni civilizaciji in kulturi sprejemljivo je lahko nesprejemljivo ali celo skrajno žaljivo v drugi. Prav tako pa je potrebno tudi upoštevati, da bo lahko posameznik, ki izhaja iz okolja osnovanega na drugačnih civilizacijskih in kulturnih parametrih od našega, precej drugače razlagal in dojemal najbolj osnovne in splošno znane koncepte v okolju, iz katerega sami izhajamo.
A ne glede na zgoraj navedeno, veljajo vaše trditve v stilu: “Kako lahko trdite, da poznate napačna izhodišča drugih?”, celo po kriterijih zahodnih civilizacijskih in kulturoloških parametrov za neposredno obliko obtožb. Še posebno, v kolikor se jih razlaga v kontekstu ostalih trditev, ki ste jih navedli v tistem odstavku. Potreba po obtoževanju pa je ena izmed primarnih oblik, kako se manifestira skozi nas občutek ogroženosti. Torej, bodisi kadar se kot celota bodisi kadar se le en posamezni del naše psihe počuti ogroženega. Zakaj pa se pojavi tovrstni sekundarni občutek pa je odvisno tako od posameznika kot tudi od pogovora oziroma situacije same. In osebno izviram iz okolja, ki ne jemlje zlahka kakršne koli oblike neutemeljenih oblik obtoževanja ter posledično v vsakršni odprti diskusiji z nekom želim in vztrajam pri tem, da to moje izhodišče spoštuje tudi moj sogovornik. Saj z neutemeljenimi oblikami obtoževanje sogovornik pri meni posega in posega v nedotakljivost moje osebnostne in psihične (duhovne, verske) integritete, kar bo sprožilo določeno obliko povračilnih ukrepov zoper tovrstno obliko prestopka. Pri čemer pa mi bo povsem nepomembno iz kakšnih razlogov je sogovornik podal neutemeljeno obtožbo, saj moja osebna verovanja in prepričanja kakor tudi razmišljanje vse oblike neutemeljenih obtožb obravnavajo enako in brez razlik – kot poizkus dejanja krivice zoper nedotakljivost človekove osebnostne in psihične integritete. In nevednost pri tem ne bo obravnava kot kakršna koli olajševalna okoliščina.
A ker osebno, v določenem pogledu tudi izviram iz okolja, ki ga opredeljujejo zahodni civilizacijski in kulturološki parametri, kjer je prisotna bistveno višja oblika strpnosti do različnih oblik poseganja v nedotakljivost človekove osebnostne in psihične integritete, sem slednje v vašem primeru tudi upošteval. Kar pa ne pomeni, da je moč na osnovi omenjenih parametrov na kakršen koli način opravičiti vaše dejanje. A v skladu z mojimi osebnimi prepričanji in verovanji mi ne dolgujete nikakršnega opravičila, saj sem del, ki se zadeval mene osebno nemudoma sankcioniral, s čimer sem tudi istočasno izničil vse kar ste poizkusili storiti z vašim dejanjem, zaradi česar bi tudi bilo kakršno koli opravičilo iz vaše strani povsem nesmiselno.
Pravite, da neomajno stojite za vašimi besedami. Nadvse zanimiva in hkrati tudi zelo pogumna trditev. Kajti v kolikor upoštevava vse kar ste do sedaj napisali lahko hitro vidiva, da se vsaj en del vaše psihe na nezavedni ravni počuti ogroženega iz strani tega, kar sem do sedaj objavil v tej temi. In v kolikor upoštevava nadvse preprosto dejstvo, da je beseda zgolj zunanja oblika neke določene misli. Vaša izhodiščna trditev dejansko pomeni, da neomajno stojite za vašimi mislimi. Neomajni stav za vsemi našimi mislimi pa nakazuje zgolj na dvoje, in sicer da bodisi zelo malo vemo o lastni psihi bodisi preprosto ne dopuščamo nikakršne možnosti, da je naša psiha zelo kompleksen sistem, o katerem je dejansko znanega zelo malo. Na tem mestu bi vam želel iskreno čestitati za izkazani pogum in vam zagotoviti, da je moj edini namen, da vam omogočim, da začnete razmišljati o določenih stvareh drugače kot ste do sedaj. Kako? To je pa nekaj kar je izključno vaša osebna izbira ter v kar ne nameravam na kakršen koli način posegati, vsaj ne preko foruma in pod trenutnimi pogoji najine komunikacije, katere namen je izključno odprta diskusija in nič drugega.
V kolikor je vaš cilj dejansko voditi najino komunikacijo v smeri konstruktivne odprte diskusije, boste morali v bodoče malo resneje upoštevati razlike, ki naju razdvajajo. Saj boste lahko v nasprotnem primeru zelo pogostokrat trčili ob moja osebna prepričanja in verovanja, preprosto zato ker so vam slednja tuja in nepoznana. Zaradi česar sleherna konstruktivna odprta diskusija med drugim tudi temelji na določeni stopnji formalnosti, vljudnosti in spoštljivosti, da se sogovorniki izognejo prav tovrstnim pastem.
Osebno vam lahko zagotovim, da v nobeni svoji objavi ne v tej temi ali kateri koli drugi na tem forumu nisem navajal kakršnih koli povzetkov filozofskih ali kakršnih koli drugačnih razprav, temveč sem objavil izključno svoja lastna prepričanja, razmišljanja in poglede. Do katerih sem prišel povsem sam na osnovi lastnega preučevanja znanj in učenj različnih zahodnih in vzhodnih strokovnih ved, kakor tudi različnih verskih in versko-filozofskih sistemov. Zato bi nadvse cenil, v kolikor mi boste v nadaljevanju prizanesli z raznimi tovrstnimi podtikanji, ki so za nekoga kot sem jaz, skrajno nespoštljivi, v kolikor ne celo zelo žaljivi.
Kar pa se zadeva mojih argumentov v zvezi s tem, da ste me dejansko poizkusili obtoževati, pa vam lahko nemudoma postrežem z enim dokazom, ki ste ga sami navedli:
Iz zgoraj citirane vaše trditve je več kot le razvidno, da gre za določeno obliko neutemeljenega obtoževanja. V kolikor boste seveda upoštevali vse, kar sem predhodno navedel v tem odgovoru. Nekaj v vas (v vaši psihi) je v vsebini mojih objav prepoznalo nekaj, kar ga na nek način ogroža in je nemudoma ravnalo v skladu s principom samo-ohranitve. In na tem primeru se zelo v praksi vidi kako dejansko delujejo nevolativne misli. Nevolativna misel je kakršna koli misli, katere ne ustvarimo s pomočjo osebne volje, temveč je posledica delovanja bodisi posameznega arhetipa bodisi nekega drugega dela naše psihe, katero na nezavedni ravni sprejmemo za svojo lastno. Kar v našem primeru dokazuje vaša naslednja trditev: Nevolativno misel pa najlažje prepoznamo preko dvoma, ki jo vedno tesno spremlja, kar pa v našem primeru dokazuje vaše naslednje vprašanje:
Na tem mestu bi vam želel tudi sporočiti, da sem vaš primer, ki sem ga uporabil pri ponazoritvi kako dejansko delujejo nevolativne misli uporabil le zato, ker ste ga javno objavili ter z namenom, da še malo dodatno pojasnim, tako vam osebno kot ostalim bralkam in bralcem, drugače precej zahtevne in abstraktne koncepte. Kaj pa boste bodisi vi osebno bodisi ostale bralke ali bralci naredili z informacijami, ki sem jih pripravljen deliti z vami v tej temi pa je v celoti prepuščeno vašim osebnim presojam.
Osebno izhajam iz okolja, kjer poznamo dve obliki branja. Pri prvi obliki preberemo neko besedilo le z namenom, da ga preberemo; pri drugi pa preberemo določeno besedilo z iskrenim namenom, da ga poizkusimo čim bolje razumeti ne glede na vse razlike, ki so prisotne med avtorjem besedila in bralcem. Prvo obliko označujemo za površno, drugo pa za pozorno branje. Na podoben način pa tudi delimo poslušanje sogovornika.
