Samske ženske

Bo že nekaj na tem. Poznam tudi par takih primerov, ki so bolj divji, tako divji da samo potujejo, v službo pa ne hodijo.
Jaz sem omejena pač na tisti dopust kar ga je. Preveč idej, premalo časa :).

Se strinjam z “makalonco”, da se ima premalo rada. Če se bi, bi se odpovedala nekim aktivnostim ter se ustalila, kar bi ji omogočilo, da bi spoznala kakšnega resnega moškega.
Povsem logično je, da ne moremo vsega imeti. Da nekaj pridobiš, se je treba nečemu odpovedati.Izbrati kaj nam je bolj pomembno.

Torej bi bil zaključek, da je večina moških prevelikih rev zanjo.

Fantje, v napačno smer razmišljate, tukaj vihate nos, da so ženske preaktivne..Bolj se je za zamislit, da je Slovenija očitno polna samskih tipov, ki tem ženskam v ničemer niso kos.[/quote]
Saj, če so tako zelo aktivne in če govorijo pet jezikov, potem ne vem zakaj si ne najdejo tipa v tujini, če smo Slovenci problem. 🙂

Prevzetno žensko je že prevzel njen lasten napuh in samovšečnost. 🙂

Robi, ti imaš pa neke komplekse pred ženskami glede na zadnja dva komentarja?
Glede na tvoja komentarja bi človek razumel,da imamo ženske svoje hobije, ker se imamo premalo rade. Če bi se pa imele dovolj rade pa bi se spravile za štedilnik?
Veš, če ženska govori več jezikov, jih ne govori zato, ker išče tipa v tujini, ampak zato, ker jeziki prav pridejo tako v službi kot na potovanjih kot pri prebiranju strokovne literature.

Tudi meni se zdi, da je to njegov način razmišljanja.

Ne vem, kdo ima tu komplekse…:)
In čemu pretiravanje in prispodoba s štedilnikom…:)

Hotel sem povedati, da hobiji ne morejo biti razlog, da je ženska samska in ne najde moškega…Če želi seveda….
Vedno se odločamo tako, kot menimo, da je za nas najbolj ugodno in sprejemljivo. Če ženska nima nekih zavor in psihičnih ovir, da bi živela z moškim, ki bi jo imel rad, bo malo oklestila svoja dolga potovanja ter poiskala kompromis med družino in hobijem.
Vse drugo pa so le izgovori….

Ja, Robi, mi je jasno. Ženska po tvojem mora opustiti svoje hobije, da bo lahko moškemu stregla in bila doma gospodinja. Drugače pa ni prava ženska, a ne?

Brezveze, da ti kaj razlagam, ker imaš preveč nekih kompleksov….

Sem že vse povedal, le videti nočeš.

Robi, totalno si me razočaral. Nisem si mislila, da imaš take predsodke pred ženskami.

Ne morem vseh zadovoljiti…:)
Predvidevam, da srečuješ veliko takšnih, ki te razočarajo.

Ja, veliko moških je takih, ki mislijo tako kot ti, da mora biti ženska gospodinja, da nima kaj okrog hodit.
Ampak seveda pa niso vsi taki.

Ti mi hočeš vsiliti takšno mišljenje, pa čeprav nisem sam nikjer tega napisal. 🙂

Ampak, tu se lepo vidi, da imaš predsodke in slabe izkušnje glede tega, da bi bila z nekom v odnosu.
Ni problem v moških…Ta pravi moški se vedno najde, če ga išče ta prava ženska. 🙂

Ja, Robi, sem že v prvo razumela, da po tvojem mnenju nisem ta prava ženska, ni potrebno še enkrat poudarjat.

Vidiš tisto, kar potrjuje tvojo resnico. 🙂

Glej, mene ne bi nič motilo, če bi ženska tu pa tam šla za kakšen teden na kakšno potovanje…Le otroke naj vzame s sabo..:)
Ne rabim gospodinje, znam sam poskrbeti zase, si skuhat, oprat…..

Torej, če ženska nima otrok pa potem nima problemov in lahko gre na potep?
In zakaj bi potem imela partnerja, če bi on ostal doma?
Če je samska, si bo lahko privoščila več kot en teden. Če pa ima partnerja kot si ti pa bo smela le za en teden. Pa če bi bila samska, si lahko privošči ljubimca na potovanju, če ima pa partnerja pa ne.
Hm, kaj naj rečem. Prepričal si me v to, da je samskim ženskam bolje, ker ne rabijo dovoljenja za dopust, lahko je daljši dopust kot en teden pa še ljubimca smejo imet.

