Moški in bližina
Matjažko, kako pa naj avtorici drugače razložim situacijo, kot pa z racionalizacijo. 🙂
Ne morem ji tega pokazati s čustvi, bližino in strastmi . :)[/quote]
če da, ker, ko, tako da, zakaj, morati,…. – preveč veznikov, pogojnikov, predpostavljanj, ugibanj, ki odpirajo vedno nova vprašanja in delajo še večjo zmedo….
Težko se je spremeniti. Saj vidiš ,da ljudje velikokrat trpijo, samo zato, ker ne morejo preko sebe in spremeniti svojih navad in prepričanj.
Zgleda, da ti rabiš in pogrešaš neke vrste materinski odziv. Nekaj takega, kot se odzovejo mame, ki otroka potolažijo, da otrok dobi vtis, da z njim sočustvujejo in delijo bolečino. Šele to potem otroka potolaži.
Ne gre se za globino, ampak za način odziva. Verjetno se tvoj fant veliko bolj poglablja in sprašuje o čustvih, pa čeprav tega ne pokaže.
Da ta vprašanja razumeš, je vsaj dobro, da sestopiš iz svojega navajenega sveta, iz katerega gledaš kot samo iz sebe. Misliš, da ne obstajajo ženske, ki imajo svojo mejo zaradi takšnega in drugačnega razloga? Da nekdo zabrusi se mnogokrat izkaže le zgolj iz naslova, ko nekdo tako vnemno želi nekoga spremeniti, sili vanj, ne dopušča pa mu prostora za zaupanje, ki pač ni tako hiter in ker pač ni tako navajen kot nekdo, ki mu to ploza v nedogled, da je že čas. Kot npr. ti. Tudi kot ženska ne moreš reči, da vse delijo kot ti, ki bodo povedale še vse tisto, kar koga sploh ne zanima in je za njih to vse to, kar meniš ti, za drugega pa ni in se mu zdi, da bi lahko kdaj pa kdaj pač utihnila.
Da razumeš ljudi, je nujno, da ne ne poskušaš gledati iz sebe, kako bi ti, ker potem je ali pa izpade, kot da tudi druge želiš “posvojiti v vzgoji”, ki si se jo ti naučila in ne daješ manevra to mere, da pač želijo ljudje živeti svoje življenje, ki bo kompatibilno, čeprav s prilagajanji. To pomeni tudi, da ima vsak svoje “motečnosti” za drugega in če so tako moteče, pač ne boš v nedogled vztrajal na tem, da boš spremenil drugega za tvoj način življenja. Ker spremeniš lahko le sebe.
Zato je priporočljivo, kadar govorite v imenu drugih, da pač to pozabite in začnete govoriti le v svojem imenu, ker je žaljivo do drugih, ko ne vprašate, pa poveste vseeno, da to velja za vse. Če si ženska, še ne pomeni, da se strinjam, ker sem ženska. Zato se nauči, da boš govorila v svojem imenu. Ko sama nisem pripravljena na nekaj, kot prvo, ne bom nesramna in te zavajala, še manj, da bom v zvezi ali odnosu, čeprav samo prijateljica z nekom, kjer bom dajala takšne občutke, kot jih bi ti potem lahko govorila v vsem imenu.
Če se sedaj postavim na mesto tvojega partnerja, dobim občutek zaprtosti, ker v nekaj siliš. In se bi cvet zaprl.Tako malo je potrebno … Če bi dobila takšno razlago, bi hkrati razumela, da razumeš samo sebe, v druge se niti ne želiš poglabljati, da bi sploh kaj razumela. Zato pač spusti del, ko govoriš v imenu vseh žensk.
Nadaljnje komentiranje morebitnega nerazumevanja med moškim in žensko, bi opredelila ravno v to smer – eden za vsako ceno vztraja, drugi se pa samo brani in hrati nič več ne odpre. Dajte dihati, boste več dosegli, kot da silite z glavo skozi zid. Če pričakujete pri komunikaciji, ki ste jo tisti nakazali, kako bi se vam mogel človek odpreti, ste zgrešili na celi fronti.
Če bi rekel moški, kakšne bi morale ženske biti, pa vas je 3/4 takšnih, bi povedala podobno, da pač takšna nisem in naj govori samo za svoje izkušnje in primere.
Če želite takšne ljudi, kot jih imate v glavi ali ste naučeni, da samo to obstaja, ker morda ne sprejmete iz drugega pogleda, je morda bolje, da se držite le mame ali ata za kiklo. Ker boste še naprej v slogi.
