Izpoveste svoje občutke?

Saj Marko ni specificiral, o kakšnih občutkih se debatira, samo da se oz. če se in kdaj se ne. Pač sama si si izbrala negativne, s katerimi imamo ljudje na splošno več težav kot s tistimi lepimi, čeprav je ZS napisala, da tudi tisti blaženih ne izraža, kar je pravzaprav zanimivo, ampak ja, če smo distancirani do drugega, ne govorimo veliko o svojem notranjem svetu. Jasno tudi, da ne kar vsakemu, ampak tistim, ki jim zaupamo, imamo nek prijateljski oz. bližnji družinski odnos.

(Poklicna deformacija, kot analitik IS jemljem vsako skracano besedo z namenom). No, ne vidim nobene potrebe po tem, da se stigmatiziraš z luzerko, pot samopodobe od tebe na druge je presenetljivo kratka 😉 Čeprav je bilo veliko teh posameznikov, toda a se ni bolje ukvarjati z nečim, kar te veseli, ti daje moč in voljo do življenja, tole spominjanje in premlevanje teh odklonskih posameznikov te samo vleče v “depro” – a si res tega želiš, hm? Obremenjuješ se na zalogo.

O lepih občutkih pa lahko debatiram v reali. To mi pa gre. Veselje, zadovoljstvo in podobne občutke pa rada pokažem. Tega se ne bojim.
Bojim se kazat šibkosti. Sem ranljiva pa se bojim to pokazat.
Ko mi gre odlično, to z veseljem kažem v reali. Zato ne rabim virtuale.

Ja, je zanimivo, vsekakor ne poveš vsega, če okoliščine tega ne dopuščajo, resnično res se raje držim nazaj, kot da naredim z “jezikom” “štalo”.

Zakaj pa se bojiš pokazati, da si tudi ti samo človek? Zakaj?

Meni je recimo tudi težko, ko nekdo doživi nekaj slabega (bolezen, nesreča, smrt bližnjega). Ne vem kako potolažit takega človeka. Ne vem kako mu stati ob strani.
Če se nekdo veseli, ker se mu je zgodilo nekaj lepega, je tako prijetno delit občutke, mu čestittat, se poveselit skupaj z njim.
Ko se nekomu zgodi nekaj slabega, se počutim kot neko teslo, ki ne ve kaj reči, ne znam nastavit rame pa si to želim. Čutim, da nekdo trpi, ne znam pa mu tega pokazat. verjetno me imajo za brezčutno klado, v resnici pa čutim njegovo trpljenje. Delam pa verjetno leden obraz.

Ker še nisem presegla vzorcev iz preteklosti, ko sem bila ob vsakem znaku šibkosti tepena tako ali drugače.
Zakaj danes? Ne vem, to se tudi sama sprašujem.

Zakaj pa se bojiš pokazati, da si tudi ti samo človek? Zakaj?[/quote]

Krivokljun, se strinjam s tabo. Grajenje samozavesti na šibkosti drugih je plehko.

Introvertirana, no vidiš da imaš polno razlogov in si lahko upravičeno srečna. Ostalo še pride. Po moje moraš začeti gledati na ljudi kot nekaj dobrega in ne samo, kako bi te lahko kdo dodatno prizadel. Sprejmeš tveganje.

Tebe je pa zelo strah.

Šibkost je posledica strahu. Ranljiv (čustveno) si zaradi strahu. Če se ne bi več bala pokazat to dvoje, bi izginila tako šibkost kot ranljivost. To je tako “izi” izstopit iz tega, samo oči moraš odpreti in se soočit s svojimi strahovi.

Pa saj se vsi bojimo, ker smo vsi ranljivi. To ozavestiš in greš naprej. Ne moreš se večno skrivati za zidom. Vsi se borimo z enakimi strahovi. Misliš, da si sama v tem zosu? Morda so tvoje oči zaradi strahu večje kot od nekoga drugega, ampak ranljivost je ena izmed lastnosti človeštva.

Verjetno se boš morala naučit pokazat tudi svojo šibko stran. Le tako boš sebe kot takšno lažje sprejela. Kako pa se tebi zdi, ko nekdo pokaže svojo šibkost? Jaz sem to pri ljudeh vedno cenil in sem si tega tudi sam želel. Dokler tega ne zmoreš, imajo drugi morda ob tebi občutek, da si brezčutna, zaradi tega ti ne zaupajo in zaradi tega morda tudi nimaš nikogar, ki bi mu lahko zaupala. To je samo ena od možnosti.
V primeru ko nekdo trpi in praviš, da čutiš njegovo trpljenje, pa je po moje dovolj, če mu poveš, da približno veš kako se počuti. Pri tem morda ga lahko celo vprašaš po tem in tem občutku, če si tako prepričana, da veš, kako se počuti. Ljudje radi vedo v takih trenutkih, da jih drugi razumejo. Rešitve pa bodo tako morali samo poiskati. Mi jim lahko le povemo, kako smo sami reagirali v izkušnji, ki je podobne tej.

