Če niste poročene, ste le priležnice svojemu partnerju?
Sem vesela, da si ti načela ta problem. Po naši zakonodaji je veliko hujši problem ovreči očetovstvo, če se otrok rodi v roku teh 300 dni, pa njegov bio oče ni (bivši) mož matere in uradni oče v tem času umre, kot če umre zunajzakonski partner. Tak primer je bil pred leti v enem od resničnostih šovov ala Tednik in Preverjeno.
Očetovstvo je mogoče dokazati še v roku enega leta po smrti domnevnega očeta in če obstaja kolikor toliko prepričljiv indic, sodišče odobri ugotavljanje brez problema. Poleg tega je očetovstvo itak mogoče priznati že pred rojstvom otroka na matičnem uradu ali na CSD – ni nobene ovire za to, da srečna starša takoj po testu ne oddrvita na najbližji urad potrdit, da je njun.
Najhujši problemi so itak pri otrocih, rojenih poročenim očetom, ki varajo svoje žene, katerim so pred matičarjem (in bogom) ter celokupno žlahto obljubili zvestobo, ljubezen in spoštovanje. Poznam primer, ko je tak polbrat iz čiste hudobije čakal do očetove smrti, da so se požegnani otroci že veselili dediščine, in šel posthumno tožit za očetovstvo – ga dokazal in seveda dedoval. Oporoke ni bilo, ker je vzorni oče, ki je svoji ženi pred celim svetom obljubil, da bo lepo delal z njo, bil prepričan, da njegovega tuzemnega bogastva požegnanim otrokom in ženi ne bo treba deliti s tem “pankrtom”. Pa se je uštel.
Drugi (morda celo prvi) najhujši problem so pa otroci v reji, ki imajo čisto dobro znane starše. Njim so verjetno še najbolj od vseh kršene vse mogoče pravice. S tem da imajo dva uradna starša črno na belem. Po možnosti še poročena.
Za zunajzakonske otroke ne rabiš skrbet sploh, če le imajo na pol odgovornega očeta in mamo. Skrbi naj te za ti dve kategoriji, torej otroke poročenih očetov, ki varajo, in otroke v reji.
Sicer pa tudi velecenjeni zakonski možje (spet so svojo resnost, odgovornost in ljubezen, a ne On, potrdili uradno črno na belem, nekateri tudi pred Bogom) včasih skušajo spodbijati, da so očetje svojim otrokom – bi bilo zanimivo pogledat kakšno statistiko, koliko se jih naprdne, da eden od otrok ni njihov, pa se v resnici izkaže, da je. Mislim, itak, kakšno presenečenje.
Mene je v tej temi predvsem zmotil “lahkoten” način razpravljanja o temi poroka da ali ne. Nekako predvsem na podlagi življenjsko nepomembnih dejstev.
Mene osebno ne moti, če nek par ni poročen in ima otroke. Vkolikor se oba zavedata na kaj vse konkretno morata mislit tudi glede priznanja morebitnega otroka itd. Ampak na žalost je med ljudmi, ki živijo v izvenzakonskih skupnostih več takšnih, ki ne razmišljajo o ničemer kot pa tistih, ki razmišljajo o vsem. In je vse, kar vedo povedat o izvenzakonski skupnosti to, da je ta izenačena z zakonsko. Ne vedo pa niti v čem konkretno.
Iz službene prakse vem recimo za primer, ko ženska do 8. meseca nosečnosti ni niti vedela, da je noseča. In kje bo ona recimo poskrbela, da bi njen izvenzakonski partner predhodno priznal starševstvo itd. Pa da o raznoraznih kombinacijah, ko ženske živijo s še formalno poročenimi moškimi ali so ti ločeni, pa se potem zaradi “slabih izkušenj” v drugi zvezi izogibajo vsem formalnosti, niti ne govorim. Žal je tudi to zelo pogosta realnost slovenskih izvenzakonskih skupnosti. Precej bolj pogosta kot tista, ko gre za pare, ki so si zelo na jasnem v kakšni zvezi živijo tudu s pravnega vidika.
