Psihoterapija ne pomaga
Nasvet, tudi če je dobronameren, svetovanju NI ENAKO!!! psihoterapiji, ker pri njej ne gre golj za neke napotke in dobronamerne usmeritve, terapija je nekaj drugega, ki jo naj bi vodil usposobljen strokovnjak, in lahko traja leta in leta.
Z naslovom, da psihoterapija ne pomaga, se ne morem strinjati, razen če gre za poklicno (tudi človeško) neustrezno podkovanega kvazi strokovnjaka. Formalna izobrazba je seveda verjetno tisti prvi kriterij na katerega moramo biti pozorni, če je nekdo “zgolj” diplomirani psiholog, je to premalo.
Tudi avtomehanik ni nekdo, ki je naredil avtomehanično šolo, niti (dober) trgovec ne, kdor ima trgovsko, če poenostavim. Kje bo šele vsak dober in kar pomagal, če se okliče za psihoterapevta. Tudi če ima vse šole še ni rečeno, da je sposoben pomagat pri tako eksaktni stvari kot je psiha.
Sploh pa so Titanik delali profesionalci, Noetovo barko pa amaterji…… 😉
Saj nihče od nas ne pričakuje, da bomo komurkoli rešili težave, kot bi zamahnil s čarobno paličico. Lahko pa koga preusmerimo v kako drugo smer oziroma se s pomočjo nasvetov, ki se mu zdijo smiselni, sam preusmeri. In ni nujno, da je že kar nekaj narobe z nekom, če se ob dajanju nasvetov dobro počuti. Potem bi lahko kakršnokoli pomoč soljudem označili za psihično bolezen. Kdo je potem sploh še zdrav? :))
Tudi avtomehanik ni nekdo, ki je naredil avtomehanično šolo, niti (dober) trgovec ne, kdor ima trgovsko, če poenostavim. Kje bo šele vsak dober in kar pomagal, če se okliče za psihoterapevta. Tudi če ima vse šole še ni rečeno, da je sposoben pomagat pri tako eksaktni stvari kot je psiha.
Sploh pa so Titanik delali profesionalci, Noetovo barko pa amaterji…… ;)[/quote]
Psiha ni avto! 😀 Tudi kirurg npr. ni gradbenik, da bi lahko primerjano rekli, saj ni nič, če gradbeni delavec pločnik nastavi par milimetrov bolj postrani, tako kot če kirurg zgreši par milimetrov s vojim skalpelom. Prvi je še vedno kompetenten v svojem poklicu, kirurg pa ne, saj ima druge pristojnosti in odgovornost, kjer z majhno napako lahko ubije pacienta.
In avtomehanik ne more biti kirurg, ker je prvi kriterij seveda formalna izobrazba, ki pa še ne pomeni, da ima tak nekdo zgolj zaradi šole ustrezno poklicno kompetenco, da je dober v svojem poklicu.
Saj tudi kirurgija ni psiha. Ljudje skozi življenje ne izvajamo na sebi operacij iz katerih bi lahko črpali izkušnje, zato je potrebno izobraževanje in praksa. Medtem ko “operacije” na psihi ljudje nad sabo izvajamo non-stop. Eni bolj uspešno, drugi manj in eni skozi življenjske izkušnje spoznavajo, da se na psiho spoznajo, med tem ko se drugi non stop zapletajo v ponavljajoče se težave.
Napačen poseg v kirurgiji res lahko ogrozi življenje, medtem ko napačen ni noben nasvet, saj ga vsak sprejme/upošteva le, če se njemu zdi smiseln in tako noben nasvet ne more neposredno ogrozit življenja kogarkoli.
Tudi avtomehanik ni nekdo, ki je naredil avtomehanično šolo, niti (dober) trgovec ne, kdor ima trgovsko, če poenostavim. Kje bo šele vsak dober in kar pomagal, če se okliče za psihoterapevta. Tudi če ima vse šole še ni rečeno, da je sposoben pomagat pri tako eksaktni stvari kot je psiha.