Za sam konec pa bi se vam želel le še najlepše zahvaliti za kompliment ter se vam tudi iskreno opravičiti za začetne manjše nesporazume v najini komunikaciji.
Lep pozdrav,
TenAiBudo[/quote]
Čemu se inštruktor Koryu Buda ukvarja s tako težkim vprašanjem, kot je V kolikšni meri razumemo vero in njen dejanski pomen za človekov osebnostni razvoj? vse noči, namesto, da bi počival po naporni vadbi Buda, pri čemer mu v nočnih urah delajo družbo le tisti redki, ki se jim to njegovo vprašanje zazdi neznansko pomembno, ali pa bedijo nad čvekom dan in noč po službeni dolžnosti ali zaradi nespečnosti, če pa se Koryu Budo, ki je njegova preokupacija, nikoli ni kaj pretirano ukvarjal s posameznikovo duhovnostjo ali njegovo duhovno rastjo (glej odebeljeni in podčrtani tekst v prilogah 1., 2. itd), pač pa s tem, kako bi nasprotniku v čim krajšem času pretrgal vratno arterijo, mu uničil jetra ali vranico ali morda zlomil hrbtenico in tako dosegel maksimalno poškodbo v minimalnem času, čeprav so določeni Budo vključki pozitivni (glej odebeljeni tekst v prilogah 1., 2. itd.), vendar ne povsem in izrecno v smislu človeka osebnega razvoja s pomočjo vere, kot je predmet razskave? In zanima me, če si je že vzel čas, kaj, če sploh kaj, je ugotovil v svoji strokovni raziskavi na podlagi nočnih besednih spopadov s samim seboj in nekaj stalnimi člani Ženskega in Moškega Čveka na Monu, od katerih so trije morda pod dvema nickoma in eden morda pod tremi…? Je sposoben podati izsledke v obsegu, ki ga lahko povprečni človek prebere in tudi razume v pol ure ali bo morda izdal na temo V kolikšni meri razumemo vero in njen dejanski pomen za človekov osebnostni razvoj? kakšno novo knjigo ali morda celo več njih? ..? In še, kaj vsebuje osebna vera inštruktorja Koryu Buda TenAiBuda? Lahko odgovori tudi v svojem, takorekoč domačem japonskem jeziku, ki ga po toliko letih študija, končanega z briljantnimi rezultati, gotovo tekoče obvlada, zaradi česar lahko tudi svoje izsledke in vse odgovore poda mirno tudi v japoščini, pri čem bo gotovo imel manj težav z vejicami, bomo vklopili goooglov prevajalnik. Piloge sledijo…
Najpogosteje zastavljena vprašanja o Koryu Budo-u
1. Če se gre nekdo učiti Koryu Budo kaj mu kot učencu zagotovite, da se bo naučil in kaj bo s treniranjem zares dobil?
Moram vam priznati, da sem vedno znova rahlo presenečen, kadar se srečam s tovrstnim vprašanjem. Kajti tovrstno vprašanje in njemu podobna nas, ki poučujemo posamezne smeri Koryu Budo-a vedno znova postavlja v nadvse neugoden položaj. Pri katerem moramo vedno znova iskati nadvse delikatno ravnovesje med našim osebnim sledenjem Budo-u in odgovorom, ki ga bomo podali laiku, ki nam je zastavil tovrstno vprašanje. Odgovori na to vprašanje bodo načeloma precej različni glede na to kateremu od nas, ki poučujemo Budo-u boste zastavili tovrstno vprašanje, zaradi same kompleksne narave tega vprašanja. Zavedati se morate, da se bo v odgovoru na to vprašanje zrcalilo celotno osebno razumevanja Budo-a, posameznikove osebne izkušnje, posameznikovi pogledi in prepričanja glede Budo-a ter posameznikova stopnja razvoja sledenju Budo-u, poleg seveda filozofije posameznih smeri Koryu Budo-a, kateri nek posameznik sledi. Posledično bodo odgovori različnih posameznikov na to vprašanje istočasno nadvse različni na individualni ravni ter nadvse podobni na splošni ravni. Iz tega razloga vam bom na to vprašanje podal dve moji osebni splošni varianti istega odgovora.
1.)
Kot prvo bi vam želel podati najbolj splošno in najbolj priljubljeno varianto odgovora, katerega bi v takšni ali drugačni podobi dobili od večine nas, ki poučujemo Koryu Budo.
Posameznik, ki se je odločil podati na pot spoznavanja in odkrivanja Budo-a, se na njegovi poti ne bo naučil ali pridobil ničesar kar že ne bi bilo del njega samega. Kajti Budo vodi posameznika le nazaj v njega samega.
2.)
Sedaj pa vam bom podal malo manj splošno in vam verjetno bližjo varianto odgovora, s katero se bom po vsej verjetnosti zameril marsikateremu znotraj stroke, ki razume Budo drugače kakor jaz.
Kot prvo bi želel izpostaviti, da učenja Koryu Budo-a delijo človeka na tri osnovne ravni, katere bi lahko prevedel z naslednjimi termini:
1. somatska (telesna) raven,
2. mentalna (razumsko-zavestna) raven,
3. spiritualna (duhovna/Zavestna) raven.
Koryu Budo si prizadeva omogočiti posamezniku, da doseže določene spremembe na vseh treh zgoraj omenjenih ravneh. Pa začnimo lepo po vrsti…
1. Somatska raven
Na somatski ravni si Koryu Budo prizadeva omogočiti posamezniku, da doseže naslednje spremembe :
Izboljšanje njegovih motoričnih sposobnosti,
Izboljšanje njegove sposobnosti ohranjanja telesnega ravnovesja,
Izboljšanje njegovega dihanja,
Izboljšanje njegovega kardio-vaskularnega sistema,
Izboljšanje njegovega živčnega sistema,
Izboljšanje njegovega metabolizma,
Izboljšanje njegovega endokrinega sistema (hormonskega sistema),
Izboljšanje njegove uporabe celotne telesne muskulature,
Izboljšanje njegove drže in hoje,
Izboljšanje njegovih refleksov in reakcijsko-odzivnih časov na izven telesne in notranje telesne dražljaje,
Izboljšanje njegove percepcije in razumevanja somatske govorice njegovega telesa,
Izboljšanje vseh njegovih čutil,
Izboljšanje njegove ne-verbalne komunikacije,
Omogočiti posamezniku, da doseže somatsko-mentalno ravnovesje.
V kolikor omenim zgolj najpomembnejše.
2. Mentalna raven
Na mentalni ravni si Koryu Budo prizadeva omogočiti posamezniku, da doseže naslednje spremembe :
Izboljšanje vseh njegovih mentalnih procesov,
Izboljšanje njegove percepcije in razumevanja njegovih občutenj, čustev, razuma in misli,
Izboljšanje razumevanja povezave med njegovim telesom in njegovimi občutenji, čustvi in mislimi,
Izboljšanje njegovega samonadzora njegovih občutenj, čustev in misli,
Izboljšanje delovanja njegovih občutenj, čustev in misli na njegovo telo ter obratno,
Izboljšanje njegove percepcije in razumevanja njegovega razuma in ega ter njun vpliv na njegovo telo,
Izboljšanje vpliva njegovega razuma in ega na njegovo telo ter obratno,
Izboljšanje njegovega samonadzora razuma in ega,
Izboljšanje delovanja njegovega razuma in ega na njegovo telo,
Izboljšanje njegovega zavedanja in samonadzora nad določenimi procesi, ki se načeloma odvijajo na podzavestni ravni,
Razširitev njegove ozaveščene zavesti v določene predele semipodzavesti in podzavesti,
Ozaveščeno uporabo določenih aspektov semipodzavesti in podzavesti na zavedni in mentalno-somatski ravni.
V kolikor znova omenim zgolj najpomembnejše.