Vem, da niso vsi neporočeni starši takšni, ampak na žalost je med njimi veliko takšnih, ki so premalo pravno podkovani in se za koruzništvo odločajo samo z vidika formalnega (ne)dokazovanja ljubezni. Za otroke pa naj jim potem država poskrbi. Pa na glavo postavlja zakone, da bodo v njih ja predvidene vse možne anomalije.
Vse kar hočem povedat je, da je smiselno, da se za “legalno koruzništvo” odločajo predvsem tisti, ki imajo v glavi zelo pošlihtano kako in kaj je z določenimi zadevami, sicer si lahko nakopljejo tisoč in eno težavo. Gledam predvsem z vidika otroka.
Kar se pa same zakonske zveze tiče, bo pa kar držalo, kar pravi klepetulja, so zakoni takšni in drugačni. Dejansko ni zakon tisti, pa naj gre za civilno ali cerkveno poroko, ki bi dajal neki zvezi predvsem po čustveni plati večji ali manjši pomen ali jo delal boljšo ali slabšo, brez varanja ipd. 🙂
Seveda te moti. Pusti vsa ta filozofiranja in raje povej, kaj se skriva v ozadju, da neporočene dojemaš kot manjvredne in neodgovorne. Če jih ne bi tako doživljala, ne bi bilo potrebe po poudarjanju zavedanja, kaj vse je potrebno storiti. Kot, da to vse predstavlja neke muke in trpljenje. Pa čeprav nima nobene veze z drugimi, ampak le s tabo.
Vem, da imaš slabe izkušnje in se zato posledično trudiš v svoje življenje vnesti več občutka varnosti. Kar je normalno.
Tisti občutek, da se trudimo pride od tega, da moramo delati proti sebi in na sebi, saj je v ozadju vedno tista slaba izkušnja, ki nam predstavlja neko grozo in strah pred ponovitvijo, če se ne bomo dovolj potrudili, da se tistemu izognemo.
Kdor v sebi nosi dobre temelje, se ne rabi truditi, da jih živi in na njih gradi svoje življenje.
Potreba ščititi otroka zato izhaja iz tvojih strahov, ne pa iz resnične dejanske ogroženosti. S tem načinom otrokom nehote vcepimo strah in občutek, da se morajo držati določenih navad, da se bodo počutili dovolj odgovorne in sprejete.
Spet strah….A zato zagovarjaš zakonsko vezo, ker ti daje občutek varnosti ?
Odsotnost poroke, ni znak strahu pred ločitvijo. Ampak odsotnost želje po neki potrditvi in ceremonijah okrog samega odnosa. Poroka ni nobena garancija, ampak se gre le za izraz vere, kjer nam poroka simbolizira dve srečni osebi.
Obstoj samega odnosa pa seveda ni odvisna od tega simboličnega pomena, ampak od naših dejanj in osebnosti ter znanja….
Kot praviš, odnos bi naj temeljil na ljubezni in simboličen pomen poroke, ne bo ustvaril ljubezni.
Sem opazil. 🙂
Jaz pa ne in menim, da poročenost ni in ne more biti merilo za našo odgovornost in sposobnost ustvariti prijeten odnos.
Zato ljudi ne sodim na podlagi tega, če so poročeni ali ne.
Nisem bral vseh razmišljanj.
Samo dodam svoje mnenje, čeprav ga neporočeni ne sprejemajo!
Torej sem za to, da se dva poročita, ker je tako za večino predvsem starejših “nomalno”.
Ker je tako “običajno”, ker je vse do “danes” bilo tako urejeno.
Problemi so predvsem pri naslavljanju. Mož in žena, je že uveljavljeno. Ljubice, priležnice in partnerice, to je že bolj nedoločeno.
