Moški in bližina

A mislite, da je lahko v moškem prirojena lastnost ta, da se ženski (oz. nikomur) ne odpre povsem? Še več- ne le prirojena- celo ne zdi se mu sporna, ker on pač tak je. Nekaterih stvari ne bi delil, bi jih rešil sam zase. Meni se zdi, da je intima in bližina ravno to, da se dva povežeta tudi v bolečini, stiski, “slabih” straneh, ki jih deliš z drugim. A zakaj se mi tako zdi? Sem le tega naučena, da tako “pač mora bit”, ker to pomeni “biti si blizu z nekom”? Ali je to res tako naravno? Ženske nasploh težimo k temu, se mi zdi…

Kakšno je vaše mnenje okoli tega?

Mislim, da smo v večini takšni, kot je tvoj fant.

Pa bi ti prenesla vso resnico??

Ni to prirojena lastnost, ampak pridobljena.

Zato se njemu ne zdi sporna, ker ima dobre (slabe) izkušnje glede izražanja čustev.

Nezaupanje? Občutek “šibkosti”, če steče pogovor o čustvih? Slabša “čustvena opremljenost”?

Ja, ta lastnost je pridobljena, ne prirojena, čeprav so moški že nasploh manj čustveni oz. čustva manj izražajo kot me, ženske.
Ne razumem pa tega, da če je jasno, da se v nekem negativnem čustvu (npr. bolečini) lahko dva zares povežeta (v sreči se tudi, a to se lahko skoraj s komerkoli, saj ob srečnem človeku res ni težko bit..), zakaj ne težiti k temu, da si si zares blizu? Meni se zdi to, da me moški ne le razume, ampak tudi začuti, zelo pomembno. Je to res tako nemogoče pričakovati in je resnica daleč od tega? Meni se zdi, da on vse razume, ne zna pa se mi v nekih občutjih zares približati.. Da bi jaz čutila, da čuti podobno, da me čuti.

Matjazko, mislim, da ne gre za nezaupanje, zaupava si. Tudi šibkega se ne počuti, ko se o tem pogovarjava, večkrat sem ga to že vprašala, pa tudi takega vtisa ne daje. Pravi, da je on preprosto tak.
Je zelo racionalen, čeprav vem, da je v sebi čustven, čuteč človek. Le da tega ne rad kaže. In ne le to- ne vidi niti nekega dobrega razloga, zakaj bi.

Čemu takšna težnja, da moraš popolnoma vse vedeti, daj mu malo svobode, če sta par še ne pomeni da sta en life in ena osebnost. Mu ti tudi vse razlagaš, poveš…ga sploh zanima….meni se ne zdi to napačno, da kdo kakšno stvar, zadevo raje zadrži zase, če se mene nekaj ne tiče, je morda res bolje da za tisto ne vem.

Samica, ne gre za popolnoma vse dati vedeti in razlagati. A o stvareh, ki mi niso pomembne, mu ne govorim. A o stvareh, ki se mi zdijo pomembne, ki so name naredile vtis, ki so vplivale name, na moje misli in čustva mu vedno povem. To se mi zdi nekaj normalnega, spontanega, želim, da ve, kaj se v meni dogaja. In ja, ga zanima, me posluša, nikoli mu ni odveč, poslušalec je res dober (tudi prijatelji mu to pravijo). A če mu npr. povem, kako me je nekaj močno prizadelo (prejšnji mesec se je zgodil dogodek, ki me je res precej iztiril), me posluša, me razume, a ne zdi se mi, da me zares čuti. Da čuti, kako mi je, da čuti, da trpim. Ne gre za to, da se namerno smilim sami sebi in ga s tem čustveno izsiljujem..
Ni rešitev vseh terapevtskih seans ravno v tem, da slišiš in občutiš drugega, da se empatično postaviš v kožo drugega?
Ne vem, ali res tako veliko pričakujem oz. potrebujem..

To je dosti kulturno pogojeno, pričakovano obnašanje že pri otrocih, vzgoji, kako se morajo obnašati fantki in kako punce. Včasih fascinira ženske moški, ki se zdi tako “frajerski”, nekako oddaljen, tako “kulski” in redkobeseden,, čez čas pa spoznajo, da je nekako “prazen” brez “pravih vsebin”, čustveno neodziven in pust.. Da mogoče ni pri tebi prišlo do te faze “streznitve”, ko vidiš, da moški premlao čustven in si razočarana malo. Vsi moški niso takšni, tako kot vse žesnke niso “super čustvene”….