3. Spiritualna raven
Na spiritualni ravni si Koryu Budo prizadeva omogočiti posamezniku, da doseže naslednje spremembe :
Izboljšanje njegove percepcije in razumevanja določenih aspektov njegove podzavesti in kolektivnega nezavednega,
Izboljšanje njegovega razumevanja povezave med njegovim kolektivnim nezavednim in podzavestjo ter njegovim umom in telesom,
Izboljšanje njegovega zavedanja in uporabe procesov, ki se odvijajo v njegovi podzavesti in v njegovem kolektivnem nezavednem,
Razširjanje njegove Zavesti.
V kolikor se spustimo v fundamentalistične vode je temeljni namen sleherne tradicionalne borilne veščine razširjanje posameznikove Zavesti skozi učenja Budo-a.
V zadnjem času je postalo nadvse popularno, da se povezuje tradicionalne borilne veščine s konceptom duhovnosti, kakršnega uporabljamo in razumemo na zahodu. A dejstvo je, da se tradicionalne borilne veščine nikoli niso ukvarjale s tovrstno duhovnostjo. Tovrstna duhovnost je od nekdaj bila v domeni različnih orientalskih religiozno-filozofskih sistemov kot so to na primer: budizem, taoizem in šintoizem. A od samih začetkov so se tradicionalne borilne veščine nadvse podrobno ukvarjale s konceptom Zavesti in predvsem s konceptom Razširjene Zavesti. Kar niti ni tako presenetljivo, v kolikor upoštevamo, da ima večina tradicionalnih borilnih veščin svoje korenine v enem izmed orientalskih religiozno-filozofskem sistemu in zelo pogostokrat celo v več različnih hkrati. A za razliko od tovrstnih sistemov so tradicionalne borilne veščine na poti svojega razvoja izbrale povsem drugačno pot od religije. Večina orientalskih religij ali religiozno-filozofskih sistemov je eksoterične narave, medtem ko je filozofija sleherne tradicionalne borilne veščine izrazito ezoterične narave. Filozofija tradicionalnih borilnih veščin načeloma a priori zavrača sleherni koncept Boga, božanstev, duše… Kar je pri japonskih tradicionalnih borilnih veščinah posledica večstoletnega vpliva Šingon budizma na slednje, kateri je eden izmed zadnjih oblik ezoteričnega budizma. Posledično je tudi zmotno prepričanje o vplivu zen budizma na japonske tradicionalne borilne veščine, ki je danes navzoče na zahodu. A o tej tematiki bom spregovoril kaj več v kakšnem od svojih nadaljnih prispevkov.
Skratka, Koryu Budo se nikoli ni kaj pretirano ukvarjal s posameznikovo duhovnostjo ali njegovo duhovno rastjo, slednji sta od nekdaj spadali v domeno orientalskih religiozno-filozofskih sistemov. Se pa je in se še vedno nadvse ukvarja:
s posameznikovo Zavestjo v celotnem pomenu besede, kakor jo razumejo na Orientu,
s posameznikovim ozaveščanjem njegovega nezavednega,
z razširjanjem posameznikove Zavesti,
s posameznikovim iskanjem ravnovesja med vsemi aspekti njega samega oziroma z njegovim iskanje tako imenovanega: somatsko-mentalno-spiritualnega ravnovesja.
Ter predvsem z vprašanjem: Kaj resnično pomeni biti Človek?
Na nek način bi lahko Koryu Budo primerjali z živo religijo o trenutnem in v kolikor bi iskali v njej nekaj kar bi ustrezalo našemu konceptu Boga bi temu ustrezal edino koncept: Spremembe. Kajti sprememba je edini absolutizem, katerega priznava filozofija Budo-a. V končni fazi eden izmed temeljnih principov Koryu Budo-a pravi: “Nič ni absolutno, razen Spremembe same.” V kolikor nadaljujem s primerjavo Koryu Budo-a z živo religijo bi konceptu molitve ustrezal koncept kumite-a (vadbeni spopad). Sleherni vadbeni spopad med dvema partnerjema, ki preučujeta isto šolo iste usmeritve Koryu Budo-a, je njuna molitev in je kot takšna tudi obravnavana. Sleherni kumite med dvema budoka-ma, ki sta dosegla vsaj 1. dan je njuna intimna daritev in molitev Budo-u in istočasno izkaz spoštovanja drug drugemu ter njuna zahvala drug drugemu, in kot takšna ni namenjena širši laični skupnosti na ogled. Budoka na tej ravni jemlje sleherni kumite kot njegovo enkratno in neponovljivo priložnost, da izkaže svojo brezpogojno predanost Budo-u ter spoštovanje in zahvalo svojemu partnerju, ki mu omogoča, da daruje svojo daritev Budo-u.
V laični skupnosti prevladuje zmotno prepričanje, da so tradicionalne borilne veščine izrazito individualistično naravnane, medtem ko se vsi, ki sledimo Budo-u zavedamo, da je Koryu Budo izrazito kolektivno naravnan, navkljub njegovim nadvse individualističnim učenjem. Kajti še predobro se zavedamo, da nam nikoli ne bi uspelo doseči ničesar kar smo dosegli, v kolikor pred nami ne bi bilo velikih mojstrov borilnih veščin, ki so prenesli njihova znanja in izkušnje na naslednje generacije, katera so obogatena prišla preko naših učiteljev do nas. Zavedamo se, da nam nikoli ne bi uspelo doseči ničesar kar smo dosegli, v kolikor ne bi imeli partnerja. Zaradi česar se tudi zavedamo, da je naša temeljna dolžnost tako do naših prednikov, naših učiteljev, našega partnerja kot tudi do Budo-a samega, da prenesemo tovrstna znanja oplemenitena z našimi lastnimi izkušnjami in spoznanji na prihodnje človeške generacije.
Na koncu pa bi želel le še omeniti, da je Koryu Budo od nekdaj bil izrazito elitistično naravnan in šele v zadnjih dobrih desetih letih so se znotraj naših krogov začele stvari postopoma spreminjati in smo se določene šole pričele odpirati tudi širši laični skupnosti. A to še ne pomeni, da se nameravamo odreči svojemu elitizmu. Koryu Budo nikoli ni bil in tudi ne bo namenjen splošnim ljudskim masam, in četudi smo se pričeli v zadnjem desetletju odpirati to še ne pomeni, da bomo sprejemali kogarkoli ali da bomo vse učence obravnavali enakovredno. Enakopravno morda da, a enakovredno nikakor ne. Laična skupnost se mora zavedati, da v kontekstu Koryu Budo-a biti enakovreden nekomu pomeni, da si prehodil isto pot kot on ter da je tvoje znanje in razumevanje Budo-a enakovredno njegovemu.
2. A so tehnike in učenja Koryu Budo za vse ljudi? Katere ne?
Učenja in tehnike Budo-a so primerne za slehernega posameznika/co. Pri čemer pa se moramo zavedati, da niso vse smeri in njihove posamezne šole Koryu Budo-a primerne za vsakogar. Iz tega razloga tudi obstaja toliko različnih smeri in različnih šol znotraj ene same smeri Koryu Budo-a. Kakor tudi ne smemo zanemariti dejstva, da nismo vsi inštruktorji ali vsi učitelji Koryu Budo-a primerni za slehernega posameznika/co. V Budo-u velja rek: “Učenec najde učitelja, ko je učenec pripravljen in učitelj odkrije učenca, ko je učenec pripravljen.”
3. Če nekdo ne sledi samemu sebi ali ga vi naučite, da bo v bodoče znal vedno slediti samemu sebi?
Nihče niti Buda niti bogovi niti veliki mojstri Koryu Budo-a, še najmanj pa mi – inštruktorji (moj osebni strokovni naziv je doshu, ki bi v dobesednem prevodu pomenil: “varuh Poti,” a pri nas bi ustrezal še najbližje terminu: kvalificirani inštruktor) – Koryu Budo-a ne moremo nikogar naučiti, da naj prične slediti samemu sebi ali kako naj sledi samemu sebi. Odgovor na to vprašanje leži v vsakemu od nas in le mi sami ga lahko odkrijemo. Nihče drug nas ne more naučiti kako naj sledimo samemu sebi. Kajti tovrstno znanje ne leži “nekje tam zunaj,” temveč je trdno prisotno v nas samih in je v nas od trenutka, ko smo se rodili ter do trenutka, ko bomo umrli. Vprašanje pa je ali bomo tekom svojega življenja prišli do tega znanja. Ali bomo uspeli odkriti Pot, ki nas bo vodila nazaj od “nekje tam zunaj” v nas?