Če ima kdo partnerico, je to lahko poslovna stvar. Da je lažje pri ločitvi, če nista poročena, je larifari. Saj so težave pri ločitvi zaradi premoženja otrok. Ločitev, je kratek sodni postopek.
Mimogrede sporočilo za vse “sveže ločene”, prvih 6 mesecev lahko brezplačno uredite vrnitev dekliškega priimka.
Dajte “koruzniki” naštet prednosti, če niste poročeni!
Delam anketo!
HVALA
enako preseravanje kot med mesojedci in vegiji
bolj se mi zdi zanimivo, da ženske ob poroki združujejo priimke (lahko, da jih moški tudi, pa tega še nisem opazil)
in potem je npr. vnukinja po ženskih linijah z 12 priimki ☺ — kot kakšen/a iz arabskega sveta ☺
Prišparaš nekaj tisoč evrov na račun neporoke in neohceti. Cena izgubljenih živcev – verjetno še višja.
Ja vem, poročiš se lahko za par evrov z dvema pričama.
No, v tem primeru si prišparaš en kup jeze, zamere in nejevolje bližnje in daljne žlahte.
Eni smo tudi cepljeni proti datumom in obveznostim točno ob uri. Ne maramo.
Eni vprašanje: zakaj se ti zdi nemogoče koruzniškega partnerja imenovati mož oziroma žena? A je kakšen zakon, ki to prepoveduje, ali koruzniki dobijo plombo na jezik, da tega ne smejo izgovoriti?
Prišparaš nekaj tisoč evrov na račun neporoke in neohceti. Cena izgubljenih živcev – verjetno še višja.
Ja vem, poročiš se lahko za par evrov z dvema pričama.
No, v tem primeru si prišparaš en kup jeze, zamere in nejevolje bližnje in daljne žlahte.
Eni smo tudi cepljeni proti datumom in obveznostim točno ob uri. Ne maramo.
Eni vprašanje: zakaj se ti zdi nemogoče koruzniškega partnerja imenovati mož oziroma žena? A je kakšen zakon, ki to prepoveduje, ali koruzniki dobijo plombo na jezik, da tega ne smejo izgovoriti?[/quote]
emmm Klepetulja a ni tisto
”now I pronounce you husband and wife”… ravno ob porokah?
To je tako kot bi 50 letnika poklical teenager… pač po klasifikaciji teenager nisi ko si nad 20 oz. teenager (najstnik) je v svojih teensih (10-20)
Mož in Žena sta poročena moški in ženska, saj kličeš se lahko mož in žena ti nihče ne brani samo pred ”zakonom” pa sta samo zunajzakonska partnerja ne pa MOŽ IN ŽENA.
z ostalim se pa popolnoma strinjam 😀
”now I pronounce you husband and wife”… ravno ob porokah?
To je tako kot bi 50 letnika poklical teenager… pač po klasifikaciji teenager nisi ko si nad 20 oz. teenager (najstnik) je v svojih teensih (10-20)
Mož in Žena sta poročena moški in ženska, saj kličeš se lahko mož in žena ti nihče ne brani samo pred ”zakonom” pa sta samo zunajzakonska partnerja ne pa MOŽ IN ŽENA.
[/quote]Se strinjam.
No, vpašanje čemu se nekdo ne poroči z osebo, s katero živi že kar nekaj časa sem si zastavljala pred kratkim tudi sama. Odgovori so lahko zelo različni, vendar mislim, da jim je skupna najmanj ena stična točka. Ta točka je, da partnerja ne ljubijo, temveč jim predstavlja le približek temu kakršnega partnerja si dejansko želijo. Tukaj gre za izbor osebe kot ekonomske dobrine in ne za izbor partnerja v pravem pomenu besede.
Lucidna, kar tolaži se.
Veš koliko je takih, ki se poročijo potem pa se tepejo in prepirajo?