Sploh pa so Titanik delali profesionalci, Noetovo barko pa amaterji…… ;)[/quote]
Psiha ni avto! 😀 Tudi kirurg npr. ni gradbenik, da bi lahko primerjano rekli, saj ni nič, če gradbeni delavec pločnik nastavi par milimetrov bolj postrani, tako kot če kirurg zgreši par milimetrov s vojim skalpelom. Prvi je še vedno kompetenten v svojem poklicu, kirurg pa ne, saj ima druge pristojnosti in odgovornost, kjer z majhno napako lahko ubije pacienta.
In avtomehanik ne more biti kirurg, ker je prvi kriterij seveda formalna izobrazba, ki pa še ne pomeni, da ima tak nekdo zgolj zaradi šole ustrezno poklicno kompetenco, da je dober v svojem poklicu.[/quote]Matjazko to so bile prispodobe s katerimi sem želel povedat, da ne more bit vsak kar si je zamislil, niti pri tako “preprostih” poklicih kot sem jih omenil, kaj šele pri stvareh kjer je potreben nek osebni pristop, neka energija, zaupanje v človeka. Ne gre za direktno povezavo med zidarjem, kirurgom in psihoterapevtom, gre za neko poklicanost. Čeprav so zidarji mogoče nekoliko manj izobraženi mu ne more parirat, po kvaliteti opravljenega dela, nek kirurg čeprav je v svojem fohu “kirurško natančen” 😉
Tudi za drvosečo moraš bit poklican in ne more bit kar vsak 😉
A je pogoj, da si bolj lesen? 😀
Bom moral vprašat tistega, ki ti je podelil ta naziv ali sam veš zakaj/s čim si si ga prislužil?…..cccccc
Kolikor sem razumel si želiš nekoga da mu izliješ dušo, da mu poveš vse kar te muči in kar je v tebi vsa ta leta.. Ne razumem sicer kak je ta tvoj terapevt da ne opazi tega, da ti želiš ravno to.. Da nekomu ki mu boš zaupala izliješ vso svojo bolečino ki jo nosiš v sebi.. In predvsem da se za vse kar se ti je dogajalo ne počutiš niti malo krivo..
Glede ločitev pa.. Če tvoji partnerji niso nič vedeli potem jim kakšno ravnanje seveda mogoče ni bilo jasno.. Pa to ne pomeni da si kaj narobe naredila.. Razumeti drugega je umetnost že tako, če pa so v ozadju še slabe stvari iz otroštva.. Ali je tukaj tudi vzrok ločitev pa ne vem.. Nas pa otroštvo po svoje vsekakor oblikuje.. Kdor to ni doživel se mu pač ne mora sanjati kako to vpliva na življenje.. Govoriti brez da si sam doživel? Ni mogoče..
Jaz bi na tvojem mestu zamenjal terapevta.. Pa knjige v roke in malo primerjati zgodbe, rešitve, kako se postaviti na svoje noge, kako zadihati ko je slab dan.. Veliko dela na sebi..
Matjazko, vidim, da se spoznaš na te zadeve. Ja, naslov je napačen, pisati bi moralo, da meni ne pomaga. Verjamem, da psihoterapija pomaga, ampak verjetno nisem naletela na pravega. Verjetno je ta marsikomu super, midva pa se očitno nisva ujela.
Zoro, točno tako kot pišeš v prvem delu. Določene stvari me težijo in bi jih rada enkrat na glas povedala pa ne grejo in ne grejo z jezika pa sem mislila, da bom to lahko razložila na terapaiji in da bo potem tudi v reali lažje o tem govorit.
japkica, hvala za naslov.
Zgubljena duša, ta terapevt ni dober zate. Pri terapevtu se moraš dobro počutiti.Če se izmika pogovoru o tvojih travmah; to pomeni samo, da jih on ni sposoben predelati, da ima on sam s tem težave, tako da ti ni sposoben pomagati.
Povej od kje si, jaz vem za eno terapevtko, sicer je res draga, ampak je pa dobra. Dela v Ljubljani.
Po moji presoji nujno rabiš dobrega terapevta, da ti razčisti, kaj je prav in kaj je narobe, ker prav zaradi zlorab, imaš te stvari pomešane in se počutiš izgubljeno..