V kolikor se nekdo odloči, da resnično želi odkriti Pot, ki ga bo znova vodila nazaj v njega, potem je za tovrstno osebo ena izmed možnih Poti tudi Budo. In prav tu nastopimo inštruktorji Koryu Budo-a. Naš namen ni, da kogarkoli karkoli naučimo, temveč da pokažemo le eno izmed možnih Poti, ki lahko nekoga vodijo nazaj k njemu samemu. Zavedati se moramo, da se nihče ne more ničesar naučiti namesto nas, da nihče ne more vliti njegovega znanja v naš um. Iz tega razloga osebno vsem svojim novim učencem na prvem treningu eksplicitno povem, da jih jaz ne bom naučil ničesar, da se od mene ne bodo mogli naučiti ničesar; ter da vse kar jim jaz lahko ponudim je zgolj to, da jim bom pokazal Pot, da se pripravljen deliti z njimi svoja znanja, razumevanja, spoznanja, izkušnje, ki sem jih pridobil tekom svojega 26 letnega preučevanja Budo-a ter predvsem da sem se pripravljen vrniti na začetek svoje Poti, zato da bodo tudi nekateri od njih lahko prehodili podobno, a ne isto Pot kot sem jo jaz.
Na tem mestu bi želel omeniti, da tako kot mnogi ostali doshu (doshu je v japonščini množinski samostalnik) Koryu Budo-a sledim tudi načelu: “Človek se povzpne na goro zaradi njega samega, a nazaj v dolino se spusti zaradi drugih.”
Na tem mestu bi želel tudi omeniti, da je v vaših vprašanjih moč zaznati vašo osebno še vedno močno naklonjenost raznovrstnim absolutizmom in determinizmom. Tovrstna vaša naklonjenost bi predstavljala najbolj resno oviro za vas osebno, v kolikor bi se odločili spoznavati tradicije in učenja Budo-a, tako kot za marsikoga drugega, ki prav tako z vami deli tovrstno naklonjenost. Zavedati se morate, da v svetu Budo-a preprosto ni prostora za kakršnekoli oblike determinizmov ali absolutizmov, z izjemo enega samega absolutizma, katerega Budo istočasno priznava, preučuje in nadvse spoštuje in to je: Sprememba. Nič ni absolutno, razen Spremembe same.
V vašem zgornjem vprašanju ste uporabili kar tri tako imenovane: absolutistične determinizme: naučite, znal in vedno. Ali v kolikor povzamem vaše zgornje vprašanje je iz slednjega moč sklepati, da me sprašujete ali sem jaz ali pač katerikoli drugi inštruktor Koryu Budo-a ali katerikoli mojster sposobni dokončno naučiti nekoga, da bo za vedno sledil samemu sebi. Odkrito povedano, v kolikor bi mi tovrstno vprašanje zastavil kakšen od mojih učencev, ki se pri meni uči Koryu Budo zgolj eno leto, bi bil moj odgovor zanj po vsej verjetnosti zgolj sorazmerno blag udarec z bokken-om (leseni vadbeni meč) po njegovi glavi. Nakar bi ga pustil kakšen dan ali dva, da temeljito premisli zakaj je bil moj odgovor na njegovo vprašanje takšen kot je bil. Razlaga mojega odgovora mojemu hipotetičnemu učencu v našem primeru je nadvse preprosta. Edini razlog zakaj je prejel sorazmerno blag, a vseeno neprijeten udarec po njegovi glavi je zgolj ta, da je zastavil istočasno tako nesmiselno kot tudi neumestno vprašanje ter ker moja ustna razlaga pri njemu ni zalegla iz takšnih ali drugačnih njegovih razlogov, je bil moj edini možni preostali odgovor na njegovo vprašanje le še moja prej opisana reakcija. S katero sem ga želel spodbuditi, da naj se začne osvobajati spon lastnega determinizma in absolutizma, kar je njegov prvi korak na poti k njegovi lastni osvoboditvi iz spon njegovega lastnega razuma in ega. Tudi osebno sem tekom svojega spoznavanja prejel kar obilno število tovrstnih spodbud tako kot tudi vsi ostali, ki so se kadarkoli resno lotili spoznavanja Budo-a.
A ker vi osebno niste ne moja učenka ne budoka (budoka = tisti/a, ki sledi Budo-u) na začetni fazi, vam bom podal malce malo manj prijazen odgovor. Kot prvo, v kolikor želimo resnično slediti samemu sebi v polnem pomenu besede, bi morali v celoti spoznati svoj lastni odgovor na vprašanje: “Kdo in Kaj resnično smo?” Verjemite mi, da dokončnega odgovora na to vprašanje ni. Niti Buda niti Bog ne bi znala dokončno odgovoriti na to vprašanje, kaj šele človek. Preprosto iz naslednjih dveh razlogov. Kot prvo noben človek ne more v celoti spoznati celotnega njegovega razuma, uma, semipodzavesti, podzavesti in kolektivnega nezavednega na eni strani, kakor tudi noben človek ne more v celoti intimno in intuitivno spoznati njegovo lastno telo. Kot drugo pa se ljudje kot vsa bitja nenehno razvijamo ter predvsem tako kot vse ostalo v našem vesolju nenehno spreminjamo. Vsak zunanji dražljaj, dogodek ali informacija nas v nekem majhnem delčku za vedno spremenijo. Kakor nas tudi na drugi strani vsako naše lastno občutenje, čustvo, hrepenenje, želja, namen, cilj, odločitev in celo sleherna naša najmanjša in najmanj pomembna misel v nekem majhnem delčku zavedno spremenijo. Kar želim povedati je, da smo ljudje podvrženi zakonitosti večne in absolutne spremembe tako kot celotno preostalo stvarstvo. Niti v dveh zaporednih trenutkih, katera se zgodita v delčku sekunde, nismo nikoli povsem enaki, povsem isti ali nespremenjeni. Ljudje se nenehno spreminjamo, in v kolikor bi želeli resnično spoznati samega sebe bi prvo morali spoznati in doumeti naravo Absolutne Spremembe. A kako je moč spoznati nekaj kar nastane v trenutku in se že v naslednjem delčku trenutka spremeni v nekaj povsem drugega?
A to je šele prvi del našega potovanja na poti k odgovoru zakaj je tovrstno vprašanje nesmiselno. Na našem drugem delu potovanja vam bom poizkusil predstaviti nesmiselnost konceptov: dokončnosti in večnosti. V prejšnjem odstavku sem na kratko spregovoril o učinkih principa Absolutne Spremembe na posameznika. V kolikor ste pozorno prebrali moj prejšnji odstavek v njem niste po vsej verjetnosti izvedeli ničesar novega, ničesar kar že ne bi vedeli, a navkljub temu vas je v nekem majhnem delčku moj prejšnji odstavek spremenil, kakor bo vas tudi v nekem majhnem delčku spremenil celotni moj odgovor na vaša vprašanja, in kakor so tudi vaša vprašanja v določenem majhnem delčku spremenila mene, in kakor bo najin dialog tudi spremenil vse tiste, ki ga bodo šele prebrali. Toda ali je kjerkoli tukaj prisotnega karkoli dokončnega ali večnega? Kaj sploh pomeni, da je nek proces dokončen? Morda to, da je zaključen, da ima svoj konec? Vsak proces ima svoj začetek in konec. O tem ni nikakršnega dvoma. Toda vsi procesi se odvijajo v ciklusih, kateri temeljijo na takšnem ali drugačnem trenutnem ali začasnem ravnovesju. Ko se določen proces zaključi tudi izgine iz obstoja, saj je izpolnil namen. A iz zaključka slednjega se vedno znova rodi nov proces, z novim namenom. V kolikor bi se ljudje zadovoljili s približki bi lahko na tem mestu dejali, da so nekateri naravni ciklusi večni in zaradi tega posledično tudi dokončni. Na primer: ciklus rotacije Zemlje okoli Sonca, ki je vzrok mnogim ostalim ciklusom na Zemlji; ali pa ciklus rotacije Sonca okoli galaktičnega jedra; ali pa morda ciklus življenja in smrti. Tovrstnih ciklusov je v naravi nešteto in sleherni med njimi je v takšni ali drugačni interakciji z vsemi ostalimi. A v kolikor pogledamo kateregakoli od tovrstnih ciklusov malo bolj podrobno in posvetimo nekaj svojega časa njihovemu preučevanju bomo kaj hitro spoznali, da nihče izmed njih v resnici ni dokončen ali večen. Zemlja bo krožila okoli Sonca še nadaljnjih 5 milijard let, nakar se bo Sonce razvilo v rdečo orjakinjo in dobesedno požrlo Zemljo, s čimer se bodo zaključili vsi procesi, ki se ali se še bodo pričeli odvijati na Zemlji. Sonce bo krožilo okoli našega galaktičnega jedra vse dokler se naše vesolje ne bo sesedlo samo vase v tako imenovanem: “Velikem Krču,” s čimer se bodo zaključili vsi procesi, ki se ali se šele bodo pričeli odvijati v našem vesolju.
