Pravih moških ni več?
To je kr neki. Itak je splošno znano, da več seksajo neporočeni kot poročeni. Če gledamo po statusu. To pa samo zato, ker neporočeni hitreje menjavajo partnerje. Na začetku neke zveze vsi velik seksajo, s prstanom ali brez, v resni zvezi ali v skokih čez plot. Če pa se gleda po tem koliko časa traja neka zveza, pa ni bistvene razlike med koruzniki in poročenimi. 20 let v zakonu ali na koruzu, je vse isti šmorn.
To je kr neki. Itak je splošno znano, da več seksajo neporočeni kot poročeni. Če gledamo po statusu. To pa samo zato, ker neporočeni hitreje menjavajo partnerje. Na začetku neke zveze vsi velik seksajo, s prstanom ali brez, v resni zvezi ali v skokih čez plot. Če pa se gleda po tem koliko časa traja neka zveza, pa ni bistvene razlike med koruzniki in poročenimi. 20 let v zakonu ali na koruzu, je vse isti šmorn.[/quote]
Si sprobala oboje 20 let 😀 ?
To je kr neki. Itak je splošno znano, da več seksajo neporočeni kot poročeni. Če gledamo po statusu. To pa samo zato, ker neporočeni hitreje menjavajo partnerje. Na začetku neke zveze vsi velik seksajo, s prstanom ali brez, v resni zvezi ali v skokih čez plot. Če pa se gleda po tem koliko časa traja neka zveza, pa ni bistvene razlike med koruzniki in poročenimi. 20 let v zakonu ali na koruzu, je vse isti šmorn.[/quote]
Si sprobala oboje 20 let 😀 ?[/quote]
Bog se usmili, tega pa res še ne! :))) Mi še precej let manjka do 4-ke spredaj. 🙂
Sem bila pa dalj časa na koruzi kot sem v zakonu, tako da mi te delitve koruzniki vs. poročeni nekako ne potegnejo.
O spolnem življenju slehernikov pa so itka naredili že žnj raziskav, tako d ani treba odkrivat tople vode.
Dejstvo je da se moški navoli seksat eno in isto luknjo (ali 2 ali celo 3) na isti ženski in pol raje drka ali skače preko ograje…..
To imamo v genih zato pa tudi seksamo manj po 5,10, 20 letih…. (zraven fizičnih problemov)
Ženske po drugi strani pa svojo vlogo iz ženske in pofukljive osebe velikokrat spremenijo v vlogo oskrbnice doma in tečne nadrejene ki jo poslušaš kaj vse nisi prav naredo ali zakaj še nekaj nisi naredo….
Tudi ti ne boš vedno toliko seksal ali pa vsaj imel tolikšno potrebo po seksu kot jo imaš sedaj. Seksal boš morda, upam vsaj, več kot zdaj. :)[/quote]
Pol bom pa kar dosti seksal….. no dejansko bom TEŽKO kdajkoli seksal več kot seksam zadnje 2 leti… če gledamo na enačko
ČAS SEKSA / ČAS KO SVA SKUPAJ x 100 = % časa ko seksaš od vsega kar ga preživiš z osebo.
Dvomim da katerikoli par ki živi skupaj lahko ima višje povprečje lol
Če se človek bolj potrudi za odnos, ali to ne pomeni, da se morda potrudi zato, da ima večji občutek varnosti? Vprašam, ker si napisal, kot da je to možno samo pri poročenih in kod da je to nekaj slabega. Ali ne pride ta občutek varnosti sam po sebi v nekem dobrem odnosu. Kdo pa nredi naredi dober odnos, če ne nekdo, ki si želi tudi varnosti?[/quote]
Morda pa kdo dobi občutek, da se je treba manj trudit, če si poročen.
Če se človek bolj potrudi za odnos, ali to ne pomeni, da se morda potrudi zato, da ima večji občutek varnosti? Vprašam, ker si napisal, kot da je to možno samo pri poročenih in kod da je to nekaj slabega. Ali ne pride ta občutek varnosti sam po sebi v nekem dobrem odnosu. Kdo pa nredi naredi dober odnos, če ne nekdo, ki si želi tudi varnosti?[/quote]
Morda pa kdo dobi občutek, da se je treba manj trudit, če si poročen.[/quote]
Sigurno ga kdo dobi, ampak ta isti občutek lahko dobi nekdo, ki je na koruzi nek določen čas.
