Resna tema
To, da bi ona “na stara leta” šla na kako potovanje, je bistveni pogled? Četudi sta se skozi leta spremenila in je s to idejo prišla na dan zdaj, jaz mislim, da taka zveza še ni kar za odpis, če ostale stvari štimajo, ali pač? Poznam dolgoletne pare, kjer si je ona zaželela plesat, on ne (šla je z drugim); on želel skupaj kolesarit, ona ne (šel s kolegom).. Seveda to ni isto, a vseeno- je kompromis. Saj pa gre za prosti čas, ki ga lahko preživita tudi ločeno, ali??[/quote]
Ne vidim smisla, da vsak po svoje preživlja ves prosti čas. Potem je to enako kot da z nekom nisi v zvezi. S partnerjem preživljaš prosti čas. Seveda ima vsak tudi kakšne svoje interese, ampak o teh se pogovarjamo v urah, ne pa dnevih, tednih, ko dva nista skupaj.[/quote]
Jaz poznam par, ki rad potuje, le da ima ona zelo rada morje in puščave, on pa gore in alpinizem. Nekajkrat sta v mladih letih šla skupaj (kompromis) v nižino in višino, zdaj pa hodita enkrat na leto vsak zase na potovanje vsaj za 14 dni. In sta res zanimiv in super par. Celo občudovanja vreden iz mnogih strani.
Niso to ravno neke družbene norme, da pa moraš preživeti vsak dopust skupaj? Da je nekaj ziher hudo narobe, če gre on v Nepal, naslednji mesec pa ona v saharo? Saj pa drugače super funkcionirata, zakaj ne bi privoščila drugemu, da uživa v svojih sanjah, saj konec koncev oba doživljata isto, le da na drugih lokacijah in ne v istem trenutku, skupaj. Pa je to tako manjvredno, tako alarmno za par, da tega ne doživi skupaj in z istimi načini?
Ravno zato. Tudi če sta partnerja v začetku zveze še tako dobro usklajena, se redko zgodi, da tudi pogled na svet, interesi in cilji tečejo vzporedno. Mimogrede pride do razhajanj, kar pokrpaš s plombo, da lahko spet grizeš življenje s partnerjem naprej.
saj zobar ne puli vedno. Včasih tudi kakšno luknjo poflika. To pa spet komu ni všeč :-)))[/quote]Ne kvasi neumnosti. Zobar naredi kar se mu reče. Sicer pa ni poanta v zobarju, ampak v odpravljanju najmanjšega znaka bolečine… in posledično ruvanju. Da povem brez prispodob, če ima spet kdo težave z razumevanjem. Za vsako težavo ali razhajanje se ne razhaja v odnosu. Kompromisi pa niso nobena rešitev oz zadnja možnost izbire, ko vse drugo odpove.
Primer: on si zaželi zbirati značke. Ona je proti, ker se boji da se bo zbodla, če bo slučajno kakšna kdaj kje pozabljena. A kompromis bi naj bil naj zbira znamke??? Pa kake znamke. Če mu znamke niso zanimive. To ni noben kompromis.
Ravno zato. Tudi če sta partnerja v začetku zveze še tako dobro usklajena, se redko zgodi, da tudi pogled na svet, interesi in cilji tečejo vzporedno. Mimogrede pride do razhajanj, kar pokrpaš s plombo, da lahko spet grizeš življenje s partnerjem naprej.[/quote]
Ja ampak plomba kot prispodoba za kompromis je samo za take promere. Kompromisov v realnem življenju ni… oz so zelo redko lahko realizirani
saj zobar ne puli vedno. Včasih tudi kakšno luknjo poflika. To pa spet komu ni všeč :-)))[/quote]Ne kvasi neumnosti. Zobar naredi kar se mu reče. Sicer pa ni poanta v zobarju, ampak v odpravljanju najmanjšega znaka bolečine… in posledično ruvanju. Da povem brez prispodob, če ima spet kdo težave z razumevanjem. Za vsako težavo ali razhajanje se ne razhaja v odnosu. Kompromisi pa niso nobena rešitev oz zadnja možnost izbire, ko vse drugo odpove.
