Izpoveste svoje občutke?
Kakorkoli to berem znova znova in dobim asociacije predvsem na Fromm-a, imam številne pomisleke: kakšna pa bi bila ta naša življenja, če ne bi bilo občutkov, če bi bili kot eni hlodi, kot kamni…le kaj bi nam osmišljalo, da živimo, da se razvijamo, skrbimo zase in za druge, da občutimo, da nam je za nekoga resnično res mar in da se zavemo, kdaj nam je resnično hudo zase, za druge? Biti brez občutkov je najvišja kvaliteta?! Raje sem brez kvalitet, kakor brez občutkov…to zgoraj se tako bere, kot da je cilj človeka otopelost, zamaknjenost, brezbrižnost in vse kar nam vceplja družba (v kar dvomim da je res kriva družba in da je res le vcepljanje), da je ničevo, slabo in kot tako nevredno obstoja, posledično ne vredno obstoja ljudi. Hvala za tako stališče, toda to je takšna PRAZNINA, da bi se še kamni zjokali.
Enost verjetno ne pomeni, da se čutiš povezan z drugimi oz z vsemi, pripadati vsem in hkrati biti ravnodušen…kakšni nesmisli so to. Čustveno navlako se strinjam, da si po večini sami sproduciramo, toda še vedno ima svoj namen….odkrito okrcam ljudi, ki kaj dosti ne dajo na občutja oz jih celo zanikajo, da so kratkomalo “prazni” in “plitki” ne glede na to če se motim ali pa ne, jih pač nočem v svoji bližini, teh rastlin….cccccccccccccccccccccccccccccccccccccccc :-))
V neko stanje otopelosti težijo tisti, ki obsojajo občutke. Že sam način dojemanja občutkov…Pač v smislu, da nam jih vceplja družba, ki je na tak način nasilna, izraža nek odpor do vsega, kar nam je družba vcepila.
V bistvu se gre za neke vrste odpor do samega življenja. Saj občutiti, pomeni biti živ.
Seveda same praznine ni možno doseči, saj je v ozadju odpor in zato je takšen človek daleč od notranjega miru in harmonije.
V harmoniji smo, ko sprejemamo občutke, ki nas izpolnjujejo in na takšen način začutimo življenje v vsej polnosti.
Takrat začutimo, da smo eno z življenjem in eno z vsem bivanjem Takrat čutimo ljubezen.
Saj ni problem v sami ranljivosti. Problem je, ker si tega ne upamo pokazati, ker je to nekaj slabega in ker se potem zaradi tega obsojamo. Ker so nas drugi obsojali.
Naše osnovno stanje je stanje ljubezni. In vsi težimo k temu. Težimo k sprejemanju. Kazanje šibkosti in ranljivosti pa ni vredno sprejemanja. Po načelih današnje družbe.
Seveda se, ker imamo omejeno količino časa in energije. Če svoj čas in energijo vlagamo v eno zadevo, nam ponavadi zmanjka za kaj drugega.
Ker te tisti le spominjajo na tvoje občutke manjvrednosti. V sebi še vedno verjameš, da si manjvredna in takšni ljudje le prebudijo tisto, v kar sama verjameš.
Zato si tudi sama želiš, da bi imela boljši avto. Želiš kompenzirati svoje negativne občutke, ker meniš, da boš potem bolj zadovoljna. Na nek način zato veliko drugačna od tistih, ki imajo boljše znamke, le počutiš se manjvredno, ker verjameš, da si manjvredna.
Nehaj se primerjati z drugimi. Nehaj verjeti, da so tisti kaj bolj srečni, če imajo boljše avte. Ceni se zaradi tega, kar imaš in kar si dosegla.
Ko ne boš več verjela, da si manjvredna, ne boš več obsojala druge, ker v tebi ne bodo prebujali slabih občutkov. Le tako se bodo izboljšali tvoji odnosi. Odnosi se izboljšajo, ko nehamo presojat in ocenjevat.
Noben nečustveni štor nima s tem problemov! Torej je pravzaprav zelo veliko “zdravih ljudi”. :))))
Koliko klaftrov bukovih lat rabiš? 😀 To je res ideal, če si “fosn” in odsev “bogate duševnosti”. 🙂
Posebej ženske si lahko od takih moških “veliko” obetajo, če je takšno kjaldivo brez občutkov.
😀
Noben nečustveni štor nima s tem problemov! Torej je pravzaprav zelo veliko “zdravih ljudi”. :))))
Koliko klaftrov bukovih lat rabiš? 😀 To je res ideal, če si “fosn” in odsev “bogate duševnosti”. 🙂
Posebej ženske si lahko od takih moških “veliko” obetajo, če je takšno kjaldivo brez občutkov.