Ne vem, ampak se včasih zdi, da ga marsikdo naredi na malo čudne načine, recimo z različnimi načini priklepanja partnerja, otroci (tudi “neplaniranimi”) ipd.[/quote]
Se strinjam. Problem je torej v načinu samem, kako si nekaj izpolniti (recimo občutek varnosti), ne pa v tem, da si ta občutek želimo. Menim namreč, da občutka varnosti si želi prav vsak, ki gre v zvezo z namenom z nekom ostati. Kako pa to dosegamo in kako smo pri tem uspešni, je pa različno od para do para in od posameznika do posameznika.
Kaj vam v tem kontekstu sploh pomeni “občutek varnosti”?
Jaz se perfektno varno počutim če sem sama ali v zvezi. V bistvu sem v zvezi na nek način po čustveni plati še bolj ranljiva, po neki logiki torej manj “varna”. Materialne varnosti pri partnerju ne iščem in je ne potrebujem. Varnost bi v tem smislu videla le, če bi imela otroka in bi želela varnost za otroka. Ali pa če bi živela s partnerjem v neki drugačni družbeni realnosti, da bi bila najina eksistenca odvisna od lovsko-nabiralniških aktivnosti. Potem bi bila varna, če bi imel ob sebi nekoga, ki gre vsak dan na lov in prinese hrano. Danes, če moški izgubi službo in dejansko jo lahko izgubi, nisi v tem smislu nič kaj ekstra varen. Si varen, če imaš ob sebi nekoga, s katerim si deliš stroške? No, to smo kot študenti počeli tudi s cimri, ni nujno imet partnerja za cimra. Fizična varnost… no ja, saj se je lepo stisnit v objem dragega, ampak tukaj gre za nekaj drugega, da ti je prijetno v objemu, da si morda tudi čustveno pomirjen in ne toliko, da si dejansko varen pred, kaj pa vem zunanjimi vplivi, pred tem, da te napade volk sredi gozda ali žepar na ulici itd. Je v smislu spb “varno”,če imaš stalnega partnerja? Je, ampak to je medicinsko dejstvo, ne občutek varnosti.
Skratka, zanima me kako vi gledate na ta občutek varnosti, ali to akr tako napišete, ker se pač lepo sliši?
Jaz nisem v zvezi zato, ker je tako zame bolj varno. V bistvu se mi je vedno zdelo, da takrat ko nisi sam, da je manj “varno”, da nisi več odgovoren samo zase in svoje življenje, ampak da tudi vse, kar delaš, vpliva na življenje še nekoga drugega. Meni se je to vedno zdela zelo velika odgovornost, nekaj kar je dosti težje kot pa če sam bluziš po svetu. Prav tako tudi nate in na tvoje življenje vplivajo odločitve in dejanja nekoga drugega. Da sprejemš takšno odgovornost do sebe in do drugega, da svoje življenje položiš v roke drugega, mora bit kakšen boljši razlog kot zgolj občutek varnosti, predvsem mora bit zelo veliko zaupanja.
Občutek varnosti je kot nek temelj, ki nam omogoči, da lahko samozavestno stopimo na samostojno pot in se uspešno soočamo z življenjskimi izzivi.
Kdor ne nosi v sebi tega občutka, bo živel v strahu, bil odvisen od drugih oseb in trpel zaradi kroničnega pomanjkanja ljubezni.[/quote]
OK. Ampak po tej tvoji razlagi, bi jaz sklepala, da mora človek ta občutek varnosti osvojit še preden se podaja v razmerje z nekom, ne da ga tam išče, se oklepa partnerja kot rešilne bilke, ki mu edina zagotavlja varnost. Zveza, ki bazira na velikem strahu pred izgubo, po mojem ni “varna”.
Pomeni, da se čutiš sprejetega, zaželenega, da od partnerja čutiš, da ti zaupa, torej ljubljenega.
Pomeni, da se čutiš sprejetega, zaželenega, da od partnerja čutiš, da ti zaupa, torej ljubljenega.[/quote]
In če tega nimaš ali dokler tega nimaš, nisi “varen”?? Kaj pa če nekdo ravno zaradi tega, ker v zvezo vstopa brez da bi že prej imel občutek varnosti in ga išče v zvezi, recimo nikoli povsem ne zaupa, je sumničav in posledično tudi občutka varnosti ne najde? Kaj če partner nekega dne ugotovi, da ga ne ljubi več? Bo izgubil “občutek varnosti” in hlastal za zrakom, se morda na vse kriplje oklepal partnerja v že itak zavoženi zvezi, ker se samo tako počuti varnega?
