Bi vrgli pod nos, če ni prišel na pogreb
kakšen odnos neki?????
če nekomu ni do pogrebov mu ni.
ne vem kaj maš ti z tem?
pa na pogreb se gre posloviti….
ker sožalje lahko izrečeš tudi drugje.
[/quote]
kako, kakšen odnos? da nekdo uleti in na ves glas opraviči soproga in polnoletno hčer, da njiju pa ni, ker se jima je mudilo naprej v btc, ko so ravno v ljubljani, to zate ni pokazatelj odnosa? pa da zraven še vpraša, kdaj naj bi se predvideno šlo jest in kam, da sms pošlje, da prideta tja? če pa to ni podn, pol pa res ne vem, kje ste gor rasli.
kako, kakšen odnos? da nekdo uleti in na ves glas opraviči soproga in polnoletno hčer, da njiju pa ni, ker se jima je mudilo naprej v btc, ko so ravno v ljubljani, to zate ni pokazatelj odnosa? pa da zraven še vpraša, kdaj naj bi se predvideno šlo jest in kam, da sms pošlje, da prideta tja? če pa to ni podn, pol pa res ne vem, kje ste gor rasli.
[/quote]
no to pa je čisto nekaj drugega….
ampak poznam pa primer da nekdo ni šel na pogreb na žale ker je bilo predaleč za hoditi-zdravstvene težave.
ampak so mu žalujoči vseeno rekli naj pride na pogrebščino.
seveda ni prišel…
ubistvu je ful odvisno od situacije….
iti na pogreb je osebna odločitev in nima ti noben kaj naprej metati če ne greš…
Enako,le da pri meni so name tako pritiskali, da sem mogla iti čeprav sem vedela, da bo to eden najtežjih (prijateljica iz otroštva). Kot je bilo rečeno, je bil to najtežji dogodek, jokala sem, se tresla, nisem mogla normalno hoditi, da me je morala sestrična ves čas držat 🙁
Prosim nehajte pritiskati na ljudi in nehajte se spraševati zakaj in kdo ni prišel! Vsak ima svoje razloge!
če nikjer drugje:
samo v normalnih družinah
24 Sep 2020 12:55
[/quote]
Kaj pa je normalna družina? Glede na okolico torej disfunkcionalna družina, kjer so vsi povprek skregani med sabo? Ja, na pogrebe pa res hodijo, ja. Pa bolj je pokojni bil baraba, bolj se ga objukuje in piše hvalospeve. Jap, za bruhat.
Imam rajši nenormalne družine, kjer ne hinavijo po smrti nekoga samo zato, ker je pomembno kaj bodo pa drugi rekli.
Enako,le da pri meni so name tako pritiskali, da sem mogla iti čeprav sem vedela, da bo to eden najtežjih (prijateljica iz otroštva). Kot je bilo rečeno, je bil to najtežji dogodek, jokala sem, se tresla, nisem mogla normalno hoditi, da me je morala sestrična ves čas držat 🙁
Prosim nehajte pritiskati na ljudi in nehajte se spraševati zakaj in kdo ni prišel! Vsak ima svoje razloge!
[/quote]
Ne vrti se svet okoli tebe!
Taki, ki skup padate na pogrebih, mi greste posteno na jetra, ker ste vecimo v zivljenju ena sama drama na dramo!
Gres lepo dostojanstveno na pogreb prijateljice, ker je to zadnje, kar njej lahko das!
Seveda boli! Jasno, da jokas! Ampak v vsem tem ohranis neko mero dostojanstva zaradi sebe in zaradi prijateljice!
Se strinjam. Prav zato smo imeli mi za moje starše pogreb v ožjem družinskem krogu, ker se mi zdi to en tak intimen dogodek, na katerem potrebuješ mir, da se poslovis od svojca, ne pa tam en kup nekih ljudi, ki ga prej niso videli par let, pa pridejo zijala tja past. Meni je vse skupaj zelo hinavsko. In tudi sama ne hodim rada na pogrebe, niti na grobove. Tam v zemlji ni nikogar, njihova energija je že zdavnaj v nekih drugih sferah.
Meni se pri 17, ko je umrl oče, ne sanja, kdo je bil tam. Ko mi je mami umrla pri 31, se mi spet ne sanja, kdo se je udeležil, kdo ne. Tri leta kasneje mi je še partner umrl. Zadnje slovo je namenjeno pokojniku, ne pa kljukanju, kdo se je udeležil ter kdo ne.
Ker so to težke stvari, enostavno ne hodim več na pogrebe. Tako je lažje zame. In če me nekdo od sorodstva takrat ni vprašal, kako sem, ga nima niti slučajno za brigati, zakaj se česa nisem udeležila. Še manj pa, da bi mi kdo odločitev metal pod nos.
Sožalje se lahko izreče tudi kako drugače. Ne zgolj in ravno s prisotnostjo na pogrebu.
p.s. sem deloma še avtorici odgovorila.
Sploh ne, da stejes, kdo je bil ali ne, ampak pogreb svojega starsa v vecini primerov organiziras ti kot potomec in v organizaciji pogreba je kar nekaj stvari, ki jih na samem pogrebu pac ne mores opraviti sam in potrebujes nekoga bliznjega, da ti pomaga in na koga se lahko zaneses. Ce nimas bratov in sester, ti je najblizji v bistvu bratranec, ki pozna vse sorodstvo…
Meni so se pri roki nasli ljudje, od katerih tega sploh nisem pricakovala, niti zelela, niti je to bila njihova ‘naloga’, sami od sebe so mi pomagali tako s pripravo, kot tudi potem z izvedbo pogreba.
V zadnjem letu in pol sem bila na osmih pogrebih in cisto na vseh so bili zalujoci neizmerno hvalezni vsakemu, ki je prisel.
Sama sem se zjokala od neke dragosti in zalosti in ganjenosti, ko sta prisli dve osebi, ki ju sploh ne poznam in sta mojega starsa poznali le bezno, a sta ga tako spostovali, da sta prisli kropit.
Tudi danes, ko pomislim na sam pogreb, se hvalezna vsem, se posebej tistim, ki so mi pomagali in se jim oddolzim ob vsakem njihovem prazniku, paje tega ze karnekaj let.
[/quote]
Mene pa zelo jezi ce na pogrebu vidim koga, ki je samo zaradi lepega tam. Na pogrebu prijateljice so prisli njeni sosolci, ki se ji v trgovini niso niti pozdravili. Bolano.
Pa se kaksna starka se najde, ki po pogrebu vsem okoli razlaga, da se za umrlega sploh nisi jokal.
Ocitno moras imeti narejen seznam in vsakega prisotnega obkljukati. Smrt mame je ocitno manj pomembna kot vodenje prisotnosti.
Ni bolj grde stvari, ko se pridejo poslovit ljudje, ki te niso videli ze 3 leta, zivijo pa v blizini.
[/quote]
Ja, pa ne samo seznam, namesto žalovanja je še potrebno dodelat, kaj boš vsakemu manjkajočemu vrgel pod nos. 😩
Forum je zaprt za komentiranje.