V kolikor bi zgolj na hitro preleteli kar sem ravnokar zapisal, in v kolikor ne razmislimo o tistem kar je nepredstavljivo in ne vidimo tisto kar je nevidno, bi lahko dejali da sem ravnokar opisal nekaj dokončnega. Toda, ko bo naše Sonce eksplodiralo kot supernova bo s tem omogočilo rojstvo neke nove zvezde nekje drugje v našem vesolju, katera bo nato omogočila rojstvo nekega novega planeta. Ko bo naše vesolje umrlo v tako imenovanem: “Velikem Krču,” bo s svojo smrtjo omogočilo rojstvo nekega novega vesolja in krog Absolutne Spremembe bo znova sklenjen. Najlepši primer delovanja Absolutne Spremembeje ciklus življenja in smrti – Samsara. Vsaka smrt ali konec nečesa je istočasno tudi rojstvo ali začetek nečesa novega, nečesa drugačnega. Življenje in smrt, začetek in konec nista dva ločena procesa, temveč predstavljata samo bistvo Absolutne Spremembe.
A v kolikor se znova navežem nazaj na vaše iztočno vprašanje bi vam želel sporočiti, da slediti samemu sebi ne pomeni nič drugega kot le to, da smo polno in celostno navzoči v slehernem trenutku svojega življenja. Večina nas preživi večino svojega življenja nekje vmes med našo preteklostjo in našo prihodnostjo, medtem ko naša sedanjost nemo spolzi med našimi prsti, in ko se je zavemo je že preteklost. Ne naša preteklost ne naša prihodnost nam ne pripadata. Naša preteklost je zgolj skupek naših subjektivnih iluzij prepletenih z našimi občutenji, čustvi in omejenimi razlagami preteklih dejanskih dogodkov, katere imenujemo naši spomini in izkušnje. Naša prihodnost ni nič drugega kot zgolj skupek naših hrepenenj, upanj, pričakovanj, strahov in ekstrapolacij naših subjektivnih iluzij. Ne naša preteklost ne naša prihodnost ne obstajata. Vse kar obstaja je bežni trenutek sedanjosti, kateri že v naslednjem trenutku postane del naše preteklosti. Slediti samemu sebi pomeni le to, da smo polno in celostno z vsem Kdo in Kaj smo navzoči v bežnem trenutku sedanjosti, tukaj in zdaj.
Budo istočasno od nas pričakuje in spodbuja našo strast, da živimo sleherni trenutek kar se da polno, celostno in odločno. Budo od nas pričakuje, da polno in brezpogojno prevzamemo odgovornost za sleherna naša dejanja, besede in misli. Budo od nas zahteva, da se nikoli ne predamo ter da v slehernem trenutku storimo tisto kar je prav ne glede na posledice. Budo nas uči kako v slehernem trenutku presegati samega sebe in predvsem naše lastne predstave o tem kaj in v kolikšni meri smo nečesa sposobni. Budo od nas zahteva in nas uči, da se moramo od trenutka, ko smo se rodili pa vse do trenutka, ko bomo umrli, nenehno izpopolnjevati v vseh aspektih samega sebe. Predvsem pa nas Budo uči, da moramo v slehernem trenutku vztrajati pri nadaljnjem spoznavanju samega sebe Kdo in Kaj resnično smo, čeprav nam da jasno vedeti, da ne bomo nikoli mogli v celoti spoznati Kdo in Kaj resnično smo. Budo od nas zahteva, da se nenehno prilagajamo in usklajujemo s Spremembo, čeprav nas uči, da se nikoli ne bomo mogli dokončno prilagoditi in uskladiti s Spremembo. Vse kar mi lahko storimo je zgolj to, da vztrajamo in si prizadevamo v slehernem trenutku svojega življenja postati/biti boljši Človek. In to je bistvo tega kar v Budo-u pomeni slediti samemu sebi.
4. Če Koryu Budo uči slediti lastnim prepričanjem ali nas nauči tudi tega, da ugotovimo, če so naša prepričanja morda nam samim in okolju neprimerna?
Budo nas ne uči slediti našim lastnim prepričanjem, temveč temu Kdo in Kaj resnično smo. Vsekakor pa se v sklopu Budo-a poučuje marsikatero učenje, s pomočjo katerega lahko posameznik ugotovi ali so njegova prepričanja v skladu z njim samim. V kolikor so posameznikova prepričanja v skladu s tem Kdo in Kaj posameznik resnično je, potemtakem tovrstna prepričanje ne morejo nikoli biti neprimerna ne posamezniku samemu ne okolju, v katerem določen posameznik biva. A v kolikor njegova prepričanja niso v skladu z njim samim so lahko tovrstna njegova prepričanja ne le neprimerna njemu samemu in njegovemu okolju, temveč so pogostokrat tudi nadvse destruktivna tako za njega samega kot tudi za okolje, v katerem biva.
5. Če Koryu Budo govori o udarcih, obrambi, torej pomeni, da na nek način morda lahko v življenje vseeno privablja okoliščine, kjer bo obramba potrebna. Torej ali je to modro početje ali zgolj realno in pametno v času?
Kot prvo bi vam želel sporočiti, da sem bil nad tem vašim vprašanjem najbolj navdušen in si štejem v čast, da ste mi ga zastavili. Iz tega razloga se bom malce bolj potrudil s svojim odgovorom na to vaše vprašanje, v katerega ste nadvse uspešno vključili kar nekaj nadvse zanimivih podvprašanj.
Za začetek bi želel na kratko spregovoriti o principu: Napad je obramba, obramba je napad. Na zahodu zelo pogostokrat zelo napačno tolmačijo princip: “Napad je obramba, obramba je napad,” katerega zelo pogostokrat nadvse radi preoblikujejo v: “napad je najboljša obramba,” ki v sebi nosi povsem drugačen pomen kot ga pa nosi dejanski prej omenjeni princip.
Princip: Napad je obramba, obramba je napad
Ta princip je najlažje razložiti na dejanskem primeru, iz tega razloga bi želel, da si poizkusite čim bolje predstavljati naslednjo osnovno tehniko iz Hyoho Niten Ichi-ryu kenjutsu-a.
V vadbenem prostoru si stojita nasproti oseba A, ki bo izvajala tehniko, in oseba B, ki bo sprejela tehniko. Obe osebi sta v osnovnem stavu: chudan no kamae, kar pomeni da držita bokken (vadbeni meč) na višini pri kateri bi, v kolikor bi potegnili premici iz konic njunih bokken-ov le ti prišli nekje v višini nasprotnikovega vratu in nosu.
1. Korak: Oseba A prvo izvede silovit in nenaden napad na bokken osebe B, stopi s telesom kar se da blizu bokken – u osebe B, s čimer zapre pot meča osebi B.