Težko se je spremeniti. Saj vidiš ,da ljudje velikokrat trpijo, samo zato, ker ne morejo preko sebe in spremeniti svojih navad in prepričanj.[/quote]
Tega ne razumem najbolj. Vem, da se je težko spremeniti. On ne trpi (vsaj ne neposredno) toliko, trpim bolj jaz. Torej bi bila sprememba potrebna na meni, da grem prek sebe in svojih prepričanj in ga sprejmem, da tak pač je? Čeprav se bojim, da mi bo to vedno manjkalo…
Najbrž bo nekaj na tem sprejemanju- obojestranskega sprejemanja ni v celoti, saj on čuti, da ga ne sprejemam celega takega, kot je, zato se ne moreva tako povezat. (?)
Morda je kaj na tem, da mi manjka materinske bližine- mame v tem smislu, da bi me potolažila, objela, vsaj kolikor se spomnim (oš ali kasneje, v srednji šoli) res nisem imela. Tudi pri nas smo bili zaprta družina glede čustvenega izražanja, ampak jaz želim to zase in za moje otroke to spremeniti..
Ravno zaradi tega se zapremo, če dobimo občutek, da nas nekdo ne sprejema takšne kot smo.
Povezati se ne moreta, ker v sebi nosita občutek, da nista sprejeta s strani okolice, ker nista dobila potrditve. Tako ti sama, kot tudi on, ker je bil večino časa prepuščen sebi.
Drug drugemu sta le ogledalo te slike, ki jo imata v sebi.
Ko boš njega sprejela takšnega kot je, se bo tudi on sam bolj odprl. In ko se bo on odprl, boš tudi sama bolj zadovoljna, ker bo med vama več čustvene odprtosti in bližine.
Ravno zaradi tega se zapremo, če dobimo občutek, da nas nekdo ne sprejema takšne kot smo.
Povezati se ne moreta, ker v sebi nosita občutek, da nista sprejeta s strani okolice, ker nista dobila potrditve. Tako ti sama, kot tudi on, ker je bil večino časa prepuščen sebi.
Drug drugemu sta le ogledalo te slike, ki jo imata v sebi.
Ko boš njega sprejela takšnega kot je, se bo tudi on sam bolj odprl. In ko se bo on odprl, boš tudi sama bolj zadovoljna, ker bo med vama več čustvene odprtosti in bližine.[/quote]
Robi, tudi do tega sva že prišla..
A je težko, zelo je težko. Sprejeti to, da (sploh v zadnjem mesecu) dobim več podpore, opore, mnenj in tolažbe pri drugih ljudeh, ki mi načeloma niti niso bližnji. Ki sami od sebe začutijo, da nekaj ni ok in sami pristopijo, ponudijo ramo. Kako naj sprejmem njega takega, kot je, kako naj bom s tem zadovoljna, če mi te opore ne more nuditi?
Hvala za prispevek, ampak ne vem, če ga v celoti razumem..
Kje sem nesramna in kje zavajam druge(ga)? Ne vem, kje tako posplošujem in govorim o tem, da smo vse ženske enake? Govorim le svoje mnenje, to je menda jasno.
Oba sva mnogo odnesla od tega odnosa, oba se s časom drug ob drugem spreminjala in zrasla, izpostavila sem le problem, ki se trenutno meni zdi, da me ovira in v njega je vključen on.
Čim se začneš to spraševati pomeni, da moškega ne sprejemaš takšnega kot je. Saj poznaš tisto, da smo ženske z Venere in moški z Marsa. Bolj kot spoznavam moški svet, bolj se mi potrjuje to, da smo si različni. V tem je čar privlačnosti. Ženska razmišlja, kako se ji moški ne zaupa v polnosti, a on čuti da se ji razdaja maksimalno, celo več kot recimo kdajkoli. In potem sledi scenarij…ženska razpreda o tem, kako se počuti opeharjeno in da ima ona več čustvenosti, večjo sposobnost zaupanja, odpiranja ipd. Moški se skrije v svoj brlog, tuhta kje ga je polomil, kaj naj naredi, da bo ugodil svoji princeski. Ampak ne…ženska še vedno išče podobo moškega po svoji meri, pritiska nanj, ga želi spremeniti.
Smo takšni in drugačni. Če je tvoj moški toliko “moteč” v tvojem svetu, potem bodi fer in išči dalje. Ljudi ne moreš spremeniti. In….moški vedno ostane moški:). Razen, če si želiš ustvariti poženščeno copato, brez svoje hrbtenice, brez svojega jaza. Samo potem bo problem, ker ne bosta imela konstruktivnih pogovorov:).