Jaz sem se počutila varno preden sem začela razmerje. Tudi kakšnih kompleksov, da bi se počutila nesprejeto in nezaželeno, nisem imela. Na to, da sem ljubljena, zaželena, da mi partner zaupa itd. gledam kot na neke vrste darilo, ki mi je bilo dano v življenju in katero želim z vsem spoštovanjem in ljubeznijo ponižno čuvati in negovati. Pogojevati lastno varnost, četudi čustveno, s tem, kar ti je podarjeno, kar se torej lahko zgodi ali pa ne zgodi, se mi pa zdi malce preveč prevzetno.
Tole priporočam v branje: http://www.pathwaytohappiness.com/relationship_safety.htm
Takšen občutek varnosti kot ga ti opisuješ je zelo ziheraški in zelo egoističen, v osnovi pa bazira na strahu (pred izgubo). Kako je z egoizmom v ljubezni, pa vemo.
Pomeni, da se čutiš sprejetega, zaželenega, da od partnerja čutiš, da ti zaupa, torej ljubljenega.[/quote]
In če tega nimaš ali dokler tega nimaš, nisi “varen”?? [/quote]
Če tega nimaš, se ne čutiš sprejetega, zaželenega, torej ljubljenega. Torej se v odnosu ne počutiš varno na nek način. Zdi se ti, da je partner z mislimi drugje, da ne namerava ostati s teboj. Ali bi pti tebi bilo kako drugače? 🙂
Če nekdo nikoli povsem ne zaupa in je sumničav, to ne prinese v odnos nič dobrega, pozitivnega za nek odnos, saj drugi to začuti. Če partner ugotovi, da ga več ne ljubi, potem pa ne vem, verjetno se vsak odzove malo drugače, vsak pa na nek način občuti neko izgubo, bi rekel. Če me je le partner vsaj nekaj pomenil.
Me veseli, tudi jaz. 🙂
Tega nisem najbolje razumel.
Verjetno hočeš rečt, takšen občutek, kot si ga ti začutila ob branju mene, ker tega kar jaz čutim, ti ne moreš poznat. 🙂
Ne vem sicer, kaj je egoističnega pri tem, če se človek čuti ljubljenega, po drugi strani pa se tako počuti posledično tudi drugi. Zame bi bilo egoistično, če bi od tega imel korist in udobje le eden in ne oba.
In če tega nimaš ali dokler tega nimaš, nisi “varen”?? [/quote]
Če tega nimaš, se ne čutiš sprejetega, zaželenega, torej ljubljenega. Torej se v odnosu ne počutiš varno na nek način. Zdi se ti, da je partner z mislimi drugje, da ne namerava ostati s teboj. Ali bi pti tebi bilo kako drugače? 🙂
.[/quote]
V zvezo je vsekakor potrebno vstopat odgovorno. Govorim o resnih zvezah. Ampak ponavadi človek tovrstne zadeve “razčisti” še preden pristane v resni zvezi. Zaupanje recimo pa se gradi postopoma. Ne moreš ti na prvem dejtu 100% vedet, da si ljubljen, sprejet, zaželen, da boš “varen” v razmerju s to osebo. Tudi ko vse to občutiš, ni garancije, da bo oziroma da bi moralo trajat večno. Če vstopaš v nek odnos na takšen način, da si “varen” samo če nenehno prejemaš 100% potrditve, da si ljubljen, sprejet itd., v bistvu vstopaš v nek odnos z zelo velikim bremenom pričakovanja. To ni breme samo zate, ki pravzaprav izhaja iz tvojega strahu, da bo šla zveza po zlu, da boš izgran, da boš ljubil in zaupal bolj kot partner, da ne boš emocionalno varen, ampak tudi veliko breme za partnerja. Ta bo slej kot prej začutil, da mora nenehno dokazovat svojo ljubezen, da se bo njegova boljša polovica počutila “varno”, da ne bo mislila, da želi oditi itd. Človek pa ni robot. Ja, lahko je kdaj tudi z mislimi drugje. Pa to še ne pomeni, da želi oditi. Lahko kdaj reagira na neko situacijo tudi tako kot prej 1000x ni, pa to ne pomeni nujno, da ne ljubi več. Itd. Če pa ima ob sebi nekoga, ki bo ob tem takoj zacvikal, da zdaj zaradi tega ni več 100% varen, pa to lahko pripelje samo do poglabljanja konflikta, ki je bil že na začetku pravzaprav nepotreben.