Moški postanejo najbolj čustveni takrat, ko so pod vplivom alkohola, takrat se spomnijo še svoje prababice. :))) No, zdaj pa resno. V življenju sem spoznala dva tipa moških (obe skrajnosti) – ali zelo čustvene, ali pa res trdosrčne.

Od nikogar, absolutno od nikogar ne moreš pričakovati, da bo (za)čutil isto kot ti. Sprijazni se s tem, ljudje smo tako narejeni. A se ti počutiš enako kakor on, ko se mu je zgodilo kaj slabega, nepredstavljivega, nezaslišanega. Že obojestransko poslušanje je veliko. Zakaj mu ne poveš, da pri njemu iščeš več podpore, čustvene naklonjenosti kot jo kaže ?

Vidva furata vzajemno terapijo ne odnosa ali kaj?

Lahko se povežeta, če imata občutek obojestranskega sprejemanja.

Seveda je tak in drugačen zaenkrat ne more biti. A to pravi le zato, ker se ni poglobil vase, da bi razumel zakaj je takšen. Če bi poskušal razumeti razloge, bi videl, da ni tako preprosto.
Če ga boš takšnega sprejela, potem ne bo videl razloga, da bi pri sebi kaj spremenil. Če pa bo imel težave, pa se bo mogoče začel spraševati o razlogih in tudi kaj spremenil.

Mislim, da preveč pričakuješ od njega. Ne bo se kar spremenil in odprl, ker tega ne zna.
Kot praviš, te razume, vendar tega ne pokaže, ker mu je to tuje ali pa celo povezano s slabimi izkušnjami.
Povprašaj ga kako so ga vzgajali in učili, pa ti bo veliko bolj jasno, zakaj je takšen.

Streznila sem se že pred leti, sva dolgoleten par. Le da zdaj to vedno bolj opažam. On me je pritegnil s svojo umirjenostjo, jasnostjo in neverjetno inteligenco, torej notranjo vsebino, a bolj na razumski ravni kot na čustveni. Tu zna biti precej top in neroden, zdi se mi, da npr. o dogodku najprej razmisli, kar in kaj je doživel, šele nato, če mu je jasno, kaj se je zgodilo, vsrka to doživljanje. Je izredno analitičen, logičen. Jaz pa se nor. dogodku prepustim, šele nato ga skušam razumeti.

Ne gre za začutiti isto (to vem, da je nemogoče), gre se za to, da se človek trudi, da je drugemu čimbližje, da ga zna (po svoje) začutiti v tem, kar on čuti, da se zna približati in da vedeti, da več kot le razumsko razume.

Tvoja težava pa je v tem, da meniš, da te drugi ne razumejo in ne začutijo tisto, kar ti čutiš. Iščeš potrditve, da potem občutiš, da je nekomu mar zate.

Seveda je tak in drugačen zaenkrat ne more biti. A to pravi le zato, ker se ni poglobil vase, da bi razumel zakaj je takšen. Če bi poskušal razumeti razloge, bi videl, da ni tako preprosto.
Če ga boš takšnega sprejela, potem ne bo videl razloga, da bi pri sebi kaj spremenil. Če pa bo imel težave, pa se bo mogoče začel spraševati o razlogih in tudi kaj spremenil.

Mislim, da preveč pričakuješ od njega. Ne bo se kar spremenil in odprl, ker tega ne zna.
Kot praviš, te razume, vendar tega ne pokaže, ker mu je to tuje ali pa celo povezano s slabimi izkušnjami.
Povprašaj ga kako so ga vzgajali in učili, pa ti bo veliko bolj jasno, zakaj je takšen.[/quote]

On se vase veliko poglablja, a bolj z razumom kot kako drugače. Zdi se mi, kot da teh zadev ne more “dosečt”.
Imela sva težave, že marsikaj je spremenil na sebi. Tudi jaz, a on še več.
Mogoče pa je ravno v sprejemanju hakelj- vedno bolj vidim, da mi ta čustvena neodzivnost oz. nesposobnost postaja moteča, torej ga vedno manj sprejemam. On misli, da ga na tem področju ne morem spremeniti (oz. da bi se kot posledica mojega nezadovoljstva spremenil sam) in ne le, da se ne more, tudi ne zdi se mu potrebno ali smiselno, saj je tak svet, katerega živi, prav super zanj.
In ja, v družini se o čustvih niso pogovarjali, njegovo ozadje ni rožnato (ločitev, ko je bil otrok). Meni JE jasno, zakaj je tak, a mi ni jasno, zakaj si ne želi še večje bližine in povezave z mano. Meni se zdi, da imam še ogromno prostora, kamor lahko grem na tem področju…