:D[/quote]
kjaldivo = kladivo , še nakaj, poezije, določnih zvrsti glasbe in drugih oblik umetnosti tudi ne bi bilo , če bi večina ljudi izpolnjevala tvoj ideal. 🙂
Ericha Fromma omalovažuješ? Pa on je bil odličen mislec – filozof, psihoterpevt, socialist…[/quote]
Ne gre za omaloževanje, le ta miselnost o enosti, me je asociirala nanj, razen tega on tudi večkrat zagovarja stališče biti človek za sebe pa vendar povezan z drugimi, biti trden se pravi se ne ozirati na občutke, ne trdi tega dobesedno vendar je to ena od n idej, ki jih želi posredovati bralcem. Fromm-a drugače rada berem, če drugo ne zna zelo kritično ovrednotiti družbene pojave oz njeno etiko in v svoja stališča povezati s številnimi drugimi filozofi (od Sokrata do Nietzsche-ja) in tudi pisatelji (od Homerja do Ibsna). Ne, nikakor ne gre za omalovaževanje.
Ljudje se od živali razlikujemo po sposobnosti IZRAŽANJA / GOVORA. Govor ima svoj namen. Če ne poveš kaj čutiš te tako in tako nobeden ne more razumeti / čutiti / upoštevati – nobeden ne bere misli, težko pa je dojeti kaj se dogaja z neko osebo, če ne kaže čustev. Žal danes ljudje niti z mimiko ne izražajo čustev, oziroma ponavadi z napačno mimiko. Če nekdo zavrne drugega zaradi izražanja čustev je to znak, da gre za lupino – človeka, ki je prazen. Temu jaz rečem: človek brez duše. Neizražanje čustev sama ne upam navesti kot vzrok za nesprejetost. Nesprejetost povzroči splet različnih stvari.
Govor je edino pravo zdravilo. Pogovori, odprti in iskreni, rešijo marsikakšne težave. Dokaz za to so psihiatri. Izuriti se v veščinah govora / izražanja je možno in se da. Saj smo se najprej morali naučiti govoriti, in če nam je to uspelo se lahko potem naučimo tudi pravilno/primerno izražati, tj. v pravem trenutku izbrati prave besede. Kako se to da? Odg: Vaja dela mojstra!
Zakaj pa ne govoriti o svojih občutkih? Zato, da izpademo face, mačoti ki vse prenesejo, ker smo tako baje cool? NEUMNOST! ODGOVORNI SMO ZA SVOJE REAKCIJE, KI JIH SPROŽIJO ČUSTVA tj. TISTO KAR NAREDIMO IN NIKOLI ZA SVOJA ČUSTVA. Ne smemo se sklicevati / izkoriščati npr. jezo zato, da se izmuznemo kazni ker/ali da lahko nekoga zmerjamo. Čustva so nekaj kar nastane znotraj nas in so nujna in potrebna. Brez njih ne gre. Ko se izpovemo damo drugemu možnost da nam pomaga predelati čustva – istočasno sam s tem dejanjem sam predela nekatera svoja čustva. Vzajemna pomoč…OTROŠTVO NI PRAVI NITI PRAVILEN IZGOVOR. Tudi, če starši otroka zavirajo pri kakršnemkoli čustvenem razvoju in besednem izražanju, se ta njegov razvoj zgodi najkasneje takrat, ko zaživi samostojno življenje. Torej, tisti, ki ne zaživi samostojnega življenja NE MORE OKRIVLJATI OTROŠTVA za slabo izražanje čustev, ker se z vztrajanjem življenja pri starših izmika in sam zavira svoj lasten razvoj. Na nek način zlorablja starše, da mu ni treba odrasti. So tudi izjeme seveda, da se ne bi kdo našel užaljen, vendar je teh izjem dokaj manj v primerjavi z odstotkom žensk / moških, ki tudi v poznih letih živijo doma pri starših.
V moji razširjeni familiji pa vlada notranji konflikt. Po eni strani neka nerazumljiva firbčnost izvedet vse, kar se dogaja nekomu (=družinskemu članu) v zasebnem življenju, po drugi strani pa neko zavijanje v celofan, hinavstvo, smehljanje, ko bi drugega najraje treščil, umik nazaj, torej ne ravno iskreno izražanje občutkov. Itak sem mnenja, da je slednje bolj redkost, izjema v slo družinah kot pravilo. Povabi se že, ni pa pripravljenosti za slišat iskreno resnico.
Kakorkoli, v moji ožji družini (starši, potomci) pa se je iskreno mnenje spodbujalo navkljub neprijetni vsebini. Četudi je to pomenilo nekaj vroče krvi, je bila resnica vseeno bolj zaželjena kot pa v celofan skrit bonbonček pretvarjanja. In to mi je bilo všeč. Da se lahko s staršema pomenim karkoli. Pustimo ob strani razlike v odrasli dobi, ki nas razdvajajo, ker smo si pač različni in se ne strinjamo z vsem.