Glede na okolico opažam, da se koruzniki veliko bolje razumejo kot poročeni. Preveč poročnih poznam, da bi lahko rekla, da so pa oh in sploh super v primerjavi s koruzniki. Če zaničuje ženo/moža in je poročen? Da ne govorimo koliko jih tepe svoje žene?
velik delež poročenih je daleč od tega, da bi ljubili svojega partnerja.
Ja, ja, bla, bla. A če sem bila deset let ali več na koruzi, potem pa nekaj let poročena, tvoja teorija zdrži? Tudi poročeni se lahko ločijo. Koruzništvo ali zakonska zveza pa res ne določata kakšna, koliko kvalitetna je neka zveza. Recimo da lahko zakonsko zvezo razumemo kot neko resnost v odnosu, ni pa nujno. Imaš tudi ljudi, ki v zakon skačejo po pol leta poznanstva. To ni resno ne tako ne drugače.
Če ti delaš na nekem odnosu, če je to dolgotrajna, resna zveza, ima vse šanse, da bo dobra, pa če si poročen ali ne. In isto velja za obratno stanje. Če se ne boš trudil za nek odnos, je čisto vseeno ali si porčen ali ne.
Kako nek par dojema okolica, pa se meni ne zdi bistveno. Lahko da v določenem okolju vsako neporočeno žensko, ki živi z moškim, označijo za priležnico. Ampak to ni pomembno. Pomembno je, kako se ona počuti, kakšno vlogo misli ona sama, da ima v tej zvezi in kako jo moški dojema. Ja če jo pokliče k sebi samo takrat, ko jo hoče dol dat, potem je morda res samo priležnica. Posploševat to na vse neporočene pa nima smisla. Vendarle smo v 21. stoletju.
Kako se nekdo razume, nima veze, če je uradno poročen ali če živi v zvezi. Delati primerjave v eno ali drugo smer, nima smisla. Ampak če z nekom dolgo živiš, skupno prebivališče ali celo otroci (primer Robi 🙂 ), menda si potem želiš tudi neko uradno (in seveda tudi osebno) potrditev, da sta/ste družina.
Sem se morala prav nasmejati na nekatere odgovore. Očitno sem pritisnila na bolečo točko marsikoga izmed vas. Vsekakor vas je zanimivo brati. 🙂
Mislim, da je večina zelo slabo prebrala zapisano, še manj razumela. Matjažko se je še najbolj približal temu kar sem želela povedati. Dejstvo je, in to vemo vsi brez izjeme, da tudi med poročenimi pari ljubezen ni nujna, še manj pa pogojena že samo s poroko. Dejstvo je tudi, da si večina ljudi izbira partnerje na osnovi zaljubljenosti, skripta in prepričanj iz otroštva. Poleg, v prejšnjem stavku, naštete baze za izbor pa sta pomembna še konformizem in sedanja naravnanost družbe. Sedanja družba s sugestijo in propagando učinkuje na posameznika tako, da izbira med osebami na osnovi tega kaj mu neka oseba lahko nudi; torej tržno usmerjeno. Ne išče si partnerja, ki bi njemu kot osebnosti najbolj ustrezal ter mu omogočal osebno rast, temveč išče približek, ki bo potrdil njegov ali njen statusni položaj. Tukaj gre za ponudbo in povpraševanje. Ljudje se odločajo za partnerje na osnovi tega kaj mu lahko oseba nudi v gmotnem smislu, kakšna je njena/njegova lepota, kakšna je njena/njegova priljubljenost… Pri tem večina izhaja iz tega kaj bo sam z vstopom v neko razmerje pridobil ter ne kaj lahko sam da. Ne iščejo si partnerja s katerim bi se povezali na vseh treh nivojih (fizičnem, duševnem in duhovnem), temveč iščejo le trenutno instant rešitev, da niso sami ter da so sprejeti. Glede načina izbora partnerja, ter ne nazadnje tudi vztrajanja ob njem, med izvenzakonskimi in zakonskimi partnerji skoraj ni razlike. Pritrdila bi večini izjav, da samo poroka odnosa ne izboljša. Pravzaprav je v veliki večini ljudi še vedno zasidrano prepričanje, da s poroko dosežejo neko sigurnost in stalnost, zato obstaja velika verjetnost, da se v odnosu bolj opustijo ter manj vlagajo v kvaliteten odnos kot tisti, ki so v izvenzakonskih razmerjih. Samo poroka (brez vložka obeh partnerjev) odnosa definitivno ne izboljša. Izvenzakonski pari (predvsem ženske), pa imajo v takšnih razmerjih kljub temu, da smo v 21. stoletju še vedno močan občutek nesigurnosti, ki pa konec koncev le ni tako iz trte zvit.