Veš, na kaj me to spominja? Da takrat, ko si ti najbolj potrebovala tolažbo, spodbudno besedo, da ni bilo nikogar na razpolago, zato pa imaš “temo” ko si v podobni situaciji, saj nimaš od kje črpati “primernega” vedenja, no možno da se motim. No, sicer se pa tudi tega da priučiti, včasih kakšen stisk roke ali pa spontan objem lahko narediš, sprašuješ kaj povezanega z okoliščino oz daš občutek, da te nesreča ali bolezen nekoga drugega zanima, ko boš to dala iz sebe oz se boš pristno zanimala za te stvari, ne boš tako intenzivno v sebi trpela oz kot temu praviš, da bi imela leden obraz….drugi verjetno potem to vidijo, kot da ti res ni za druge mar, le zase ali pa še to ne. Osebno pa ne vidim v tem nič slabega, pač takšna si, da te neprijetni dogodki drugih pripeljejo do “otrplosti”…počasi se poskušaj tega otresti, razumem, da to predvsem tebe moti, že to je napredek da se tega zavedaš 😉

Zmedena_samica, imaš kar prav.
Pri vsej stvari mi je dosti tudi to pomagalo, da sem se preselila čisto na drug konec Slovenije. Zamenjla bučno za olivno olje.

Hja, Marko, ti mogoče ne izkoristiš šibkosti drugega, nekateri pa jo.

Recimo včasih me je prizadelo posmehovanje zaradi rabljenih oblačil, neznanih znamk. Danes samozavestno oblečem nekaj, kar ni prav nič poznano in mi dol visi kaj kdo misli. Nekaj napredka je. Danes bi si lahko kupila kaj znanih znamk, ampak ne čutim potrebe, da bi se dokazovala s tem. Zdaj razumem, da ljudje, ki se dokazujejo na ta način, nimajo nič drugega pozitivnega. Takrat mi to ni bilo razumljivo.
Zdaj se nasmiham ob ljudeh, ki kupujejo avto zaradi drugih (da so frajerji), mene take stvari sploh ne ganejo. Kupujem vse zase, kar smatram, da jaz rabim. Dol mi visi, kaj si mislijo sosedi.
Žal pa vseh vzrocev še nisem predelala. To dokazovanje z znamkami je bil lažji del za predelat.

občutki slehernika so odsev nejgove neuravnoteženosti, ko duh in telo nista v ravnovesju in poskuša eden prevzeti nadvlado nad drugim. Biti brez občutkov je stanje harmonije in najvišja kvaliteta, ki jo lahko slehernik doseže tuzemeljsko, je enako stanju brez potreb, stanju ko nimamo nič in vse. To je stanje ultimativne bližine smrti občutkov ,stanje brez čutenja in stanje popolne odsotnosti čustvene navlake, ki nam jo od rojstva vceplja družba ( ljubezen, sovraštvo, potreba po drugem, spolnos,jeza, razočaranje,…). Biti sam in ob enem biti od vseh..ENOST

Izpoveste svoje občutke?
Vse počnemo zaradi svojih občutkov….torej boljše vprašanje bi bilo ali razumemo občutke drugih?Pa vendar vse izvira od tam, tam dobimo osnovo, ki jo ne moreš zanikat, lahko jo le nadgradiš, nekoliko preoblikuješ, če/ko se je zaveš…. Mnogi se tega ne lotijo nikoli in plovejo na tem kar so dobili za doto…. :(( Tako da jim v vsem ugodijo!
To so “najboljši” starši, vse naredijo za svojega mladička, vse! V želji, da bi mladiček dojel, da bo tudi sam nekoč za nekoga naredil “vse”. …
Dosežejo pa ravno obratno. Tak človek ni pripravljen za nikogar narediti NIČ, popolnoma nič iz enostavnega razloga, ker se je kot mali naučil, da ne rabi nikomur naredit nič dobrega, da bi se sam dobro imel. Zato so mu vsi “budale” iz vsakogar se zna norce naredit, ker so mu vsi ničverdni. Sam ima občutek večvrednosti zato se on ne bo nikomur “podrejal”, ga ne zanimajo občutki drugih, mu je malo mar zanje…..