Primer: on si zaželi zbirati značke. Ona je proti, ker se boji da se bo zbodla, če bo slučajno kakšna kdaj kje pozabljena. A kompromis bi naj bil naj zbira znamke??? Pa kake znamke. Če mu znamke niso zanimive. To ni noben kompromis.[/quote]
Meni pa se zdi, da so kompromisi pač nujni. Prej ali slej, v še tako usklajeni zvezi, pride do razhajanj in so potrebni.
Dal si malo čuden primer.. 😉 Jaz bi ga npr. rešila tako, da bi partnerju predlagala “kompromis”, naj značke zbira in ureja v nekem prostoru (npr. v kleti), kjer ne bi imela priložnosti, da se zbodem.
Naroči lahko marsikaj. 🙂
In ravno prioriteta naših želja je tisto, kar odloči o tem ali bomo sprejeli kompromis ali ga ne bomo.
Če je to zate bistven pogled, da greš na potovanje, potem sklepam, da ne bi bila pripravljena na kompromis in pričakuješ, da bo on pripravljen. Seveda bo pripravljen na kompromis, če biti zapečkar ni njegov bistven pogled.
Če pa je, pa ne ostane drugega kot razhod.
Primer je res kr neki. Ja to bi recimo bil kompromis zame sprejemljiv. Ampak v življenju so bolj težavne stvari kot pa jeb.ene značke. In s kompromisi oba izgubljata in posledično ostajata oba nezadovoljena in posledično ju vedno več stvari moti in potrebno je vedno več kompromisov. Kar itak ne pelje nikamor. Slej kot prej bo nekomu počil film. Razumevanje za sprejemanje drugačnosti je prava pot. Ne pa kvazi kompromisi.
Ne vidim smisla, da vsak po svoje preživlja ves prosti čas. Potem je to enako kot da z nekom nisi v zvezi. S partnerjem preživljaš prosti čas. Seveda ima vsak tudi kakšne svoje interese, ampak o teh se pogovarjamo v urah, ne pa dnevih, tednih, ko dva nista skupaj.[/quote]
Jaz poznam par, ki rad potuje, le da ima ona zelo rada morje in puščave, on pa gore in alpinizem. Nekajkrat sta v mladih letih šla skupaj (kompromis) v nižino in višino, zdaj pa hodita enkrat na leto vsak zase na potovanje vsaj za 14 dni. In sta res zanimiv in super par. Celo občudovanja vreden iz mnogih strani.
Niso to ravno neke družbene norme, da pa moraš preživeti vsak dopust skupaj? Da je nekaj ziher hudo narobe, če gre on v Nepal, naslednji mesec pa ona v saharo? Saj pa drugače super funkcionirata, zakaj ne bi privoščila drugemu, da uživa v svojih sanjah, saj konec koncev oba doživljata isto, le da na drugih lokacijah in ne v istem trenutku, skupaj. Pa je to tako manjvredno, tako alarmno za par, da tega ne doživi skupaj in z istimi načini?[/quote]
Zame to ni. Morda, ko bom nekoč 60+ in si bom želela čas brez moškega, ki bi ga gledala recimo že 40 let:)).
Partnerstvo dojemam na drugačen način kot par, ki ga omenjaš. Meni je pomembno, da lepe trenutke lahko delim z najbližnjimi in se skupaj veselimo tisti hip. Vsak po svoje, a ne.
Ni čisto tako, da s kompromisi partnerja izgubljata.
Pod pogojem, da sta usklajena in enakovredna. Na primer, da imaš željo iti na morje z ženo…Ženi pa do tega ni, a ti vseeno izpolni željo. Ona pa ima željo iti na koncert, pa tebi ni do tega, a si vseeno ustregel njeni želji. Torej, sta oba naredila kompromis in oba nekaj pridobila. Vsak je dobil izpolnjeno željo.