Izražanje občutkov je za otroka (kot tudi za odraslega) osvobajujoče dejanje. Sem se spomnila, ko sem nekomu ravno napisala svoje (pozitivne) občutke oz. svoj utrinek, čeprav ga bolj slabo poznam. To je pri ljudeh, ki jih ne poznamo dobro, dvorezen meč, ker ne veš, kako si bodo razlagali to. Pa si rečeš who cares in furaš svoj način dalje 🙂
S čim pa se ne ujema krivokljun? Z občutki? Kako pa ti veš, kdaj si spoštovana in kdaj spoštuješ? A ni to preko lastnih občutkov?
S temle
Za ljubezen se odločimo oz. bolje se odločimo, da jo bomo razvijali. Ni pa ljubezen enako medčloveškim odnosom.
Odločimo se na podlagi občutkov IN racionalizacije IN izkušenj IN želja. To manjka. Odločanje zgolj na podlagi občutkov, je dvorezni meč. Občutimo lahko marsikaj in če bomo recimo vedno bežali, ker nas je strah ali dvomimo, potem to pač žal ni konstruktivno spopadanje z življenjem.
Seveda, pogledi so plod mojih preteklih izkušenj, s pridihom novih izklesavanj:).
Moj namen ni spreminjati druge, torej ne manipuliram, sem samo to, kar sem, z vsemi + in -.[/quote]
In kaj bi naredila, če bi naletela na nekoga, ki bi manipuliral?[/quote]
Misliš, da še nisem naletela na takšne sorte ljudi? V poslovnem svetu jih je malo morje. Ljudje smo temu dnevno izpostavljeni. Načini, kako se temu izogibati so različni, prilagojeni okolju in času. Včasih je umik, distanciranje najboljša obramba. Kjer to ni mogoče, se gre drugačno igro. Vedno pa sledim temu, da ohranim pokončno držo in stojim za svojimi besedami, ne grem preko trupel. Nikomur ne dovolim, da bi me spravil na kolena. Če gre za ljudi, ki so vplivni in na določenem položaju ter si s tem lastijo moč, manipulacijo nad drugimi itd. …bom usmerila vse svoje sile v to, da bo volk sit in koza cela:). To se da naučiti:). Retorika ima tukaj ključno vlogo.
In kaj bi naredila, če bi naletela na nekoga, ki bi manipuliral?[/quote]
Misliš, da še nisem naletela na takšne sorte ljudi? V poslovnem svetu jih je malo morje. Ljudje smo temu dnevno izpostavljeni. Načini, kako se temu izogibati so različni, prilagojeni okolju in času. Včasih je umik, distanciranje najboljša obramba. Kjer to ni mogoče, se gre drugačno igro. Vedno pa sledim temu, da ohranim pokončno držo in stojim za svojimi besedami, ne grem preko trupel. Nikomur ne dovolim, da bi me spravil na kolena. Če gre za ljudi, ki so vplivni in na določenem položaju ter si s tem lastijo moč, manipulacijo nad drugimi itd. …bom usmerila vse svoje sile v to, da bo volk sit in koza cela:). To se da naučiti:). Retorika ima tukaj ključno vlogo.[/quote]
Aha, sedaj razumem iz kje izvira tvoja moč, Goldfish!
A si hodila v kakšno šolo za retoriko ali je to naravni talent? :))
Misliš, da še nisem naletela na takšne sorte ljudi? V poslovnem svetu jih je malo morje. Ljudje smo temu dnevno izpostavljeni. Načini, kako se temu izogibati so različni, prilagojeni okolju in času. Včasih je umik, distanciranje najboljša obramba. Kjer to ni mogoče, se gre drugačno igro. Vedno pa sledim temu, da ohranim pokončno držo in stojim za svojimi besedami, ne grem preko trupel. Nikomur ne dovolim, da bi me spravil na kolena. Če gre za ljudi, ki so vplivni in na določenem položaju ter si s tem lastijo moč, manipulacijo nad drugimi itd. …bom usmerila vse svoje sile v to, da bo volk sit in koza cela:). To se da naučiti:). Retorika ima tukaj ključno vlogo.[/quote]
Aha, sedaj razumem iz kje izvira tvoja moč, Goldfish!
A si hodila v kakšno šolo za retoriko ali je to naravni talent? :))[/quote]
Odgovor na drugo vprašanje naj ostane retorično:).
Drugače pa, vsak izbira svojo pot. Meni je sprejemanje izzivov lažja pot. Zato sem odprta za nova znanja in izkušnje.
Forum je zaprt za komentiranje.