Introvertirana ti imaš nekoliko drugačen problem, tebi starši niso zmogli, (ker se niso spoštovali) ustvarit pogoje v katerih bi razvila miselne vzorce o lastni vrednosti zato te prizadenejo (ničvredne) opazke drugih. Ni bilo čustvene povezanosti med starši, niti je nista imela s tabo. Značilno za take ljudi je, da se čustveno navežejo na živali (nekoga moraš imeti rad 😉

Zanimiva debata, nimam časa, da bi še kaj več napisal.
Imejte se fajn

Ti pravzaprav tudi ceniš ljudi po tem kaj imajo oz. kako se oblačijo. Le da delaš v nasprotno smer, kot so vedno tebi počeli. Kako lahko trdiš, da nekdo, ki ima na sebi znamko nima nič drugega pozitivnega? Kot so imeli tebe za nevredno (pazi, to je bil predvsem tvoj občutek), tako imaš ti zdaj ljudi za nevredne, če nimajo tvojih kriterijev. In jaz v tem vidim tvojo težavo. Ko se boš naučila sprejeti ljudi takšne, kot so pod obleko oz. brez obleke, bodo tudi drugi tebe sprejemali drugače. Razmisli.

Dokler se nasmihaš, je to še vedno znak, da jih ne razumeš, da jih ne spoštuješ. Poleg tega ne moreš kar za nekoga, ki ima drag avto, trdit, se z njim dokazuje. Enako je z oblačili. Nekateri se dokazujejo in “zvišujejo” s tem svojo vrednost (vsaj navidezno), drugi pa nimajo tega namena in se samo dobro počutijo in jim ni mar (tako kot tebi ne), kaj si drugi o njih mislijo.

Japkica, narobe sva se razumeli. NIsem imela v mislih vseh ljudi v dragih znamkah. V mislih sem imela le tiste, ki so v dragih znamkah in vihajo nos nad tistimi v slabših znamkah.
Jaz recimo bi tudi imela dražji avto, dražja oblačila, če bi imela več denarja. V bistvu od kar imam kar ok plačo, si tuid več privoščim. Ampak vedno kupujem zase, ker jaz tako želim. Ne zato, da bi se hvalila pred sosedi, znanci. Nikoli ne dajem v nič nikogar četudi ima podedovana oblačila.
Seveda je logično, da če imaš več denarja, imaš več materilanih dobrin. To imam tudi jaz želje. Samo ni prav, da nad revnejšimi vihaš nos.

Tudi ti se obesiš na vsako besedo. V mislih imam nasmihanje.

Dokler se nasmihaš, je to še vedno znak, da jih ne razumeš, da jih ne spoštuješ. Poleg tega ne moreš kar za nekoga, ki ima drag avto, trdit, se z njim dokazuje. Enako je z oblačili. Nekateri se dokazujejo in “zvišujejo” s tem svojo vrednost (vsaj navidezno), drugi pa nimajo tega namena in se samo dobro počutijo in jim ni mar (tako kot tebi ne), kaj si drugi o njih mislijo.[/quote]

Potemtakem je ljubezen izmišljena…in z njo vred potrebe, želje…se celo življenje slepimo…MAR RES?

Saj ti je že japkica lepo napisala, se pridružujem v celoti.

Drugače pa, jaz sem vedno pri nakupovanju oblačil in obutve držim pravila: več je manj…. manj je več. To pomeni, da kupujem malo in to kvalitetno, in ja blagovno znamko kot Adidas, Nike, S.Oliwer …; pa ne zato, da bi se dokazovala, daleč od tega. 🙂

Imam pa veliko pozitivnega, to pa upam trditi, pa seveda tudi negativnega …. ampak v manjši meri in se trudim, da je tega negativnega, če že je… manj.:)

Tako, da na nek način se mi smiliš, če misliš, da zdaj razumeš ljudi, ki se kao dokazujejo. To ti je kot neka lažna tolažba…. na daljši rok pa to ne zdrži 🙂

Potemtakem je ljubezen izmišljena…in z njo vred potrebe, želje…se celo življenje slepimo…MAR RES?[/quote]
res je, Ljubezen je izmišljotina, iluzija, ki jo ustvari Um pod vplivom družbe, neke vrste matrica, ki so ti jo sprogramirali v glavo, in ti preprečuje videti skrito, je omet , ki prekriva lepo mojstrovino in predvsem slepilo za kratkovidne…velja za vse občutke, ne samo za ljubezen, da se razumeva!

Ženska, le kaj želiš s tem povedati oz dopovedati? :-))

Potemtakem je ljubezen izmišljena…in z njo vred potrebe, želje…se celo življenje slepimo…MAR RES?[/quote]
res je, Ljubezen je izmišljotina, iluzija, ki jo ustvari Um pod vplivom družbe, neke vrste matrica, ki so ti jo sprogramirali v glavo, in ti preprečuje videti skrito, je omet , ki prekriva lepo mojstrovino in predvsem slepilo za kratkovidne…velja za vse občutke, ne samo za ljubezen, da se razumeva![/quote]

Kakšno lepo mojstrovino?