V malce bolj preprostem jeziku, bi rekla, ja, to je egoistično, bati se za lastno rit zaradi dejanj partnerja. In to lahko postane sčasoma namesto zveze, ki temelji na zaupanju, zveza, ki je naporna in v kateri morjao nenehno ptički žvrgolet in srčki letet po zraku, da se dva lahko počutita “varno”.
Hotela sem ti samo pojasnit, da če na ljubezen in vsak novi dan z ljubljeno osebo gledaš kot na darilo, za katerega si neskončno hvaležen in se zavedaš, da imaš to darilo samo v najemu, četudi morda doživljenjsko, ti bo veliko lažje, kot pa če boš vsak nov dan pričakal “varen”, a v podzavestnem strahu, da bi te morebiten odhod ljubljene osebe uničil, zamajal tvojo “varnost”. Ljudje smo kljub vsemu svobodna bitja.
Ko že sprašuješ kako je pri meni. Jaz sem v mojo zvezo vstopila brez velikih pričakovanj, previdno a odgovorno.Nisem se obremenjevala s tem, kaj bo, če bo, bo ali ne bo, ampak sem preprosto dovolila, da se stvari zgodijo. In je bilo lepo in je še vedno. Nikoli si nisem partnerja lastila in ne verjamem, da si ga kdaj bom. Težko bi tudi ob sebi prenesla osebo, ki bi si me preveč lastila. Sem prevelik individualist. Nikoli se nisem niti obremenjevala s tem, ali sem “varna”, ali bo partner ostal ali šel. Uživam v tem, kar imava in ohranjam tudi svoj lastni jaz. Če bi se nekega dne odločil, oditi, ja kaj mi pa pomaga, če se zdaj sekiram na zalogo in s tem uničim vse lepo? Da bi mu to lahko preprečila, si ne delam utvar. A naj mu s poročnim listom maham pred nosom, češ saj si “obljubil”? Nisem tiste vrste ženska. Nikoli nisem prosila ali izsiljevala ljubezni. Moja emocionalna varnost ni v tem, da nisem sama, da mi nekdo nenehno izkazuje ljubezen, da se ne bojim, da bo odšel, ampak v tem, da imava s to osebo odkrit odnos, da tudi negatvnih čustev ne skrivava drug pred drugim. Varna sem, da vem, da moj partner lahko tudi odide in da se ne bo nikoli do te mere igral z mojimi čustvi, da bi mi prodajal neko pravljico, delal tisto, kar želim, da dela, govoril tisto, kar želim slišati, samo zato, da se bom jaz počutila kao “varno”, brez bojazni, da bi me zapustil. Meni emocionalan varnost pomeni nekaj drugega. Predvsem to, da mi človek ne laže, da me ne farba, da me ne zavaja, da mi ne prodaja pravljice, da ne govori eno, dela drugo itd.. Tudi če takoj jutri odide od mene. Boljše to, kot pa da živiva v laži.
Saj se strinjam z vsem in vem, kaj si hotela pojasnit. Jaz sem ti pa želel pojasnit, da te hvaležnosti ne čutiš takrat, ko se ne počutiš ljubljeno ob nekom (izraz varno te očitno preveč moti :), četudi se še tako zavedaš, da nič ni za stalno. To je vse. 🙂
Pomaga ti ne, a vendar si samo človek in če ti je kaj pomenil, bi se tudi “sekirala”, z drugimi besedami, občutila bi izgubo. Če je ne bi, bi to pomenilo, da nisi ničesar dragocenega izgubila.
Mogoče je pa vmes pozabil in ga malo spomniš. :))
Saj s tem, ko imaš z osebo odkrit odnos, čutiš emocionalno varnost. Sem se prej že malo “ustrašil”, da je kaj narobe, če človek čuti v odnosu emocionalno varnost ob partnerju in da si ti kaj drugačna. :))
Sicer pa razumem in se strinjam.
Forum je zaprt za komentiranje.