2. Korak: Oseba A se nenadno zavrti v bokih za približno 180 stopinj in preprosto zgolj prosto potegne svoj bokken za seboj, pri čemer bo njen bokken prišel direktno na vrat osebe B. In borba bo uspešno zaključena za osebo A.
Razlaga
Oseba A je v 1. koraku, ko je napadla osebo B, izvedla tehniko, ki bi še najbolje ustrezala terminu: obrambna tehnika, saj je odstranila neposredno grožnjo. Medtem ko je v 2. koraku, ko je potegnila svoj bokken v obrambni položaj, dejansko napadla osebo B.
V kolikor ste uspeli razumeti zakaj je 1.korak osebe A dejansko njena obramba in njen 2. korak njen napad, imate približno predstavo o principu: Napad je obramba, obramba je napad.
Dejansko pa je znotraj okvirov Budo-a (Pot Vojne, Pot borilnih veščin ali najbolj pravilno: Pot, katera ustavi sleherno nasilje) nadvse nesmiselno govoriti o tovrstnih ekstremih kot sta na primer: napad-obramba ali teorija-praksa. Budo ni naklonjen preučevanju ekstremnih ali absolutnih stanj, temveč preučuje nekaj kar bi še najbolj pravilno opisal s terminom: dinamično ravnovesje. V dejanski borbi vsa absolutna stanja nastajajo in izginjajo v delčku sekunde, zaradi česar bi bilo nadvse nesmiselno preučevati le te. Budo ne pozna ne zmagovalca ne poraženca. Budo ne priznava, da lahko kdorkoli porazi kogarkoli drugega. Iz tega razloga budoka (tisti, ki sledi Budo-u) ne more nikoli dejansko poraziti svojega nasprotnika, kajti sleherni človek lahko porazi edino samega sebe. Budoka, ki nas porazi v dejanski borbi, nas porazi zgolj zaradi tega, ker smo mu to MI osebno dovolili. Tekom same borbe je njegov um prazen in do nas ne čuti nikakršnega čustva, občutenja, želje, namena, niti ene same misli; preprosto se povsem brezpogojno preda Budo-u in dovoli, da Budo deluje skozi njega, in ko nas porazi prav tako ne občuti ničesar ter ohrani svoj um prazen. Na drugi strani pa smo mi, ki smo bili poraženi, dovolili bodisi svojemu razumu, da razmišlja, bodisi da nas obvladujejo določena naša čustva, občutenja, želje, nameni ali misli, zaradi česar smo bili tudi poraženi. A poraženi nismo bili iz strani našega nasprotnika. Ne. Poraženi smo bili zaradi nas samih – naš um je bil tisti, ki nas je porazil.
Sedaj bi se na kratko želel dotakniti vprašanja zakaj se nek posameznik sploh odloči spoznavati Budo.
Ljudje smo nadvse kompleksna bitja, ki imamo navado, da se zelo upiramo slehernemu posploševanju, a glede na to da ste zastavili dokaj splošno vprašanje vam bom poizkusil tudi podati splošen odgovor.
Podobno kot v drugih aspektih življenja posameznik tudi na svojem potovanju sledenju Budo-u potuje skozi različne življenske faze. Za lažjo razlago bom omejil posamezne faze zgolj na naslednje štiri:
Začetna,
Vmesna,
Višja,
Vrnitev na začetek.
1. Začetna faza
V tej fazi se posameznik najpogosteje odloči začeti trenirati oziroma se ukvarjati z določeno borilno veščino, katero si izbira glede na osnovi njegove starosti, osebnosti, naravnanosti, želja in podobno. Največkrat je njegov temeljni razlog bodisi želja po spoznavanju samoobrambe bodisi želja po krepitvi samodiscipline in samoobvladovanja bodisi mešanica obeh omenjenih. Pri čemer pa ne smemo tudi zanemariti dejstva, da v to fazo sodijo tudi otroci in mladostniki, kateri si najpogosteje izbirajo določeno borilno veščino na osnovi njihovih lastnih želja in pričakovanj ter želja in pričakovanj njihovih staršev.
Vsem posameznikom v tej fazi pa je skupno, da o borilnih sistemih ne vedo ničesar drugega kot le to kar so o njih izvedeli iz javnih medijev in družbe, v kateri živijo. Čeprav zelo pogostokrat zmotno menijo, da dejansko nekaj vedo o borilnih sistemih.
Za to fazo velja rek:
Ko sem se začel ukvarjati z Budo-m sem mislil, da je voda voda, da je gora gora in da je drevo drevo.
2. Vmesna faza
V tej fazi posameznik prične resno spoznavati posamezno borilno veščino, borilni sistem ali borilni šport, odvisno pač kaj si je izbral. A na tem mestu bi želel poudariti, da obstajajo ogromne razlike med borilnimi veščinami, borilnimi sistemi in borilnimi športi ter da jih ne gre metati v isti koš, saj načeloma nimajo ničesar drugega skupnega kot le pridevnika: borilni. Glede na to, da osebno pripadam borilnim veščinam – Koryu Budo se bom v nadaljevanju omejil zgolj na te.
Skratka, posameznik, ki si je izbral določeno tradicionalno borilno veščino prične na tej fazi spoznavati kako zelo malo je dejansko vedel o Budo-u ter kako zelo so bile zgrešene in napačne sleherne njegove prestave o Budo-u.
A njegovi razlogi, da sledi Budo-u na tej stopnji so še vedno:
želja po učenju samoobrambe,
želja po krepitvi njegove samodiscipline,
želja po krepitvi njegove sposobnosti samoobvladovanja.
3. Višja faza
Zaključek te faze predstavlja prelomnico za slehernega posameznika, ki sledi Budo-u. Na koncu te faze posameznik pogostokrat zmotno meni, da nekaj ve o Budo-u, in v kolikor si je ustvaril tovrstno zmotno prepričanje bo načeloma na koncu te faze tudi zaključil z njegovim sledenjem Budo-u in se s tem ne vede odpovedal vsem znanjem, učenjem in spoznanjem, katere bi lahko osvojil, v kolikor bi dosegel 4.stopnjo.
Posameznikovi razlogi za sledenje Budo – u na tej stopnji so načeloma:
izboljšanje njegovega tehničnega znanja,
izboljšanje njegove samodiscipline,
izboljšanje njegove sposobnosti samoobvladovanja.
Za to fazo velja rek:
Tekom svojega spoznavanja Budo-a sem spoznal, da voda ni voda, da gora ni gora ter da drevo ni drevo.
Na tej stopnji ima posameznik veliko tehničnega znanja iz področja Budo-a, a še vedno ne najde ravnovesja med njegovim vsakodnevnim življenjem in njegovim sledenju Budo-u. Na tej stopnji posameznik še vedno strogo ločuje njegovo vsakodnevno življenje od Budo-a. Čeprav se mu na obzorju že izrisujeta njuna prepletenost in soodvisnost, a v kolikor posameznik le to spregleda je zanj potovanje za vedno zaključeno.
4. Vrnitev na začetek
V kolikor se je posameznik uspel prebiti do te stopnje je končno prišel do spoznanja kako malo dejansko ve o Budo-u, v njem se prebudi resničen občutek skromnosti v primerjavi z Budo-m in resnično spoštovanje Budo-a v vsej njegovi veličini in mogočnosti. Na tej stopnji se posameznik šele resnično zave, da je šele na začetku zelo dolgega potovanja. Potovanja, ki je brez začetka in konca.
Na tej stopnji se posameznik prične postopoma zavedati, da sta njegovo vsakodnevno življenje in njegovo sledenje Budo-u eno. Postopoma se prične zavedati, da sta on in Budo eno – da on JE Budo. Absolutizmi, katere je še do nedavnega tako zagreto iskal v trenutku razsvetljenja postanejo nepomembni ter nesmiselni. Nič več ne razmišlja o sebi, svojem življenju in Budo-u kot ločenih delih, saj se zaveda, da vsi skupaj tvorijo enovito celoto – NJEGA. Nič več mu ni potrebno razmišljati o posameznih tehnikah, saj so le te izginile v trenutku njegovega razsvetljenja. Sedaj gibi, katere je še do nedavnega imenoval tehnike postanejo znova le to kar so: gibi, njegovi gibi, ki se v ničemer ne razlikujejo od njegovih preostalih gibov, kot so na primer: gibi dihalnih mišic, kateri slehernemu človeku omogočajo dihanje. Gibanje, ki se ga je učil vsa ta leta na njegovem potovanju spoznavanja in sledenja Budo-u, postajo zanj tako naravni in običajni kot je njegovo dihanje. In tako kot ne občuti ničesar ali ne razmišlja ničesar, kadar diha prav tako tudi ne občuti ničesar, kadar izvaja gibanje Budo-a.