Tvoja težava pa je v tem, da meniš, da te drugi ne razumejo in ne začutijo tisto, kar ti čutiš. Iščeš potrditve, da potem občutiš, da je nekomu mar zate.[/quote]

Jaz vem, da je njemu zelo mar zame. To kaže na več načinov, a na tisti čustveni ravni mu (mi- pri njem) nekaj manjka. Če bi rabila tudi to čustveno oporo, res iščem le dodatne potrditve, da mu je mar?

Si spoznala v življenju kakšnega moškega? Bravo! Ti je vendarle uspelo! :)))

Družbena toleranca iz nje izhajajoča “mačo kultura” je višja do “čustveno izpovednih” opitih moških, češ, sedaj je pa pijan, si lahko privošči malce “poženščene čustvenosti” in “sentimentalnosti”, ker ne ve, kaj dela

Si spoznala v življenju kakšnega moškega? Bravo! Ti je vendarle uspelo! :)))

[/quote]

Hahaha….to Matjažko, question na mestu !

Zmedena_samica, res se mi smiliš, še bolj kot Matjažko.

tale forum je cedalje bolj pasji 🙁
.
.

Potem je logično zakaj je takšen.

Zakaj si ne želi ?
Če pa pravi:

Želim povedati, da on ne čuti želje, da bi bil bolj odprt, ker je navajen, da se o čustvih ne govori. Ne pogreša tega, kar ti. Za njega je takšna bližina čisto v redu odnos.
Zato ni želje.
Če nisi lačen, si ne želiš še več hrane…To je jasno.

Seveda. Če bi bila zadovoljna in se čutila ljubljeno, ne bi iskala nečesa več.
Tebi nekaj manjka, ker si navajena, da se o čustvih bolj govori. In to pogrešaš.

Saj vem, da se lahko nate zanesem, predvsem v slabem, odveč to poudarjaš 🙂

Sodeč po tem, kar si napisala, tudi ti njega morda ne začutiš. Ker, če bi ga, potem bi začutila/spoznala tudi tisti njegov del, ki tebe ne zmore začutit in bi ga razumela. Mogoče pa enostavno živi v prepričanju/strahu, da če bo pokazal svojo mehko stran, da ga boš imela za “babo”. 🙂 Mogoče je tudi, da se tako sramuje, da ti tega niti ne želi priznat, tudi če ga vprašaš. Mogoče pa preprosto še ni spoznal tega dela v sebi in potrebuje morda kakšno dodatno izkušnjo v življenju, da ga najde, začuti. Mogoče pa tudi sama preprosto iščeš dlako v jajcu.
Mislim, da človek lahko začuti le podobno kot ti, nikoli pa enako. Lahko ti reče, da ve, kako se počutiš, v resnici pa ve le, kako se je on sam v podobno situaciji nekoč že počutil. Ljudje pa iste situacije kljub vsem doživljamo različno, glede na našo preteklost in značaj.

Intruderček, Matjažko je vključil pešadijo in artilerijo ter mornarico, da bi opravil z nama. :))) Nekaj vseeno ne razumem. Ima cel kup forumašic tu gor, ki mu zvesto sledijo, on pa se še vedno ukvarja z mano. :)))

Potem je logično zakaj je takšen.

Zakaj si ne želi ?
Če pa pravi:

Želim povedati, da on ne čuti želje, da bi bil bolj odprt, ker je navajen, da se o čustvih ne govori. Ne pogreša tega, kar ti. Za njega je takšna bližina čisto v redu odnos.
Zato ni želje.
Če nisi lačen, si ne želiš še več hrane…To je jasno.

Seveda. Če bi bila zadovoljna in se čutila ljubljeno, ne bi iskala nečesa več.
Tebi nekaj manjka, ker si navajena, da se o čustvih bolj govori. In to pogrešaš.[/quote]

Robi, ti počneš sedajle to, kar počne njen fant – racionaliziraš (kaj če bi, če, da se, ker je, ne, kar ti, zato, če nisi, si ne želiš, to je…..). To ubija spontaniteto (“prepusti se”), če imamo vedno vse “popredalčkano” in znamo vse razčlenit. V tem je neke vrste dolgočasje, pustost, sivina, ni STRASTI – kar pogreša.