Zaradi mene lahko gre.

Se mi zdi, da na odnos gledaš kot na nek zapor..Zato nenehno omenjaš štedilnik in pretiravaš, kot da je odnos neka ujetost in same obveznosti.
Logično je, da vsak odnos zahteva upoštevanje želje obeh. Če zate odnos pomeni biti sužnja, potem ne boš nikoli srečna z nobenim..Ker ne boš videla lepih stvari, ki jih samsko življenje ne ponuja.
Predvidevam, da tebi paše, če kdo upošteva tvoje želje…Prav tako tudi tistemu, ki bi ga imela rada, paše, če ga upoštevaš, kot del svojega življenja.

Jaz te nič ne prepričujem, ampak se sama prepričuješ in tolažiš.

Robi, ti si predstavil odnos kot zapor. Praviš, da lahko gre, ampak le en teden, kaj če hoče 1 mesec? In da mora vzeti otroke s sabo, ona pa recimo sploh noče imet otrok. Torej je zate pogoj 1, da ima otroke, pogoj 2 pa, da sme le za en teden it, ne za en mesec.
Ja to kar si predstavil je zapor.

Saj, če noče otrok, je ne bi silil. Če pa jih ima, pa je seveda pomembno, da se zaveda odgovornosti, ne pa, da gre in otroke prepusti možu. 🙂

Grem raje spat…:)

Ej, Robi, Robi, le kaj bi ženska z moškim, ki nima interesa po njeni družbi. Verjemi mi, da si bo taka hitro omislila ljubimca.

Kakorkoli, v ljudeh, ki so dalj časa samski, je vidno opazen močen strah pred prilagajanjem. Tudi sam sem bil tam in tudi moja sedanja je bila na istem. Tega strahu pa verjetno takrat niti ne opaziš ali pa si ga ne zmoreš priznat, ker si preveč ranjen oziroma se preveč bojiš ponovnega razočaranja ob vnovičnem morebitnem prilagajanju. Ponos igra veliko vlogo. Sami se tega nekje globoko v sebi morda celo zavedamo, priznati drugim pa tega nismo sposobni. Itak pa to kažemo s svojimi dejanji in se da razbrat tudi med vrsticami. Zato se vsak drži le svojega ritma življenja in pri tem ni pripravljen popuščati. S takim odnosom pa le odganja morebitne kanditate, zavedno ali nezavedno. Tak človek se prepričuje, da ne potrebuje nikogar predvsem zato, ker ni pripravljen na morebitno razočaranje, ker se tega preveč boji in si tega preprosti ne upa dovolit. Seveda ima zaradi vsega tega strahu tudi občutek, da nikoga ne potrebuje in temu občutku verjame. Zato se umakne v svoj varen svet. To še ne pomeni, da se ne druži z ljudmi, le kaj dlje od tega ne gre. Se pa včasih pojavi tud en drugi občutek, ki pa sproži željo po bližini z nekom, željo po intimnosti itn. Za kaj takega pa je potrebno tvegat, tvegat da se morebiti ne bo izšlo, hkrati pa delat na tem, da se bo in bit pripravljen na prilagajanje ter usmerjanje pozornosti ne več samo na svoje občutke, temveč tudi na občutke nekoga drugega.

Marko, potem si pa ženska omisli ljubimca in je to to. Nič prilagajanj, vsak v svojem stanovanju, včasih gresta skupaj na dopust, drugič ne…

Če ji je to smisel in če njemu to ustreza, si ga pa naj. Samo potem se običajno zgodi, da se ženska čez čas začne počutit vedno bolj varno in si zaželi nekaj več, kar pa že prinaša obveznosti pri obeh. Problem potem nastane, ko se eden lahko zaljubi, drugi pa ostane neresen.

Marko, problema ni, če ona sploh noče, da se skupaj vselita :). Ona hoče svoje življenje, noče gospodinjit nikomur drugemu razen sebi :).
Zadnjič sem slučajno ujela na TV prispevek o Pahorju in njegovi partnerki. Razumeta se ok, živita pa že leta in leta vsak na svojem. Je tak način življenja slab?
Meni se zdi čisto ok.

Mene ne moti, kako drugi živijo. Če obema tako paše, je to dobro za oba.

Amapk vseeno pa pišeš sem gor razprave o tem kako je tvoj life ok, drugi smo pa sami psihoti :). Tak vtis namreč dobim, ko te berem. Živi in pusti živeti. Če nekdo ne živi tako kot ti, mu ne pripisuj, da ima neke frustracije in podobno.