Mogoče bi pa ti morala “postati” malo bolj racio. Ljudje smo tudi razumna bitja, ne le čustvena in čustva je tudi potrebno znat obrzdat. Ko jih obrzdaš, še ne pomeni, da jim kasneje ne moreš dat voljno in se prepustit strastem. Zakaj pa bi samo on moral k tebi? Pa pojdi še ti malo naproti k njemu.
Niti najmanj si ne želim poženščene copate brez hrbtenice. 🙂
Torej je ključ le v sprejemanju njega in vsega ostalega- takega, kot je? In če vidim, da tega ne (z)morem, bolje, da zaključim?
Mogoče bi pa ti morala “postati” malo bolj racio. Ljudje smo tudi razumna bitja, ne le čustvena in čustva je tudi potrebno znat obrzdat. Ko jih obrzdaš, še ne pomeni, da jim kasneje ne moreš dat voljno in se prepustit strastem. Zakaj pa bi samo on moral k tebi? Pa pojdi še ti malo naproti k njemu.[/quote]
Marko, saj veš, da ni vse tako črno belo, kot pišem, saj sem se osredotočila na samo eno stvar, meni motečo.. Seveda mi čustva predstavljajo neko barvitost v življenju, a v meni je tudi precej razumske strani, drugače bi moj že zdavnaj pobegnil stran.. 🙂
Ključ je v tem, da lahko živiš s človekom, več ali manj podobnim ter kompatibilnim. Če danes čutiš, da ne zmoreš odnosa, ker ti moški ne daje tistega, kar ti “manjka”, potem je bolje prej razčistiti kot da se sprenevedaš in prepričuješ, kako ga moraš sprejemati takšnega kot je. Srečati fatalnega sopotnika je mogoče, popolnosti pa seveda ni nikjer:). Všeč mi je, ker razmišljaš, ti ni vseeno. To je tvoja pot spoznavanja samega sebe.
Vem, da je težko. Če ne bi bilo težko, potem to sploh ne bi bil problem.
Napisala si ,da se tega zavedaš, da pri njem in pozneje tudi pri tebi nisi bila deležna čustvene podpore in da želiš to zase in za svoje otroke spremeniti. Hkrati pa pišeš, da veš, da lahko spremeniš le sebe….
Pa čeprav to veš, deluješ popolnoma drugače. Rada bi spremenila njega oziroma ga zamenjala z drugim. S takšnim, ki bi zapolnil tvojo praznino, ki jo občutiš, ko te prevzamejo močna čustva.
Prav tako sama želja, da si želimo nekaj spremeniti, še ne pomeni, da smo tisto spremenili ali dosegli. Če bi, ne bi bila potrebna želja.
Lahko je govoriti, da bomo pri svojih otrocih drugačni in takšni, kot bi radi bili….Takšni, kot bi naj starši bili do nas, pa niso…Ker niso znali ali zmogli…In dokler se sami ne znajdemo v takšni situaciji, ne moremo vedeti, kako bomo reagirali. Otrok se ne obnaša vedno tako, kot si predstavljamo. Večkrat se obnaša tako, da nam ni prav. In v tistih trenutkih se v nas prebudi odpor do tega, da bi otroku pokazali sprejemanje in tolažbo. Reagiramo tako, kot smo naučeni….Šele čez čas, lahko svoj odziv malo izboljšamo in ga prilagodimo svojim željam.
Kako pa je bilo na začetku ?
Je bil fant vedno takšen ali pa si ga drugače dojemala ?
Se mi zdi, kot da zaradi tega občutka praznine, rabiš vedno več čustvene podpore. Postajaš vedno bolj zahtevna in zato postaja fantova zaprtost zate vedno večji problem. Zaradi tvoje zahteve, pa čeprav se je sam celo malo izboljšal…….
Kot, da se utapljaš, zaradi česar postaja želja po pomoči vedno izrazitejša.
Mislim, da je on od vedno tak, s časom se ni bolj zaprl, če že, prej obratno (če gledam stanje, ko sva se spoznala). A to čustveno oporo bi v tem mesecu, ko se mi je pripetila težka situacija, od njega res potrebovala in žalosti me, ker jo lahko dobim drugje, pa imam hkrati v sebi občutek, kot da to ni prav- da je prav, da o tem govorim njemu, ne drugim. A če govorim njemu, mi njegov odziv ni dovolj.