Če že ostanemo na tem posrečenem primeru značk: a ni ravno to, da razumem in sprejmem to, koliko ti zbiranje značk pomeni, in da hkrati ti razumeš moj strah, da se ne bom napičila, ta “kompromis”, da greš to počet v klet? Mogoče te bi pozimi malo zeblo, a načeloma bi bil zadovoljen, saj sem te v osnovi podprla pri tvojem početju. A se ne ravno v taki rešitvi pokaže in dokaže razumevanje in sprejemanje drugačnosti drugega? Oz. zakaj, če ni (?), ta rešitev s kletjo zate ni t.i. kompromis?
Jaz poznam par, ki rad potuje, le da ima ona zelo rada morje in puščave, on pa gore in alpinizem. Nekajkrat sta v mladih letih šla skupaj (kompromis) v nižino in višino, zdaj pa hodita enkrat na leto vsak zase na potovanje vsaj za 14 dni. In sta res zanimiv in super par. Celo občudovanja vreden iz mnogih strani.
Niso to ravno neke družbene norme, da pa moraš preživeti vsak dopust skupaj? Da je nekaj ziher hudo narobe, če gre on v Nepal, naslednji mesec pa ona v saharo? Saj pa drugače super funkcionirata, zakaj ne bi privoščila drugemu, da uživa v svojih sanjah, saj konec koncev oba doživljata isto, le da na drugih lokacijah in ne v istem trenutku, skupaj. Pa je to tako manjvredno, tako alarmno za par, da tega ne doživi skupaj in z istimi načini?[/quote]
Zame to ni. Morda, ko bom nekoč 60+ in si bom želela čas brez moškega, ki bi ga gledala recimo že 40 let:)).
Partnerstvo dojemam na drugačen način kot par, ki ga omenjaš. Meni je pomembno, da lepe trenutke lahko delim z najbližnjimi in se skupaj veselimo tisti hip. Vsak po svoje, a ne.[/quote]
Se strinjam s tabo, da je nekaj najlepšega lepe trenutke doživeti z najbližjim, partnerjem, in da se isti hip veseliš z njim. A hkrati je tega skozi celo leto lahko ogromno in če se le glede destinacije potovanja ne strinjata in gresta to doživet vsak zase, v tem še ne vidim razloga, da bi se razšla, če ostale stvari štimajo.
Ja, vsak po svoje. 🙂
Če mu res ni vseeno, da potuje sama, bo šel zraven ali pa ji dovolil, da si najde koga za potovat z njo (če njemu ni). Preprosto je, če je le iskreno.
Ni čisto tako, da s kompromisi partnerja izgubljata.
Pod pogojem, da sta usklajena in enakovredna. Na primer, da imaš željo iti na morje z ženo…Ženi pa do tega ni, a ti vseeno izpolni željo. Ona pa ima željo iti na koncert, pa tebi ni do tega, a si vseeno ustregel njeni želji. Torej, sta oba naredila kompromis in oba nekaj pridobila. Vsak je dobil izpolnjeno željo.[/quote]
To je bolj razumevanje in sprejemanje partnerjevih želja. Ni kompromis…
Ker destinacija potovanja zate ni bistven pogled.
Je pa sigurno kaj drugega.
Na primer, za kakšno žensko je bistven pogled to, da moški zapira pokrov od WC-ja. In jo bo to sčasoma tako jezilo, da se bo lahko ločila. :)[/quote]
Ampak saj vsi vemo, da vseh stvari ne vemo, preden nismo z nekom v zvezi. Nekako nimamo možnosti za to, da se “do tja” spoznamo sami s sabo, ni tako? In šele v zvezi za kako stvar spoznamo, da nam je izjemno pomembna. Ali pa to sčasoma postane, saj se spreminjamo in mogoče želimo doživeti še kaj oz. drugače. Mislim, da se to zgodi prav vsakemu paru, da pri kaki stvari pride do točke, kjer se mnenje in želje razhajajo. Kaj torej v tem primeru ostane drugega kot kompromis? Je razveza res edina možnost, še več, edina smiselna poteza??