Edini posameznikov razlog sledenju Budo-u na tej stopnji je zgolj: sledenje Budo-u, zaradi Budo-a samega, brez kakršnih koli pričakovanj, želja, namenov, občutenj, čustev ali misli. Tako kot tudi vsi ljudje preprosto le dihamo in ne povezujemo zavedno naših pričakovanj, želja, namenov, občutenj, čustev ali misli z dihanjem, tako tudi budoka (na tej stopnji se posamezniku lahko podeli naziv: budoka) ne povezuje ničesar od omenjenega več z njegovim sledenjem Budo – u.
Za to fazo velja rek:
Sedaj, ko sem znova na začetku je voda znova voda, gora gora in drevo drevo.
Tako, sedaj pa bi želel odgovoriti na bistvo vašega vprašanja.
Koryu Budo preučuje resnični fizični spopad v vsej njegovi celoti in kompleksnosti brez kakršnih koli pravil ali omejitev. Edina pravila katere Koryu Budo proučuje so zgolj naravne zakonitosti in principi človeške borbe tako na somatski, mentalni kot tudi duhovni ravni.
Koryu Budo pri posamezniku zatira njegovo tekmovalnost, sleherne oblike njegovega ega ter predvsem njegovo željo po zmagi nad nasprotnikom. Kajti Koryu Budo se zaveda, da se sleherna dejanska človeška borba istočasno odvija na posameznikovi somatski, mentalni in spiritualni ravni. V končni fazi Koryu Budo ne zanika dejstva, da je fizični (somatski) konflikt med dvema posameznikoma zgolj posledica njune ne zmožnosti, da najdeta rešitev za njun konflikt na duhovni ali mentalni ravni. A istočasno borilne veščine ne razlikujejo med posameznimi oblikami konflikta: somatski konflitk, mentalni konflikt ali duhovni konflikt med dvema posameznikoma, temveč preučujejo konflikt v vsej njegovi celoti in temu primerno tudi pripravljajo posameznika. Temeljni namen Koryu Budo-a je izkoreniti konflikt pri njegovih koreninah – torej na duhovni ravni. Pri čemer pa bi želel omeniti, da koncept duhovnosti v Budo-u ne gre enačiti s konceptom duhovnosti, kakršnega načeloma uporabljamo v vsakodnevnem življenju. Koncept duhovnosti v Budo-u bi še najbolje ustrezal našemu konceptu: Zavesti.
Neizpodbitno dejstvo je, da se sleherni konflikt med dvema človeškima bitjema prvo prične odvijati na duhovni (zavestni) ravni, nakar se spusti na mentalno (umsko-verbalno) raven in šele na koncu se manifestira na somatski (telesni) ravni.
Najbolj primitivna človeška oblika konflikta je vsekakor somatska oziroma fizičen spopad. A hkrati je to tudi najbolj osnovna oblika človeškega konflikta, zaradi česar je ne gre podcenjevati ter jo je potrebno podrobno preučevati.
Takoj nad somatsko obliko konflikta se nahaja tako imenovana: mentalna oblika konflikta, ki prav tako sodi med primitivne oblike človeškega konflikta. In prav ta je najpogosteje vzrok, ki vodi dva posameznika v fizični spopad. Razlika med mentalnim in somatskim spopadom je praktično minimalna, zaradi česar znotraj stroke Koryu Budo-a te dve obliki ne ločujemo in ju imenujemo s skupnim terminom: mentalno-somatska oblika konflikta. Kajti v resničnem življenju ju je praktično nemogoče ločevati, saj vedno hodita v paru. 99% resničnih fizičnih spopadov se vedno prične z verbalnim provociranjem, žalitvami ali s tako imenovanim: verbalnim napadom.
Nadvse zanimivo je dejstvo, da dandanes živimo v družbi, ki je nadvse kritična do sleherne oblike somatskega nasilja, medtem ko je istočasno nadvse tolerantna do mentalno-verbalnega nasilja. Kolikokrat smo slišali nekoga reči, da je bil priča, ko je oseba A udarila osebo B le zato, ker ga je ta užalila ali “nekaj” dejala. V tovrstnem primeru bi večina posameznikov v naši družbi tako ali drugače obsojala osebo A in marsikdo bi celo dodal, da naj bi oseba A užalila osebo B nazaj pa bi bil mir. Pri čemer pa tovrstni posamezniki pozabljajo, da žalitev vodi v novo žalitev in ta v naslednjo ter da na koncu tovrstna komunikacija vedno znova vodi v fizični spopad. Kakšen od posameznikov naše družbe bi celo dejal, da si on, v kolikor bi bil na mestu osebe A, ne bi dovolil, da bi ga žalitev osebe B kakorkoli prizadela ali vznemirila ter da bi le mirno odkorakal od osebe B. Tovrstni posameznik s svojo izjavo daje le vedeti kako zelo malo ve o resnični naravi človeškega spopada ali konflikta v praksi. Kajti dejstvo je, da se le malokdo lahko vedno izogne takšni obliki mentalno – verbalnega spopada, ko se znajde v dejanski situaciji. Pri čemer je potrebno upoštevati, da smo lahko v tovrstni dani situaciji imeli nadvse slab dan za seboj, da smo izvedeli nadvse neprijetno novico, da smo izgubili službo ali stanovanje ali ljubljeno osebo, da smo lahko neprespani, da smo bili malo pred tem že verbalno sprovocirani s strani neke tretje osebe… In če vsem tem možnim elementom dodamo še, da je oseba B v našem primeru nadvse žaljiva, arogantna in mentalno – verbalno agresivna in nam ne dovoli, da se umaknemo. Pri čemer ne gre zanemariti dejstva, da se približno 90% človeške komunikacije odvija na ne verbalnem nivoju, katerega predstavljajo: drža telesa, naklon glave, barva in ton glasu, intenziteta in način govora, geste in obrazna mimika. Potem lahko kar hitro ugotovimo, da bi bil le malokdo od nas resnično sposoben kakorkoli drugače reagirati kot je reagirala v našem primeru oseba A.
Kar sem želel ponazoriti s tem primerom je zgolj to, da obstaja tudi mentalno-verbalno nasilje in njegovo povezanost s fizičnim nasiljem. Vsekakor ne opravičujem uporabe fizičnega nasilja vsakič, kadar smo sprovocirani na mentalno – verbalni ravni. Kar želim sporočiti je zgolj slednje, da uporaba kakršne koli oblike nasilja razen v obrambne namene ni nikoli opravičljiva ter da se moramo naučiti kako prepoznati zgodnje oblike mentalno – verbalnega nasilja ter se tudi naučiti voditi spopad na mentalno-verbalni ravni, le tega obdržati na tej ravni in v končni fazi prepoznati zgodnje oblike mentalno-verbalnega napada, ki neizpodbitno vodijo v somatsko obliko spopada ter le to preprečiti našemu napadalcu z našim predhodnim somatskim napadom nanj, še preden je on lahko sprožil njegov somatski napad na nas. Sedaj pa bi želel vprašati vse vas, ki berete moj prispevek koliko od vsega kar sem ravnokar omenil ste vi sposobni narediti? Ali ste sposobni prepoznati kdaj boste verbalno sprovocirani še preden vas nekdo verbalno sprovocira? Ste sposobni v delčku sekunde, ko ste se že znašli v mentalno – verbalnem spopadu, zavestno prepoznati kdaj bo le ta prešel v somatsko obliko spopada? A vse to predstavlja le en majhen delček tega kar poučuje Koryu Budo.