Ko boš to predelala, potem lahko bereš še knjige.
Samo branje knjig pa te bo še bolj zmedlo.
Da se terapevt ne bi mogel o čemerkoli pogovarjati, kar se ne tiče njega, to pa zelo močno dvomim. Prej bi rekel, da je imel nek načrt, ki se ga je želel držati. Včasih samo pacient ni pripravljen na reševanje težav, včasih ga pa tudi terapevt ne zna pripravit. To je kot odnos, oba morata biti ZA, en sam nič ne more.
Psiha ni avto! 😀 Tudi kirurg npr. ni gradbenik, da bi lahko primerjano rekli, saj ni nič, če gradbeni delavec pločnik nastavi par milimetrov bolj postrani, tako kot če kirurg zgreši par milimetrov s vojim skalpelom. Prvi je še vedno kompetenten v svojem poklicu, kirurg pa ne, saj ima druge pristojnosti in odgovornost, kjer z majhno napako lahko ubije pacienta.
In avtomehanik ne more biti kirurg, ker je prvi kriterij seveda formalna izobrazba, ki pa še ne pomeni, da ima tak nekdo zgolj zaradi šole ustrezno poklicno kompetenco, da je dober v svojem poklicu.[/quote]Matjazko to so bile prispodobe s katerimi sem želel povedat, da ne more bit vsak kar si je zamislil, niti pri tako “preprostih” poklicih kot sem jih omenil, kaj šele pri stvareh kjer je potreben nek osebni pristop, neka energija, zaupanje v človeka. Ne gre za direktno povezavo med zidarjem, kirurgom in psihoterapevtom, gre za neko poklicanost. Čeprav so zidarji mogoče nekoliko manj izobraženi mu ne more parirat, po kvaliteti opravljenega dela, nek kirurg čeprav je v svojem fohu “kirurško natančen” 😉
[/quote]Lepo razloženo, namreč tudi v gradbeništvu so lahko usodne posledice. če je gradbeni delavec, (tu mislim nasplošno,) nenatančen, se poruši most, iztiri vlak, etc… nima smisla malikovati eno področje na pram drugemu, ker smo vsi del istega informacijskega sistema, omejeni z lastno pametjo, strastmi, lenobo…
To, kar je zgoraj pisal matjažko, je isto, kot če rečeš, da je glasba lepša od slike. Šolski primer nesmisla ccccc
Ah če pa se že gremo precizne razdalje, pa v nevrokirurgiij ne gre za milimetre… matjažko je imel ponovno v mislih veterinarsko kirurgijo…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Če je še aktualno – menim, da moraš zamenjati terapevta! Jaz hodim k psihoterapevtu (50 EUR/ura) in sva že v 8. urah odkrila stvari za katere se mi sanjalo ni, da sem jih doživela – in kako sva to odkrila – z vračanjem v preteklost, v otroštvo – o tem moraš govorit, ker drugače ne razrešiš travm, in če tvoj terapevt o tem noče govorit – je žal je tako, da samo kasira!
Če želiš predelat travmo, rabiš: POGUM, VOLJO in DOBREGA PSIHOTERAPEVTA! Pa seveda zaupanje VASE in delo NA SEBI – pozitivno seveda! Mislim pa, da pozabila nikoli ne boš – razlika bo samo, da te misel na zlorabo ne bo več omejevala.
Jaz sem s svojim terapevtom zelo zadovoljna, ker vidim napredek po vsaki uri pogovora z njim – in mislim, da je to bistveno! Ko pomislim, kako zlomljena sem bila pred 3 meseci in kakšna sem danes – sem ponosna nase, kaj mi je uspelo doseči!
Lp
Rdeceokoica, hvala za tvojo izkušnjo. Sem zelo vesela, da se oglasi nekdo, ki ima izkušnje.
Jaz sem že nehala hodit k psihoterapevtu za naprej pa ne vem kako bom. Vidim, da je očitno tvoj imel nek konkreten pristop. Moj tega ni imel.