Od vedno je bil nekoliko poseben, tudi npr. smrt obravnava in dojema popolnoma drugače. Ko mi je lani umrla stara mama, na katero sem bila, sploh v otroštvu, precej navezana, je sicer bil ob meni, a tega občutka, da bi začutil, da mi je hudo in mi pokazal, da to čuti, nisem dobila. Celo stisk roke z besedo “sožalje” moji družini mu je bila čudna in nepotrebna stvar, saj on ne žaluje, nima te empatije, češ, saj zdaj mrtev človek ne trpi, torej čemu trpljenje in žalost? Saj ne gre za mrtvega človeka, gre za njegove bližnje, kajne? Kot da se ne zna vživeti v bolečino drugih..
Stvari dojema drugače, ne le po naravi (če je kaj lahko na tem?), tudi namenoma. Njemu se zdijo (predvsem močni) čustveni izpadi znak neuravnovešenosti in meglenega razuma, a ne le to, zdijo se mu celo nepotrebni.
In, res je- občutek imam, da se utapljam, postajam zahtevna (torej ga ne sprejemam v celoti) in on še bolj zaprt, v bistvu pa gre le za krik po biti zares slišana.
Ga razumem.
Pa sebe vprašaj, če si ti znaš vživeti v bolečino drugih. Gre se namreč za to, da tudi on trpi. Seveda manj, kot ti..A še vedno ob določenih trenutkih čuti bolečino.
Trpi pa zaradi tega, ker ne zna in ne zmore pokazati tega, kar občuti. Tlačenje občutkov, pa prav tako zna biti boleče. Pa še posledice pušča.
Spremenila ga seveda ne boš. Lahko pa drugače gledaš na njega. Da v njem ne iščeš tistega, kar ti niso dali tvoji starši in s tem dodatnega razloga ozitroma potrditve za tvoje trpljenje, ampak nekoga, ki ti je s svojim pozitivnejšim pogledom, pripravljen pomagati, da se ne utapljaš v žalosti in hrepenenju, ampak živeti ta trenutek.
Čeprav tega ne vidiš, ti sedaj v resnici razčiščuješ s svojo preteklostjo.
Ker je bil prepuščen samemu sebi, se posledično ni navezal na nikogar. Zato mu je navezanost nekaj tujega. Oziroma se niti noče navezati. Ustvaril si je mnenje, da je kazanje čustev znak šibkosti in lastnost tistih, ki niso sposobni živeti samostojno.
In ker in navezan, pri njemu ni velikih čustvenih nihanj
Sama sem precej empatična oseba, zdi se mi, da se lahko vživim v čustvena stanja drugih. Saj tudi on ni tako trd, v sebi vem, da je čustvena, čuteča duša.
On ne trpi zaradi tega, ker ne zmore ali ne zna pokazati tega, kar občuti.
Mi je večkrat razložil, kako pri njem poteka kako “manj všečno” čustveno stanje. Ko ga občuti, ga poskuša razumeti, preštudira vse okoliščine in poišče razloge za nastanek in če vidi, da nimajo trdne osnove, da s tem le muči samega sebe, preprosto ta čustva izginejo, niso več del njega. Ne vem, kako mu to uspe, a zadostuje mu razumska odločitev, da nima osnove, da bi občutil taka občutja.
Veliko sva se pogovarjala o morebitnem tlačenju občutkov, a on pravi, da nič ne tlači. Da je “čist”, da nima nekaj zadaj, ki bi se mu nabiralo. In res se zdi, da mu to uspeva.
Že po naravi je bolj veder in optimističen od mene, jaz sem bolj nagnjena k melanholiji in mogoče še zdaj kdaj preveč “vztrajam” pri svojem trpljenju. Vem, da sem v preteklosti to trpljenje preveč poveličevala, sploh ko sem naletela na njegov neodziv- mislila sem, da me bo tako bolj opazil in ker me ni, sem bila še bolj žalostna. A to sem presegla, o tem sva ogromno govorila.. Ja, se učim.. 🙂
A vendar- kaj, če mi bo tisti čustveni del bližine vedno manjkal? Gre zdaj le za mojo racionalno odločitev- sprejeti to, kar imam, kljub pomanjkljivosti ali ne?
Tu sva si drug drugemu prva, kateremu sva se zares odprla. No, vsaj najbolj do zdaj. Ni človeka, ki bi me bolje poznal, kot me on. In obratno.
