Izpoveste svoje občutke?
Mislim, da po pravem morju plavaš (monsko morje 🙂
Poti sicer tu ni, je pa veliko znanja in izkušenj :))[/quote]
Vsako morje je lahko pravo, ker je več resnic. Meni trenutno ustreza tako kot je, čas pa vedno pokaže svoje.
Zakaj misliš, da forum ne more biti ena izmed poti? Recimo, da me odgovori zadenejo kot strela z jasnega, se preusmerim na drugo pot, si začrtam nove smeri. Zakaj pa ne? Je virtuala res tako drugačna? Ničesar ne čutiš, ko pišeš?
S temle
Za ljubezen se odločimo oz. bolje se odločimo, da jo bomo razvijali. Ni pa ljubezen enako medčloveškim odnosom.
Odločimo se na podlagi občutkov IN racionalizacije IN izkušenj IN želja. To manjka. Odločanje zgolj na podlagi občutkov, je dvorezni meč. Občutimo lahko marsikaj in če bomo recimo vedno bežali, ker nas je strah ali dvomimo, potem to pač žal ni konstruktivno spopadanje z življenjem.[/quote]
Se strinjam popolnoma. Ampak le besedni izraz “stanje” med dvema odraslima, ki… je čudno zvenel, zato sem ga spremenil po svoje v ODNOS med dvema odraslima. Sicer pa se z definicijo strinjam v celoti. Sam je ne bi tako dobro spesnil, vsaj nisem še poskušal. 🙂
Hmm, zanimivo, odvisno kaj definiraš kot pot. Ali je to neko zaporedje? Je za pot potrebno, da po njej “hodi” več kot ena oseba? Ali lahko tok misli ene osebe definira pot? Kaj se zgodi če ostane tok misli neizražen?[/quote]
Poti je toliko različnih kot smo si različni ljudje. Nespametno bi bilo dajati enake okvirje za vse, ker domišljija nima meja. Imamo čustva, občutke…vse to doživljamo, ampak kako vemo, da z enako močjo kot drugi? Vidim modro barvo, kako vem, da ostali vidijo enako?
Moj okvir poti je vsakič drugačen. Tukaj ni predvidljivosti, četudi bi si včasih želela točno jasno prihodnost. Ampak ravno poanta poti je, da je cilj znan, a sama pot do njega je neznanka. Včasih je hoja skoraj pomembnejša od samega cilja, ker spoznanja, ki jih doživiš že vmes, so dragocena za naprej.
Na poti smo redko sami. Tudi, če se tako počutimo, so okoli nas vedno ljudje, takšni in drugačni. Nekateri izmed njih prispevajo svoj kamenček v mozaiku. In obratno…mi svojega v njihovem.
Kako misliš, da ostane tok misli neizražen? Razmišljanje ni vedno konstruktivno. Zadostuje lahko že, če usmerimo tok misli v neko stvar, brez zaključkov. Morda za izražanje še ni prišel pravi čas.
Robi, dol mi visi za drag avto. TUdi, če bi zadela sedmico, si ne bi kupila dragega avta. Verjetno bi si kupila kaj boljšega, ampak ne pa avta za 20, 30, 100 jurjev.
Saj ni problem v sami ranljivosti. Problem je, ker si tega ne upamo pokazati, ker je to nekaj slabega in ker se potem zaradi tega obsojamo. Ker so nas drugi obsojali.
Naše osnovno stanje je stanje ljubezni. In vsi težimo k temu. Težimo k sprejemanju. Kazanje šibkosti in ranljivosti pa ni vredno sprejemanja. Po načelih današnje družbe.
Seveda se, ker imamo omejeno količino časa in energije. Če svoj čas in energijo vlagamo v eno zadevo, nam ponavadi zmanjka za kaj drugega.
Ker te tisti le spominjajo na tvoje občutke manjvrednosti. V sebi še vedno verjameš, da si manjvredna in takšni ljudje le prebudijo tisto, v kar sama verjameš.
Zato si tudi sama želiš, da bi imela boljši avto. Želiš kompenzirati svoje negativne občutke, ker meniš, da boš potem bolj zadovoljna. Na nek način zato veliko drugačna od tistih, ki imajo boljše znamke, le počutiš se manjvredno, ker verjameš, da si manjvredna.
Nehaj se primerjati z drugimi. Nehaj verjeti, da so tisti kaj bolj srečni, če imajo boljše avte. Ceni se zaradi tega, kar imaš in kar si dosegla.
Ko ne boš več verjela, da si manjvredna, ne boš več obsojala druge, ker v tebi ne bodo prebujali slabih občutkov. Le tako se bodo izboljšali tvoji odnosi. Odnosi se izboljšajo, ko nehamo presojat in ocenjevat.[/quote]
Imaš tudi drugo situacijo, ko nekdo vzame “masten” kredit, da si kupi avto za xy jurjev, da gre po nakupih….
Zakaj to rabi?
Zakaj rabi avto za 100jurjev, če bi se lahko vozil tudi z nekim ki stane 5-10 jurjev?
Zato ker ta avto ni kupil za vozit, ta stvar njemu povrne ugodje, način razmišljanja, ki ga je osvojil kot otrok, ko je bil center pozornosti v družini. Brž ko to več ni rabi nekaj s čimer dobi pozornost okolice, nekaj kar mu ljudje zavidajo, nekaj s čimer se čuti nekaj več kot ostali. Lahko je to bilokaj, avto . mob., obleka, šminka, hiša v “elitni lokaciji”….. in za to bo naredil VSE, da doseže to stanje, ki mu je poznani, ki mu prinaša ugodje.
In nekdo, ki pozna razloge za čustveno stanje takšnih ljudi jim nima kaj zavidat, te ne spravljajo v slabo voljo, te ne prizadenejo njihove govorice, ki so namenjene temu da te ponižajo, da bi se oni imeli zato bolje. Lahko jih samo pomiluješ to jih pa zelo prizadene, niso tega vajeni, se ne morejo sprijazniti s tem, da v osnovi niso nič več od ostalih…..
Še vedno pa obsojaš ljudi, ki so drugačni od tebe, jih mečeš v isti koš kot so oni tebe v preteklosti. Nekdo, ki si kupi znamko oblačil ali avta, je v tvojih očeh manjvreden, ker se gotovo napihuje s tem.
Nehaj obsojat in ne boš obsojana. Če v ljudeh vidiš zgolj lupino, njihov površinski videz, ne bodi začudena, da do prave vsebine niti ne prideš. Če ti že opisovanje zunanjih atributiov vzame toliko energije.
Manjka ti razumevanja, empatije do drugih. Pa čist verjetno se obremenjuješ z napačnimi stvarmi; namesto s pozitivnimi (da bi iskala pozitivne stvari v ljudeh), ti vidiš in trzaš zgolj tiste negativne, slabe.
Introvertirana, ti si tista ista, ki piše skoz take teme na eno in isto vižo, ne vem, včasih si odpirala svoje, zdaj že prevzemaš čisto nevtralno temo z naslovom “izpoveste svoje občutke” za to, da predstaviš in seveda v neskončnost razvijaš svoj pesmizem in svetobolje. Imamo tudi temo, “katere stvari vas razveselijo” pa tja verjetno nimaš česa pisati.
Aja in ko ti drugi nekaj napišejo, jihpa citiraš, z “Ne, ni tako.”. Seveda, tako edinstven v črnogledosti, ko ne najdeš nobene svetle lučke, je res malokdo. Ni čudno, da se z nikomer ne strinjaš. Aja, ne.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Forum je zaprt za komentiranje.