Če že ostanemo na tem posrečenem primeru značk: a ni ravno to, da razumem in sprejmem to, koliko ti zbiranje značk pomeni, in da hkrati ti razumeš moj strah, da se ne bom napičila, ta “kompromis”, da greš to počet v klet? Mogoče te bi pozimi malo zeblo, a načeloma bi bil zadovoljen, saj sem te v osnovi podprla pri tvojem početju. A se ne ravno v taki rešitvi pokaže in dokaže razumevanje in sprejemanje drugačnosti drugega? Oz. zakaj, če ni (?), ta rešitev s kletjo zate ni t.i. kompromis?[/quote]j sem odgovoril da to bi recimo bil kompromis, zame sprejemljiv. …Ampak takšnih možnosti je malo.. to je učni primer, daleč od reale
Hočeš rečt, da bi svojemu torej dovolila, da nabavi kačo, zato da bi on tudi lahko podoživljal te lepe trenutke “gojenja” kače tudi s teboj? Treba se bo odločit veš. 🙂
Če že ostanemo na tem posrečenem primeru značk: a ni ravno to, da razumem in sprejmem to, koliko ti zbiranje značk pomeni, in da hkrati ti razumeš moj strah, da se ne bom napičila, ta “kompromis”, da greš to počet v klet? Mogoče te bi pozimi malo zeblo, a načeloma bi bil zadovoljen, saj sem te v osnovi podprla pri tvojem početju. A se ne ravno v taki rešitvi pokaže in dokaže razumevanje in sprejemanje drugačnosti drugega? Oz. zakaj, če ni (?), ta rešitev s kletjo zate ni t.i. kompromis?[/quote]
Absolutno je to pravi kompromis, kjer oba pridobita.
Zame to ni. Morda, ko bom nekoč 60+ in si bom želela čas brez moškega, ki bi ga gledala recimo že 40 let:)).
Partnerstvo dojemam na drugačen način kot par, ki ga omenjaš. Meni je pomembno, da lepe trenutke lahko delim z najbližnjimi in se skupaj veselimo tisti hip. Vsak po svoje, a ne.[/quote]
Se strinjam s tabo, da je nekaj najlepšega lepe trenutke doživeti z najbližjim, partnerjem, in da se isti hip veseliš z njim. A hkrati je tega skozi celo leto lahko ogromno in če se le glede destinacije potovanja ne strinjata in gresta to doživet vsak zase, v tem še ne vidim razloga, da bi se razšla, če ostale stvari štimajo.
Ja, vsak po svoje. :)[/quote]
V takem primeru obstaja stična točka med obema: oba rada potujeta, čeprav na drugačne kraje. Posledično tudi bolje razumeta potrebe drug drugega.
Se strinjam, da je na razpolago kompromis. Vendar pa za kompromis moramo imeti dobre razloge in občutek, da imamo od tega vseeno neko korist.
Da v sebi občutimo ljubezen in lepe občutke, je pogoj za delanje kompromisov.
Zato smo na začetku veze, ko je več ljubezni, pripravljeni narediti več kompromisov in spoštovati več partnerjevih želja.
Občutek, da moramo delati kompromise, pa je lahko le še pika na i, na že tako ali tako skrhan odnos.
Zadeve se v resničnih odnosih ponavadi zaustavijo na mrtvi točki, ko eden izmed partnerjev začne
mešati meglo.
Ko na primer partnerjevega problema ne prizna, ne sprejme….ko se začnejo
“kako te lahko to moti”
pa “edina si, ki dela iz tega problem”
ali “ti nisi normalna, da tega ne preneseš”…
…saj veste, kaj mislim.
Forum je zaprt za komentiranje.