In res, oba sva bila v preteklosti veliko časa prepuščena sebi, starši so sicer bili “nekje tam”, a v resnici niso vedeli, kaj se dogaja znotraj naju.
Sama si želim biti navezana nanj, pa ne v smislu bolezenske odvisnosti, ampak tiste povezanosti in bližine. Vem pa tudi, da se odnosu ravno zaradi tega, kar mi manjka, ne upam zares predat, pustit vodit, z zaupanjem, naj me zgrabi za roko in pelje kamorkoli…
Ravno vse te miselne sposobnosti in znanje, ki si ga je pridobil, ga je pridobil zaradi potrebe po skrivanju in tlačenju občutkov.
V sebi je ustvaril na nek način še eno osebo, ki jo uporabi, kot nekoga, ki prisluhne čustvom in ga na logičen način potolaži.
Še vedno pa teh čustev ni izrazil. Ni izrazil energije, ampak jo le predelal in sebi dokazal, da jih ni vredno izraziti.
Zato je tudi to, da ne tlači občutkov, le še ena pogruntavščina njegovega uma, ki le potrjuje njegove izkušnje, da se čustev ne splača izraziti.
Še vedno živi v strahu in nekje globoko v njem vedno bolj vre.
Če ne bi vztrajala, te njegova zaprtost niti ne bi tako motila.
Ampak bi v njegovih razlagah tudi sama videla, da nima smisla trpeti.
Noben odnos ni popoln. In lahko vedno (še posebej, če poveličuješ trpljenje), najdeš nekaj kar ti manjka in s tem razlog, da ohranjaš svojo resnico, ki je poveličevanje trpljenja.
Od tebe je odvisno kaj boš pri drugem iskala.
Pogovarjajta se o tem. Ne delajta iste napake, kot so starši in se ne zapirajta pred drugim.
Le s pogovorom bosta vedela kaj si želita in drug od drugega pričakujeta.
On kot moški drugače izraža svoja čustva in ti to njegovo “drugačno izražanje” razumeš kot “ne izražanje čustev”.
Ženske v nekih (čustveno) težkih situacijah rabite nek pogovor, nek ventil, ko se nekomu izpoveste, izlijete svoja čustva in rabite nekoga, ki posluša četudi nič ne reče oz je taga bolj malo. Moški takrat ne govorimo veliko, rabimo nek mir, da popredalčkamo stvari in če ona drega, drega, drega…. te s tem stiska v kot iz katerega ne vidiš izhoda in potem (lahko) narediš neko neumnost, ki jo kasneje obžaluješ, a škoda je že narejena.
Največ kar lahko narediš zanj (in zase) je da razumeš, da on pač drugače izraža svoje občutke in da to ni znak ne povezanosti med vama. Nikoli ne bo toliko razpredal (na glas;) o svojih občutkih kot to počneš ti oz kot to počnete ženske, pika.
Če to zahtevaš od njega ga spravljaš v neprijeten položaj.
Če lahko živiš s tem ok, če ne…. več sreče prihodnjič, samo bojim se, da te sreče ne bo bistveno več, vsaj ne na tak način kot jo ti tu opisuješ.
Imamo pač različen način razmišljanja že po naravni osnovi, svoje pa doda še vzgoja in kultura v kateri živimo.
Ravno vse te miselne sposobnosti in znanje, ki si ga je pridobil, ga je pridobil zaradi potrebe po skrivanju in tlačenju občutkov.
V sebi je ustvaril na nek način še eno osebo, ki jo uporabi, kot nekoga, ki prisluhne čustvom in ga na logičen način potolaži.
Še vedno pa teh čustev ni izrazil. Ni izrazil energije, ampak jo le predelal in sebi dokazal, da jih ni vredno izraziti.
Zato je tudi to, da ne tlači občutkov, le še ena pogruntavščina njegovega uma, ki le potrjuje njegove izkušnje, da se čustev ne splača izraziti.
Še vedno živi v strahu in nekje globoko v njem vedno bolj vre.[/quote]
Zanimivo. Hvala, Robi. To mu bom predstavila. Čeprav mislim, da bo to, da čustva tlači in da je globoko v njem prisoten strah, z rahlim nasmeškom zanikal. 🙂
Če ne bi vztrajala, te njegova zaprtost niti ne bi tako motila.
Ampak bi v njegovih razlagah tudi sama videla, da nima smisla trpeti.[/quote]
Že mogoče, a vseeno nisem neka čustveno labilna jokalica, ki s svojim trpljenjem izsiljuje njegovo pozornost. Trenutno gre za situacijo, ki me je močno prizadela. In mislim, da moja reakcija na tak pripetljaj ni stvar izbire. Tudi za tip temperamenta se ne odločimo sami.