Je pa stvar pri tem taka, da so zelo dragi in tudi, če greš recimo 4x, je to že veliko denarja in potem ugotoviš, da se ne ujameš s terapevtom, denarja pa ni več. Jaz sem potrošila že kupček denarja v tri krasne :(.
zgubljena_dusa jap, se strinjam …ni nujno, da je že prvi terapevt pravi. Pri meni je bil – je pa res, da je z njim imel že mož pred leti zelo dobre izkušnje – mu je uspešno pomagal pri premaganju anksioznosti in vidim, da ima pri meni tudi pravi pristop. Je pa vedno tako, da si skeptičen, ker le pustiš tam kar lepo vsoto denarja – vendar sem to odmislila in zase rečem, da je to najboljša investicija – sploh ker je učinek več kot opazen. Nisem pa še tako, da bi lahko rekla da jih ne potrebujem več, ker imam še toliko nerazrešenih vprašanj, misli in sanj, kar je pri psihoterapiji bistvo. A te je terapevt kdaj spraševal o sanjah? Jaz zelo intenzivno sanjam odkar sem na terapiji in tako največ odkrivam – oziroma odkrivava s terapevtom, ker so ključnega pomena pri razreševanju travm …
Upam, da ti bo kljub vsemu uspelo razrešiti skrbi, da boš začutila notranji mir in srečo! Če se boš ponovno odločila za terapevta ti želim, da bo tokrat pravi!
Vse dobro ti želim!
Želel bi izpostaviti nekaj stvari.
1. V Sloveniji ni dorečenega zakonika o tem kdo je lahko psihoterapevt in kdo ne more biti. To pomeni, da je potrebno biti zelo pazljiv, ko si iščemo terapevta. Če ga iščete, si oglejte reference in povprašajte po izobrazbi. Resen psihoterapevt ne bo užaljen, prve ure pa so pri večini brezplačne.
2. Mnogi, ki iščejo pomoč pri terapevtu, so zelo žalostni, da jim terapevt v resnici ne pomaga. Pomaga namreč proces. In ravno podoživljanje travme je del procesa, brez katerega v nobeni resni psihoterapiji ne gre.
3. 18 ur za resno terapijo je kot kapljica v morje. Procesne terapije, npr. gestalt terapija ali psihoanaliza trajajo v povprečju nekje 3 leta.
4. Za razreševanje resnih travmatskih dogodkov je potrebno izbrati procesno terapijo. Pozabite na vse ostale šalabajzerje. Finančno je veliko lažje izbrati skupinsko terapijo, tisti, ki ne bi želeli pred drugimi govoriti o svojih težavah, pa naj jo izberejo ravno iz tega razloga.
5. V self-help knjigah je moč najti veliko koristnih informacij, a branje samo po sebi ni dovolj.
6. Veliko potencialnih klientov v resnici noče ozdraveti, saj jim njihova “hiba”, “bolezen”, naj bo karkoli, na takšen ali drugačen način pomaga. Resna terapija je vedno soočanje z resnico in resna terapija je zelo, zelo boleča in neprijetna. Ravno zaradi tega je potrebno vztrajati.
LP,
a.
Ne bi rekla da psihoterapija ne pomaga. Je pa res da si sami nismo velikokrat pripravljeni odpreti tistih temnih vrat. Lahko pa je tudi slab terapevt.
Moja izkusnja je taksna. Bila sem pri zelo priznanem terapevtu. Vecina ljudi ga najde ko napise njegovo ime v google pa vseeno nisva se ujela in zame je terapija pri njem metanje denarja skozi okno. In to veliko denarja. Potem mi je prijateljica povedala za mlado terapevtko. Bila sem skepticna ker sem za sabo imela slabo izkusnjo s terapijo. Pa sem se le dala prepricati ker sem si resnicno zelela bolj polnega in srecnega zivljenja. Terapevtka Romana (Psihoterapija Pot) je odlicna. Daje obcutek varnosti v prostoru. Ob tebi je ob tistih groznih temnih obcutkih najde vrata v tisto naso temno podzavest. Vrnila mi je zivljenje. Neizmerno sem ji hvalezna. In vsakemu jo priporocam.
Forum je zaprt za komentiranje.