Ljudje, ki ne preidejo iz faze konformizma ter ne najdejo poti iz zaljubljenosti do ljubezni, ostajajo v izvenzakonskih razmerjih ter si po načelu tržne ekonomije še vedno puščajo odprta vrata, saj se še vedno lahko pojavi oseba, ki je boljša od te, ki jo ima sedaj. In, če izhajamo iz tega, potem ne moremo trditi, da sta takšni osebi v ljubečem in intimnem odnosu, temveč sta obe osebi, ali pa le ena od njiju, sklenili v tistem trnutku zanj, ali zanjo, dober posel. Jaz v tem ne vidim ljubezni, temveč le konformizem, posesivnost, razne oblike odvisnosti, itd.
In da odgovorim še gospe Bikini. Ja, moja teorija zdrži. Potrujejo jo pogovori in analize parov, ki sem jih delala, zapisi v knjigah in ne nazadnje tudi moje lastne izkušnje.
In zaključek, ki bo vsem razumljiv je ta, da željo po poroki začutiš. Začutiš in zaželiš pa si poroko le s tisto osebo, ki jo ljubiš. In tukaj je bil Matjažko s svojim odgovorom najbližje.
Tista moja prejšnja replika je bila za @vrong.
Sem šele zdaj podrobneje prebrala ta tvoj zapis. Kaj naj rečem… ti kar dalje raziskuj svoje sociološke teorije. Jaz se z navedenim ne strinjam, ampak ok. Ti imaš bojda “dokaze”. Jaz imam pa svoj lajf. In moža, ki ga ljubim. In ljubila sem ga tudi ko sva bila koruznika in mlada in bolj neumna kot danes in brez prebite pare. 🙂
Ah, nikar ne verjemite, da sklenitev zakonske zveze pomeni pravo ljubezen. Nekoč (pred mnogimi leti) sem bila tudi sama prepričana, da so poročeni bolj zvesti in resni. Samo štos je v tem, da papir nekaterim čisto nič ne pomeni. Mogoče ta pomeni več ženskam, ki se lahko ponašajo s tem, da so enkrat imele ohcet, da so pol leta letale naokoli in iskale poročno obleko, intenzivno hujšale ipd. :)) Skratka, bila je ena večja (ponekod tudi manjša) žurka, na katerih so bile v središču pozornosti. Življenje pa me je naučilo, da enako “svirajo” tako poročeni kot koruzniki in da tu ni pravila. Določen odstotek ljudi bo vedno nezvestih, ne glede na formalni status. Zvestoba je stvar značaja in ne papirja.
Kaj sploh je “pava ljubezen”? To je takšna holivudska skovanko, ko nekdo misli, da je življenje kot v pravljici? 🙂 Prava ljubezen drži “do konca” (se ne spreminja?), ne pride nikoli do nobenega konflikta (je to dobro?), je garant za zvestobo??? ;)[/quote]
Jaz se na pravo ljubezen ne spoznam. Boš moral našega Poeta vprašat. :)) On obvlada zadevo v nulo. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.