Noben odnos ni popoln. In lahko vedno (še posebej, če poveličuješ trpljenje), najdeš nekaj kar ti manjka in s tem razlog, da ohranjaš svojo resnico, ki je poveličevanje trpljenja.
Od tebe je odvisno kaj boš pri drugem iskala.[/quote]
Vem. Ogromno je pozitivnega, ki jih nudiva in opaziva drug pri drugem. A nekako mimo tega ne morem, da me ne bi zmotilo in na nek način tudi prizadelo..
On kot moški drugače izraža svoja čustva in ti to njegovo “drugačno izražanje” razumeš kot “ne izražanje čustev”.
Ženske v nekih (čustveno) težkih situacijah rabite nek pogovor, nek ventil, ko se nekomu izpoveste, izlijete svoja čustva in rabite nekoga, ki posluša četudi nič ne reče oz je taga bolj malo. Moški takrat ne govorimo veliko, rabimo nek mir, da popredalčkamo stvari in če ona drega, drega, drega…. te s tem stiska v kot iz katerega ne vidiš izhoda in potem (lahko) narediš neko neumnost, ki jo kasneje obžaluješ, a škoda je že narejena.
Največ kar lahko narediš zanj (in zase) je da razumeš, da on pač drugače izraža svoje občutke in da to ni znak ne povezanosti med vama. Nikoli ne bo toliko razpredal (na glas;) o svojih občutkih kot to počneš ti oz kot to počnete ženske, pika.
Če to zahtevaš od njega ga spravljaš v neprijeten položaj.
Če lahko živiš s tem ok, če ne…. več sreče prihodnjič, samo bojim se, da te sreče ne bo bistveno več, vsaj ne na tak način kot jo ti tu opisuješ.
Imamo pač različen način razmišljanja že po naravni osnovi, svoje pa doda še vzgoja in kultura v kateri živimo.[/quote]
On_, ne gre toliko za to, kako in koliko on izraža svoja čustva o svojih zadevah (tu mu res dajem prostor in mir, ne silim vanj, naj mi pove, ker vem, da bo le na nevsiljiv način prišel k meni in z mano to delil, če bo hotel); gre za to, koliko čutim, da me čuti, koliko je “tam” zame, kako reagira na moje čustvene bolečine. Kot sem že omenila, je zelo dober poslušalec in ko in če ga potrebujem, mi je vedno na voljo, a vseeno pri njem ne najdem tiste čustvene opore, ko mi je težko in bi si je želela. Kot, da se ne zna vživeti v to, kar mu povem o svojem doživljanju. Kot, da mu je nenavadno, da se lahko tako počutim. In ko podporo najdem drugje, mi je hudo, da tega nimam in ne dobim doma, pri njem. (Prejšnji teden me je čisto presenetil odziv fanta najboljše prijateljice na mojo situacijo- imela sem občutek, kot da ve, kako mi je, postavljal mi je kup zanimivih podvprašanj, predvidevanj, zakaj-ev, možnih rešitev,..- kot bi šlo za njegovo stvar)
Bojim se, da bi se na tak način sčasoma lahko zaprla, ne več delila z njim stvari, ki so po meni pomembne (kot, da bi se zavarovala pred bolečino, ki nastane, ko čutim, da me ne začuti), ampak jih raje delila s kom drugim, ampak potem se samo od sebe postavlja vprašanje, na kakšnih temeljih stoji ta zveza..
Zdi se, kot da bi tebi ustrezalo to, da bi se tudi on slabo počutil ob tebi, da bi tudi on trpel na način, kot trpiš ti. Vendar pa ti ne moreš vedet, kako on trpi in kako težko mu je, kljub temu, da vidiš kako se ob tebi vede. Si se kdaj vprašala zakaj tako zelo potrebuješ to, da on čuti tvojo bolečino? Kako bi sploh vedela, da jo čuti? Zakaj si želiš, da tudi on trpi, če trpiš ti? Kako bi ti s tem kakorkoli pomagal?
Jaz mislim, da preveč pričakuješ od njega in da bi ti zaradi takšnega kot je, moralo biti celo lažje. Mislim, da te v resnici le skrbi, da te ima na nek način za samoumevno in da se ne potrudi dovolj zate. Vsaj tako se zdi.
Forum je zaprt za komentiranje.