Sedaj pa bi želel na kratko še spregovoriti o tako imenovani: duhovni (zavestni) obliki spopada, katera je temeljni vzrok vseh oblik človeških konfliktov. Koryu Budo se zaveda, da se sleherna oblika konflikta začne in konča v nas samih – v naši zavesti. Pri čemer bi želel na tem mestu poudariti, da koncept zavesti v Budo-u ne obsega zgolj to kar na zahodu poimenujemo zavest. Zavest v “zahodnjaškem” pomenu besede še vedno ustreza terminu: ega v Budo-u. Koncept zavesti v Budo-u zaobjema tako zavest, semipodzavest, podzavest kot tudi kolektivno nezavedno. Vse to je naša Zavest. Vse to smo mi. Posledično lahko koncept zavesti v Budo-u še najbolje primerjamo z “zahodnjaškim” konceptom: duha. Eden izmed temeljnih namenov Koryu Budo-a je, da posamezniku omogoči njegovo lastno spoznavanje celotne njegove Zavesti v vsej njeni celoti ter posledično tudi posameznikovo lastno spreminjanje njegove lastne Zavesti. Nihče razen nas samih ne more spoznavati in spreminjati naše lastne Zavesti/Duha. Iz tega razloga vsi, ki poučujemo Koryu Budo tudi vedno znova ponavljamo svojim učencem, da jih mi ne bomo naučili ničesar, da jim bomo zgolj pokazali Pot, medtem ko se bodo naučili sami.
A kaj sploh je spopad na duhovni (Zavestni) ravni?
Marsikdo od vas se je že tako ali drugače srečal s kakšnim od naslednjih urbanih mitov:
“Ob njem mi je zaledenela kri.”,
“Le pogledal me je in sploh nisem vedel kaj naredim … Dobesedno sem otrpnil.”,
“Le stal je pred menoj in me je navdajal z neopisljivim strahom …”,
“Le pogledal me je in v trenutku me je zapustila vsa jeza in sem se moral nasmehniti.”
V kolikor ste slišali kakšnega od zgoraj omenjenih urbanov mitov v takšni ali drugačni različici, ste povsej verjetnosti naleteli na nekoga, ki se je srečal z nekom od nas, ki se znamo bojevati tudi na duhovni (Zavestni) ravni. Da. Tovrstna znanja resnično obstajajo, kakor tudi resnično obstajamo posamezniki in posameznice, ki jih znamo uporabljati ter jih tudi poučujemo in prenašamo na naslednje generacije. Za tovrstnimi znanji se ne skrivajo nikakršne orientalske globoke skrivnosti ali mistične tehnike, temveč zgolj učenja, ki nas vodijo na dolgo potovanje spoznavanja in ponovnega odkrivanja nas samih in človeške narave. Vsa ta znanja so prisotna v slehernem posamezniku in nekateri do tovrstnih znanj pridejo celo povsem sami od sebe, spontano, na podlagi njihovih življenjskih izkušenj, čeprav so tovrstni posamezniki nadvse redki.
A tovrstna znanja niso nekaj kar bi se lahko posameznik naučil v parih kratkih lekcijah. Da se posameznik lahko prebije do tovrstnih znanj mora vložiti veliko energije, truda in časa v preučevanje njegova somatske govorice (govorice njegovega telesa), njegove mentalne govorice (govorice razuma in ega) in njegove duhovne (Zavestne) govorice (govorice njegove semipodzavesti, podzavesti in kolektivnega nezavednega). Naučiti se mora najti ravnovesje med njegovim telesom in umom, med njegovim umom in duhom ter med duhom in telesom. Odkriti mora tako imenovano: spiritualno-mentalno-somatsko ravnovesje ter se ga naučiti uporabljati tudi v njegovem vsakodnevnem življenju. Za kar so potrebna desetletja podrobnega in predanega učenja. In prav tukaj leži odgovor zakaj so večini ljudi tovrstna znanja za vedno nedostopna.
A kako dejansko izgleda spopad na duhovni (Zavestni) ravni?
Nadvse težko je opisati kako sploh izgleda spopad na duhovni (Zavestni) ravni, nekomu ki slednjega še ni nikoli doživel ali nekomu, ki ga ne zna uporabljati. Zaradi česar v Koryu Budo-u zelo ne radi razlagamo o duhovni ravni spopada laični skupnosti.
A najlažje si ga boste predstavljali, v kolikor ga ponazorim na naslednjem primeru.
V kolikor razvijemo sposobnost, da lahko kadarkoli zavestno stopimo v nezavedno stanje zavesti, ki ga v Koryu Budo-u imenujemo: Mushin (Ne-Zavest) se naša zavest/um obnaša podobno kot ogledalo, v katerem se zrcali trenutno mentalno stanje/zavest/um osebe, ki nas napada. S tem, ko smo zavestno stopili v stanje Mushin-a, smo v delčku sekunde izpraznili našo zavest/um vseh naših občutenj, čustev, želja, namenov, pričakovanj in misli. V naši zavesti/umu ni ničesar le praznina. Zavest našega nasprotnika v naši praznini ne prepozna, ne vidi in ne zazna ničesar, saj v praznini ni ničesar, razen praznine same. V naslednjem delčku sekunde je nasprotnikova zavest dobesedno preplavljena z njegovimi strahovi, občutenji, čustvi, željami, nameni, pričakovanji in mislimi, katere v njegovi zavesti prebudijo kaos, ki ga nasprotnik ni sposoben obvladati ali nadzorovati, v kolikor se ni tudi sam predhodno seznanil z učenji duhovne (Zavestne) ravni spopada. Posledica tovrstnega spopada oziroma duhovnega (Zavestnega) napada na našega napadalca je vedno nadvse silovita in nenadna psiho-somatska reakcija pri našem nasprotniku, katere si naš nasprotnik ne zna razlagati ali se ji uspešno zoperstaviti.
Na koncu bi želel le še omeniti, da se moramo zavedati, da Koryu Budo preučuje najtemnejšo plat človeške narave – njegovo nagnjenost k nasilju v vseh njegovih možnih manifestacijah. A istočasno s preučevanjem le te nudi posamezniku tudi možnost, da spozna nekatere izmed najplemenitejših plati človeške narave. Koryu Budo nas uči, da je v vsakem od nas brez izjem prisotna nagnjenost k nasilju, nagnjenost k uničevanju in ostale temne plati človeške narave. Koryu Budo ne zanika niti se ne izogiba preučevanju najtemnejših plati človeške narave, temveč nas spodbuja in nam omogoča, da jih spoznamo in vidimo takšne kot v resnici so; da se sprijaznimo da so le te prav tako del slehernega izmed nas kot katerekoli ostala plat naše narave. Predvsem pa nam omogoča, da pričnemo mi nadzirati tovrstne naše aspekte ter jih postopoma tudi znova nevtraliziramo. Kajti vsi naši aspekti so po svoji naravi nevtralne narave in le od nas samih je odvisno na kakšen način in za kakšne potrebe jih bomo uporabili. Kar velja tudi za vse kar obstaja v našem vesolju. Nič ni samo po sebi ne dobro ne slabo. Tovrstne oznake mi osebno dodajamo na osnovi naše nevednosti vsem stvarem, vključno z aspekti naše človeške narave. Vzemimo za primer vodo. V kolikor bi vprašali sto različnih posameznikov v naši družbi ali je voda dobra ali slaba bi večina le teh brez kakšnega dolgega razmisleka odgovorilo, da je voda dobra. A v kolikor bi postavili isto vprašanje nekomu, ki se je skoraj utopil ali nekomu, kateremu so poplave uničile njegovo celotno imetje bi tovrstni posameznik po vsej verjetnosti odgovoril, da je voda slaba. Toda v resnici voda ni ne dobra ne slaba, četudi lahko nekomu reši življenje, medtem ko ga lahko istočasno nekomu drugemu vzame. Voda je po svoji naravi nevtralna. Voda je le voda, ni ne dobra ne slaba, temveč je preprosto le voda.
Forum je zaprt za komentiranje.